Jedro

Tudi v carinskem postopku je potrebno uporabiti določbe 68. člena ZUP 1986, ki ureja poslovanje z nepopolno vlogo. S strani pristojnega organa postavljeni rok za vložitev UCD in plačilo carinskih dajatev, ni mogoče šteti kot prekluziven materialen rok, katerega zamuda bi tožnika prekludirala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 30.3.2000, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice ... z dne 26.11.1999, s katero je prvostopni organ tožniku odvzel osebni avtomobil. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo 1. odstavka 43. člena Carinskega zakona (CZ), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, zato je odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo z dne 20.10.1999 obravnavati kot nepopolno vlogo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da odločitve in razlogov sodišča prve stopnje ne sprejema. Navedeno vlogo tožnika ocenjuje kot urgenco, da naj carinska služba uredi status tožnikovega blaga. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, zavrne tožbo in potrdi odločbo tožene stranke.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Upravni spor se nanaša na odločbo, s katero je bil tožniku na podlagi 1. odstavka 43. člena CZ odvzet osebni avtomobil, ker tožnik ni zahteval carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga (avtomobila), kot mu je bilo to naloženo v 2. točki odločbe,prvostopnega organa z dne 21.8.1998. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka tožnikov dopis z dne 20.10.1999, s katerim se je tožnik obrnil nanjo (torej na toženo stranko) s prošnjo, da v okviru svojih pristojnosti "uredi carinski status blaga ter omogoči uvoz in sprostitev v promet" za sporno vozilo, šteti kot tožnikovo vlogo za izvedbo upravnega postopka uvoza spornega blaga - avtomobila. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila tožnikova vloga vložena po preteku osemdnevnega roka, v katerem bi moral glede na izrek odločbe, št. Up II-872/98 z dne 21.8.1998 zahtevati carinsko rabo blaga ali vložiti UCD in plačati uvozne dajatve, vendar pa je bila ta vloga vložena še pred izdajo sporne prvostopne odločbe oziroma je bila sporna prvostopna odločba izdana kot posledica te vloge. Tožena stranka je namreč na osnovi te vloge zahtevala s strani prvostopnega organa pojasnilo o stanju zadeve, prvostopni organ pa je nato 26.11.1999 izdal prvostopno odločbo, s katero je avtomobil odvzel tožniku.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča osemdnevnega roka, katerega je prvostopni organ podelil tožniku, da v njem vloži UCD in plača uvozne dajatve, ni mogoče šteti kot prekluzivni materialni rok, katerega zamuda bi tožnika prekludirala. Gre za inštrukcijski rok, katerega zamuda ne pomeni avtomatsko prekludacije tožnika. To stališče tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja iz določb 136. člena Uredbe o izvajanju CZ (Uradni list RS, št. 46/99), ki ureja postopanje carinskih organov v primerih od 2. do 4. alinee 1. točke 57. člena CZ in po katerih mora carinski organ v primeru, da ne more prepustiti blaga deklarantu zaradi enega od razlogov iz 2. do 4. alinee 1. točke 57. člena Carinskega zakona, deklarantu določiti rok, v katerem mora izpolniti predpisano obveznost (1. odstavek 136. člena). Če carinski deklarant v primeru iz 3. alinee 1. točke 57. člena Carinskega zakona, torej v primeru, ko niso bili predloženi dokumenti za odobritev izbranega carinskega postopka, ne predloži ustreznega dokumenta za zavarovanje za plačilo carinskega dolga ali ne plača nastalega carinskega dolga v roku, ki ga določi carinski organ, organ sprejme predhodne ukrepe za odvzem blaga. Če pa deklarant še pred odvzemom blaga (torej tudi še po poteku s strani postavljenega roka), izpolni svojo obveznost, se mu blago prepusti.

Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je imel tožnik možnost zahtevati ustrezno rabo blaga oziroma vložiti UCD ter plačati uvozne dajatve tudi po poteku postavljenega osemdnevnega roka, vse do izdaje odločbe, s katero bi se tožniku avtomobil odvzel v skladu s 3. točko odločbe z dne 21.8.1998. Vložnik vse do izdaje sporne prvostopne odločbe ni vložil UCD in ni plačal uvoznih dajatev, toda z dopisom z dne 20.10.1999 je jasno in nedvoumno izrazil svojo voljo oziroma zahtevo, da želi avtomobil voziti, saj je prosil, da mu tožena stranka omogoči uvoz in sprostitev avtomobila v promet. S tem je ravnal po 2. točki izreka odločbe z dne 21.8.1998, čeprav po poteku postavljenega osemdnevnega roka in tudi na nepravilen način oziroma z nepopolno (pomanjkljivo) vlogo. Ker je hotel avtomobil voziti, bi moral v skladu z napotilom vložiti ustrezno carinsko deklaracijo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi glede na vsebino navedenega dopisa tožnika, morala tožena stranka to njegovo vlogo odstopiti prvostopnemu organu kot stvarno pristojnemu, ta pa bi moral od tožnika zahtevati dopolnitev nepopolne vloge v skladu z 68. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), ki se uporablja na podlagi določbe 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1999). Šele, če tožnik svoje nepopolne in nepravilne vloge v postavljenem roku ne bi ustrezno dopolnil, bi lahko prvostopni organ njegovo vlogo s posebnim sklepom zavrgel kot nepopolno ali nerazumljivo. Tožena stranka in prvostopni organ zato nista ravnala po pravilih upravnega postopka, kar je nedvomno vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, s tem pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča podana bistvena kršitev postopka po 2. točki 1. odstavka 25. člena ZUS.

Glede na navedeno pritožbeni ugovori, v katerih tožena stranka samo navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje in zatrjuje, da vlogo tožnika ocenjuje le kot urgenco, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, skladno z določbo 73. člena ZUS.