Jedro

Nobenega dvoma ni, da ima oškodovanec pravico zahtevati povračilo škode, ki je po svoji vsebini zajeta z rento (za tujo pomoč, nakup pripomočkov, mazil...), a je nastala pred vložitvijo tožbe, vendar mora za povračilo teh stroškov postaviti ustrezen zahtevek za povračilo pretekle škode, katere višina ni odmerjena v povprečnem mesečnem znesku. Zapadlost te škode namreč ne more biti mesečno podana, pač pa se zapadlost in zamuda in s tem pravica do zakonskih zamudnih obresti ugotavlja od vsakega posameznega nastanka stroška in s tem škode.

Pri prisoji rente valorizacije ni, saj se rast življenjskih stroškov ter sprememba kupne moči denarja lahko korigira z zahtevkom za spremembo rente zaradi spremenjenih okoliščin po 175. členu OZ.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v II. točki izreka tako, da se odškodnina iz naslova premoženjske škode zviša za 6.794,81 EUR (na 17.887,49 EUR) - v III. točki izreka sodbe tako, da se ta pravilno glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento iz naslova zdravljenja in tuje pomoči v višini 282,36 EUR od vključno 13.10.2008 dalje, pri čemer mora zapadle zneske, zmanjšane za že opravljena plačila, plačati v 15 dneh, skupaj z nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska, to je od vsakega zadnjega dne v tekočem mesecu do plačila, v bodoče zapadajoče zneske pa do vsakega zadnjega dne v tekočem mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, na TR tožnice št. XXXX, odprt pri P.d.d.. V presežku (za čas od 1.5.2006 do 12.10.2008) se zahtevek za plačilo rente iz naslova zdravljenja in tuje pomoči, zavrne.

II.V preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo znesek 1.868,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2008 dalje do plačila, kot nematerialno škodo tožnice (I. točka izreka sodbe), znesek 11.092,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2008 dalje do plačila kot materialno škodo tožnice (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je sodišče naložilo tudi plačilo mesečne rente iz naslova zdravljenja in tuje pomoči v višini 219,27 EUR od vključno 1. 5. 2006 dalje, pri čemer mora zapadle zneske plačati v 8 dneh z nateklimi zamudnimi obrestmi, v bodoče zapadajoče zneske pa do vsakega zadnjega dne v tekočem mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka sodbe). V presežku je zahtevek tožeče stranke zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo v plačilo še pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.313,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka).

2.Tožeča stranka se proti sodbi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da prisojeno odškodnino in rento ustrezno zviša, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V zvezi z nepremoženjsko škodo se sklicuje na primer, objavljen v reviji D., št. 21, z dne 26. 5. 2011, kjer je zapisno, da je Okrožno sodišče na Ptuju zaradi izgube noge tožnika le-temu prisodilo 474.000,00 EUR odškodnine. Po mnenju tožnice bi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znašala 47.000 EUR, za prestani strah 16.000 EUR, za duševne bolečine zaradi trajnih posledic 61.000 EUR, iz naslova iznakaženosti 27.000 EUR, skupaj torej 151.000 EUR, upoštevajoč plačilo tožene stranke na dan 3. 7. 2007 in revalorizacijo tega plačila, bi tako sodišče toženi stranki moralo naložiti v plačilo še najmanj 44.174,25 EUR. Tožena stranka je od priznane odškodnine neutemeljeno odštela znesek prejete invalidnine, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na sodbo VSM opr. št. 602/2009. Pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero odškodnine, se poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo po prostem preudarku, ne pa zgolj matematični izračun. Sodišče tega prostega preudarka ni opravilo, pač pa je zgolj sledilo izračunu tožene stranke. Dejstvo je, da znaša pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnih posledic 61.000 EUR in sicer na podlagi vseh relevantnih okoliščin, tudi dejstva, da tožnica prejema invalidnino. V zvezi s premoženjsko škodo navaja, da je v zvezi s prilagoditvijo bivalnih prostorov tožnica uveljavljala le strošek, ki je povezan z dvigalom in stroške, ki bi v stari stavbi nastali s prilagoditvijo prostorov, čeprav bi dejansko tožnica bila upravičena zahtevati povračilo stroškov za celotno bivalno etažo novozgrajenega objekta. Sodišče tako neutemeljeno ni priznalo razlike stroškov v znesku 13.616,38 EUR. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov za montažo, razsvetljavo, tehnični pregled itd., kar je popolnoma neživljenjsko, saj je jasno, da se dvigalo na objekt ne pripelje sestavljeno in dobi končno obliko šele, ko se ti deli sestavijo v celoto. Sodišče bi tako za povračilo stroškov zaradi dvigala toženi stranki moralo naložiti še plačilo 6.528,25 EUR. V zvezi s potnimi stroški tožeča stranka navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje škode iz naslova potnih stroškov. Sodišče prve stopnje bi moralo v tej zadevi upoštevati vsaj tiste stroške, ki jih podrobno navaja v pritožbi v skupni vrednosti 734,04 EUR. V zvezi z rento iz naslova stroškov zdravljenja in tuje pomoči tožeča stranka navaja, da je tožena stranka tožnici v odgovoru na tožbo priznala postavke za silikonske vložke, podkolenske navleke, kozmetične nogavice, olje za telo, tujo nego in pomoč, pri čemer je zneske posameznih postavk napačno izračunala, saj je tožena stranka navedla skupni letni znesek 1.541,20 EUR namesto 2.862,10 EUR, kar bi na mesečni ravni namesto rente v višini 130 EUR predstavljalo rento v višini 238,51 EUR mesečno. Takšnemu napačnemu izračunu je sodišče prve stopnje sledilo in zato neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za stroške podkolenskih navlek, nogavic in olivnega olja. Tožena stranka je te postavke res priznala, vendar jih ne izplačuje, zato bi sodišče prve stopnje moralo temu zahtevku ugoditi. Glede vrednosti stopalnega dela proteze tožeča stranka navaja, da je sodišče po lastni presoji priznalo le znesek 350 EUR pri čemer ne obrazloži, na kateri podlagi je odločalo „po lastni presoji“. Obrazložitev je v tem delu nelogična. Osnovna različica zaradi specifičnosti tožničinega krna ne zadovoljuje njenih potreb, zato je zanjo priporočena drugačna izvedba, kar je tožnica tudi dokazovala z mnenjem Inštituta RS za rehabilitacijo. Sodišče bi tako moralo rento dvigniti še za 6,25 EUR mesečno. V zvezi s stroški servisiranja dvigala kot del rente, je obrazložitev sodišča prve stopnje v nasprotju sama s sabo, saj sklicevanjem na Pravilnik o varnosti dvigal sodišče ugotovi, da se predpisuje servis dvigal enkrat letno, nato pa zavrne stroške servisa. Iz tega naslova bi morala mesečna renta znašati še 4,52 EUR več. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe je tudi v 36. točki, kjer sodišče pravilno zapiše, da je tožnici priznalo še 219,27 EUR, kar pomeni, da ji je priznalo dodatnih 219,27 EUR, poleg nespornih 130 EUR, zato sodišče v III. točki izreka sodbe nepravilno zapiše, da je tožena stranka dolžna plačevati mesečno rento v znesku 219,27 EUR, namesto 349,27 EUR. Prav tako pa bi v izreku sodišče moralo zapisati, da je od 1. 5. 2006 dalje tožeča stranka dolžna mesečno rento valorizirati.

3.Tožena stranka se zoper II., III. in V. točko izreka sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je zapisalo, da toženka tožnici ni plačala stroškov za izgradnjo jaška za osebno dvigalo v višini 11.092,68 EUR. Tožena stranka opozarja, da je bila v zapisniku obkrožena postavka 6.655,60 EUR, kar predstavlja plačilo 60% izračuna za izdelavo jaška. Sodišče je s tem dosodilo toženi stranki plačilo zneska, ki ga je že plačala (vsaj v 60%).V zvezi z mesečno rento iz naslova stroškov tuje pomoči tožena stranka navaja, da tožeča stranka zahtevka za tujo pomoč, kot jo je prisodilo sodišče, niti ni postavila, prav tako ni zatrjevala, da takšno pomoč potrebuje, ampak je zatrjevala le, da potrebuje pomoč pri prevozu. Sodišče je tako znesek 120 EUR dosodilo preko trditvene podlage. Tudi strošek za mazila Bepanthen, Nivea, Menalind je sodišče prve stopnje dosodilo previsoko, zlasti glede na dejstvo, da je že priznalo stroške nakupa olivnega olja. Vseh teh mazil tožnica ne kupuje mesečno (tega ni niti izkazala), saj te kreme potrebuje le za mazanje krna, zato bi bil primeren znesek iz tega naslova 18,15 EUR. Neutemeljeno je sodišče priznalo rento od 1. 5. 2006 dalje, saj se skladno z določili Obligacijskega zakonika (OZ) renta lahko zahteva le za vnaprej, ne za nazaj. Renta gre oškodovancu lahko le od vložitve tožbe dalje, torej od 13. 10. 2008 dalje.

4.V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožeča stranka navaja, da je prvostopna sodba v delu, ki ga napada tožena stranka pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe. Glede jaška dvigala tožeča stranka navaja, da je v specifikaciji tožene stranke navedeno „jašek dvigala“ pač pa le „strošek dvigala“ v znesku 23.000 EUR. V zvezi z dodatno dosojeno uro pomoči je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da dodatna ura pomoči vsebuje tudi seštevek vseh v tožbi zatrjevanih postavk tuje pomoči, ki jih je zato kot posamezne postavke tudi zavrnilo. Glede stroška za mazila pa tožeča stranka poudarja, da je zaradi specifičnosti presajene kože potrebno vsakih nekaj ur krn oprati in ga s pomočjo krem in mazil ponovno revalorizirati. Odločitev glede rente za nazaj ne more biti sporna, saj jo toženka izplačuje že od samega začetka in je tožnica vložila tožbo zaradi sporne višine in ne zaradi samega priznanja pravice do rente.

5.Pritožbi sta delno utemeljeni.

O nepremoženjski škodi.

6.Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje odškodnino za nepremoženjsko škodo ob sicer pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, napačno odmerilo. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na določitev odškodnine Okrožnega sodišča na Ptuju, ki je zaradi amputacije noge 21-letniku, ki je bila posledica napačnega zdravljenja, prisodilo 474.000 EUR odškodnine. Tožeča stranka spregleda, da gre za odločitev sodišča prve stopnje, ki ob obstoju drugačne sodne prakse višjih in Vrhovnega sodišča RS, ne more predstavljati kriterija objektivizacije pravične denarne odškodnine.

7.Sodišče prve stopnje je tožeči stranki odmerilo odškodnino zaradi nepremoženjske škode v skupni višini 116.000,00 EUR (odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 40.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 12.000,00 EUR, zaradi strahu 12.000,00 EUR in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 52.000,00 EUR). Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje zmanjšalo za invalidnino, ki jo tožeča stranka nesporno prejema, prisojena odškodnina pa je bila zmanjšana tudi za valorizirani znesek dne 3.7.2007 izplačane odškodnine s strani tožene stranke. V zvezi z odmero pravične denarne odškodnine pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Odškodnina je ustrezno individualizirana, hkrati pa je tudi primerljiva z odškodninami, ki so jih sodišča prisojala v podobnih primerih (1). Ob sicer veliki škodi, ki jo je tožeča stranka utrpela ob škodnem dogodku, je tudi odškodnina v prisojeni višini, ustrezna in omogoča uresničevanje namena, za katerega je določena. Pritožbeno sodišče tako zavrača očitke tožeče stranke, da bi morala biti odškodnina odmerjena višje.

8.Tožeča stranka tudi nima prav, da sodišče prve stopnje pri upoštevanju invalidnine ne bi smelo upoštevati zneska, kot ga je izračunala tožena stranka in ga že sama odštela od izplačane odškodnine. Drži, kar poudarja pritožba, da upoštevanje invalidnine pri zmanjševanju odškodnine zaradi duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne sme biti zgolj matematični izračun. Vendar ni zanemarljivo, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji vas čas trdila, da invalidnina ni postavka, ki jo lahko tožena stranka odšteje od odškodnine, pri tem pa same metode določitve oziroma višine invalidnine niti ni prerekala. Pritožbeno sodišče tudi sicer ne vidi razloga (tudi pritožba ga ne poda), zakaj bi bila na 8.345,85 EUR ocenjena invalidnina, napačno določena in v njej ne bi bile upoštevane vse odločilne okoliščine. Upoštevajoč invalidnino v višini 8.345,85 EUR, je tako na 44.654,15 EUR odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ustrezna.

O premoženjski škodi.

9.Prilagoditev bivalnih prostorov.

Zahtevek za povračilo premoženjske škode je tožeča stranka utemeljevala kot strošek zaradi prilagoditve bivalnih prostorov v stari stanovanjski hiši. V dokaz višine teh stroškov je predložila račun (A10), pri tem pa je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da tožeča stranka prostorov v stari hiši ni preuredila, je pa prilagodila bivalno enoto v novi stavbi. Škode, ki jo je tožeča stranka zatrjevala, ni izkazala. Napačno je stališče pritožbe, da ji pripada odškodnina za prilagoditev prostorov v stari hiši, ki je tožnica sploh ni opravila, ker bi bili stroški za celotno novo bivalno enoto novozgrajenega objekta višji, do teh stroškov pa bi bila upravičena. Ker škode v obliki stroška prilagoditve novozgrajene enote ni zahtevala, zahtevati pa bi jo morala opredeljeno, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje v zadnjem stavku 19. točke obrazložitve, ji odškodnina za to postavko ne gre.

10.Jašek za dvigalo.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu pravilna. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je bil z izplačilom 23.000 EUR zajet strošek jaška za osebno dvigalo vsaj v 60%. Nesporno je, da je tožena stranka na podlagi zapisnika z dne 30.5.2007 (B4), v katerem je zaveden tudi strošek izdelave jaška, tožnici izplačala 23.000 EUR. Navedeni znesek, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, predstavlja 3.000 EUR za rekonstrukcijo stavbe (19. točka obrazložitve) in 20.000 EUR za dvigalo (21. točka obrazložitve). Izplačila v višini 32.000 EUR, kolikor je zapisano v zapisniku z dne 30.5.2007, kar bi vključevalo celotni strošek izkopa jaška, niti izplačila v višini 29.655,80 EUR, kar bi vključevalo zmanjšano (60%) ceno jaška, na kar se pritožba sedaj sklicuje, tožena stranka ni izkazala in je zato ta strošek utemeljeno priznan.

11.Dvigalo.

Tožeča stranka je zahtevala plačilo stroškov za dvigalo v višini 26.528,25 EUR, pri čemer ji je tožena stranka iz tega naslova že izplačala 20.000 EUR. Tožena stranka je ta strošek prerekala z navedbami, da tožnica dvigala sploh ne potrebuje. Pritrditi je pritožbi tožeče stranke, da je neživljenjsko stališče sodišča prve stopnje, kjer tožeči stranki očita, da stroška za montažo, tehnični pregled, razsvetljave dvigala itd. ni uveljavljala. Dvigalo brez ustrezne montaže, kot tudi tehničnega pregleda nima svoje funkcionalne vrednosti in je zato jasno, da je z zahtevkom za plačilo stroškov dvigala, tožeča stranka uveljavljala tudi vse postavke, ki so potrebne za zagotovitev funkcionalnosti dvigala. Tožeči stranki gre tako tudi strošek za dvigalo v neprerekani višini 6.528,25 EUR kolikor je uveljavljala.

12.Potni stroški.

Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 1.4.2010 razširila tožbeni zahtevek tudi na potne stroške za prevoze, ki jih je v času zdravljenja in rehabilitacije opravil njen mož. Stroške je podrobno specificirala, pri tem pa je tudi jasno razvidno, katere vožnje je mož tožnice opravil, ko je hodil k tožnici na obiske, katere vožnje pa so bile namenjene prevozom tožnice na preglede in rehabilitacijo. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da so stroški za vožnje, ki jih je tožničin mož opravil, ko je tožnico obiskoval, njegova lastna škoda in za njihovo uveljavljanje tožnica ni aktivno legitimirana. Zmotno pa je takšno stališče sodišča prve stopnje glede stroškov za vožnje, ki jih je mož opravil, ko je vozil tožnico. To je njena lastna škoda in ima zato tudi pravico do njenega povračila. Tako je razlogovala tudi sama tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 6.5.2010, v kateri se je opredeljevala do naknadne razširitve zahtevka za potne stroške. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške, ki jih je uveljavljala v pritožbi, enako kot v pripravljalni vlogi z dne 1.4.2010 in jih tožena stranka konkretneje ni prerekala, in sicer: 12 tednov prevozov na Sočo na rehabilitacijo (84 povratnih voženj), 10 x prevoz na hidroterapijo (10 povratnih voženj), 2 x po 8 tednov 3 x tedensko na izdelavo novih protez (48 povratnih voženj), skupaj 142 povratnih voženj po 9 km oziroma 2.556 km in ne 4.248 km, kolikor navaja tožnica v pritožbi; prevoze v Ljubljano na zdravniške preglede 35 x 22 km, skupaj 770 km, prevoze v Domžale na preglede k osebnemu zdravniku in dostava bolniških listov 63 x 10 km, skupaj 630 km; prevoze v Kamnik na komisijske preglede 2 x 40 km, skupaj 80 km; prevoze v Kamnik 14 x 60 km, skupaj 840 km prevoze na delovno rehabilitacijo 20 x 18 km, skupaj 360 km. Tožnica je zaradi zdravljenja in rehabilitacije v času zdravljenja prevozila skupaj 5.236 km, kar ob upoštevanju kilometrine po 0,29 EUR/km znese 1.518,44 EUR. Ker je tožena stranka iz tega naslova tožnici že plačala znesek 1.251,88 EUR je tako zahtevek za povračilo potnih stroškov utemeljen v višini 266,56 EUR.

Renta iz naslova stroškov zdravljenja in tuje pomoči. 13.Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je posamezne postavke, ki naj bi jih tožena priznavala v okviru rente, ki jo izplačuje v višini 130 EUR, napačno izračunala in da bi, ob pravilnem izračunu, glede na vse priznane postavke, renta znašala več. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da tožnici na letni ravni priznava stroške za podkolenske navleke v višini 121,20 EUR, kozmetične nogavice za protezo v višini 84 EUR, stroškov olja za telo v višini 100 EUR ter do 1 ure tuje pomoči dnevno, pri čemer je urna postavka določena na 4 EUR, kar mesečno znaša 120 EUR, letno torej 1.440 EUR. Za silikonske vložke tožena stranka tožeči, kot izhaja iz odgovora na tožbo, letno priznava strošek v višini 1.116,90 EUR, kar predstavlja strošek dveh silikonskih vložkov. Ker pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo dodatne stroške za en silikonski vložek v višini 558,45 EUR, oziroma mesečno 46,54 EUR (26. točka obrazložitve, ki je neizpodbijana), je pritožbeno sodišče na tem mestu upoštevalo le strošek enega silikonskega vložka, ki pa znaša letno 558,45 EUR, strošek za drugi silikonski vložek pa bo upoštevan v nadaljevanju. Vsota vseh priznanih stroškov znaša tako 2.303,65 EUR na letni ravni, kar pomeni, da je pravilen izračun mesečnega stroška tožnice 191,97 EUR. Ker tožena stranka vse navedene postavke po vsebini priznava, izplačuje pa jih ne v celoti, je zato pritožbeno sodišče rento zvišalo še za razliko med že priznano rento v višini 130 EUR in rento, ki bi jo tožnica morala prejemati ob pravilnem izračunu, to je za 61,97 EUR.

14.Ker je pritožbeno sodišče izračunalo rento, ki vključuje tudi strošek za podkolenske navleke, nogavice in olivno olje, kot tudi vse ostale, zgoraj navedene postavke in je v okviru pravilnega izračuna povišalo rento, je pritožba tožnice, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zvišanje rente za te stroške, neutemeljena. Ti stroški so že vključeni v rento v višini 191,97 EUR.

15.Pritožba tožnice je utemeljena v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov za stopalni del na protezi. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je, glede na ceno boljšega stopalnega dela (500 EUR), tožnica upravičena iz tega naslova le do povračila 350 EUR na dve leti. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je zahtevek v višini 700 EUR, kot ga je v tožbi postavila tožnica, pretiran, vendar ni mogoče slediti oceni vrednosti stopalnega dela, ki naj bi bil za tožnico ustrezen, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz mnenja Inštituta za RS rehabilitacijo izhaja, da je zaradi posebnih značilnosti krna in ostalih poškodb, priporočen boljši stopalni del v vrednosti 500 EUR. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ne pripada boljši stopalni del proteze je tako napačen. Ker je življenjska doba stopalnega dela proteze dve leti, je tako letni strošek iz tega naslova 250 EUR, mesečni pa 20,83 EUR.

16.Tožena stranka napada odločitev sodišča prve stopnje glede povračila stroškov za mazila Bepanthen, Nivea in Menalind. Sodišče prve stopnje je iz tega naslova tožnici priznalo mesečni strošek v višini 38,15 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča previsoko odmerjeno. Tožnica tako visokega stroška niti ni izkazala, saj je med računi (A 10) izkazan zgolj enkraten nakup vsakega od teh mazil, čeprav računi zajemajo obdobje med leti 2004 in 2007. Pritožbeno sodišče je tako sledilo pritožbenemu predlogu tožene stranke in tožnici priznalo iz tega naslova stroške v višini 18,15 EUR mesečno.

17.V zvezi s stroškom servisa dvigala drži, da mesečni servis dvigala ni potreben in povračilo stroškov za vsakomesečni servis tožnica neutemeljeno uveljavlja. Vendar bi sodišče prve stopnje, kot tožnica pravilno opozarja, moralo ob ugotovitvi, da je servis dvigala potreben enkrat letno, tožnici priznati vsaj strošek enkratnega servisa v višini 54,25 EUR letno, oziroma 4,52 EUR mesečno.

18.Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povišanja rente za stroške tuje pomoči. Medtem, ko že samo sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica uveljavlja zgolj stroške za pomoč pri prevozu za 30 ur mesečno, je v nadaljevanju upoštevalo ugotovitve izvedenca, da tožnica potrebuje dnevno dve uri pomoči. Tožena stranka pravilno opozarja, da tožnica dveh ur pomoči ni zahtevala. Zahtevala je, kot že povedano, stroške za pomoč pri prevozu, kar pa ji je tožena stranka že priznala (vendar nepravilno obračunala, kar je pritožbeno sodišče saniralo ob zvišanju rente za 61,97 EUR mesečno – 13. točka obrazložitve te sodbe). Tožnica do dodatne ure pomoči ni upravičena in je zato pritožbeno sodišče ta del zahtevka zavrnilo.

19.V zvezi z rento, katere plačilo zahteva tožeča stranka za čas pred vložitvijo tožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi glede na to, da so tožnici nastajali stroški zaradi zdravljenja in tuje pomoči tudi pred vložitvijo tožbe, tožnica lahko zahtevala njihovo povračilo. Vendar ima pritožba tožene stranke prav, da teh stroškov, nastalih pred vložitvijo tožbe, ne more uveljavljati kot rente. Renta, ki je določena v drugem odstavku 174. člena OZ, je po svoji vsebini denarna odmena, ki je enaka oceni povečanja stroškov oziroma zmanjšanja prihodkov, ki bodo nastali oškodovancu v določenem časovnem obdobju, izračunana kot mesečno povprečje teh stroškov oziroma zmanjšanih prihodkov. Oškodovancu pripada pravica do povračila stroškov v povprečno določenem znesku, ki se plačuje mesečno, pri čemer so z njo zajeti tako tisti stroški, ki jih ima oškodovanec dnevno (npr. tuja pomoč), kot tudi stroški, ki jih ima oškodovanec enkrat na dve leti (v konkretnem primeru na primer za nakup stopalnega dela proteze), in sicer od dneva, ko postavi zahtevo za njihovo odmero v povprečnem mesečnem znesku. Nobenega dvoma ni, da ima oškodovanec pravico zahtevati povračilo škode, ki je po svoji vsebini zajeta z rento (za tujo pomoč, nakup pripomočkov, mazil...), a je nastala pred vložitvijo tožbe, vendar mora za povračilo teh stroškov postaviti ustrezen zahtevek za povračilo pretekle škode, katere višina ni odmerjena v povprečnem mesečnem znesku. Zapadlost te škode namreč ne more biti mesečno podana, pač pa se zapadlost in zamuda in s tem pravica do zakonskih zamudnih obresti ugotavlja od vsakega posameznega nastanka stroška in s tem škode. Ker tožeča stranka zahtevka za povračilo pretekle škode v takšni obliki ni podala, je upravičena do povračila premoženjske škode iz naslova stroškov zdravljenja in tuje pomoči v obliki zneska, določenega v mesečnem povprečju, šele od vložitve tožbe dalje. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene v tem delu ugodilo in tožnici priznalo pravico do rente šele od vložitve tožbe dalje, to je od 13.10.2008. 20.Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da ni odločilo o valorizaciji denarne rente. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da valorizacije rente tožeča stranka niti ni zahtevala, poleg tega, pri prisoji rente valorizacije ni, saj se rast življenjskih stroškov ter sprememba kupne moči denarja lahko korigira z zahtevkom za spremembo rente zaradi spremenjenih okoliščin po 175. členu OZ (prim. D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del; GV Založba, 2003, stran 1008).

21.Tožena stranka je tako tožnici poleg 130 EUR, ki ji jih že izplačuje in priznava, dolžna plačati še mesečno rento za silikonske vložke v višini 46,54 EUR (neizpodbijano), stopalni del proteze v višini 20,83 EUR (in ne le 14,58 EUR), kreme Nivea, Bepanthen in Menalid v višini 18,15 EUR (in ne 38,15 EUR), servis dvigala 4,52 EUR ter 61,97 EUR, za kolikor se je tožeča stranka zmotila pri izračunu mesečne rente. Skupno mesečno povečanje stroškov tožnice zaradi zdravljenja in tuje pomoči tako znaša 282,36 EUR, kar je za 63,09 EUR več, kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje. Ker je tožena stranka del rente že izplačala, je pritožbeno sodišče pri odločitvi o že zapadli renti to dejstvo upoštevalo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo rento, zmanjšano za že opravljena izplačila.

22.Kljub spremembi sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta sprememba ni bistveno vplivala na uspeh strank v postopku, zato v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ni posegalo.

23.Ker sta bili pritožbi pravdnih strank delno utemeljeni, jima je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je odškodnino za premoženjsko škodo zvišalo za 6.794,81 EUR, prav tako pa je v III. točki prisojeno rento zvišalo na 282,36 EUR mesečno, priznana pa je za čas od vložitve tožbe dalje, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (2. in 5. alineja 358. člena ZPP in 353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V ostalem delu pritožbi nista utemeljeni, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. in drugem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Pritožbeni uspeh tožeče stranke je, glede na izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje, majhen, pri čemer so priglašeni stroški za pritožbo visoki, medtem ko je pritožbeni uspeh tožene stranke višji, vendar je bistveno nižja tudi sama višina priglašenih pritožbenih stroškov. Ker v odgovoru na pritožbo tožeča stranka ni navajala ničesar, kar bi bistveno pripomoglo k odločitvi pritožbenega sodišča, so njeni stroški odgovora na pritožbo nepotrebni. Pritožbeno sodišče je tako odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen in 154. ter 155. člen ZPP).

(1) primer VS001434; II Ips 440/2005, primer VS001182; II Ips 142/2003, primer VS001912; II Ips 404/2006