Jedro

Kadar je s kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, določba 15. člena ZDSS zahteva, da stranki vsaj poskušata spor rešiti po tej poti. Dokler tega ne poskušata ali če tega sploh ne poskušata, zakon ne dopušča sodnega varstva. Taka obveznost ne izključuje sodnega varstva, le dostop do sodišča začasno omeji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sindikat je predlagal, da sodišče ugotovi, da mu je nasprotni udeleženec dolžan posredovati meritve vplivov na delovno okolje, kot so hrup, tresljaji, vročina, prah, umazanija, in mu izročiti kopijo zadnjih meritev. Sodišče prve stopnje predlogu ni ugodilo. Ugotovilo je, da je med udeležencema sporno le vprašanje, ali je dolžan nasprotni udeleženec predlagatelju vročiti kopijo zadnjih meritev, ali pa je dovolj, da mu omogoči seznanitev z meritvami. Ob gramatikalni razlagi določbe 207. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) in 23. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99) je presodilo, da je delodajalec dolžan predlagatelju omogočiti dostop do podatkov oziroma ga z njimi seznaniti, kar je udeleženec tudi storil. Ni pa določena obveznost vročitve, zato delodajalec ni zavezan posredovati predlagatelju rezultatov meritev še v pisni obliki.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe predlagatelja presodilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega ni pravilno uporabilo postopkovnih določb. Za udeleženca v tem kolektivnem delovnem sporu velja Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/97 - Kolektivna pogodba), ki ureja tudi reševanje sporov med udeleženci te kolektivne pogodbe. Udeleženci morajo najprej poskušati s postopkom pomirjanja, kolikor pa ta ni uspešen, imajo možnost spor rešiti pred arbitražo. Glede na tako ureditev v Kolektivni pogodbi je izčrpan postopek mirnega reševanja sporov procesna predpostavka za vložitev predloga na sodišče, kot je to določeno v prvem odstavku 15. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS). Tako je odločilo tudi že Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. VIII Ips 20/2003 z dne 17. 2. 2004. Ker v obravnavani zadevi postopek pomirjenja, določen s Kolektivno pogodbo, ni bil izveden, procesna predpostavka ni izpolnjena in je sodišče predlog zavrglo.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, vlaga predlagatelj revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da naj bi sodišče druge stopnje kršilo določbo drugega odstavka 350. člena ZPP ter 358. člena ZPP ter nepravilno ugodilo pritožbi tako, da je razveljavilo prvostopno odločbo in zavrglo predlog. To bi lahko storilo le, če so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. ali 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kolikor pa gre le za kršitev materialnega prava, sodišče predloga ne more zavreči. Pri tem je sodišče druge stopnje v nasprotju z določbo 359. člena ZPP sodno odločbo spremenilo v škodo predlagatelja, čeprav se je pritožil samo on. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Nepravilno je odločalo o vprašanju (ne)dopustnosti sprožitve kolektivnega delovnega spora, saj to ni bilo predmet pritožbenih navedb, ugotovitev obstoja procesne predpostavke pa ne predstavlja nobenega izmed razlogov za preizkus odločbe po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja izčrpanja predhodnih postopkov mirne rešitve spora. Ne z zakonom ne s kolektivno pogodbo ni predviden obligatoren postopek mirne rešitve spora med udeležencema v kolektivnem delovnem sporu. Člen 87 Kolektivne pogodbe določa v sporih med udeleženci obligatoren postopek arbitraže le v primeru, da pomirjenje med njima ni bilo uspešno. Ker pa Kolektivna pogodba ne določa obenem tudi, da so udeleženci v primeru spora dolžni sprožiti postopek pomirjenja, tako ni določen obvezen postopek za mirno rešitev spora v smislu 15. člena ZDSS. Predlagatelj v reviziji obširno navede tudi razloge, zakaj naj bi bila meritorna odločitev sodišča prve stopnje napačna.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

S Kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora je bil po določbi prvega odstavka 15. člena ZDSS procesna predpostavka za sodno varstvo. Ker je ta predpostavka manjkala ob začetku in ves čas postopka, sodišče o predlogu ne bi smelo odločati. Z drugimi besedami to pomeni, da odločanje o predlogu, ki je predmet reviziji, ni bilo dopustno že od vsega začetka. Ker za odločanje o predlogu niso bile izpolnjene procesne predpostavke, je sodišče druge stopnje pravilno postopalo, ko je predlog zavrglo (drugi odstavek 354. člena v zvezi s 3. točko 339. člena ZPP). Na to bistveno kršitev določb pravdnega postopka na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeni sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je o predlogu odločalo meritorno, čeprav procesne predpostavke za sodno varstvo ni bilo. Pritožbeno sodišče v meritorno odločitev ni posegalo in jo zato tudi ni moglo spreminjati v škodo katerekoli stranke. Zavrženje predloga pa ne pomeni, da ga predlagatelj ne bi mogel ponovno vložiti, ko bodo procesne predpostavke izpolnjene.

Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da sodno varstvo ni dovoljeno, ker ni bil sprožen predvideni postopek za mirno rešitev spora (prvi odstavek 15. člena ZDSS). Revizijsko sodišče poudarja, da prihaja določba 15. člena ZDSS praviloma v poštev pri uveljavljanju sodnega varstva v kolektivnem delovnem sporu, ki ima značaj pravnega spora (spora o pravici), saj interesni spori med subjekti kolektivnih pogajanj že po svoji naravi in vsebini niso primerni za reševanje v sodnem postopku pred sodiščem in pri njih do sprožitve spora pred sodiščem ne pride že iz teh razlogov.

Določba prvega odstavka 15. člena ZDSS je res procesna določba.

Vendar je za odločitev o izpolnjenosti procesne predpostavke za sodno varstvo, odločilna tudi presoja materialnega prava. Postopek za mirno rešitev spora je procesna predpostavka le, če je tak postopek določen z zakonom ali s kolektivno pogodbo. V tem delu je revizijsko sodišče že sprejelo stališče v sporu pod opr. št. VIII Ips 20/2003 (sklep z dne 17. 2. 2004), kjer je prav tako šlo za spor med udeležencema iste Kolektivne pogodbe. Bistveni del odločitve, ki ga sicer povzema tudi izpodbijani sklep, se glasi: "KP dejavnosti, ki je veljala za udeležence tega spora, predvideva tako za spore med podpisniki KP, kot za kolektivne spore med udeleženci te KP (v skladu z opredelitvijo v uvodnem delu so udeleženci KP vsi delodajalci ter vsi zaposleni in njihove oblike sindikalnega delovanja, za katere velja ta KP), postopek pomirjenja in arbitražni postopek, s tem, da je pristojnost arbitraže za spore med udeleženci KP v 87. členu izrecno predvidena le za primer, da pomirjenje ni bilo uspešno. Med spori, za katere je predviden tak postopek, so tudi spori o zakonitosti stavke. ZDSS v 15. členu izrecno določa, da je za primer, kadar je z zakonom oziroma kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, sodno varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen. Ni dvoma, da je postopek pomirjenja, kot je opredeljen v KP dejavnosti, v skladu s 15. členom ZDSS obvezna procesna predpostavka za sprožitev spora pred sodiščem. Tako opredeljen postopek pomirjenja ne posega v ustavno pravico do sodnega varstva. Zainteresirani udeleženec (predlagatelj) mora v skladu s 83. členom KP dejavnosti vložiti ustrezno zahtevo pri komisiji za pomirjenje iz 82. člena KP in le če med udeleženci v sporu v 30 dneh ni bil dosežen sporazum, so v skladu s 15. členom ZDSS podani pogoji za sprožitev sodnega spora. Ob ugotovitvi, da takšnega postopka pomirjenja predlagatelj ni sprožil in vložil ustrezne zahteve pri komisiji za pomirjenje, je sodišče utemeljeno štelo, da procesne predpostavke za vložite predloga v kolektivnem delovnem sporu, glede na določila 15. člena ZDSS, niso bile izpolnjene. Ker je bil v KP dejavnosti kot postopek za mirno rešitev spora v prvi vrsti predviden postopek pomirjenja, arbitražni postopek pa le za primer, če postopek pomirjenja ne bi bil uspešen, pri tem pa niti sprožitev postopka pomirjenja ni bila izkazana, se revizijsko sodišče do obligatornosti arbitražnega postopka ni opredelilo, ker to vprašanje za odločitev o dopustnosti predloga v tem sporu ni bilo pravno pomembno." Navedeno velja tudi v tem postopku. Glede na revizijske navedbe revizijsko sodišče le še dodaja: Iz določbe 15. člena ZDSS ne izhaja, da bi moral biti postopek za mirno rešitev spora obvezen (obligatoren), kar še toliko bolj velja za arbitražo. Oba postopka sta prostovoljna, pri čemer odločitev strank za arbitražno reševanja spora pomeni njuno prosto odločitev za izključitev sodnega varstva. Arbitražne odločitve so za stranke obvezne in pred sodiščem izpodbojne le iz omejenih razlogov (26. do 28. člen v zvezi s 40. členom ZDSS oziroma 477. člen ZPP).

Kadar pa je s kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, pa določba 15. člena ZDSS zahteva, da stranki vsaj poskušata spor rešiti po tej poti. Dokler tega ne poskušata ali če tega sploh ne poskušata, zakon ne dopušča sodnega varstva. Taka obveznost ne izključuje sodnega varstva, le dostop do sodišča začasno omeji (za trideset dni, drugi odstavek 15. člena ZDSS). Časovni zamik je seveda daljši, če predlagatelj zakonske določbe ne upošteva in vloži predlog neposredno na sodišče. Vendar nosi posledice takega zamika zaradi nespoštovanja izrecne zakonske določbe v celoti sam.

Ker pogoji za sodno varstvo (še) niso izpolnjeni, so revizijske navedbe, ki se nanašajo na meritorno odločitev sodišča prve stopnje, brezpredmetne oziroma preuranjene.

Ker je glede na navedeno odločitev sodišča druge stopnje pravilna, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.