Jedro

Odškodnina, ki jo ureja 26. člen Zakona o denacionalizaciji ni oblika denacionalizacije, ampak doplačilo vrnitvi v naravi v primeru, da se je vrednost nepremičnine po podržavljenju bistveno zmanjšala, to je nad 30%. Njen namen je v odpravi oškodovanja, ki je nastalo z vrnitvijo bistveno manj vredne nepremičnine. Le če je vrednost po podržavljenju bistveno zmanjšana, ima upravičenec možnost, da zahteva polno odškodnino (2. odstavek 26. člena ZDen). Pogoj za prisoditev odškodnine pa je ugoditev zahtevku za vrnitev nepremičnin v naravi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.12.2002 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor z dne 23.7.2002, s katero je le ta med drugim na podlagi 1. odstavka 26. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) priznala odškodnino zaradi manjvrednosti 1/2 nepremičnine (parc. št. 12/2, k.o. ...), ki je bila z dopolnilno odločbo vrnjena denacionalizacijski upravičenki A.D. in zavrnila zahtevo za denacionalizacijo premičnega premoženja v stanovanjski stavbi v Mariboru.

Sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ker odškodnine ni priznala tudi za drugo polovico nepremičnine, ki je bila podržavljena denacionalizacijskemu upravičencu A.D. Pri odločanju po ZDen o vračanju nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, gre za odločanje o dveh samostojnih zahtevkih (če sta postavljena), ki jima je skupna stvar nepremičnina, na katero se nanašata. Novela ZDen-B govori o zahtevku za odškodnino za zmanjšano vrednost, 4. odstavek 26. člena ZDen dopušča, da se o zahtevku za odškodnino iz naslova zmanjšane vrednosti odloči naknadno z dopolnilno odločbo, v 24. členu Zden-B je določen rok za vlaganje zahtevkov iz naslova zmanjšane vrednosti, pri čemer uporabljen izraz - pravnomočno končanih zadevah - ne pomeni samo tistih, ko je bilo zahtevku ugodeno. Po 2. odstavku 26. člena ZDen se lahko namesto vrnitve v naravi prizna odškodnina. Vsak zahtevek terja samostojno odločanje o procesnih predpostavkah in samostojno materialnopravno presojo utemeljenosti, kar pomeni, da odločanje o odškodnini po 26. členu ZDen ni vezano na odločitev o vrnitvi v naravi. V obravnavani zadevi je prvostopni upravni organ z delno odločbo (z dne 25.4.2001) zavrnil zahtevo za vrnitev 1/2 nepremičnine, ki je bila podržavljena A.D., ker je štel, da tožnica nima procesne legitimacije za uveljavljanje denacionalizacije po njem. Delna odločba je pravnomočna, ker se nobena od strank ni pritožila. Izdana pa je na podlagi nepravilne razlage določb 78. člena ZDen, vendar na to se tožnica v tem upravnem sporu ne more sklicevati. V dopolnilni odločbi je prvostopni upravni organ dal pravilno razlago 78. člena ZDen in pravno nasledstvo tožnice štel za izkazano do obeh denacionalizacijskih upravičencev, tudi z dopolnilno odločbo je bilo namreč odločeno o vračanju v naravi, vendar glede drugih nepremičnin. Tožnica pa neutemeljeno izpodbija zavrnitev zahteve za denacionalizacijo premičnega premoženja.

Stranka z interesom se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da je z zavrnitvijo zahtevka za vrnitev 1/2 nepremičnine, ki je bila podržavljena A.D., bilo odločeno tudi o zahtevku za bistveno zmanjšano vrednost. Ta zahtevek je vezan na dejstvo, da je bila nepremičnina vrnjena v naravi. To izhaja iz 1. odstavka 26. člena ZDen, v 2. odstavku 26. člena ZDen pa je določena samo opcija odškodnine namesto vračila v naravi.

Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan. Po presoji pritožbenega sodišča v ZDen ni podlage za stališče, na katerega opira svojo odločitev sodišče prve stopnje, ko navaja, da gre pri odločanju o vrnitvi nepremičnine in priznanju odškodnine iz naslova bistveno zmanjšane vrednosti po podržavljenju za dva, med seboj različna in neodvisna zahtevka. Odškodnina, ki jo ureja 26. člen ZDen, namreč ni oblika denacionalizacije, ampak doplačilo vrnitvi v naravi v primeru, da se je vrednost nepremičnine po podržavljanju bistveno zmanjšala, to je nad 30 %. Njen namen je v odpravi oškodovanja, ki je nastalo z vrnitvijo bistveno manj vredne nepremičnine. Le če je vrednost ob podržavljenju bistveno zmanjšana, ima upravičenec možnost, da zahteva polno odškodnino (2. odstavek 26. člena ZDen). Na naravo odškodnine nima nobenega vpliva določba 4. odstavka 26. člena ZDen, ker daje le možnost, da se o njej odloči z dopolnilno odločbo. Narave odškodnine tudi ne spreminja določba 24. člena ZDen-B, saj je njen namen v zagotovitvi enakega obravnavanja strank iz 60. člena ZDen v zadevah, v katerih je bilo odločeno pred uveljavitvijo ZDen-B. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da je pogoj za prisoditev odškodnine iz 26. člena ZDen ugoditev zahtevku za denacionalizacijo za vrnitev nepremičnine v naravi. Glede na podatke upravnih spisov, da je tožnica zahtevala vrnitev nepremičnine v naravi z doplačilom odškodnine iz 26. člena ZDen in da je vrnitev 1/2 nepremičnine bila pravnomočno zavrnjena, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da ni podlage za prisoditev odškodnine po 26. členu ZDen glede tistega dela nepremičnine, katerega vrnitev je bila pravnomočno zavrnjena. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da ni mogoče ugoditi tožničinemu zahtevku za vrnitev premičnin, ker tožnica glede na podatke upravnih spisov ni predložila nobenih listin niti specifikacije premičnega premoženja, dokazov, iz katerih bi izhajalo, katere premičnine so bile podržavljene, pa tudi prvostopni organ ni pridobil, čeprav je tudi sam skušal najti listine.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljaviti pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006- ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je bilo v upravnem postopku odločeno meritorno. Po ZDen je namreč pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta.