Jedro

Obveznost plačila za storitve obvezne gospodarske javne službe nima pogodbene podlage, temveč temelji na zakonu in podzakonskih predpisih, ki določajo, da je zavezanec za plačilo uporabnik storitev obvezne gospodarske javne službe.

Drži sicer, da se je upravnik s Pogodbo kot porok in plačnik zavezal plačati za storitve, ki jih tožeča stranka izvaja kot gospodarsko javno službo, vendar pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da to dejstvo povzroči, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih storitev. Tožena stranka je pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih storitev že na podlagi predpisov o obveznih gospodarskih javnih službah.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 90,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2021 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti 447,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje.

2. Zoper izpodbijano sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podredno pa jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Prav tako naj pritožbeno sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe in dalje do plačila.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka v tem postopku zahteva od tožene stranke plačilo neporavnanih zneskov iz naslova neplačanih komunalnih storitev, in sicer oskrbe s pitno vodo, odvajanja in čiščenja odpadnih voda in omrežnine, za obdobje od februarja 2021 do junija 2021. 7. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožeča stranka s strani Občine Domžale pooblaščena izvajalka javne službe za oskrbo s pitno vodo in upravljavka vodovodov, izvajalka javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, upravljavka javne kanalizacije in izvajalka javne službe odvajanja odpadne vode v Občini Domžale. Te storitve izvaja tudi za večstanovanjski objekt na naslovu Cesta 1. Tožena stranka je lastnica poslovnega prostora v večstanovanjskem objektu na naslovu Cesta 1, z oznako 11111-2222, pri čemer 11111 pomeni številko vodomera tožene stranke, 2222 pa oznako etažne enote. Upravnik v večstanovanjskem objektu na naslovu Cesta 1, je družba A. d. o. o. Med tožečo stranko in družbo A. je bila sklenjena Pogodba o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju Pogodba), ki se uporablja od 1. 4. 2008, s katero se je tožeča stranka zavezala opravljati komunalne storitve, ki jih tožeča stranka izvaja kot gospodarsko javno službo, družba A. pa se je te storitve zavezala plačati. V drugem odstavku 3. člena Pogodbe je navedeno, da je družba A. te obveznosti prevzela kot porok in plačnik. Pogodba ni bila sklenjena v imenu etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za vtoževano obveznost, ker je v pogodbenem razmerju s tožečo stranko zgolj družba A., ki je tako lahko tudi edina dolžnica za obveznosti do tožeče stranke na podlagi Pogodbe. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Tožeča stranka zahteva plačilo za storitve, ki predstavljajo izvajanje obvezne občinske gospodarske javne službe,1 od tožene stranke, ki je lastnica poslovnega prostora v večstanovanjskem objektu. Sodišče prve stopnje je menilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za vtoževano obveznost, ker je tožeča stranka v pogodbenem razmerju zgolj z upravnikom, ki je edini dolžnik vtoževanih terjatev. Pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in trdi, da za izvajanje svojih storitev z uporabniki ne sklepa pogodb, ampak deluje zgolj na podlagi občinskih odlokov (Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Domžale, Odlok o oskrbi s pitno vodo v Občini Domžale in Odlok o odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Domžale). Sodišču prve stopnje očita tudi zmotno tolmačenje Pogodbe, ki predstavlja poroštveno pogodbo, s katero je upravnik obveznosti prevzel kot porok in plačnik, pri čemer Pogodba ne posega v zakonske obveznosti etažnega lastnika. Pritožbeni očitki so utemeljeni.

9. Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS) določa, da je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače (drugi odstavek 5. člena ZGJS). Gospodarske javne službe se financirajo s ceno javnih dobrin, iz proračunskih sredstev in iz drugih virov, določenih z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti (prvi odstavek 8. člena ZGJS). Za uporabo javnih dobrin, ki so glede na posameznega uporabnika ali glede na določljive skupine uporabnikov izmerljive, plačujejo uporabniki ceno proizvoda ali storitve, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila (prvi odstavek 59. člena ZGJS). 3. točka 2. člena Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja določa, da je zavezanec za plačilo storitev opravljanja javne službe fizična ali pravna oseba, ki je uporabnik storitve, v skladu s predpisi, ki urejajo posamezne javne službe. Prvi odstavek 5. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo določa, da so uporabniki javne službe lastniki stavbe, dela stavbe ali gradbenega inženirskega objekta, ki je priključen na javni vodovod in se zanj zagotavlja javna služba. Prvi odstavek 14. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode določa, da je uporabnik javne službe lastnik objekta ali dela objekta in upravljavec javnih površin iz 7. točke prvega odstavka 15. člena te uredbe. 2. točka 2. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Domžale določa, da je uporabnik pitne vode vsaka fizična ali pravna oseba, ki ima za svoje potrebe izveden priključek na javni vodovod ali ki s posebnim dovoljenjem upravljavca javne službe uporablja vodo iz javnega vodovodnega omrežja ali koristi njeno požarnovarstveno funkcijo iz javnega vodovoda in drugih vodovodov. 2. točka 2. člena Odloka o odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Domžale določa, da je uporabnik javne kanalizacije vsaka fizična ali pravna oseba, ki ima za svoje potrebe izveden priključek na javno kanalizacijsko omrežje.

10. Razmerje med izvajalcem obvezne gospodarske javne službe in uporabnikom storitev obvezne gospodarske javne službe ima upravnopravno naravo. Obveznost plačila za storitve obvezne gospodarske javne službe nima pogodbene podlage, temveč temelji na zakonu in podzakonskih predpisih, ki določajo, da je zavezanec za plačilo uporabnik storitev obvezne gospodarske javne službe. Tožena stranka je kot uporabnica storitev obvezne gospodarske javne službe, ki jih izvaja tožeča stranka, že na podlagi zgoraj citiranih predpisov zavezanka za plačilo vtoževanih storitev.

11. Drži sicer, da se je upravnik s Pogodbo kot porok in plačnik zavezal plačati za storitve, ki jih tožeča stranka izvaja kot gospodarsko javno službo, vendar pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da to dejstvo povzroči, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih storitev. Tožena stranka je pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih storitev že na podlagi zgoraj citiranih predpisov o obveznih gospodarskih javnih službah, zato ni bistveno, da Pogodba ni sklenjena v imenu etažnih lastnikov. S Pogodbo je upravnik prevzel solidarno poroštvo za obveznosti uporabnikov storitev javne službe. V primeru solidarnega poroštva obveznost glavnega dolžnika ne preneha, upnik pa lahko zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika). Stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih zneskov, ker je v pogodbenem razmerju s tožečo stranko samo družba A. (upravnik), je torej materialnopravno zmotno.

12. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo. Drugi odstavek 454. člena ZPP določa, da sodišče brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala. Sodišče prve stopnje je menilo, da tožeča stranka ni podala jasne zahteve za razpis naroka, zato je štelo, da stranki naroka nista zahtevali. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje brez naroka, ker je tožeča stranka podala izrecno zahtevo za izvedbo naroka. V dopolnitvi tožbe je namreč navedla, da predlaga, da sodišče opravi obravnavo. Pri izvedbi naroka je vztrajala tudi v prvi pripravljalni vlogi. V tej vlogi je sicer res pojasnila, da je izvedbo naroka predlagala zato, ker je predlagala zaslišanje prič, vendar to pojasnilo ne spremeni dejstva, da je tožeča stranka izrecno zahtevala opravo naroka. Če stranka zahteva opravo naroka, niso izpolnjeni pogoji za odločanje brez naroka iz 454. člena ZPP. Če sodišče ne opravi naroka, ker zmotno meni, da so izpolnjeni pogoji iz prvega ali drugega odstavka 454. člena ZPP, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za absolutno bistveno kršitev postopka, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti,2 zato je sodbo sodišča prve stopnje že iz tega razloga treba razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Razveljavitev izpodbijane sodbe je bila potrebna tudi zato, ker se zmotna uporaba materialnega prava nanaša na vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da pasivna legitimacija tožene stranke ni podana, ni nadalje vsebinsko obravnavalo zadeve.

13. Iz zgoraj pojasnjenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo opraviti narok in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pri čemer bo moralo upoštevati zgoraj pojasnjeno materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, da pasivna legitimacija tožene stranke temelji na zakonskih in podzakonskih predpisih.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prvi odstavek 149. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) določa, da so obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja oskrba s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, zbiranje določenih vrst komunalnih odpadkov, obdelava določenih vrst komunalnih odpadkov, odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov in urejanje in čiščenje javnih površin. 2 Glej J. Zobec, Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 385, opomba št. 1298; sklep VSL II Cp 1377/2016 z dne 14. 9. 2016; sklep VSL II Cp 1375/2016 z dne 1. 9. 2016.