Jedro

Vprašanje nezakonitega ravnanja po presoji sodišča ni mogoče razlagati tako kot ga razume tožnik, ki meni, da bi bilo potrebno v zvezi z ugotavljanjem nezakonitega ravnanja izpeljati poseben postopek (kazenski, civilni ali upravni) ampak ga sodišče razume kot ravnanje strokovne osebe (deklaranta - tožnika) pri vlaganju deklaracij. Obveznosti carinskega deklaranta izhajajo iz 47. a člena CZ.

Izrek

Postopka pod opr. št. U ... in U ... se združita tako, da postane vodilna zadeva opr. št. U .... Tožba se zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 760,00 SIT v roku 15 dni od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Sodišče je na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - 45/06 - odl. US, v nadaljevanju ZUS) postopka o istem predmetu, ki se vodita pod opr. št. U ... in U ... združila v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane vodilna zadeva opr. št. ....

Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama kot neutemeljeni zavrnila pritožbi tožnika zoper odločbi Carinskega urada A. št. ... z dne 1. 10. 2001 in št. ... z dne 2. 10. 2001, s katerima je bil tožniku naknadno obračunan carinski dolg za blago sproščeno v prost promet po deklaraciji Izpostave Terminal A. št. K4-38757 in št. K4-38768, obe z dne 3. 7. 2000. Pritožnik je kot deklarant v obeh zadevah za prejemnika blaga družbo B.B.B. d.o.o., iz A., sprostil v prost promet tekstilno blago. Carina je bila obračunana po 4,4 % preferencialni carinski stopnji, ker je bilo prijavljeno poreklo blaga iz Avstrije. Na podlagi izjave na računu tujega dobavitelja št. 332/00 in št. 331/00, obe z dne 23. 6. 2006, je oddelek za preiskovalne zadeve A. Sektorja za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada dne 28. 7. 2000 v prostorih prejemnika in dne 7. 8. 2000 pri deklarantu na podlagi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 - 40/99 v nadaljevanju CZ) naknadno preveril dokumentacijo o uvozih v letih 1999 in 2000, predvsem tiste deklaracije, v katerih je uvoznik uveljavljal znižano carinsko stopnjo na podlagi mednarodnih sporazumov. Med drugim tudi obravnavani deklaraciji. Avstrijska carinska administracija je z dopisom št. ... z dne 5. 6. 2001 na podlagi 4. člena protokola št. 5 ob administrativnem sodelovanju na področju carine k Sporazumu Skupnosti s Slovenijo opravila preverjanje obeh spornih računov in odgovorila, da sta bili obe izjavi o poreklu blaga izvoznika C.C.C. iz Avstrije izdani neupravičeno, ker izvirajo tekstilni izdelki brez izjeme iz tretjih držav in se zato potrdil o preferencialnem poreklu zanje ne izda. Računa pa sta ponaredek in ju pri avstrijskem podjetju ni možno najti. V zvezi s temi ugotovitvami je bil sestavljen zapisnik št. ... z dne 20. 8. 2001, ki je bil poslan tožniku in prejemniku blaga. Pripomb na zapisnik nista podala. Prvostopni organ je tako na podlagi 154. člena CZ obračunal razliko carinskega dolga. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je naknadno obračunal razliko carinskega dolga, saj je bilo ob naknadni kontroli ugotovljeno, da sta bili izjavi na računu izdani neupravičeno. To pa pomeni, da v obeh zadevah obravnavano blago ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo skladno z določili protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi ter njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani, kajti le-to se lahko uveljavlja le ob predložitvi upravičene izjave o poreklu blaga na računu. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ugotovitveni postopek oziroma na pooblastila za njegovo izvajanje, se tožena stranka sklicuje ne le na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ki jih navaja tožnik, temveč tudi na Zakon o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99) in podzakonske predpise (npr. Uredba o določitvi carinskih uradov v Republiki Sloveniji, njihovem sedežu in krajevni pristojnosti - Uradni list RS, št. 111/00). Neutemeljena je pritožbena navedba o absolutni bistveni kršitvi postopka, saj sta bila tako prejemnik blaga kot tožnik pravilno pritegnjena v postopek ter seznanjena z vsemi ugotovitvami ter nista podala pripomb oziroma izkoristila svojih pravic iz 15. a člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe). Svoje ugotovitve je Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada posredoval stvarno in krajevno pristojnemu carinskemu uradu zaradi izdaje doplačilne odločbe. Le-ta je v celoti uporabil posredovane ugotovitve o dejanskem stanju in postopka sam ni dopolnjeval. Ker torej ni vodil dodatnega ugotovitvenega postopka, tožnika ni še enkrat obveščal o že ugotovljenem dejanskem stanju, s čimer je bil ta že seznanjen, pa zoper ugotovljeno ni ugovarjal. Tudi v pritožbi tožnik glede dejanskega stanja ne poda nikakršne konkretne ugotovitve, ki bi bila nasprotna tistemu, kar je bilo ugotovljeno v ugotovitvenem postopku, ampak je njegova pritožba posplošena zgolj na ugovarjanje češ da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, v čem pa ne pove. Ker v pritožbi tožnik ne navaja dejstev o dejanskih ugotovitvah, temveč se osredotoči le na prerekanje vodenja postopkov, ki so pripeljali do ugotovitve dejanskega stanja, tožnik glede že na prej dokumentirano sodelovanje z deklarantom in prejemnikom v tej zadevi obravnavanega blaga, ni bil prikrajšan za kontradiktorni postopek. Tožena stranka še pojasni, da gre v obravnavanem primeru za nezakonito ravnanje z blagom saj je, kot je bilo že ugotovljeno, tožnik na podlagi neupravičene izdane izjave na računu izposloval preferencialno obravnavo carinjenja blaga in je zato treba zadevo obravnavati po a) točki 1. odstavka 154. člena CZ v povezavi z določbo b) točke 1. odstavka 146. člena CZ. Navedena pomanjkljivost pa po presoji tožene stranke na odločitev ne vpliva.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi vseh tožbenih razlogov. Ugovarja pooblastilu državne podsekretarke, ki je podpisala izpodbijano odločbo s pooblastilom ministra dr. Dušana Mramorja št. 031-1/2003 z dne 10. 1. 2003, pri čemer je nova vlada zaprisegla 3. 12. 2004 in imenovan nov minister, kar pomeni, da po tem datumu dr. Mramor ne more odločati v imenu ministrstva. Meni, da je kršen 22. člen Ustave, ker je tožena stranka odstopila od ustaljene prakse in je odločila namesto organa prve stopnje in v izpodbijanem aktu alternativno dopušča, da je kršen 3. odstavek 143. člena CZ v povezavi s točko c) 1. odstavka 154. člena CZ ali točka b) 1. odstavka 146. člena v povezavi s točko a) 1. odstavka 154. člena CZ. Meni, da odločbe ni mogoče utemeljiti na dveh pravnih normah, saj morajo biti razlagalčeve odločitve temeljiti na enopomenskih premisah. Meni, da ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da ga ni mogoče presoditi. Nadalje se sklicuje na odločitve Upravnega sodišča RS, Zunanjega oddelka v Novi Gorici, ki je zavzelo stališče, da ni moč uporabiti 1. odstavka 154. člena CZ v primeru ponarejenih listin. Gre za arbitrarno in samovoljno odločanje sodišča, saj se ne utemelji, zakaj je v poznejši odločitvi o istem spornem vprašanju zavzeto popolnoma drugačno stališče. Po mnenju tožnika se postopek preverjanja potrdil o poreklu po ZUP ne more opraviti, če postopek ni začet, kar pomeni, da se postopek mora obnoviti preden se potrdilo o poreklu pošlje na preverjanje. V nadaljevanju tožbe tožnik navaja in razlaga 2. točko 260. člena ZUP in meni, da je potrdilo o poreklu priloga k carinski deklaraciji o carinjenju in se presoja kot vsi ostali dokazi, zaradi česar ga ni moč obravnavati kot nov dokaz. Zato meni, da tudi uporaba 2. točke 260. člena CZ v obravnavanem primeru ni možna. Z jezikovno metodo oziroma z analizo logično semantične strukture pravne kršitve po 1. odstavku 154. člena CZ v povezavi s točko a) in b) 1. odstavka 146. člena CZ tožnik pride do sklepa, da carinski dolžnik ni vnaprej določen temveč določljiv na podlagi podatkov, tj. dejanskih okoliščin. Carinski urad se sploh ni ukvarjal z očitno malomarnostjo in se izrekel v katerem postopku bi bilo treba ugotavljati omenjeno malomarnost tj. v kaznovalnem, civilnem ali upravnem postopku. Tako je razvidno, da 146. člena CZ ni moč uporabiti brez vsebinskih kriterijev iz 626. člena Uredbe za izvajanje carinskega postopka. Carinski organ je popolnoma samovoljno in arbitrarno določil carinskega dolžnika, s čimer je bilo tožniku onemogočeno učinkovito pravno sredstvo. 146. člen CZ je blanketne narave, saj pooblašča Vlado RS, da predpiše pogoje, kdaj se šteje, da napaka ni imela pomembnega vpliva na pravilno izvajanje začasne hrambe ali carinskega postopka. Tožena stranka ni ugotavljala pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek v skladu s točko b) 1. odstavka 146. člena CZ in določila razliko med pojmoma prepustitev blaga in sprostitev v prost promet. Sodišče in tožena stranka se nista trudila, da bi ugotovila kakšno dovoljenje naj bi dobila tožena stranka, saj se ji očita, da ni izpolnila enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek ali za odobritev carinske oprostitve ali olajšave zaradi namena končne uporabe tega blaga, če ni ugotovljeno, da te napake niso imele pomembnega vpliva na pravilno izvajanje začasne hrambe ali carinskega zakona. Carinski zakon ne pozna uveljavljanja preferencialne carinske stopnje, zato se izpodbijana odločba ne more preizkusiti. Tožena stranka je spremenila odločbo v škodo tožeče stranke, saj je uporabila točko b) 1. odstavka 146. člena CZ v povezavi s točko a) 1. odstavka 154. člena CZ, po kateri je zastaralni rok 5 let, dejanje pa določeno kot nezakonito ravnanje z blagom, kar je najhujša kršitev. Reformatio in peius se nanaša na izrek odločbe. V odločbi prve stopnje ni izoblikovan ugotovitveni del izreka. V postopku nadalje ni bilo ugotovljeno, kakšno pooblastilo je imel špediter. Carinski urad je kršil tudi določbe postopka, ker bi moral obvezno preveriti osebno ime zakonitega ali pogodbenega zastopnika pravne osebe. Ugovarja tudi stvarni in krajevni pristojnosti carinskega organa. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in še dodaja, da z menjavo ministra ni potrebno, da bi novi minister uradnim osebam, ki že imajo pooblastilo za vodenje ali odločanje v upravnem postopku podelil novo pooblastilo. Ima pa minister vso pravico uradnim osebam že podeljena pooblastila preklicati in sam odločiti kateri uradni osebi ministrstva in v kakšnem obsegu bo to pooblastilo podelil. Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Prva obravnava sklicana za dne 4. 9. 2006 je bila prekinjena zaradi predloga pooblaščenca tožeče stranke za izločitev sodnice poročevalke. Obravnava se je nadaljevala dne 6. 11. 2006 pred istim senatom, potem ko je predsednik sodišča s sklepom opr. št. Su ... z dne 27. 9. 2006 predlog pooblaščenca tožeče stranke za izločitev višje sodnice C.C. zavrnil. Na naroku pooblaščenec tožeče stranke predloži sklep Višjega sodišča v A. I Kp ... v kazenski zadevi zoper obdolženega D.D. in pravno osebo E.E.E. d.o.o. zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ in kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ, o pritožbi okrožne državne tožilke zoper sklep Okrožnega sodišča v A. opr. št. Ks ... z dne 25. 5. 2005, s katerim je Višje sodišče v A. sklenilo, da se pritožba državne tožilke zavrne kot neutemeljena. Po mnenju pooblaščenca tožeče stranke bi sodišče moralo upoštevati sklep kazenskega sodišča in se pri tem sklicuje na določbo 47. člena Zakona o upravnem sporu glede predhodnega vprašanja. V nadaljevanju vztraja pri tožbenih ugovorih, predloži pa še pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da tožena stranka ni navedla za kateri postopek niso izpolnjeni pogoji, da ni ugotovila pogojev za prepustitev blaga.

Pooblaščenka tožene stranke dodatno k odgovoru na tožbo še izjavi, da je bila pravilno uporabljena določba 154. člena 1. odstavka točke a) CZ.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97, 45/06 - odl. US, v nadaljevanju ZUS) ter tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim iz istih razlogov zavrača. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka F.F. nima ustreznega pooblastila ministra za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02, 53/05, v nadaljevanju ZDU-1) minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP) je določeno, da v upravni stvari za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi organizacije tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka F.F. razpolaga s pooblastilom ministra za finance št. 031-1/2003 z dne 10. 1. 2003 in torej pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo pa po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

V obravnavanem primeru sta bila izdani odločbi, s katerima je bil naknadno obračunan carinski dolg, izhajajoč iz ugotovitev, da uveljavljena preferencialna obravnava blaga ob času vložitve deklaracije ni bila upravičena. V ugotovitvenem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da uvoženo blago nima avstrijskega porekla, kar je bilo uveljavljeno v deklaraciji s strani deklaranta - tožnika, ki je deloval za račun prejemnika blaga, to je družba E.E.E. d.o.o. iz A.. Šlo je torej za posredno zastopanje. Prvostopna odločba kot podlago za naknaden obračun carinskega dolga navaja točko c) 1. odstavka 154. člena CZ, ker je obračunani znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno v CZ, medtem ko tožena stranka navaja pravno podlago točke a) 1. odstavka 154. člena CZ, tj. nezakonito ravnanje s carinskim blagom, zaradi katerega je nastal carinski dolg. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru različna pravna podlaga, ki jo ponuja prvostopni organ oziroma tožena stranka, na samo odločitev ne vpliva. Zato tudi ni utemeljen ugovor kršitve načela reformatio in peius. V obeh primerih ima uporaba 154. člena CZ posledico v izdani odločbi o naknadnem obračunu carinskega dolga, razlika pa je v 4. odstavku 154. člena CZ, ki določa roke, v katerih je treba naknadno obračunati carinski dolg. Gre za 5-letni oziroma 3-letni rok, ki pa je bil v obravnavanem primeru tako po eni kot po drugi pravni podlagi upoštevan. Se pa sodišče pridružuje stališču tožene stranke, ki navaja kot pravno podlago za naknaden obračun carinskega dolga v obravnavani zadevi točko a) 1. odstavka 154. člena CZ, torej nezakonito ravnanje s carinskim blagom zaradi katerega je nastal carinski dolg. Po presoji sodišča je namreč v obravnavanem primeru moč izhajati iz določbe 48. člena CZ, ki določa izpolnitev carinske deklaracije in obveznost deklaranta (tožnika), da izpolni deklaracijo tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek in da ji priloži vse druge dokumente, ki so potrebni za izvedbo zahtevanega carinskega postopka oziroma dokazila o tem, da je bila izvršena predpisana veterinarska fitosanitarna ali druga predpisana kontrola. Tožnik - deklarant je deklaraciji priložil račun na katerem je bila tudi izjava o poreklu, za katero se je izkazalo, da je lažna. Vprašanje nezakonitega ravnanja po presoji sodišča ni mogoče razlagati tako kot ga razume tožnik, ki meni, da bi bilo potrebno v zvezi z ugotavljanjem nezakonitega ravnanja izpeljati poseben postopek (kazenski, civilni ali upravni) ampak ga sodišče razume kot ravnanje strokovne osebe (deklaranta - tožnika) pri vlaganju deklaracij. Obveznosti carinskega deklaranta izhajajo iz 47. a člena CZ, po katerem mora carinski deklarant zagotoviti točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji, verodostojnost dokumentov in dokazil, ki jih je priložil deklaraciji in spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobritve zahtevanega postopka. Niti ne gre za napake, ki so naštete v 626. členu Uredbe za izvajanje Carinskega zakona (Ur. l. RS št. 46/99 in spremembe), saj ima poreklo blaga vpliv na carinsko stopnjo, ki se uporabi pri obračunu carinskega dolga. Zato je tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru podana podlaga za naknaden obračun carinskega dolga v točki a) 1. odstavka 154. člena CZ. Brezpredmetna so tožbena navajanja v smeri obnove postopka (2. tč. 260. člena ZUP), saj to izredno sredstvo v obravnavanem primeru ni bilo uporabljeno. Tudi ne gre za predhodno vprašanje po 47. členu ZUS, ki določa da mora sodišče prekiniti postopek, če se predhodno vprašanje tiče obstoja kaznivega dejanja, obstoja zakonske zveze ali ugotovitve očetovstva ali če zakon tako določa, saj se takšno vprašanje v tem postopku ni pojavilo. Pooblastila oseb, ki so sodelovale v carinskem postopku je potrebno razlagati po določbah CZ in zato po mnenju sodišča ni potrebno obvezno preverjanje pooblastil posameznih oseb v carinskem postopku. Odločba prve stopnje vsebuje vse sestavine iz 214. člena ZUP, zato sodišče tožbene ugovore v tej zvezi zavrača. Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Kršitev določb Ustave RS sodišče ni našlo, ravno tako ni našlo ničnostnih razlogov.

Tožena stranka s tožbo ni uspela, zato je po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, dalje ZPP - UPB 2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi z 16. členom ZUS uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, dolžen nasprotni stranki povrniti stroške postopka v višini 760,00 SIT ki jih je tožena stranka priglasila iz naslova prevoza za prihod na obravnavo dne 6. 11. 2006 in sicer v 15. dneh od vročitve sodbe.