Jedro

Neutemeljeno pritožba državne tožilke navaja, da je sodišče prve stopnje presojalo protislovne dokaze, za kar ni pristojno, saj tega ni storilo, temveč je na podlagi podatkov v spisu presojalo, ali je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, navedeno v zahtevi za opravo preiskave, pri tem pa je ocenilo vsebino zbranih dokazov, kar je nujno, saj sicer odločitve o tem, ali je utemeljen sum storitve kaznivega dejanja podan ali ne, ni mogoče sprejeti.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke in oškodovanca J.C. se kot neutemeljeni zavrneta.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 12776/2017 z dne 26. 5. 2017 o nesoglasju med preiskovalno sodnico in okrožnim državnim tožilstvom o zahtevi za preiskavo po določilu sedmega odstavka 176. člena v zvezi s prvim odstavkom 409. člena (pravilno po sedmem odstavku 169. člena) Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da se zahteva za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Kt/22893/2016/SL/JAT z dne 15. 3. 2017 zoper osumljenega B.G.zaradi kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kot je opisano v njegovem izreku, zavrne. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka (pravilno drugega odstavka) 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in njegove zagovornice B.Z.H., odvetnice v Ljubljani, proračun.

2. Zoper sklep sta se pritožila: - okrožna državna tožilka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP - ker je kršena določba prvega odstavka 167. člena tega zakona, ter iz razloga po 3. točki 370. člena ZKP - zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep spremeni tako, da zoper B.G. uvede preiskavo zaradi kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena KZ-1, in - oškodovanec J.C. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa smiselno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred drugim okrajnim sodiščem, predlaga Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožba državne tožilke prvostopenjskemu sodišču očita, da se je spustilo v presojo verodostojnosti posameznih dokazov ter sledilo oceni preiskovalne sodnice, pri tem pa upoštevalo zgolj zagovor osumljenca ter listine, ki jih je predložil, ne pa tudi oškodovančeve trditve, med drugim, da računov, ki jih je osumljenec predložil sodišču, nikoli ni prejel. Postavilo se je v vlogo razpravljajočega senata, vrednotenje dokazov pa je stvar nadaljnjega postopka, pri čemer so po oceni pritožbe podani dovolj tehtni dokazi, ki izkazujejo večjo verjetnost, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, kot da ni bilo, sodišče prve stopnje pa je v tej fazi postopka z vrednotenjem nasprotujočih si dejstev in dokazov postavilo previsok pravni standard za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je bilo kaznivo dejanje storjeno. Nadalje navaja, da račun št. R 024/2008 z dne 4. 3. 2008 potrjuje, da je oškodovanec izročil osumljencu 3.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ga je zmotno ocenilo, medtem ko je okoliščino, da je oškodovanec prejel 20.000,00 EUR gotovine, zmotno štelo za nerelevantno in ni upoštevalo, da je osumljenec, kljub opozorilu Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče), vztrajal, da o pritožbi odloči senat, in bi glede na dejstvo, da je pisno že komuniciral s sodiščem, moral v kratkem pričakovati dokončno odločitev sodišča, prezrlo pa je tudi, da je oškodovanec pri njem večkrat letno poizvedoval o stanju zadeve, a je zavestno, vse do leta 2016, trdil, da odločitve Ustavnega sodišča ni prejel. V nadaljevanju pritožba navaja še, da bi lahko dejstvo, da je osumljenec od oškodovanca prejel 3.000,00 EUR, v preiskavi potrdila oškodovančeva žena, in da je bil osumljenec za svoje ravnanje posebej motiviran, saj je bil seznanjen z dejstvom, da ima oškodovanec denar, ker mu je, kot je razvidno iz računa R 024/2008 z dne 4. 3. 2008, izročil znesek poravnave v vrednosti 3.000,00 EUR, ob prejemu denarja v višini, za katero ni sklenil pisnega dogovora in predstavlja 15 % zneska poravnave, pa je oškodovanca nagovoril, ker je slednji prava neuka stranka, k sprožitvi novega postopka zato, da bi prejel premoženjsko korist. Nadalje pritožba še trdi, da oškodovanec nikoli ni prejel računov, ki jih je predložil osumljenec sodišču, da mu je oškodovanec izročil dvakrat po 3.000,00 EUR, ter pojasnjuje, zakaj osumljenec kot pravni strokovnjak ni ravnal vestno in v korist stranki, ko ga z odločbo Ustavnega sodišča in zaključkom postopka ni seznanil, še prej pa pridobil na njegov račun premoženjsko korist tako, da ga je nagovoril za novo vložitev tožbe in za to prejel 3.000,00 EUR, nadaljnji znesek v isti višini pa še kot nagrado za sklenjeno poravnavo. Oškodovancu se je zavestno odločil prikriti napako in je več let deloval v njegovo škodo ter mu odvzel pravico, da bi o njegovi zadevi odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice.

5. Tudi oškodovanec v svoji pritožbi navaja, da je osumljenec od njega zahteval in tudi dobil že navedene zneske, za katere mu ni izdal potrdila; da ga je štiri leta zavajal, ko je trdil, da Ustavno sodišče zavlačuje v zadevi, čeprav je o njej že bilo odločeno; da lahko o zneskih, ki mu jih je izročil in o tem, kdaj je zahteval tožbo, izpove njegova žena V.C., in da je osumljenec navajal zavajajoče podatke v svojo korist in je nevestno ravnal. 6. Pritožbama ni mogoče pritrditi. Neutemeljeno pritožba državne tožilke navaja, da je sodišče prve stopnje presojalo protislovne dokaze, za kar ni pristojno, saj tega ni storilo, temveč je na podlagi podatkov v spisu presojalo, ali je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, navedeno v zahtevi za opravo preiskave, pri tem pa je ocenilo vsebino zbranih dokazov, kar je nujno, saj sicer odločitve o tem, ali je utemeljen sum storitve kaznivega dejanja podan ali ne, ni mogoče sprejeti. Pravilno je zaključilo, da zbrani podatki ne potrjujejo očitka B.G. iz zahteve za preiskavo, da pri zastopanju oškodovanca J.C. zavestno ni izpolnil svoje obveznosti, da dela v njegovo korist in da je delal v njegovo škodo ter da si je na ta način pridobil premoženjsko korist v navedenih zneskih.

7. Sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno povzema pravna opravila osumljenega, ki jih je opravil za svojo stranko - J.C. (vložitev tožbe zaradi plačila odškodnine v znesku 2.100,00 EUR, vložitev pritožbe zoper sodbo v navedeni zadevi potem ko je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, vložitev predloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, vložitev ustavne pritožbe), ki zatrjevanega v opisu kaznivega dejanja, da zavestno ni izpolnil svoje obveznosti delati v njegovo korist in da je ravnal v škodo stranke, ne potrjujejo. Prav tako ni mogoče sklepati o sumu, da je dejansko prejel več denarja kot priznava, saj oba izdana računa, ki ju je predložil osumljenec, kažeta, da je šlo za nižja zneska, pri tem pa potrdil o izročitvi višjih zneskov denarja oškodovanec nima, kot sam navaja v pritožbi, in tako ni podlage za sklepanje, da je J.C. izročil višje zneske, kot jih izkazujeta računa, s katerima razpolaga osumljenec. Navedena dejstva in okoliščine tako ne potrjujejo očitka, da osumljenec zavestno ni izpolnjeval obveznosti, da ravna v korist stranke ter da si je na njeno škodo pridobil premoženjsko korist, iz zbranih podatkov pa tudi ni mogoče sklepati, da je namenoma prepozno vložil ustavno pritožbo zoper sodbo pritožbenega sodišča in jo je zato Ustavno sodišče zavrglo, nato pa da je svojo stranko zavestno zavajal, da odločbe Ustavnega sodišča ni prejel ter ji tako onemogočil izčrpanje vseh pravnih sredstev pred domačim sodiščem oziroma da ji je z zamudo šestmesečnega roka odvzel pravico do vložitve pritožbe na Evropsko sodišče za človekovo pravice. Po vseh že naštetih pravnih opravilih in vloženih pravnih sredstvih v navedeni civilni zadevi oškodovanca namreč ni razloga za sklepanje, da potem ko je opravil vsa prejšnja, prav teh pravnih opravil ni hotel več opraviti, torej da ni hotel pravočasno vložiti še pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ob okoliščinah, da je bila odvetniški pisarni vročena odločba Ustavnega sodišča v času sodnih počitnic, ki je ni prevzel osumljenec, temveč odvetnik T.Ž. v njegovi pisarni, zaradi česar zanjo ni vedel, kot je povedal, česar ni mogoče oceniti kot neprepričljivo, pri tem pa to potrjuje podpis na vročilnici, ter glede na poizvedbe osumljenca pri Ustavnem sodišču o izidu zadeve, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podan utemeljen sum, da je B.G. storil kaznivo dejanje izneverjenja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena KZ-1, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče v svojem sklepu.

8. Pritrditi ni mogoče niti pritožbenim navedbam državne tožilke, da pisni dokazi osumljenega, to je račun št. R 024/2008 z dne 4. 3. 2008, izkazujejo dejstvo, da mu je oškodovanec izročil 3.000,00 EUR, saj takšen znesek iz tega računa ne izhaja, medtem ko oškodovanec ne razpolaga s potrdilom, ki bi izkazovalo, da mu je izročil višja zneska, čeprav je razumno pričakovati, da se denar v poslovnih razmerjih izroči drugemu le proti pisnemu potrdilu. Zbrani podatki tudi ne kažejo na motiviranost osumljenca, da na takšen način protipravno pridobi premoženjsko korist in da zavestno, potem ko je vse ostale pravne poti pred tem izkoristil, na očitan način ne izpolni obveznosti do svoje stranke.

9. Obstoj utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, mora biti podan ob vložitvi zahteve za preiskavo in se ga ne more ugotavljati šele v preiskavi, zato zavzemanje pritožb za zaslišanje priče V.C. (njeno zaslišanje v zahtevi za preiskavo sicer ni predlagano) ni utemeljeno, ob pomanjkanju potrdil o plačilu zneskov v višini, kot jih navaja oškodovanec, in glede na navedena dejstva, pa ta dokaz niti nima odločilnega pomena, tudi če bi priča navedbe svojega moža potrdila.

10. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožbi pa neutemeljeni, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.