Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V socialnem sporu (zaradi ugotovitve začasne zadržanosti z dela) se nagrada za narok odmeri enkratno, ne glede na število opravljenih narokov.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o stroških v sodbi sodišča prve stopnje.
Tožnik sam krije stroške pritožbe.
Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave odpravilo dokončno odločbo tožene stranke ... z dne 7. 4. 2010 in odločbo imenovanega zdravnika ... z dne 25. 2. 2010 ter razsodilo, da je bil tožnik zaradi poškodbe izven dela začasno nezmožen za delo tudi od 27. 2. 2010 do vključno 3. 4. 2010. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne 500,28 EUR stroškov postopka v 15 dneh, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sklep o odmeri stroškov sodnega postopka se je zaradi kršitev postopka pritožil tožnik in predlagal, da ga sodišče druge stopnje spremeni tako, da toženi stranki naloži povračilo vseh zahtevanih stroškov, kot izhaja iz popisa, danega na naroku 12. 1. 2011. Navaja, da bi sodišče pri odmeri nagrade za postopek in za narok moralo upoštevati vrednost spora 3.500,00 EUR in s tem nagrado, ki pri količniku 1 znaša 159,00 EUR. Ob pravilni uporabi določil Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) bi morala nagrada za postopek ob količniku 1,3 znašati 206,70 EUR, nagrada za narok ob količniku 1,2 pa 190,80 EUR. Nagrado za narok po tarifni številki 3102 bi sodišče moralo priznati za 2 naroka in ne le v enkratnem znesku, pri čemer se sklicuje na uveljavljeno sodno prakso in omenja odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2385/2010. Skupaj bi mu sodišče moralo priznati 783,24 EUR nagrade in povračila stroškov. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.
Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev. Pri vrednosti spora 3.500,00 EUR je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da nagrada s količnikom 1 znaša 141,00 EUR, kot je določeno v tarifi, ki je sestavni del ZOdvT. Sodišče je pravilno priznalo tudi nagrado za narok, saj je bila tožeča stranka že pred narokom za glavno obravnavo dne 12. 1. 2011 seznanjena z delno pripoznavo in je na omenjenem naroku le še izrazila soglasje. To bi lahko sporočila sodišču že do glavne obravnave in je sodišče pravilno odločilo, da so nadaljnji stroški postopka njeno breme.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tožniku nagrado in povračilo stroškov priznalo celo v višjem znesku kot mu pripadajo, ker so bile storitve pravnega zastopanja in pomoči opravljene na podlagi odločbe Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč št. BPP 253/2010 z dne 16. 8. 2010, priložene v sodnem spisu (list št. 10). V takšnem primeru se nagrade po 36. čl. ZOdvT odmerijo v nižjem znesku kot so določeni v 12. čl. ZOdvT oz. v prilogi, ki je sestavni del zakona. Ker se je zoper odločitev o stroških pritožil le tožnik sodišče druge stopnje na podlagi 359. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) sklepa o povračilu stroškov ne sme spremeniti v tožnikovo škodo.
Sodišče prve stopnje je vrednost predmeta 3.500,00 EUR pravilno upoštevalo, kot za socialni spor določa 2. odst. 25. čl. ZOdvT, za takšno vrednost pa je nagrada s količnikom 1 po tabeli iz 12. čl. ZOdvT 141,00 EUR. Pravilnost takšne razlage izhaja iz tabele v 12. čl. ZOdvT, kjer je na koncu naveden način povišanja nagrade pri vrednosti predmeta do 500.000,00 EUR in nad 500.000,00 EUR. Iz povezave obeh tabel je povsem jasno, da je pri vrednosti predmeta do 3.500,00 EUR potrebno upoštevati nagrado s količnikom 1 v vrednosti 141,00 EUR, šele pri vrednosti nad 3.500,00 EUR pa nagrado 159,00 EUR.
Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da mu nagrada za narok pripada za vsak narok posebej. To iz ZOdvT ne izhaja, določitev enkratne nagrade za narok pa je mogoče utemeljiti z namenom ureditve v zakonu, da nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če zakon posebej ne določa drugače (1. odst. 14. čl. ZOdvT). Odvetnik lahko prejme nagrade v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrade na vsaki stopnji (2. odst. 14. čl. ZOdvT). Socialni spor zaradi ugotovitve začasne zadržanosti od dela predstavlja eno zadevo v smislu 15. čl. ZOdvT, zato se tudi odmeri enkratna nagrada za narok, ne glede na število opravljenih narokov, s čimer se zagotavlja ekonomičnost in hitrost postopka. Dodaten argument, ki potrjuje navedeno stališče, je, da tarifa v 4. in 5. delu, kjer so določene nagrade v kazenskem postopku in postopku o prekrških v začetnih opombah posebej določa, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku za glavno obravnavo. Takšne določbe 2. opomba v 3. delu, v katerem so urejene nagrade ter količniki v socialnem sporu, ne določa, po nasprotnem razlogovanju se zato prizna ena nagrada ne glede na število narokov. Iz namena povečanja ekonomičnosti postopka tudi ni mogoče sklepati, da bi se od uveljavitve ZOdvT nagrada za vsak narok odmerjala z enakim količnikom, čeprav je bila že v prej veljavni odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) glede zastopanja na drugem in naslednjih narokih določena nagrada v polovičnem znesku osnovne nagrade iz 3. alineje točke 1b tarifne št. 15. Takšno stališče je Višje delovno in socialno sodišče glede stroškov postopka že zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. Psp 425/2010 z dne 7. 10. 2010 in zaradi morebitnih drugačnih odločitev ostalih prirejenih sodišč svoje odločitve ne spreminja.
Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 365. čl. ZPP zavrnilo. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik na podlagi 154. čl. ZPP pritožbene stroške nosi sam.