Jedro

Ena od materialnih predpostavk za izvršbo, ki mora biti podana že ob izdaji sklepa o izvršbi, je stvarna legitimacija strank. Upnik, ki vloži predlog za izvršbo, mora tako razpolagati z ustrezno listino, ki dokazuje, da je sam upnik terjatve do dolžnika, ki je ugotovljena v izvršilnem naslovu. V skladu s težnjo po učinkoviti izvršbi zakon sicer dopušča tudi izjemo od tega pravila, saj prvi in drugi odstavek 24. člena ZIZ omogočata, da sodišče dovoli izvršbo tudi v korist osebe, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot upnik, oziroma proti osebi, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot dolžnik. Pogoj za odstop od načela formalne legalitete pa je, da upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj, oziroma da je bila obveznost prenesena ali je na drug način prešla na novega dolžnika. Če upnik ne razpolaga s tako listino, se prenos terjatve oziroma obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku (prvi in drugi odstavek 24. člena ZIZ).

Drži sicer, da mora upnik po tretjem odstavku 58. člena ZIZ v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Vendar pa ta določba ne posega v pravilo, da mora sodišče določene predpostavke za izvršbo preveriti že ob izdaji sklepa o izvršbi (t. i. začetne predpostavke), niti v prvi in drugi odstavek člena 24 ZIZ, ki uzakonjata izjemo od načela formalne legalitete. Zakon torej dopušča, da se dovoli izvršba tudi v korist osebe, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot upnik (oziroma zoper osebo, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot dolžnik), vendar pod pogojem, da upnik v izvršilnem predlogu določno označi eno od kvalificiranih listin iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, s katero lahko dokaže materialnopravno nasledstvo glede terjatve oziroma obveznosti iz izvršilnega naslova. Če torej ni identitete strank iz izvršilnega predloga in iz izvršilnega naslova, upnik pa tudi ne ravna skladno s 24. členom ZIZ, je predlog za izvršbo nesklepčen in s tem neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: - v I. točki izreka tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o izvršbi opr. št. I 416/2017 z dne 2. 11. 2017 in opravljena izvršilna dejanja razveljavijo, predlog za izvršbo zavrne in izvršba ustavi - v II. točki izreka tako, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati 215,35 EUR stroškov ugovora z dne 30. 11. 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila - v III. točki izreka tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.

II. Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati 323,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, v presežnem delu se dolžnikova stroškovna zahteva zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor z dne 30. 11. 2017 zavrnilo (I. točka izreka), prav tako je zavrnilo zahtevo dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov z dne 30. 11. 2017 (II. točka izreka) in dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 171,53 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila (III. točka izreka).

2. Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve 22. in 23. člena Ustave RS. Navaja, da je sodišče v celoti neutemeljeno izdalo sklep o izvršbi, saj upnik z listinami ni uspel izkazati, da je aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, v predlogu tudi ni označil, da je aktivno legitimiran. Kot je dolžnik navedel že v ugovoru, je upnik predložil dokumentacijo, iz katere izhaja, da ima terjatev do dolžnika Banka X d. d., in ne upnik. Iz tega razloga bi moralo že prvostopenjsko sodišče tak predlog za izvršbo zavreči. Prvostopenjsko sodišče je v celoti spregledalo ugovorni razlog dolžnika, ko se je skliceval na določila 1. odstavka 24. člena ZIZ, kjer je določeno, da v primeru prehoda terjatve ali obveznosti sodišče dovoli izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Dejstvo je, da upnik take listine v predlogu za izvršbo ni predložil, predložil jo je šele v odgovoru na ugovor z dne 11. 1. 2018, kjer je prenos terjatve dokazoval s priloženo pogodbo o potrditvi odstopa. Upnik bi moral tako listino predložiti k predlogu za izvršbo oziroma označiti, da s tako listino razpolaga, zato je tudi ugovor dolžnika glede aktivne legitimacije upnika v celoti utemeljen in bi moralo sodišče na podlagi utemeljenega ugovora izdani sklep o izvršbi razveljaviti. S tem, ko je sodišče sprejelo navedbe iz odgovora na ugovor upnika in sprejelo naknadno predloženo pogodbo o potrditvi odstopa z dne 18. 8. 2016, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno uporabilo materialno pravo in posledično sprejelo napačno in nezakonito odločitev. Dolžnik je vložil ugovor iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, saj upnik v predlogu za izvršbo ni dokazal svoje aktivne legitimacije. Dolžnik je navedel pravno relevantna dejstva in se skliceval na 24. člen ZIZ. Skliceval se je tudi, da upnik ni izkazal, da bi terjatev prešla nanj, kar skladno z določilom 12. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ predstavlja ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo. Prvostopenjsko sodišče bi tako moralo sklep o izvršbi razveljaviti, je pa poslalo ugovor v izjasnitev upniku, ki je naknadno prilagal dokaze, da je aktivno legitimiran na podlagi pogodbe o potrditvi odstopa. Dejstvo je, da upnik prenosa terjatve v predlogu za izvršbo ni določno označil, šele glede na ugovorne navedbe je v odgovoru na ugovor in na poziv sodišča predložil pogodbo, ki dokazuje prenos terjatve. Tudi prvostopenjsko sodišče v 8. točki obrazložitve samo navaja, da upnik sicer v predlogu za izvršbo ni navedel niti predložil listin, iz katerih bi bil razviden prenos terjatve na upnika, je pa listine predložil v odgovoru na ugovor. Iz navedenega izhaja, da je bil ugovor dolžnika v delu aktivne legitimacije v celoti utemeljen. Sodišče bi zato moralo predlog za izvršbo zavreči oziroma podredno, glede na ugovorne navedbe, ugovoru ugoditi in sklep o izvršbi razveljaviti. V nadaljevanju dolžnik prereka tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil dolžnikov ugovor zastaranja, ki ga je podal v svojem odgovoru na upnikov odgovor na ugovor, podan prepozno. Dolžnik višjemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa o izvršbi in izpodbijanega sklepa ter naložitev njegovih stroškov z zamudnimi obrestmi v plačilo upniku, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa, vrnitev zadeve v nov postopek in naložitev njegovih stroškov z zamudnimi obrestmi v plačilo upniku.

3. Sodišče je pritožbo vročilo upniku v odgovor, vendar upnik v zakonskem roku odgovora na pritožbo ni podal. 4. Pritožba je utemeljena.

Glede pritožbe zoper odločitev o ugovoru in o stroških ugovornega postopka

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je v obravnavani zadevi A. AG kot upnik zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve v znesku 4.682,21 EUR s pripadki, na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Trebnjem, opr. št. I 2001/00377 z dne 16. 7. 2001, ki je bil izdan v korist upnika, Banke X d. d., (v nadaljevanju: Banka d. d.). Sodišče prve stopnje je dne 2. 11. 2017 izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega je dolžnik vložil ugovor in v njem uveljavljal, da upnik ni aktivno legitmiran za predmetno izvršbo. Po izvršilnem naslovu je namreč upnik Banka d. d., A. AG pa ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIZ, saj v predlogu za izvršbo ni določno označil javne ali po zakonu overjene listine, s katero bi dokazal, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj.

7. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo. Ugotovilo je, da upnik sicer v predlogu za izvršbo ni navedel niti predložil listin, iz katerih bi bil razviden prehod terjatve z upnika, ki je naveden v izvršilnem naslovu, na upnika, ki je vložil predlog za izvršbo, vendar pa je upnik listine predložil odgovoru na ugovor. Priložil je namreč Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 18. 8. 2016, sklenjeno med A. AG in Banko d. d., s prilogo - Seznamom terjatev, iz katere je razvidno, da je prvotni upnik svojo terjatev do dolžnika odstopil novemu upniku. Sodišče pa je tudi ocenilo, da predložena pogodba zadosti zahtevam po prvem odstavku 24. člena ZIZ. Glede ugovora zastaranja terjatve, ki ga je dolžnik uveljavil v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor, pa je prvo sodišče ugotovilo, da ga je dolžnik podal prepozno.

8. Izvršilni postopek je namenjen hitremu prisilnemu poplačilu upnikove terjatve iz izvršilnega naslova in je kot tak odraz upnikove ustavne in konvencijske pravice do sodnega varstva (23. člennlb Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; EKČP). Ta upnikova pravica pa ni absolutna. Kljub temu, da je upnik v izvršbi (ki temelji na izvršilnem naslovu) v izhodišču v privilegiranem položaju glede na dolžnika, pa mora biti tudi slednjemu zagotovljena določena stopnja pravnega varstva. To se odraža predvsem v zakonskih določbah, ki varujejo dolžnikov eksistenčni minimum, v dolžnikovi pravici do obrambe pred neutemeljeno izvršbo (22. člen Ustave in 6. člen EKČP) in v strogih predpostavkah za dovolitev izvršbe.1

9. Ena od materialnih2 predpostavk za izvršbo, ki mora biti podana že ob izdaji sklepa o izvršbi, je stvarna legitimacija strank. Upnik, ki vloži predlog za izvršbo, mora tako razpolagati z ustrezno listino, ki dokazuje, da je sam upnik terjatve do dolžnika, ki je ugotovljena v izvršilnem naslovu. V skladu s težnjo po učinkoviti izvršbi zakon sicer dopušča tudi izjemo od tega pravila, saj prvi in drugi odstavek 24. člena ZIZ omogočata, da sodišče dovoli izvršbo tudi v korist osebe, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot upnik, oziroma proti osebi, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot dolžnik. Pogoj za odstop od načela formalne legalitete pa je, da upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj, oziroma da je bila obveznost prenesena ali je na drug način prešla na novega dolžnika. Če upnik ne razpolaga s tako listino, se prenos terjatve oziroma obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku (prvi in drugi odstavek 24. člena ZIZ).

10. Kot že zgoraj navedeno, je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da upnik v predlogu za izvršbo ni niti navedel niti predložil listin, iz katerih bi bil razviden prehod terjatve od upnika po izvršilnem naslovu nanj, je pa te listine predložil odgovoru na ugovor. Prvostopenjsko sodišče je posledično štelo, da ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen, čemur pa višje sodišče ne more pritrditi. V 8. točki razlogov tega sklepa je bilo pojasnjeno, da je dolžnikov pravni položaj v izvršbi med drugim varovan tudi s strogimi pogoji za dovolitev izvršbe. Navedeno pomeni, da mora sodišče že ob odločanju o predlogu za izvršbo po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so podane predpostavke za dovolitev izvršbe, med drugim tudi, ali je podana stvarna legitimacija strank. Preveriti mora torej, ali obstoji identiteta med strankami iz izvršilnega predloga in strankami iz izvršilnega naslova. Če temu ni tako, se lahko izvršba dovoli le pod pogoji iz 24. člena ZIZ.

11. Drži sicer, da mora upnik po tretjem odstavku 58. člena ZIZ v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Vendar pa ta določba ne posega v pravilo, da mora sodišče določene predpostavke za izvršbo preveriti že ob izdaji sklepa o izvršbi (t. i. začetne predpostavke),3 niti v prvi in drugi odstavek člena 24 ZIZ, ki uzakonjata izjemo od načela formalne legalitete. Zakon torej dopušča, da se dovoli izvršba tudi v korist osebe, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot upnik (oziroma zoper osebo, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot dolžnik), vendar pod pogojem, da upnik v izvršilnem predlogu določno označi eno od kvalificiranih listin iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, s katero lahko dokaže materialnopravno nasledstvo glede terjatve oziroma obveznosti iz izvršilnega naslova. Če torej ni identitete strank iz izvršilnega predloga in iz izvršilnega naslova, upnik pa tudi ne ravna skladno s 24. členom ZIZ, je predlog za izvršbo nesklepčen in s tem neutemeljen. Glede na to in ker je izjeme treba razlagati restriktivno, je napačno stališče, da lahko upnik iz predloga za izvršbo, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, v izvršilnem predlogu pa ni izpolnil zahteve iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, to stori šele v odgovoru na ugovor, skladno s tretjim odstavkom 58. člena ZIZ. Dolžnik na to v pritožbi utemeljeno opozarja.

12. Glede na navedeno je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremenilo tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o izvršbi, opr. št. I 416/2017 z dne 2. 11. 2017 in opravljena izvršilna dejanja razveljavijo, predlog za izvršbo zavrne in izvršba ustavi (3. točka 365. člena ZPP in 358. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ in četrti odstavek 58. člena ZIZ ter 76. člen ZIZ; prva alineja I. točke izreka tega sklepa). Ker je višje sodišče pritožbi ugodilo že iz razloga, ker upnik v predlogu za izvršbo ni izpolnil zahteve po prvem odstavku 24. člena ZIZ, se ne opredeljuje do pritožbenih navedb v zvezi s podanim ugovorom zastaranja terjatve.

13. Glede na to, da je višje sodišče spremenilo odločitev o ugovoru, je poseglo tudi v odločitev o stroških ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik je z ugovorom z dne 30. 11. 2017 v celoti uspel, saj upnik ni izpolnil zahteve po prvem odstavku 24. člena ZIZ. Upnik je tako dolžniku na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ dolžan povrniti neutemeljeno povzročene stroške ugovora. Skladno z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) je višje sodišče dolžniku priznalo: zahtevanih 300 točk oziroma 137,70 EUR (ob vrednosti točke 0,459 EUR) potrebnih stroškov odvetniške nagrade za sestavo ugovora (6. tč. tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18), 6 točk oziroma 2,75 EUR (pavšalni znesek 2% vrednosti nagrade) za materialne stroške (11. člen), 22% DDV (12. člen) in 44,00 EUR za sodno takso za ugovor, kolikor je bila po podatkih v spisu s plačilnim nalogom z dne 6. 12. 2017 terjana in plačana sodna taksa za ugovor. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijani sklep v II. točki izreka (s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov z dne 30. 11. 2017) spremenilo tako, da mora upnik dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati 215,35 EUR stroškov ugovora z dne 30. 11. 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, (druga alineja I. točke izreka tega sklepa). Po drugi strani upnik v ugovornem postopku ni uspel in tako stroški njegovega odgovora na ugovor niso bili potrebni za izvršbo, zato je višje sodišče izpodbijani sklep v III. točki izreka spremenilo tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor (peti odstavek 38. člena ZIZ; tretja alineja I. točke izreka tega sklepa).

Glede pritožbenih stroškov

14. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šestega odstavka 38. člena ZIZ je višje sodišče tudi odločilo, da mora upnik dolžniku, ki je s pritožbo uspel, povrniti neutemeljeno povzročene stroške pritožbenega postopka. Skladno z Odvetniško tarifo in ZST-1 je višje sodišče upniku naložilo, da mora dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa plačati zahtevanih 300 točk oziroma 180,00 EUR (ob vrednosti točke 0,60 EUR; Sklep o spremembi vrednosti točke, Ur. l. RS, št. 22/2019) stroškov odvetniške nagrade za sestavo pritožbe (6. tč. tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18), 6 točk oziroma 3,60 EUR (pavšalni znesek 2% vrednosti nagrade) za materialne stroške (11. člen), 22% DDV (12. člen) in 100,00 EUR za sodno takso za pritožbo, skupaj torej 323,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po parcijskega roka do plačila. Priglašenih stroškov odvetniške nagrade za posvet s stranko in za pregled spisa ter listin in ostale dokumentacije pa višje sodišče dolžniku ni priznalo, saj je nagrada za ti opravili že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. V presežnem delu je tako višje sodišče dolžnikovo stroškovno zahtevo zavrnilo (II. točka izreka sklepa).

1 Prim. tudi D. Wedam Lukić, Obramba dolžnika pred neutemeljeno izvršbo, Podjetje in delo, 2008, št. 6-7, str. 1019. 2 Da je obstoj stvarne legitimacije strank materialna predpostavka, izhaja tako iz teorije, kot tudi iz sodne prakse. Prim. npr. V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV založba, 2003, str. 101. Enako načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 30. 6. 2004. 3 V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV založba, 2003, str. 103 in 104.