Jedro

1. Med strankama je načeloma mogoč dogovor o višini pogodbenih obresti, vendar pa se ta lahko giblje le v mejah najvišje dopustne obrestne mere med posamezniki, to je obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled (1. odst. 399. čl. ZOR). 2. O višini zamudnih obresti se lahko stranki v skladu z načelom dispozitivnosti, kot enem izmed temeljnih načel obligacijskih razmerij, svobodno dogovorita. Prosto dogovarjanje je omejeno le z ugovori iz določb ZOR, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oz. njihovih posameznih določb.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se zato izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 15.200,00 DEM in 4.600,00 USD z dogovorjeno mesečno obrestno mero zamudnih obresti 3,33 % od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter mu povrniti 331.359,00 SIT pravdnih stroškov v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

V pritožbi navaja, da med pravdnimi strankami dogovor o plačilu zamudnih obresti ni bil dosežen ob sami sklenitvi posla, temveč šele kasneje, ob njegovi prenovi. Torej so vsaj za čas od sklenitve posojilne pogodbe pa do dogodka, pri katerem sta bili prisotni priči M. P. in M. T., tekle pogodbene obresti, ki pa so po višini omejene z določbo 1. odst. 399. čl. ZOR. Zato bi sodišče moralo predvsem ugotoviti, koliko naj bi znašal dolg toženca ob vložitvi tožbe, upoštevajoč dejstvo, da so del časa tekle pogodbene obresti (v smislu določila čl. 399/1 ZOR), del časa pa dogovorjene zamudne obresti. Ob upoštevanju teh dejstev pa bi se izkazalo, da je bila glavnica ob vložitvi tožbe bistveno nižja kot jo vtožuje tožnik, če bi sploh še obstajala. Toženec v pritožbi tudi trdi, da zamudne obresti niso bile dogovorjene oziroma tožeči stranki takšnega dogovora ni uspelo dokazati. Kolikor bi do takšnega dogovora v resnici prišlo, bi to odvetnika gotovo strokovno napisala in ne bi pozabila navesti, da gre za zamudne obresti. Zato toženec meni, da je sodišče nepravilno ocenilo izvedene dokaze, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Nadalje pritožnik meni, da bi sodišče moralo s pomočjo izvedenca ugotoviti, ali je izračun glavnice, kot jo navaja tožnik v tožbi, pravilen, ne pa izračunati obresti od vložitve tožbe dalje, saj sodišče tega podatka, glede na postavljeni tožbeni zahtevek, ne potrebuje. Iz teh razlovov tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in opozarja na nekatera konkludentna ravnanja toženca, iz katerih izhaja, da je obveznost plačila zamudnih obresti, ki jim sedaj oporeka, pred tem priznaval. Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je dolg toženca ob vložitvi tožbe dejansko znašal toliko kolikor zatrjuje tožnik. Tožnik je tekom postopka določno navedel kakšen znesek je posodil tožencu, za kakšno časovno obdobje in koliko ter kdaj mu je toženec posamezne denarne zneske vrnil (spis, l.št. 21). S temi navedbami tožeče stranke se je toženec strinjal, razen z višino obresti. Glede obresti pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so med pravdnimi strankami ob sklenitvi posla bile dogovorjene tako pogodbene kot zamudne obresti, oboje v višini 3,33 % mesečno. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, takšen zaključek izhaja tako iz izpovedi prič M. P. in M. T., izpovedi tožnika, kot tudi same posojilne pogodbe (priloga A7), iz katere izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili za 3,33 % mesečne obresti do vračila. Takšno določilo pa je mogoče razumeti tako, da lahko pride do vračila bodisi v pogodbeno dogovorjenem roku bodisi kasneje, se pravi v času zamude.

Da je prišlo do dogovora s takšno vsebino pa potrjuje tudi toženčevo ravnanje, ki je tudi v času, ko je že bil v zamudi z vračilom, plačeval obresti v višini 3,33 % mesečno, poleg tega pa takšna višina obresti izhaja tudi iz obeh pisnih izjav toženca (z dne 8.6.1993 in 20.11.1993), ki sta bili obe dani v času zamude in sta se torej lahko nanašali le na zamudne obresti. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da so bile med pravdnimi strankami dogovorjene tako pogodbene kot zamudne obresti. To pa pomeni, da so za čas posojila tekle pogodbene obresti, pri čemer je med pravdnimi strankami načeloma mogoč dogovor o višini pogodbenih obresti, vendar pa se ta lahko giblje le v mejah najvišje dopustne obrestne mere med posamezniki, to je obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled (1. odst. 399. čl. ZOR). Glede na to, da je tožnik s tožbo zahteval tolarsko protivrednost tuje valute, pomeni, da je upravičen največ do obresti, ki se plačujejo za devizne vloge v nemških markah in ameriških dolarjih na vpogled, a v tolarski protivrednosti. S trenutkom, ko je toženec prišel v zamudo, pa so začele teči zamudne obresti. Glede slednjih pa se lahko pravdni stranki v skladu z načelom dispozitivnosti, kot enem izmed temeljnih načel obligacijskih razmerij, svobodno dogovorita. ZOR namreč ne uzakonja najvišje obrestne mere zamudnih obresti. Zamudne obresti po svoji naravi niso le cena za uporabo kapitala, ampak tudi civilna sankcija zaradi škode, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude.

Zato je mogoče po mnenju pritožbenega sodišča glede teh obresti upoštevati pogodbeno voljo strank, pri čemer pa je seveda njihovo prosto dogovarjanje omejeno z ugovori iz določb ZOR, ki na splošno urejanjo veljavnost pogodb oziroma njihovih posameznih določb. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo in upoštevalo dogovor pravdnih strank o višini zamudnih obresti, vendar pa bi moralo na podlagi vseh ugotovljenih dejstev preveriti, ali je višina vtoževanega dolga pravilna, se pravi, ali je toženec ob vložitvi tožbe dejansko tožniku dolgoval znesek, ki ga ta navaja v tožbi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1. odst. 370. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka najprej ugotoviti koliko denarja je tožnik posodil tožencu in kdaj, kakšna je bila dogovorjena posojilna doba, koliko denarja je toženec tožniku vrnil in kdaj, upoštevati, da so v času posojila tekle pogodbene obresti (ki so omejene z določbo 1. odst. 399. čl. ZOR), v času zamude pa dogovorjene zamudne obresti ter nato s pomočjo izvedenca ustrezne stroke ugotoviti, koliko je dejansko znašal dolg toženca ob vložitvi tožbe, pri čemer bo potrebno ločiti višino glavnice od višine obresti. Iz tožbenega zahtevka in tožbenih trditev namreč izhaja, da je tožnik s tožbo vtoževal tako glavnico kot obresti, ki naj bi do vložitve tožbe zapadle v plačilo, te obresti pa je prištel glavnici (zadnja uskladitev tožbenega zahtevka na l.št. 111). Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da od zapadlih in ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ne tečejo zamudne obresti, razen, če zakon tako določa (1. odst. 279. čl. ZOR).

Zakon o obligacijskih razmerjih pa v 2. odst. 279. čl. določa izjemo od načela, da je anatocizem prepovedan in dopušča, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (procesne obresti).

To pa pomeni, da od vložitve tožbe dalje tečejo od glavne terjatve še naprej obresti po enaki obrestni meri, po kateri so tekle do takrat (iz dosedanje obrazložitve izhaja, da so med pravdnimi strankami bile dogovorjene 3,33 % mesečne zamudne obresti), od kapitaliziranega zneska zapadlih neplačanih obresti (ali od glavne terjatve, ki predstavlja zgolj kapitalizirane obresti) pa po zakoniti obrestni meri zamudnih obresti. Ker pa se za obveznosti, izražene v tuji valuti, ne uporablja zakon o obrestni meri zamudnih obresti, gre za pravno praznino, ki se po obstoječi sodni praksi zapolnjuje z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero, kadar višina obresti ni dogovorjena (3. odst. 399. čl. ZOR), se pravi, da se prizna obrestna mera, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled za določeno valuto v tolarski protivrednosti.

Na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.