Jedro

V kolikor pa ima polnoleten otrok lastne vire premoženja (denarni prihranki, štipendije, lastništvo nepremičnin) pa ni ovire, da s takšnimi sredstvi vsaj delno pokrije stroške lastnega preživljanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in v izpodbijanem obsodilnem ter zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče toženca zavezalo k plačevanju mesečne preživnine za svojo polnoletno hčerko AČ, roj. 1991, v znesku 150,00 EUR mesečno od vložitve tožbe, to je od 14. 3. 2013 do 30. 9. 2013, od 1. 10. 2013 do 20. 3. 2014 v znesku 110,00 EUR mesečno in od 21. 3. 2014 dalje v znesku 150,00 EUR mesečno. Za polnoletno hčerko IČ, roj. 1995, pa je toženca zavezalo k plačevanju mesečne preživnine v znesku 130,00 EUR od vložitve tožbe, to je od 25. 3. 2013 do 30. 9. 2013 ter v znesku 100,00 EUR mesečno od 1. 10. 2013 do 20. 3. 2014 ter od 21. 3. 2014 dalje v znesku 150,00 EUR mesečno. Pri tem je tako pri plačilu preživnine za prvotožnico kot drugotožnico v izrek sodbe navedlo že po tožencu plačane mesečne preživninske obveznosti za AČ za obdobje od 15. 3. 2013 do 12. 1. 2014 ter za IČ za obdobje od 17. 4. 2013 do 13. 1. 2014, pri čemer je navedena plačila potrebno upoštevati pri poplačilu prisojene preživnine (točka I in II prvostopnega izreka). V točki III izreka je v presežku zavrnilo preživninski zahtevek prvotožnice in drugotožnice ter v odločbi o pravdnih stroških (točka IV izreka) odločilo, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške postopka.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Tožena stranka pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava.

3. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je materialnopravno zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da pri preživljanju polnoletnih otrok ni obveza staršev, da v celoti pokrijejo njihove nepokrite potrebe. Nasprotno, po določbi drugega odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) so starši dolžni preživljati otroka, če se redno šola do dopolnjenega 26. leta starosti. Na podlagi take določbe je nadalje zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da bi toženki kot študentki tudi morali z lastnim delom prispevati k lastnim stroškom preživljanja. To tudi sicer ni mogoče, ker študij prvotoženke in drugotoženke le-tema onemogoča kakršnokoli dodatno študentsko delo. Na podlagi takšne zmotne materialnopravne presoje je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da lahko tožnici kot polnoletni osebi (študentki) k lastnemu preživljanju prispevata 1/3, preostalo breme pa odpade na njuna roditelja. Prvostopno sodišče je nadalje zmotno ugotovilo mesečne potrebe A in I, ker te znašajo več kot 600,00 EUR mesečno. Nepravilno pa so tudi ugotovljene preživninske zmožnosti toženca in matere tožnic, pri čemer plača matere otrok ne znaša več, kot jo ta prikazuje v svojih plačilnih listih. Toženec pa je takšne izobrazbe, da bi si tudi lahko poiskal zaposlitev in plačeval višjo mesečno preživnino. Zraven tega pa ima toženec prihranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče povsem zmotno ugotovilo premoženjske in plačilne zmožnosti toženca. Ta ima sicer res doktorat iz ekonomskih znanosti, vendar je brez zaposlitve in v letu 2013 in 2014 ni prejel več nobenih plačil. Prihranki, s katerimi je sicer razpolagal, pa so tudi že pošli in tako ni sposoben glede na svoje premoženjske razmere plačevati več kot 100,00 EUR mesečno za vsako od tožnic. Poudarja, da pa je mati tožnic dobrih premoženjskih razmer, ima lastno podjetje, ki ji prinaša dobre zaslužke, je lastnica treh stanovanj in treh parkirnih mest in je tako dolžna znatno več plačevati za preživljanje hčera kot toženec. Obe tožnici imata tudi precejšnje denarne prihranke, drugotožnica pa prejema še štipendijo v znesku 217,00 EUR mesečno. Glede na takšne premoženjske razmere sta tožnici vsaka do 1/2 sposobni kriti lastne mesečne stroške preživljanja. Preostanek pa odpade na njuna roditelja, pri čemer je mati otrok sposobna glede na njene premoženjske razmere plačevati dosti več kot toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da toženca zaveže k plačilu 100,00 EUR mesečno za vsako od tožnic. Podrejeno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v obsodilnem delu. Priglaša pritožbene stroške.

5. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbe tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožbi tožeče in tožene stranke sta neutemeljeni.

7. Dolžnost preživljanja polnoletnih otrok je uzakonjena v določbi drugega odstavka 103. člena(a) ter drugega odstavka 123. člena(2) ZZZDR. Na podlagi navedenih materialnopravnih določb je v sodni praksi sprejeto stališče, da je namen preživnine polnoletnemu otroku, ki se redno šola ta, da se mu omogoči šolanje, torej da se mu lahko posveti in ga uspešno konča. V kolikor bi se od otroka, ki se redno šola ob rednem šolanju še zahtevalo, da si še sam z lastnim delom (tudi študentskim) pridobiva sredstva za preživljanje in s tem zmanjšuje preživninske obveznosti staršev, bi to bilo v nasprotju z namenom preživnine za polnoletnega šolajočega se otroka. Dodatna delovna obremenitev zraven rednega šolanja namreč lahko ogrozi šolanje otroka. V kolikor pa ima polnoleten otrok lastne vire premoženja (denarni prihranki, štipendije, lastništvo nepremičnin) pa ni ovire, da s takšnimi sredstvi vsaj delno pokrije stroške lastnega preživljanja.

8. V obravnavanem primeru ni sporno, da sta AČ (ta je rojena 1991) in IČ (ta je rojena 1995) hčerki toženca in EA. Navedena sta živela v izvenzakonski skupnosti, ki je razpadla dne 30. 6. 2012. Tudi ni sporno, da sta A in I študentki in sicer A na Filozofski fakulteti v Ljubljani, I pa na Biotehnični fakulteti v Ljubljani. Pritožbeno sodišče se tudi pridružuje presoji prvostopnega sodišča, da mesečne potrebe A in I v povprečju znašajo nekaj čez 500,00 EUR mesečno za vsako, pri čemer obe živita v stanovanju v Ljubljani, ki je v lasti njune matere. Nasprotna pritožbena izvajanja tožeče stranke, da so mesečne potrebe A in I višje, kot jih je ugotovilo prvostopno sodišče, so neutemeljene.

9. Prvostopno sodišče tudi pravilno ugotavlja, da se A in I redno šolata, pri čemer po presoji pritožbenega sodišča ob rednem šolanju, glede na študijske obveznosti, kašnega rednega dodatnega dela tudi ne zmoreta opravljati, kot skuša prikazati pritožba tožene stranke. Dejstvo pa je, da obe razpolagata z kar znatnimi denarnimi prihranki in sicer ima A privarčevana denarna sredstva v višini nekaj pod 8.000,00 EUR, I pa nekaj čez 10.000,00 EUR, pri čemer I prejema še okrog 140,00 EUR štipendije mesečno.

10. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo premoženjske razmere toženca, ki dejansko od leta 2013 na svoj TRR ni prejel več nobenega plačila iz naslova svoje dejavnosti samostojnega podjetnika (kot s.p. ima toženec registrirano dejavnost raziskave in svetovanje), je pa v letu 2013 od davčne uprave prejel povračilo dohodnine v znesku 1.900,00 EUR. Ostala sredstva na TRR pa je toženec (tako je toženec povedal sam, kar pa ni izpodbito z nasprotnimi dokazi) uporabil za povrnitev kredita. Tudi ni izkazano, da bi toženec kljub svoji visoki izobrazbi (dr. ekonomskih znanosti) opravljal še kakšne pridobitne posle ali imel kakšno pogodbeno zaposlitev, na podlagi katere bi prejemal kakšna plačila. Toženec tako očitno krizni čas v glavnem preživlja na račun svojih prihrankov.

11. Mati tožnic pa je direktorica družbe A. d.o.o. in prejema mesečno plačo med 700,00 in 800,00 EUR mesečno, zraven tega pa je lastnica več nepremičnin in glede na sredstva, katere za preživljanje daje hčeram mesečno razpolaga z večjimi prihodki, kot znaša njena plača. Prvostopno sodišče ima prav, da so premoženjske razmere matere otrok znatno boljše od premoženjskih razmer toženca.

12. Glede na ugotovljene mesečne potrebe obeh tožnic in njune premoženjske razmere (denarni prihranki in štipendija) ter materialne in pridobitne zmožnosti toženca in njune matere, pritožbeno sodišče zaključuje, da lahko obe tožnici iz naslova denarnih prihrankov in Iva še iz naslova štipendije, delno pokrivata svoje mesečne potrebe preživljanja, preostali del pa sta dolžna pokriti njuna starša. Tožnici tako lahko mesečno pokrijeta svoje potrebe vsaka v znesku 150,00 EUR, preostanek (okrog 350,00 EUR mesečno) pa sta dolžna pokriti njuna starša. Pri tem ima prvostopno sodišče prav, da so materialne in pridobitne zmožnosti matere boljše od njunega očeta (toženca) in je tako nepokrite potrebe pravilno porazdelilo tako, da je toženca zavezalo k plačilu preživninske obveznosti za obe hčerki za posamezna obdobja, kot je razvidno iz izreka prvostopne sodbe. Nasprotna pritožbena izvajanja tožeče in tožene stranke so neutemeljena.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Starši so dolžni po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje.

Op. št. (2): Če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti.