Jedro

Jedro

Jedro

V obravnavanem primeru je bistveno, da je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Osebe, ki so prišle v ordinaciji v D. in E., so bile prepričane, da bo pregled opravil in zdravniško spričevalo izdal zdravnik, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, pa temu ni bilo tako. Obtožena B. B. in C. C. sta namreč samostojno opravila zdravniške preglede in izdala zdravniška spričevala, čeprav nista imela zahtevanega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Res je, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila, vendar je šlo za izdajanje zdravniških spričeval pod tujim imenom, tj. imenom A. A., torej je šlo za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval.

V obravnavanem primeru je bistveno, da je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Osebe, ki so prišle v ordinaciji v D. in E., so bile prepričane, da bo pregled opravil in zdravniško spričevalo izdal zdravnik, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, pa temu ni bilo tako. Obtožena B. B. in C. C. sta namreč samostojno opravila zdravniške preglede in izdala zdravniška spričevala, čeprav nista imela zahtevanega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Res je, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila, vendar je šlo za izdajanje zdravniških spričeval pod tujim imenom, tj. imenom A. A., torej je šlo za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval.

V obravnavanem primeru je bistveno, da je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Osebe, ki so prišle v ordinaciji v D. in E., so bile prepričane, da bo pregled opravil in zdravniško spričevalo izdal zdravnik, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, pa temu ni bilo tako. Obtožena B. B. in C. C. sta namreč samostojno opravila zdravniške preglede in izdala zdravniška spričevala, čeprav nista imela zahtevanega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Res je, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila, vendar je šlo za izdajanje zdravniških spričeval pod tujim imenom, tj. imenom A. A., torej je šlo za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval.

V obravnavanem primeru gre za enovita kazniva dejanja. Obtoženci so že od samega začetka imeli enoten naklep, da v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršijo nedoločeno število ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve protipravne premoženjske koristi. Njihovo celotno nezakonito delovanje je vnaprej določil dogovor, da bosta obtožena B. B. in C. C. izkoriščajoč pooblastilo, ki ga je imel le obtoženi A. A., na lokacijah v ambulanti B. B. v D. in ambulanti E. opravljala brez dovoljenja Ministrstva za zdravje zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov ter jim izdajala zdravniška spričevala pod pretvezo, da zdravniška spričevala izdaja pooblaščena zdravstvena organizacija oz. zanjo doktor A. A., in sicer tako, da bosta po pregledu zainteresiranim, vnaprej neznanim kandidatom za voznike in voznikom izdala zdravniška spričevala v imenu pooblaščene ambulante z njenim žigom in podpisom doktorja A. A., od vsakega pregleda in spričevala, katerih število sicer vnaprej ni bilo določeno, pa bo del dohodka pripadal tudi A. A.. Cilj obtožencev je bil uresničevanje od vsega začetka sprejetega dogovora, tj. kontinuirano in čim dlje opravljati zdravniške preglede in izdajati ponarejena zdravniška spričevala in tako pridobivati protipravno premoženjsko korist v kar najvišjem skupnem znesku. Več kot očitno je, da obtoženci z enkratnim ravnanjem ne bi mogli doseči svojega manifestiranega cilja. Zato dejstvo, da posamezna ravnanja sama po sebi pomenijo izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja za opredelitev kaznivih dejanj kot enovitih ni odločilno.

V obravnavanem primeru gre za enovita kazniva dejanja. Obtoženci so že od samega začetka imeli enoten naklep, da v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršijo nedoločeno število ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve protipravne premoženjske koristi. Njihovo celotno nezakonito delovanje je vnaprej določil dogovor, da bosta obtožena B. B. in C. C. izkoriščajoč pooblastilo, ki ga je imel le obtoženi A. A., na lokacijah v ambulanti B. B. v D. in ambulanti E. opravljala brez dovoljenja Ministrstva za zdravje zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov ter jim izdajala zdravniška spričevala pod pretvezo, da zdravniška spričevala izdaja pooblaščena zdravstvena organizacija oz. zanjo doktor A. A., in sicer tako, da bosta po pregledu zainteresiranim, vnaprej neznanim kandidatom za voznike in voznikom izdala zdravniška spričevala v imenu pooblaščene ambulante z njenim žigom in podpisom doktorja A. A., od vsakega pregleda in spričevala, katerih število sicer vnaprej ni bilo določeno, pa bo del dohodka pripadal tudi A. A.. Cilj obtožencev je bil uresničevanje od vsega začetka sprejetega dogovora, tj. kontinuirano in čim dlje opravljati zdravniške preglede in izdajati ponarejena zdravniška spričevala in tako pridobivati protipravno premoženjsko korist v kar najvišjem skupnem znesku. Več kot očitno je, da obtoženci z enkratnim ravnanjem ne bi mogli doseči svojega manifestiranega cilja. Zato dejstvo, da posamezna ravnanja sama po sebi pomenijo izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja za opredelitev kaznivih dejanj kot enovitih ni odločilno.

V obravnavanem primeru gre za enovita kazniva dejanja. Obtoženci so že od samega začetka imeli enoten naklep, da v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršijo nedoločeno število ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve protipravne premoženjske koristi. Njihovo celotno nezakonito delovanje je vnaprej določil dogovor, da bosta obtožena B. B. in C. C. izkoriščajoč pooblastilo, ki ga je imel le obtoženi A. A., na lokacijah v ambulanti B. B. v D. in ambulanti E. opravljala brez dovoljenja Ministrstva za zdravje zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov ter jim izdajala zdravniška spričevala pod pretvezo, da zdravniška spričevala izdaja pooblaščena zdravstvena organizacija oz. zanjo doktor A. A., in sicer tako, da bosta po pregledu zainteresiranim, vnaprej neznanim kandidatom za voznike in voznikom izdala zdravniška spričevala v imenu pooblaščene ambulante z njenim žigom in podpisom doktorja A. A., od vsakega pregleda in spričevala, katerih število sicer vnaprej ni bilo določeno, pa bo del dohodka pripadal tudi A. A.. Cilj obtožencev je bil uresničevanje od vsega začetka sprejetega dogovora, tj. kontinuirano in čim dlje opravljati zdravniške preglede in izdajati ponarejena zdravniška spričevala in tako pridobivati protipravno premoženjsko korist v kar najvišjem skupnem znesku. Več kot očitno je, da obtoženci z enkratnim ravnanjem ne bi mogli doseči svojega manifestiranega cilja. Zato dejstvo, da posamezna ravnanja sama po sebi pomenijo izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja za opredelitev kaznivih dejanj kot enovitih ni odločilno.

Zaslišanje vseh oseb, ki so jim bila izdana zdravniška spričevala s strani obtoženih B. B. in C. C., je nepotrebno, saj ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je namreč že na podlagi ostalih izvedenih dokazov dokazov prepričalo, da sta vse obravnavane zdravniške preglede opravila in vsa obravnavana zdravniška spričevala izdala obtožena B. B. in C. C. in ne obtoženi A. A.

Zaslišanje vseh oseb, ki so jim bila izdana zdravniška spričevala s strani obtoženih B. B. in C. C., je nepotrebno, saj ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je namreč že na podlagi ostalih izvedenih dokazov dokazov prepričalo, da sta vse obravnavane zdravniške preglede opravila in vsa obravnavana zdravniška spričevala izdala obtožena B. B. in C. C. in ne obtoženi A. A.

Zaslišanje vseh oseb, ki so jim bila izdana zdravniška spričevala s strani obtoženih B. B. in C. C., je nepotrebno, saj ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je namreč že na podlagi ostalih izvedenih dokazov dokazov prepričalo, da sta vse obravnavane zdravniške preglede opravila in vsa obravnavana zdravniška spričevala izdala obtožena B. B. in C. C. in ne obtoženi A. A.

Nobenega dvoma ni, da je bil obtoženi A. A. osebe, ki so prišle v registrirani ambulanti v D. in E., dolžan sam osebno pregledati in jim izdati spričevala o telesni in duševni zmožnosti kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil. Ker obtoženec svoje uradne dolžnosti ni opravil in ni sam opravil zdravniških pregledov in izdal zdravniških spričeval, ampak je to v celoti prepustil obtoženima zdravnikoma B. B. in C. C., ki nista izpolnjevala predpisanih pogojev, je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Očitek, da v obravnavanem primeru pri obtožencu ni obstajala uradna dolžnost, torej ni utemeljen.

Nobenega dvoma ni, da je bil obtoženi A. A. osebe, ki so prišle v registrirani ambulanti v D. in E., dolžan sam osebno pregledati in jim izdati spričevala o telesni in duševni zmožnosti kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil. Ker obtoženec svoje uradne dolžnosti ni opravil in ni sam opravil zdravniških pregledov in izdal zdravniških spričeval, ampak je to v celoti prepustil obtoženima zdravnikoma B. B. in C. C., ki nista izpolnjevala predpisanih pogojev, je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Očitek, da v obravnavanem primeru pri obtožencu ni obstajala uradna dolžnost, torej ni utemeljen.

Nobenega dvoma ni, da je bil obtoženi A. A. osebe, ki so prišle v registrirani ambulanti v D. in E., dolžan sam osebno pregledati in jim izdati spričevala o telesni in duševni zmožnosti kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil. Ker obtoženec svoje uradne dolžnosti ni opravil in ni sam opravil zdravniških pregledov in izdal zdravniških spričeval, ampak je to v celoti prepustil obtoženima zdravnikoma B. B. in C. C., ki nista izpolnjevala predpisanih pogojev, je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Očitek, da v obravnavanem primeru pri obtožencu ni obstajala uradna dolžnost, torej ni utemeljen.

Kazenskopravni očitek obtožencu torej je, da je z izpolnitvijo že podpisanih zdravniških spričeval oz. z uporabo pečata in podpisa na izpolnjenih zdravniških spričevalih ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre torej za očitek preslepitve, spravljanja v zmoto glede identitete izdajatelja listine, ravno to pa je bistvo inkriminacij po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1.

Kazenskopravni očitek obtožencu torej je, da je z izpolnitvijo že podpisanih zdravniških spričeval oz. z uporabo pečata in podpisa na izpolnjenih zdravniških spričevalih ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre torej za očitek preslepitve, spravljanja v zmoto glede identitete izdajatelja listine, ravno to pa je bistvo inkriminacij po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1.

Kazenskopravni očitek obtožencu torej je, da je z izpolnitvijo že podpisanih zdravniških spričeval oz. z uporabo pečata in podpisa na izpolnjenih zdravniških spričevalih ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre torej za očitek preslepitve, spravljanja v zmoto glede identitete izdajatelja listine, ravno to pa je bistvo inkriminacij po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1.

Kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Pravni promet kot pravna dobrina, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, pa ni disponibilna, saj gre za dobrino splošnosti. Morebitna privolitev osebe, ki je navedena kot izdajatelj listine, da lahko storilec uporabi njen pečat oz. listino izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja, zato protipravnosti ravnanja storilca ne more izključiti.

Kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Pravni promet kot pravna dobrina, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, pa ni disponibilna, saj gre za dobrino splošnosti. Morebitna privolitev osebe, ki je navedena kot izdajatelj listine, da lahko storilec uporabi njen pečat oz. listino izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja, zato protipravnosti ravnanja storilca ne more izključiti.

Kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Pravni promet kot pravna dobrina, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, pa ni disponibilna, saj gre za dobrino splošnosti. Morebitna privolitev osebe, ki je navedena kot izdajatelj listine, da lahko storilec uporabi njen pečat oz. listino izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja, zato protipravnosti ravnanja storilca ne more izključiti.

Ali je obtoženi B. B. smel opravljati zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov, v konkretnem primeru ni bistveno, ker se obtožencu ne očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ampak se mu očita kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin. Kazenskopravni očitek obtožencu je, da je izpolnil obrazce zdravniških spričeval, ki jih je še neizpolnjene podpisal A. A., in s tem ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine

Ali je obtoženi B. B. smel opravljati zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov, v konkretnem primeru ni bistveno, ker se obtožencu ne očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ampak se mu očita kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin. Kazenskopravni očitek obtožencu je, da je izpolnil obrazce zdravniških spričeval, ki jih je še neizpolnjene podpisal A. A., in s tem ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine

Ali je obtoženi B. B. smel opravljati zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov, v konkretnem primeru ni bistveno, ker se obtožencu ne očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ampak se mu očita kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin. Kazenskopravni očitek obtožencu je, da je izpolnil obrazce zdravniških spričeval, ki jih je še neizpolnjene podpisal A. A., in s tem ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine

Izrek

Izrek

Izrek

I.Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba pa tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:

I.Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba pa tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:

I.Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba pa tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:

I.

I.

I.

zoper obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)

zoper obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)

zoper obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)

zavrne obtožba,

zavrne obtožba,

zavrne obtožba,

da je v poslovne listine - račune, ki se morajo izdajati po Zakonu o računovodstvu in po Slovenskih računovodskih standardih ter kateri morajo v skladu s Slovenskim računovodskim standardom 21.1 izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno ter morajo zadostiti načelu resničnosti, hkrati pa so računi pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, v A. času od 2.12.2008 do 13.3.2014 vpisal lažne podatke oz. to naročil svojim podrejenim in nato izdal račune, kot sledi: [...]

da je v poslovne listine - račune, ki se morajo izdajati po Zakonu o računovodstvu in po Slovenskih računovodskih standardih ter kateri morajo v skladu s Slovenskim računovodskim standardom 21.1 izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno ter morajo zadostiti načelu resničnosti, hkrati pa so računi pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, v A. času od 2.12.2008 do 13.3.2014 vpisal lažne podatke oz. to naročil svojim podrejenim in nato izdal račune, kot sledi: [...]

da je v poslovne listine - račune, ki se morajo izdajati po Zakonu o računovodstvu in po Slovenskih računovodskih standardih ter kateri morajo v skladu s Slovenskim računovodskim standardom 21.1 izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno ter morajo zadostiti načelu resničnosti, hkrati pa so računi pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, v A. času od 2.12.2008 do 13.3.2014 vpisal lažne podatke oz. to naročil svojim podrejenim in nato izdal račune, kot sledi: [...]

v navedenih računih pa je bila lažna vsebina, da je B. in C. v Č. po nadzornemu pooblaščenemu zdravniku prim. A. A. dr. med. univ. opravljala storitve po 6. členu Pogodbe o medsebojnem sodelovanju, torej storitve nadzornega dela, poslovno menedžerskega dela in storitve zdravstvenih pregledov in izdajo zdravniških spričeval, čeprav B. in C., prim. A. A., tega niso opravili,

v navedenih računih pa je bila lažna vsebina, da je B. in C. v Č. po nadzornemu pooblaščenemu zdravniku prim. A. A. dr. med. univ. opravljala storitve po 6. členu Pogodbe o medsebojnem sodelovanju, torej storitve nadzornega dela, poslovno menedžerskega dela in storitve zdravstvenih pregledov in izdajo zdravniških spričeval, čeprav B. in C., prim. A. A., tega niso opravili,

v navedenih računih pa je bila lažna vsebina, da je B. in C. v Č. po nadzornemu pooblaščenemu zdravniku prim. A. A. dr. med. univ. opravljala storitve po 6. členu Pogodbe o medsebojnem sodelovanju, torej storitve nadzornega dela, poslovno menedžerskega dela in storitve zdravstvenih pregledov in izdajo zdravniških spričeval, čeprav B. in C., prim. A. A., tega niso opravili,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1.

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1.

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, kolikor se dajo izločiti iz zadeve, proračun;

Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, kolikor se dajo izločiti iz zadeve, proračun;

Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, kolikor se dajo izločiti iz zadeve, proračun;

II.

II.

II.

1.v opisu kaznivega dejanja pod točko A/IV-a izreka datum 1.7.2011 nadomesti z datumom 5.11.2008 in doda opis dejanj izdaje zdravniških spričeval, in sicer : [...]

1.v opisu kaznivega dejanja pod točko A/IV-a izreka datum 1.7.2011 nadomesti z datumom 5.11.2008 in doda opis dejanj izdaje zdravniških spričeval, in sicer : [...]

1.v opisu kaznivega dejanja pod točko A/IV-a izreka datum 1.7.2011 nadomesti z datumom 5.11.2008 in doda opis dejanj izdaje zdravniških spričeval, in sicer : [...]

2.v opisu kaznivega dejanja pod točko A/I izreka znesek 24.120,00 EUR nadomesti z zneskom 44.280,00 EUR, znesek 19.595,00 EUR nadomesti z zneskom 34.523,00 EUR, znesek 4.525,00 EUR nadomesti z zneskom 9.757,00 EUR, za besedilom "in sicer" pa doda besedilo "A. A. (B.) 5.232,00 EUR;

2.v opisu kaznivega dejanja pod točko A/I izreka znesek 24.120,00 EUR nadomesti z zneskom 44.280,00 EUR, znesek 19.595,00 EUR nadomesti z zneskom 34.523,00 EUR, znesek 4.525,00 EUR nadomesti z zneskom 9.757,00 EUR, za besedilom "in sicer" pa doda besedilo "A. A. (B.) 5.232,00 EUR;

2.v opisu kaznivega dejanja pod točko A/I izreka znesek 24.120,00 EUR nadomesti z zneskom 44.280,00 EUR, znesek 19.595,00 EUR nadomesti z zneskom 34.523,00 EUR, znesek 4.525,00 EUR nadomesti z zneskom 9.757,00 EUR, za besedilom "in sicer" pa doda besedilo "A. A. (B.) 5.232,00 EUR;

3.v odločbah o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi:

3.v odločbah o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi:

3.v odločbah o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi:

pod točko B/I obtoženemu A. A. enotna kazen ne izreče, kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora pa šteje za izrečeno, število ur v splošno korist 1460 se nadomesti s 1330 urami, znesek odvzete premoženjske koristi pa zviša na 9.757,00 EUR;

pod točko B/I obtoženemu A. A. enotna kazen ne izreče, kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora pa šteje za izrečeno, število ur v splošno korist 1460 se nadomesti s 1330 urami, znesek odvzete premoženjske koristi pa zviša na 9.757,00 EUR;

pod točko B/I obtoženemu A. A. enotna kazen ne izreče, kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora pa šteje za izrečeno, število ur v splošno korist 1460 se nadomesti s 1330 urami, znesek odvzete premoženjske koristi pa zviša na 9.757,00 EUR;

pod točko B/II obtoženemu B. B. kazen za kaznivo dejanje pod točko A/IV izreka sodbe zviša na 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora, enotna kazen pa na 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora, število ur v splošno korist pa se zviša na 1150 ur, denarna kazen pa na 200 (dvesto) dnevnih zneskov po 40,00 (štirideset) EUR oziroma 8.000,00 (osem tisoč) EUR, znesek plačila odvzete premoženjske koristi pa na 34.523,00 EUR.

pod točko B/II obtoženemu B. B. kazen za kaznivo dejanje pod točko A/IV izreka sodbe zviša na 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora, enotna kazen pa na 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora, število ur v splošno korist pa se zviša na 1150 ur, denarna kazen pa na 200 (dvesto) dnevnih zneskov po 40,00 (štirideset) EUR oziroma 8.000,00 (osem tisoč) EUR, znesek plačila odvzete premoženjske koristi pa na 34.523,00 EUR.

pod točko B/II obtoženemu B. B. kazen za kaznivo dejanje pod točko A/IV izreka sodbe zviša na 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora, enotna kazen pa na 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora, število ur v splošno korist pa se zviša na 1150 ur, denarna kazen pa na 200 (dvesto) dnevnih zneskov po 40,00 (štirideset) EUR oziroma 8.000,00 (osem tisoč) EUR, znesek plačila odvzete premoženjske koristi pa na 34.523,00 EUR.

II.Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. se kot neutemeljene zavrnejo in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. se kot neutemeljene zavrnejo in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. se kot neutemeljene zavrnejo in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Obtožena B. B. in C. C. sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka, nastale v obliki sodne takse.

III.Obtožena B. B. in C. C. sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka, nastale v obliki sodne takse.

III.Obtožena B. B. in C. C. sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka, nastale v obliki sodne takse.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v F. je z izpodbijano sodbo pod točko A. izreka obtožene A. A., B. B. in C. C. spoznalo za krive, da so storili: A. A. z dejanjem pod točko I. izreka izpodbijane sodbe kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko II. izreka sodbe kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1; B. B. z dejanjem pod točko III. izreka sodbe kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko IV. izreka sodbe kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1; C. C. z dejanjem pod točko V. izreka sodbe kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je za kaznivo dejanje pod točko A/I izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 257. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/II izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1, določilo kazen pet mesecev zapora, nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženec namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti te sodbe opravi 1460 ur dela v splošno korist, kar pomeni, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Delo v splošno korist se opravi brez nadomestila in se izvršuje pod nadzorom svetovalca, ki ga določi organ, pristojen za probacijo pri Probacijski enoti v A. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, ali se izmika stiku s svetovalcem ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obtoženemu A. A. izreklo kot stransko kazen denarno kazen 250 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj torej v višini 10.000,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v 20 obrokih po 500,00 EUR v roku dveh let na TRR sodišča. Če storilec zamudi s plačilom posamičnega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženemu A. A. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtoženemu A. A. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 4.525,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 3 mesecev na TRR sodišča. Obtoženemu B. B. je za kaznivo dejanje pod točko A/III izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1, določilo kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/IV izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženec namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi 1030 ur dela v splošno korist, kar pomeni, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Delo v splošno korist se opravi brez nadomestila in se izvršuje pod nadzorom svetovalca, ki ga določi organ, pristojen za probacijo pri Probacijski enoti v F. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, ali se izmika stiku s svetovalcem ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obtoženemu B. B. izreklo kot stransko kazen denarno kazen 150 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj torej v višini 6.000,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v 12 obrokih po 500,00 EUR v roku dveh let na TRR sodišča. Če storilec zamudi s plačilom posamičnega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženemu B. B. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtoženemu B. B. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 19.595,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku dveh let na TRR sodišča. Obtoženi C. C. je za kaznivo dejanje pod točko A/V izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženka namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi 970 ur dela v splošno korist, kar pomeni, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Delo v splošno korist se opravi brez nadomestila in se izvršuje pod nadzorom svetovalca, ki ga določi organ, pristojen za probacijo pri Probacijski enoti v E. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, ali se izmika stiku s svetovalcem ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obtoženi C. C. izreklo kot stransko kazen denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj torej v višini 4.000,00 EUR, ki jo je obtoženka dolžna plačati v 10 obrokih po 400,00 EUR v roku dveh let na TRR sodišča.

1.Okrožno sodišče v F. je z izpodbijano sodbo pod točko A. izreka obtožene A. A., B. B. in C. C. spoznalo za krive, da so storili: A. A. z dejanjem pod točko I. izreka izpodbijane sodbe kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko II. izreka sodbe kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1; B. B. z dejanjem pod točko III. izreka sodbe kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko IV. izreka sodbe kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1; C. C. z dejanjem pod točko V. izreka sodbe kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je za kaznivo dejanje pod točko A/I izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 257. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/II izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1, določilo kazen pet mesecev zapora, nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženec namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti te sodbe opravi 1460 ur dela v splošno korist, kar pomeni, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Delo v splošno korist se opravi brez nadomestila in se izvršuje pod nadzorom svetovalca, ki ga določi organ, pristojen za probacijo pri Probacijski enoti v A. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, ali se izmika stiku s svetovalcem ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obtoženemu A. A. izreklo kot stransko kazen denarno kazen 250 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj torej v višini 10.000,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v 20 obrokih po 500,00 EUR v roku dveh let na TRR sodišča. Če storilec zamudi s plačilom posamičnega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženemu A. A. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtoženemu A. A. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 4.525,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 3 mesecev na TRR sodišča. Obtoženemu B. B. je za kaznivo dejanje pod točko A/III izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1, določilo kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/IV izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženec namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi 1030 ur dela v splošno korist, kar pomeni, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Delo v splošno korist se opravi brez nadomestila in se izvršuje pod nadzorom svetovalca, ki ga določi organ, pristojen za probacijo pri Probacijski enoti v F. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, ali se izmika stiku s svetovalcem ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obtoženemu B. B. izreklo kot stransko kazen denarno kazen 150 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj torej v višini 6.000,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v 12 obrokih po 500,00 EUR v roku dveh let na TRR sodišča. Če storilec zamudi s plačilom posamičnega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženemu B. B. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtoženemu B. B. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 19.595,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku dveh let na TRR sodišča. Obtoženi C. C. je za kaznivo dejanje pod točko A/V izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženka namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi 970 ur dela v splošno korist, kar pomeni, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Delo v splošno korist se opravi brez nadomestila in se izvrjuje pod nadzorom svetovalca, ki ga določi organ, pristojen za probacijo pri Probacijski enoti v E. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, ali se izmika stiku s svetovalcem ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obtoženi C. C. izreklo kot stransko kazen denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj torej v višini 4.000,00 EUR, ki jo je obtoženka dolžna plačati v 10 obrokih po 400,00 EUR v roku dveh let na TRR sodišča. Če storilec zamudi s plačilom posamičnega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženi C. C. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtoženi C. C. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 26.107,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku dveh let na TRR sodišča.

1.Okrožno sodišče v F. je z izpodbijano sodbo pod točko A. izreka obtožene A. A., B. B. in C. C. spoznalo za krive, da so storili: A. A. z dejanjem pod točko I. izreka izpodbijane sodbe kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko II. izreka sodbe kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1; B. B. z dejanjem pod točko III. izreka sodbe kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko IV. izreka sodbe kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1; C. C. z dejanjem pod točko V. izreka sodbe kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je za kaznivo dejanje pod točko A/I izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 257. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/II izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1, določilo kazen pet mesecev zapora, nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženec namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti te sodbe opravi 1460 ur dela v splošno korist, kar pomeni, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Delo v splošno korist se opravi brez nadomestila in se izvršuje pod nadzorom svetovalca, ki ga določi organ, pristojen za probacijo pri Probacijski enoti v A. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, ali se izmika stiku s svetovalcem ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obtoženemu A. A. izreklo kot stransko kazen denarno kazen 250 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj torej v višini 10.000,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v 20 obrokih po 500,00 EUR v roku dveh let na TRR sodišča. Če storilec zamudi s plačilom posamičnega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženemu A. A. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtoženemu A. A. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 4.525,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 3 mesecev na TRR sodišča. Obtoženemu B. B. je za kaznivo dejanje pod točko A/III izreka sodbe, na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1, določilo kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/IV izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženec namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi 1030 ur dela v splošno korist, kar pomeni, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Delo v splošno korist se opravi brez nadomestila in se izvršuje pod nadzorom svetovalca, ki ga določi organ, pristojen za probacijo pri Probacijski enoti v F. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, ali se izmika stiku s svetovalcem ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obtoženemu B. B. izreklo kot stransko kazen denarno kazen 150 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj torej v višini 6.000,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v 12 obrokih po 500,00 EUR v roku dveh let na TRR sodišča. Če storilec zamudi s plačilom posamičnega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženemu B. B. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtoženemu B. B. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 19.595,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku dveh let na TRR sodišča. Obtoženi C. C. je za kaznivo dejanje pod točko A/V izreka sodbe, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženka namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe opravi 970 ur dela v splošno korist, kar pomeni, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Delo v splošno korist se opravi brez nadomestila in se izvršuje pod nadzorom svetovalca, ki ga določi organ, pristojen za probacijo pri Probacijski enoti v E. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, ali se izmika stiku s svetovalcem ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obtoženi C. C. izreklo kot stransko kazen denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj torej v višini 4.000,00 EUR, ki jo je obtoženka dolžna plačati v 10 obrokih po 400,00 EUR v roku dveh let na TRR sodišča. Če storilec zamudi s plačilom posamičnega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženi C. C. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtoženi C. C. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 26.107,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku dveh let na TRR sodišča.

2.Zoper sodbo se pritožujejo okrožna državna tožilka in zagovorniki obtoženih A. A., B. B. in C. C. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in odvzemu protipravne premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega B. B. spozna za krivega kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1 v enakem obsegu, kot je opisano v točki IV.a tenorja modifikacije obtožbe z dne 26. 10. 2023, ter mu za kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin pod točko A/III izreka sodbe določi kazen pet mesecev zapora in za kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin pod točko A/IV izreka sodbe določi kazen eno leto in osem mesecev zapora, nato naj mu na podlagi 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki naj se skladno z določili sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist v času dveh let, ter mu na podlagi določil drugega odstavka 45. člena KZ-1 izreče tudi stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, kar znese 8.000,00 EUR, in mu na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzame protipravno premoženjsko korist v znesku 34.523,00 EUR. Hkrati naj sodišče skladno z določili 74. in 75. člena KZ-1 A. A. odvzame protipravno premoženjsko korist v znesku 9.760,00 EUR. Zagovornik obtoženega A. A. navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zagovornik obtoženega B. B. navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti vseh točk obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zagovornik obtožene C. C. navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti v delu, ki se nanaša nanjo, iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakon. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženko oprosti storitve očitanega ji kaznivega dejanja, oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovljen postopek pred sodišče prve stopnje pred spremenjeni senat.

2.Zoper sodbo se pritožujejo okrožna državna tožilka in zagovorniki obtoženih A. A., B. B. in C. C. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in odvzemu protipravne premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega B. B. spozna za krivega kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1 v enakem obsegu, kot je opisano v točki IV.a tenorja modifikacije obtožbe z dne 26. 10. 2023, ter mu za kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin pod točko A/III izreka sodbe določi kazen pet mesecev zapora in za kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin pod točko A/IV izreka sodbe določi kazen eno leto in osem mesecev zapora, nato naj mu na podlagi 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki naj se skladno z določili sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist v času dveh let, ter mu na podlagi določil drugega odstavka 45. člena KZ-1 izreče tudi stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, kar znese 8.000,00 EUR, in mu na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzame protipravno premoženjsko korist v znesku 34.523,00 EUR. Hkrati naj sodišče skladno z določili 74. in 75. člena KZ-1 A. A. odvzame protipravno premoženjsko korist v znesku 9.760,00 EUR. Zagovornik obtoženega A. A. navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zagovornik obtoženega B. B. navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti vseh točk obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zagovornik obtožene C. C. navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti v delu, ki se nanaša nanjo, iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakon. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženko oprosti storitve očitanega ji kaznivega dejanja, oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovljen postopek pred sodišče prve stopnje pred spremenjeni senat.

2. Zoper sodbo se pritožujejo okrožna državna tožilka in zagovorniki obtoženih A. A., B. B. in C. C. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in odvzemu protipravne premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega B. B. spozna za krivega kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1 v enakem obsegu, kot je opisano v točki IV.a tenorja modifikacije obtožbe z dne 26. 10. 2023, ter mu za kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin pod točko A/III izreka sodbe določi kazen pet mesecev zapora in za kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin pod točko A/IV izreka sodbe določi kazen eno leto in osem mesecev zapora, nato naj mu na podlagi 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki naj se skladno z določili sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist v času dveh let, ter mu na podlagi določil drugega odstavka 45. člena KZ-1 izreče tudi stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, kar znese 8.000,00 EUR, in mu na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 odvzame protipravno premoženjsko korist v znesku 34.523,00 EUR. Hkrati naj sodišče skladno z določili 74. in 75. člena KZ-1 A. A. odvzame protipravno premoženjsko korist v znesku 9.760,00 EUR. Zagovornik obtoženega A. A. navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zagovornik obtoženega B. B. navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti vseh točk obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zagovornik obtožene C. C. navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti v delu, ki se nanaša nanjo, iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakon. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženko oprosti storitve očitanega ji kaznivega dejanja, oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovljen postopek pred sodišče prve stopnje pred spremenjeni senat.

3.Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril zagovornik obtoženega B. B. in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

3.Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril zagovornik obtoženega B. B. in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril zagovornik obtoženega B. B. in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. pa niso utemeljene. Izpodbijano sodbo je bilo treba spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

4. Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. pa niso utemeljene. Izpodbijano sodbo je bilo treba spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

4.Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. pa niso utemeljene. Izpodbijano sodbo je bilo treba spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

K skupnim pritožbenim navedbam zagovornikov obtožencev

5.K skupnim pritožbenim navedbam zagovornikov obtožencev

5.K skupnim pritožbenim navedbam zagovornikov obtožencev

5. Pritožniki navajajo, da pri sodelovanju obtoženega A. A. s soobtoženima B. B. in C. C. ni šlo za protipravno ravnanje. Obtoženi A. A. je z obema soobtožencema, ki sta priznana specialista družinske medicine z dolgoletno prakso, imel sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju, v katerih je bilo opredeljeno tako strokovno kot poslovno sodelovanje, ki je bilo usklajeno z veljavno zakonodajo na področju zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov. Na podlagi teh pogodb o sodelovanju je obtoženec pridobil dovoljenje Ministrstva za zdravje za opravljanje zdravniških pregledov in izdajanje zdravniških spričeval o telesni in duševni zmožnosti kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil tudi v zunanjih ambulantah v D. in E. Noben predpis v Republiki G. ne vsebuje določila, po katerem bi izvajalec zdravstvenih storitev, ki je uvrščen na seznam izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki opravljajo zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil, moral opravljanje zdravniških pregledov organizirati tako, da bi vsa opravila v zvezi s tem osebno opravil zdravnik, ki je naveden na seznamu kot zdravnik, ki opravlja zdravniške preglede. Obtoženi A. A. je bil obveščen o vseh izdanih zdravniških spričevalih ter je podal soglasje k izdaji vsakega zdravniškega potrdila. Medsebojna obveščanja obtožencev so potekala na podlagi telefonskih korespondenc ali na rednih sestankih, izvajala so se tudi redna izobraževanja. Da v obravnavanem primeru ni šlo za protipravno sodelovanje, potrjuje tudi strokovno mnenje odvetniške pisarne, ki jo je obtoženi A. A. angažiral za pripravo pogodb o sodelovanju. Do v tej zvezi podane izpovedbe priče Č. Č. se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ključno je tudi, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni nikoli zavrnila. Poudarjajo še transparentnost poslovanja obtožencev, izdajanje računov za opravljene storitve, obračunavanje prihodkov in odvajanje davkov od teh prihodkov ter opravljanje zdravniških pregledov v skladu s pravili znanosti in stroke. S takšno obliko organizacije dela v zunanjih ambulantah je obtoženi A. A. za podjetja in delavce po G. izboljšal dostopnost do zdravstvenih storitev in ni šlo za nikakršno protipravno okoriščenje.

5.Pritožniki navajajo, da pri sodelovanju obtoženega A. A. s soobtoženima B. B. in C. C. ni šlo za protipravno ravnanje. Obtoženi A. A. je z obema soobtožencema, ki sta priznana specialista družinske medicine z dolgoletno prakso, imel sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju, v katerih je bilo opredeljeno tako strokovno kot poslovno sodelovanje, ki je bilo usklajeno z veljavno zakonodajo na področju zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov. Na podlagi teh pogodb o sodelovanju je obtoženec pridobil dovoljenje Ministrstva za zdravje za opravljanje zdravniških pregledov in izdajanje zdravniških spričeval o telesni in duševni zmožnosti kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil tudi v zunanjih ambulantah v D. in E. Noben predpis v Republiki G. ne vsebuje določila, po katerem bi izvajalec zdravstvenih storitev, ki je uvrščen na seznam izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki opravljajo zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil, moral opravljanje zdravniških pregledov organizirati tako, da bi vsa opravila v zvezi s tem osebno opravil zdravnik, ki je naveden na seznamu kot zdravnik, ki opravlja zdravniške preglede. Obtoženi A. A. je bil obveščen o vseh izdanih zdravniških spričevalih ter je podal soglasje k izdaji vsakega zdravniškega potrdila. Medsebojna obveščanja obtožencev so potekala na podlagi telefonskih korespondenc ali na rednih sestankih, izvajala so se tudi redna izobraževanja. Da v obravnavanem primeru ni šlo za protipravno sodelovanje, potrjuje tudi strokovno mnenje odvetniške pisarne, ki jo je obtoženi A. A. angažiral za pripravo pogodb o sodelovanju. Do v tej zvezi podane izpovedbe priče Č. Č. se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ključno je tudi, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni nikoli zavrnila. Poudarjajo še transparentnost poslovanja obtožencev, izdajanje računov za opravljene storitve, obračunavanje prihodkov in odvajanje davkov od teh prihodkov ter opravljanje zdravniških pregledov v skladu s pravili znanosti in stroke. S takšno obliko organizacije dela v zunanjih ambulantah je obtoženi A. A. za podjetja in delavce po G. izboljšal dostopnost do zdravstvenih storitev in ni šlo za nikakršno protipravno okoriščenje.

5.Pritožniki navajajo, da pri sodelovanju obtoženega A. A. s soobtoženima B. B. in C. C. ni šlo za protipravno ravnanje. Obtoženi A. A. je z obema soobtožencema, ki sta priznana specialista družinske medicine z dolgoletno prakso, imel sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju, v katerih je bilo opredeljeno tako strokovno kot poslovno sodelovanje, ki je bilo usklajeno z veljavno zakonodajo na področju zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov. Na podlagi teh pogodb o sodelovanju je obtoženec pridobil dovoljenje Ministrstva za zdravje za opravljanje zdravniških pregledov in izdajanje zdravniških spričeval o telesni in duševni zmožnosti kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil tudi v zunanjih ambulantah v D. in E. Noben predpis v Republiki G. ne vsebuje določila, po katerem bi izvajalec zdravstvenih storitev, ki je uvrščen na seznam izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki opravljajo zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil, moral opravljanje zdravniških pregledov organizirati tako, da bi vsa opravila v zvezi s tem osebno opravil zdravnik, ki je naveden na seznamu kot zdravnik, ki opravlja zdravniške preglede. Obtoženi A. A. je bil obveščen o vseh izdanih zdravniških spričevalih ter je podal soglasje k izdaji vsakega zdravniškega potrdila. Medsebojna obveščanja obtožencev so potekala na podlagi telefonskih korespondenc ali na rednih sestankih, izvajala so se tudi redna izobraževanja. Da v obravnavanem primeru ni šlo za protipravno sodelovanje, potrjuje tudi strokovno mnenje odvetniške pisarne, ki jo je obtoženi A. A. angažiral za pripravo pogodb o sodelovanju. Do v tej zvezi podane izpovedbe priče Č. Č. se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ključno je tudi, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni nikoli zavrnila. Poudarjajo še transparentnost poslovanja obtožencev, izdajanje računov za opravljene storitve, obračunavanje prihodkov in odvajanje davkov od teh prihodkov ter opravljanje zdravniških pregledov v skladu s pravili znanosti in stroke. S takšno obliko organizacije dela v zunanjih ambulantah je obtoženi A. A. za podjetja in delavce po G. izboljšal dostopnost do zdravstvenih storitev in ni šlo za nikakršno protipravno okoriščenje.

6.Te navedbe niso utemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je šlo pri sodelovanju obtoženega A. A. s soobtoženima B. B. in C. C. za protipravno ravnanje in da so se obtoženci tega zavedali. To je v razlogih izpodbijane sodbe (točke 12-82) zelo podrobno, logično in konsistentno obrazložilo. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe zagovornikov obtožencev in nanje pravilno in obsežno odgovorilo, pritožniki pa v zvezi s temi razlogi ne ponujajo nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj. V obravnavanem primeru je Ministrstvo za zdravje zasebnemu zdravstvenemu zavodu B. oz. kasneje gospodarski družbi C. izdalo dovoljenje za opravljanje zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil ter izdajanje zdravniških spričeval tudi v prostorih v D. in E. pri obtoženih B. B. in C. C., z določilom, da zdravstveno dejavnost opravlja nosilec dejavnosti A. A., dr. med., spec. medicine dela, prometa in športa, in navodilom, da mora vsako zaposlitev zdravnika, ki bi opravljal to dejavnost, sporočiti Ministrstvu za zdravje. Le obtoženi A. A. je torej lahko opravljal zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov in izdajal zdravniška spričevala v ambulantah v D. in E., obtožena B. B. in C. C. pa te dejavnosti nista smela opravljati, saj nista izpolnjevala za to predpisanih pogojev. Kot je podrobno obrazloženo v izpodbijani sodbi (točke 16-24), je bila ta dejavnost po zakonu dovoljena le zdravnikom specialistom splošne medicine ali zdravnikom specialistom medicine dela, prometa in športa, po spremembi zakonodaje 1.7.2011 pa le še zdravnikom specialistom medicine dela, prometa in športa, s tem da so zdravniki s predpisano licenco morali vselej pridobiti tudi dovoljenje Ministrstva za zdravje za opravljanje teh zdravniških pregledov in izdajanje zdravniških spričeval. Te zakonske zahteve za zdravnike pomenijo splošno dejstvo, zato so obrambne navedbe, da so se obtoženci kot zdravniki zanesli na strokovno mnenje odvetniške pisarne, ki je bila angažirana za pripravo pogodb o sodelovanju, nerelevantne. To je dejansko ugotovilo že sodišče prve stopnje v 44. točki izpodbijane sodbe, zato pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov do v tej zvezi podane izpovedbe priče Č. Č., vodje odvetniške pisarne, ni utemeljen in ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obtoženi A. A. je z namenom, da Ministrstvu za zdravje ne razkrije pravega obsega poslovanja s soobtožencema (samostojno opravljanje zdravniških pregledov in izdajanje zdravniških spričeval s strani soobtožencev), k vlogi za izdajo pooblastila priložil pogodbi o poslovnem sodelovanju, ki nista vsebovali celotnega dogovora o sodelovanju s soobtožencema. V obravnavanem primeru je bistveno, da je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Osebe, ki so prišle v ordinaciji v D. in E., so bile prepričane, da bo pregled opravil in zdravniško spričevalo izdal zdravnik, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, pa temu ni bilo tako. Obtožena B. B. in C. C. sta namreč samostojno opravila zdravniške preglede in izdala zdravniška spričevala, čeprav nista imela zahtevanega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Res je, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila, vendar je šlo za izdajanje zdravniških spričeval pod tujim imenom, tj. imenom A. A., torej je šlo za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval. Okoliščine, ki jih pritožniki še izpostavljajo, in sicer transparentnost poslovanja obtožencev, izdajanje računov za opravljene storitve, obračunavanje prihodkov in odvajanje davkov od teh prihodkov ter opravljanje zdravniških pregledov v skladu s pravili znanosti in stroke, po oceni pritožbenega sodišča pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti.

7.V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obtoženega A. A. glede protipravnosti ravnanja obtožencev pritožbeno sodišče posebej izpostavlja naslednje. Res je, da je Ministrstvo za zdravje obravnavano dovoljenje za opravljanje zdravniških pregledov in izdajanje zdravniških spričeval izdalo na podlagi pogodb o sodelovanju soobtožencev. Vendar je pritožnik spregledal dejstvo, da je obtoženi A. A. z obema soobtožencema sklepal dvojne pogodbe o sodelovanju na isti dan, Ministrstvu za zdravje pa je predložil pogodbi o poslovnem sodelovanju, ki nista vsebovali celotnega dogovora o sodelovanju s soobtožencema. Ministrstvu je tako prikrival bistvo sklepanja navedenih pogodb, to je širitev dejavnosti na izvajalce, ki niso izpolnjevali pogojev za opravljanje zdravniških pregledov in izdajanje zdravniških spričeval kandidatom za voznike in voznikom, da bi ustvaril sliko, da bo v poslovnih enotah v D. in E. sam opravljal navedene storitve, poslovna partnerja pa mu bosta nudila le prostor in opremo ter opravila le kakšno posamezno preiskavo. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da Ministrstvu za zdravje predložena pogodba o sodelovanju z obtoženim B. B. ni zajemala določil o delitvi prihodka iz dejavnosti zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov in izdaje zdravniških spričeval. Iz besedila predložene pogodbe je izpuščeno natančno določanje procentov, ki pripadajo obtoženemu A. A. za vsak pregled in spričevalo, ki ga opravi obtoženi B. B., kot je to določeno v 6. in 8. točki pogodbe, zasežene pri obtoženemu B. B. Predložena pogodba namreč v 6. členu ne določa vrst storitev in cene zanje, poleg sklicevanja na zdravniško etiko navaja le, da bodo cene obračunane po veljavnem ceniku; v 7. členu določa, da se bodo ceniki dogovorili z aneksom; v 8. členu pa ni določil o vrednosti posameznih storitev, temveč le splošne navedbe o medsebojnem pošiljanju seznamov opravljenih storitev. Da obtoženi A. A. ni sam opravil zdravniških pregledov in izdal zdravniških spričeval, temveč sta to v celoti storila soobtoženca, potrjuje tudi dejstvo, da jima je obtoženec izročil pečata svojih ambulant in svoj podpisni pečat ter vnaprej podpisane prazne obrazce zdravniških spričeval, kar bo v tej sodbi še podrobno obrazloženo, drugačne pritožbene navedbe niso sprejemljive.

8.Pritožniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da v obravnavani zadevi ne gre za enovita kazniva dejanja. Zagovornik obtoženega A. A. kršitev utemeljuje z navedbo, da so dela po pogodbah o sodelovanju bila opravljena z vmesnimi prekinitvami (zaradi odsotnosti, izobraževanj itd.). Zagovornik obtoženega B. B. navaja, da gre v obravnavani zadevi za ponavljajoča se ravnanja, ki že sama po sebi pomenijo storitev kaznivega dejanja, obtoženci pa pri tem niso zasledovali cilja, ki ga drugače z enkratnim ravnanjem ne bi mogli doseči, temveč je bilo vsako posebej storjeno zaradi izkazane prilike. Iz ravnanj obtožencev ne izhaja takšna njihova homogenost, da bi jih lahko življenjsko ovrednotili kot eno kaznivo dejanje, posamezna dejanja tudi niso zaporedna oz. časovno ozko povezana. Ker se konstrukt enovitega kaznivega dejanja uporablja v korist obtoženca, sodišče tudi iz tega razloga ne bi smelo očitanih dejanj pod točko A/III in A/IV izreka sodbe opredeliti kot enovito kaznivo dejanje, saj so praktično vsa izvršitvena dejanja zastarala že v času odločanja prvostopenjskega sodišča. Zagovornik obtožene C. C. navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj je bil cilj, ki so ga obtoženci zasledovali, in zakaj tega cilja niso mogli doseči z enim samim dejanjem. Cilj vsekakor ni bil pridobivanje premoženjske koristi, saj je bilo obravnavanih pregledov v primerjavi z izvajanjem ostale zdravniške dejavnosti obtožencev procentualno zelo malo.

9.S takimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja in pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za enovita kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je utemeljilo (točki 66 in 67 izpodbijane sodbe), da so obtoženci že od samega začetka imeli enoten naklep, da v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršijo nedoločeno število ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve protipravne premoženjske koristi. Njihovo celotno nezakonito delovanje je vnaprej določil dogovor, da bosta obtožena B. B. in C. C. izkoriščajoč pooblastilo, ki ga je imel le obtoženi A. A., na lokacijah v ambulanti B. B. v D. in ambulanti C. C. v E. opravljala brez dovoljenja Ministrstva za zdravje zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov ter jim izdajala zdravniška spričevala pod pretvezo, da zdravniška spričevala izdaja pooblaščena zdravstvena organizacija oz. zanjo doktor A. A., in sicer tako, da bosta po pregledu zainteresiranim, vnaprej neznanim kandidatom za voznike in voznikom izdala zdravniška spričevala v imenu pooblaščene ambulante z njenim žigom in podpisom doktorja A. A., od vsakega pregleda in spričevala, katerih število sicer vnaprej ni bilo določeno, pa bo del dohodka pripadal tudi A. A. Cilj obtožencev je bil uresničevanje od vsega začetka sprejetega dogovora, tj. kontinuirano in čim dlje opravljati zdravniške preglede in izdajati ponarejena zdravniška spričevala in tako pridobivati protipravno premoženjsko korist v kar najvišjem skupnem znesku. Več kot očitno je, da obtoženci z enkratnim ravnanjem ne bi mogli doseči svojega manifestiranega cilja; v tem primeru bi bila protipravna premoženjska korist občutno nižja. Zato dejstvo, da posamezna ravnanja sama po sebi pomenijo izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja za opredelitev kaznivih dejanj kot enovitih ni odločilno, prav tako ni bistveno, da so določena izvršitvena ravnanja zastarala. Načrtna kontinuiranost ravnanja obtožencev ne daje nobene podlage za zaključek, da bi obtoženci (nekako kaskadno) izkoriščali ponujene priložnosti. O časovnih presledkih med posameznimi ravnanji, z izjemo sedemmesečnega presledka med izdanima računoma C. št. 1300385 z dne 13. 5. 013 in št. 1301268 z dne 31. 12. 2013, kar pa ne more izključiti konstrukta enovitega kaznivega dejanja, praktično ni mogoče govoriti. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da med obravnavanimi ravnanji obstaja takšna enovita povezava, da bi bilo deljenje ravnanj na posamezna kazniva dejanja v nasprotju z življenjskim dogajanjem kot tudi s smislom materialnopravnih določb, in drugačne pritožbene navedbe niso sprejemljive. Zato je pravilna prvostopenjska presoja, da gre pri ravnanjih, opisanih pod posameznimi točkama izreka izpodbijane sodbe, za enovita kazniva dejanja.

10.Zagovornika obtoženih A. A. in C. C. uveljavljata, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo vseh 1.833 oseb, ki so jim bila izdana zdravniška spričevala s strani obtoženih B. B. in C. C., ampak le 44 oseb. Trdita, da bi se z zaslišanjem ostalih oseb lahko ugotovilo, da je bil pri določenih pregledih navzoč tudi obtoženi A. A. Sodišče ne bi smelo posplošeno zaključiti, da so vse ostale osebe, ki niso bile zaslišane, opravile preglede pri obtoženih B. B. oz. C. C.

11.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zaslišalo 44 oseb, ki so opravile zdravniške preglede v ambulanti dr. C. C. in tam prejele zdravniška spričevala. Zaslišanje vseh ostalih oseb, ki so jim bila izdana zdravniška spričevala s strani obtoženih B. B. in C. C., pa je zavrnilo kot nepotrebno, saj ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je namreč že na podlagi ostalih izvedenih dokazov dokazov prepričalo, da sta vse obravnavane zdravniške preglede opravila in vsa obravnavana zdravniška spričevala izdala obtožena B. B. in C. C. in ne obtoženi A. A., kar je v sodbi logično in prepričljivo obrazložilo (glede zdravniških spričeval, izdanih s strani obtoženega B. B. v točkah 98-105 in 109-111; glede zdravniških spričeval, izdanih s strani obtožene C. C. v točkah 115-118 in 138-139). Pritožbeno sodišče takšnim utemeljenim zaključkom sodišča prve stopnje dodaja še, da dvomi, da bi se osebe, ki so opravile zdravniške preglede v ambulantah v D. in E., po (več kot) desetih letih spomnile, kdo je opravil zdravniški pregled in jim izdal zdravniško spričevalo. Pa tudi če bi katere od teh oseb morebiti podale opis zdravnika, za katerega bi se lahko sklepalo, da gre za obtoženega A. A., bi bila dokazna vrednost takih izpovedb zmanjšana zaradi poteka časa in ker sta obtožena B. B. in C. C. lahko imela pomočnike. Zato morebitne take izpovedbe glede na ostale, izvedene dokaze, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje gradilo zaključke o tem, da sta vse zdravniške preglede opravila in vsa zdravniška spričevala izdala obtožena B. B. in C. C., ne bi mogle pripeljati do drugačnih dokaznih zaključkov.

12.Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da že iz zagovora obtoženega B. B. izhaja, da je opravil vse zdravniške preglede v ambulanti v D. in izdal vsa zdravniška spričevala sam s soglasjem in po pooblastilu A. A. Ob predočenju zdravniških spričeval je obtoženi B. B. potrdil, da je na zdravniških spričevalih njegov rokopis (dokler so se spričevala izpisovala ročno). Izpostaviti velja tudi vsebino zapisa v elektronskem sporočilu z dne 24.2.2014, ki ga je obtoženec naslovil na D. D. v zvezi z opravljenim strokovnim nadzorom s strani Zdravniške zbornice: "Ne glede na to bom sodelovanje z dr. A. A. (trenutno ustavljeno!) spremenil tako, da bom opustil izdajo spričeval (ki so se sedaj izdajala na podlagi pogodbe v njegovem imenu), saj ni nobene ovire, da teh ne izda in pošlje pregledanim sam dr. A. A. Res bo to birokratiziralo in podaljšalo poslovanje, je pa res, da bo dr. A. A. sam in za vsako spričevalo lahko odredil dodatna preverjanja po lastni presoji, in bodo zaradi tega kvalitetnejša, saj je kontrola dveh zdravnikov gotovo kakovostnejša od kontrole enega samega" (listovna št. 1078). Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno izpostavlja, da je obtoženi B. B. obravnavano dejavnost oglaševal na spletni strani, kjer je bil objavljen tudi cenik za vsak pregled, s strankami se je sam dogovarjal za preglede in za vsako izdano zdravniško spričevalo je izdal stranki račun. Čeprav je bilo zdravniško spričevalo izdano s soglasjem obtoženega A. A. kot nosilca javnega pooblastila, je bilo ponarejeno, ker ni izviralo od osebe, ki je bila na njem navedena kot izdajatelj.

13.Sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotavlja, da že iz zagovorov obtoženih A. A. in C. C. v povezavi z zapisi na mestu podpisa na prebranih zdravniških spričevalih izhaja, da je vse zdravniške preglede oseb, navedenih pod točko A/V izreka izpodbijane sodbe, opravila obtožena C. C. sama in tudi sama izdala vsa pripadajoča zdravniška spričevala. O tem ima izpodbijana sodba zelo natančne razloge (zlasti točke 115-118). Velja izpostaviti, da vse od 1.11.2008 pa do določenega dne v letu 2012 (do spričevala 43/2012) na izdanih zdravniških spričevalih v E. ni zaslediti zelo značilnega podpisa obtoženega A. A., temveč so na mestu, kjer bi moral biti podpis A. A., povlečene le nekake parafe, ki niti ne spominjajo na podpis A. A., nekatere spominjajo na podpis obtožene C. C. (kot npr. št. 33/2009, 38/2009, 40/2009 in 94/2009, 153/2009), kot je izjavil tudi obtoženi A. A., kar nedvomno pomeni, da teh zdravniških spričeval ni izdal obtoženi A. A. Ob predočenju zdravniških spričeval pod zaporednimi številkami od 1 do 166 seznama pod točko A/V izreka izpodbijane sodbe je obtoženi A. A. povedal, da podpisi na zdravniških spričevalih niso njegovi, in izrazil mnenje, da je zdravniška spričevala podpisala obtožena C. C., kot sta se dogovorila, ob predočenju zdravniških spričeval, izdanih v ambulanti obtožene C. C. v letu 2010, pa je povedal, da na nobenem od le-teh ne prepozna svojega podpisa, nakar je obtožena C. C. izjavila, da je navedena zdravniška spričevala podpisovala v njegovem imenu. Ob predočenju zdravniških spričeval, izdanih v letu 2011 in 2013, je obtoženi A. A. izločil tiste, ki "da so podobna njegovi parafi" in tiste, ki "to niso". Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tudi tisti podpisi, ki naj bi bili "podobni njegovi parafi" oz. "bližje njegovi parafi", napisani tako, kot tisti iz leta 2008, 2009 in 2010, za katere je izjavil, da niso njegovi podpisi, ter da z navedeno izjavo ni potrdil, da bi on podpisoval spričevala v navedenih letih. Zadnja taka parafa na mestu podpisa A. A. se, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, nahaja na spričevalu št. 43/2012 z datumom 11.5.2012, nato se je na nekaj nadaljnjih spričeval obtožena C. C. podpisala s svojim imenom in priimkom, sledi nekaj spričeval, podpisanih s približki podpisa obtoženega A. A. in čez pritisnjenim žigom, da ni prav dobro videti napisano, za katere je obtoženi A. A. povedal, da je videti, da je preko žiga dr. A. A. parafa, ki ni njegova. Za zdravniška spričevala od št. 112/2012 do zadnjega št. 84/2014 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženka C. C. od obtoženega A. A. pridobila vnaprej podpisane bele liste s podpisom A. A., kot to izhaja tudi iz zasežene elektronske komunikacije z dne 4.7.2013: "Prosila bi še za podpis dr. A. A. ta za šoferje na A4 list in če nam jih lahko pošljete čimprej" (listovna št. 1002) in zaseženih bianco podpisanih listov (v prilogi GPM-7), na katere je natisnila zdravniško spričevalo in ga opremila z žigom Ambulante A. A. d.o.o., ki ima dodano številko -1 in ji je bil zasežen pri hišni preiskavi. Ta zdravniška spričevala poleg podpisa A. A. niso vsebovala dodatnega žiga z njegovim imenom in priimkom ter akademskim naslovom, kot v primeru spričeval, za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je izdal obtoženi A. A. sam in jih je izpustilo iz opisa dejanja pod točko A/V izreka izpodbijane sodbe. Še vedno je pri nekaterih spričevalih iz tega obdobja vidno, da je podpis le približek podpisa A. A., kot npr. pri spričevalu št. 4/2013, kar je izjavil tudi obtoženi A. A., obtožena C. C. pa je priznala, da ga je sama podpisala. Za zdravniška spričevala od št. 7/2014 dalje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je obtoženka izdajala s faksimile podpisom A. A.

13.Sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotavlja, da že iz zagovorov obtoženih A. A. in C. C. v povezavi z zapisi na mestu podpisa na prebranih zdravniških spričevalih izhaja, da je vse zdravniške preglede oseb, navedenih pod točko A/V izreka izpodbijane sodbe, opravila obtožena C. C. sama in tudi sama izdala vsa pripadajoča zdravniška spričevala. O tem ima izpodbijana sodba zelo natančne razloge (zlasti točke 115-118). Velja izpostaviti, da vse od 1.11.2008 pa do določenega dne v letu 2012 (do spričevala 43/2012) na izdanih zdravniških spričevalih v E. ni zaslediti zelo značilnega podpisa obtoženega A. A., temveč so na mestu, kjer bi moral biti podpis A. A., povlečene le nekake parafe, ki niti ne spominjajo na podpis A. A., nekatere spominjajo na podpis obtožene C. C. (kot npr. št. 33/2009, 38/2009, 40/2009 in 94/2009, 153/2009), kot je izjavil tudi obtoženi A. A., kar nedvomno pomeni, da teh zdravniških spričeval ni izdal obtoženi A. A. Ob predočenju zdravniških spričeval pod zaporednimi številkami od 1 do 166 seznama pod točko A/V izreka izpodbijane sodbe je obtoženi A. A. povedal, da podpisi na zdravniških spričevalih niso njegovi, in izrazil mnenje, da je zdravniška spričevala podpisala obtožena C. C., kot sta se dogovorila, ob predočenju zdravniških spričeval, izdanih v ambulanti obtožene C. C. v letu 2010, pa je povedal, da na nobenem od le-teh ne prepozna svojega podpisa, nakar je obtožena C. C. izjavila, da je navedena zdravniška spričevala podpisovala v njegovem imenu. Ob predočenju zdravniških spričeval, izdanih v letu 2011 in 2013, je obtoženi A. A. izločil tiste, ki "da so podobna njegovi parafi" in tiste, ki "to niso". Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tudi tisti podpisi, ki naj bi bili "podobni njegovi parafi" oz. "bližje njegovi parafi", napisani tako, kot tisti iz leta 2008, 2009 in 2010, za katere je izjavil, da niso njegovi podpisi, ter da z navedeno izjavo ni potrdil, da bi on podpisoval spričevala v navedenih letih. Zadnja taka parafa na mestu podpisa A. A. se, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, nahaja na spričevalu št. 43/2012 z datumom 11.5.2012, nato se je na nekaj nadaljnjih spričeval obtožena C. C. podpisala s svojim imenom in priimkom, sledi nekaj spričeval, podpisanih s približki podpisa obtoženega A. A. in čez pritisnjenim žigom, da ni prav dobro videti napisano, za katere je obtoženi A. A. povedal, da je videti, da je preko žiga dr. A. A. parafa, ki ni njegova. Za zdravniška spričevala od št. 112/2012 do zadnjega št. 84/2014 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženka C. C. od obtoženega A. A. pridobila vnaprej podpisane bele liste s podpisom A. A., kot to izhaja tudi iz zasežene elektronske komunikacije z dne 4.7.2013: "Prosila bi še za podpis dr. A. A. ta za šoferje na A4 list in če nam jih lahko pošljete čimprej" (listovna št. 1002) in zaseženih bianco podpisanih listov (v prilogi GPM-7), na katere je natisnila zdravniško spričevalo in ga opremila z žigom Ambulante A. A. d.o.o., ki ima dodano številko -1 in ji je bil zasežen pri hišni preiskavi. Ta zdravniška spričevala poleg podpisa A. A. niso vsebovala dodatnega žiga z njegovim imenom in priimkom ter akademskim naslovom, kot v primeru spričeval, za katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je izdal obtoženi A. A. sam in jih je izpustilo iz opisa dejanja pod točko A/V izreka izpodbijane sodbe. Še vedno je pri nekaterih spričevalih iz tega obdobja vidno, da je podpis le približek podpisa A. A., kot npr. pri spričevalu št. 4/2013, kar je izjavil tudi obtoženi A. A., obtožena C. C. pa je priznala, da ga je sama podpisala. Za zdravniška spričevala od št. 7/2014 dalje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je obtoženka izdajala s faksimile podpisom A. A.

14.Glede na vse obrazloženo ni nobenega dvoma, da sta vse obravnavane zdravniške preglede opravila in vsa pripadajoča zdravniška spričevala izdala obtožena B. B. in C. C., kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, in zaslišanje vseh preostalih oseb, ki so jim bila zdravniška spričevala izdana, upoštevaje zmanjšano dokazno vrednost njihovih izpovedb zaradi poteka časa in ker sta obtoženca lahko imela pomočnike, ne bi moglo pripeljati do drugačnih dokaznih zaključkov.

14.Glede na vse obrazloženo ni nobenega dvoma, da sta vse obravnavane zdravniške preglede opravila in vsa pripadajoča zdravniška spričevala izdala obtožena B. B. in C. C., kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, in zaslišanje vseh preostalih oseb, ki so jim bila zdravniška spričevala izdana, upoštevaje zmanjšano dokazno vrednost njihovih izpovedb zaradi poteka časa in ker sta obtoženca lahko imela pomočnike, ne bi moglo pripeljati do drugačnih dokaznih zaključkov.

K ostalim pritožbenim navedbam zagovornika obtoženega A. A.

K ostalim pritožbenim navedbam zagovornika obtoženega A. A.

15.Pritožnik trdi, da opustitvena oblika očitanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 v konkretnem primeru ni podana, saj pri obtoženemu A. A. ni obstajala dolžnost, da opravi zdravniški pregled in izda zdravniško potrdilo, temveč je bilo prepuščeno odločitvi zdravnika, ali bo te storitve opravil ali ne. Ne gre za dolžnost, temveč le za pravico opraviti te storitve. Sodišče z očitkom prepustitve oprave zdravniških pregledov in izdaje zdravniških spričeval zdravnikoma, ki dovoljenja Ministrstva za zdravje nista imela, obtožencu očita opustitev ravnanja, ki ne predstavlja dolžnosti tistega, ki ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti medicine prometa, dela in športa in je uvrščen na seznam izvajalcev zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil.

15.Pritožnik trdi, da opustitvena oblika očitanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 v konkretnem primeru ni podana, saj pri obtoženemu A. A. ni obstajala dolžnost, da opravi zdravniški pregled in izda zdravniško potrdilo, temveč je bilo prepuščeno odločitvi zdravnika, ali bo te storitve opravil ali ne. Ne gre za dolžnost, temveč le za pravico opraviti te storitve. Sodišče z očitkom prepustitve oprave zdravniških pregledov in izdaje zdravniških spričeval zdravnikoma, ki dovoljenja Ministrstva za zdravje nista imela, obtožencu očita opustitev ravnanja, ki ne predstavlja dolžnosti tistega, ki ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti medicine prometa, dela in športa in je uvrščen na seznam izvajalcev zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil.

16.Na nesprejemljivost takega stališča je argumentirano opozorilo že sodišče prve stopnje v 81. in 82. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru je bilo obtoženemu A. A. z odločbo Ministrstva za zdravje podeljeno pooblastilo oziroma dovoljenje za opravljanje zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov in izdajanje zdravniških spričeval tudi v prostorih v D. in E. V odločbi je navedeno, da lahko opravlja podeljeno dejavnost le on osebno in da mora v primeru, če zdravstveno dejavnost opravljajo tudi drugi zdravniki, vsako zaposlitev v 15 dneh sporočiti Ministrstvu za zdravje. Nobenega dvoma ni, da je bil obtoženi A. A. osebe, ki so prišle v registrirani ambulanti v D. in E., dolžan sam osebno pregledati in jim izdati spričevala o telesni in duševni zmožnosti kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil. Ker obtoženec svoje uradne dolžnosti ni opravil in ni sam opravil zdravniških pregledov in izdal zdravniških spričeval, ampak je to v celoti prepustil obtoženima zdravnikoma B. B. in C. C., ki nista izpolnjevala predpisanih pogojev, je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Očitek, da v obravnavanem primeru pri obtožencu ni obstajala uradna dolžnost, torej ni utemeljen.

16.Na nesprejemljivost takega stališča je argumentirano opozorilo že sodišče prve stopnje v 81. in 82. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru je bilo obtoženemu A. A. z odločbo Ministrstva za zdravje podeljeno pooblastilo oziroma dovoljenje za opravljanje zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov in izdajanje zdravniških spričeval tudi v prostorih v D. in E. V odločbi je navedeno, da lahko opravlja podeljeno dejavnost le on osebno in da mora v primeru, če zdravstveno dejavnost opravljajo tudi drugi zdravniki, vsako zaposlitev v 15 dneh sporočiti Ministrstvu za zdravje. Nobenega dvoma ni, da je bil obtoženi A. A. osebe, ki so prišle v registrirani ambulanti v D. in E., dolžan sam osebno pregledati in jim izdati spričevala o telesni in duševni zmožnosti kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil. Ker obtoženec svoje uradne dolžnosti ni opravil in ni sam opravil zdravniških pregledov in izdal zdravniških spričeval, ampak je to v celoti prepustil obtoženima zdravnikoma B. B. in C. C., ki nista izpolnjevala predpisanih pogojev, je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Očitek, da v obravnavanem primeru pri obtožencu ni obstajala uradna dolžnost, torej ni utemeljen.

17.Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona tudi iz razloga, ker obtoženi A. A. ni imel statusa uradne osebe. Opozarja, da sta Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in spremljajoči pravilnik predvidevala "pooblastilo" ministrstva za opravo zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil, Zakon o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1) in spremljajoči pravilnik pa "dovoljenje" ministrstva za opravljanje specialistične dejavnosti medicine dela, prometa in športa. Iz sodbe izhaja, da naj bi bil obtoženec uradna oseba, ker je na podlagi pooblastila opravljal posamezne uradne naloge, ki naj bi predstavljale opravljanje zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov ter izdajanje zdravniških spričeval. Dejstvo je, da opravljanje zdravniških pregledov in izdajanje zdravniških spričeval ne moreta predstavljati enotnega dejanja opravljanja uradnih nalog, ampak se morata obravnavati kot samostojni opravili, ki ne tvorita enotne celote v smislu uradnega dejanja. Opravljanje zdravniških pregledov se namreč osredotoča na ugotavljanje zdravstvenega stanja posameznika, medtem ko izdajanje zdravniških spričeval služi kot dokazno sredstvo o ugotovljenem zdravstvenem stanju. Izdaja zdravniškega spričevala bi glede na sodno prakso sicer lahko pomenila uradno dejanje, vendar je treba upoštevati, da lahko kandidat v primeru negativnega zdravniškega spričevala vloži ugovor na posebno zdravniško komisije in je šele mnenje te komisije dokončno. Sodišče prve stopnje svojega stališča, da opravljanje zdravniških pregledov in izdajanje zdravniških spričeval predstavljata enotno uradno dejanje, ni obrazložilo.

17.Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona tudi iz razloga, ker obtoženi A. A. ni imel statusa uradne osebe. Opozarja, da sta Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in spremljajoči pravilnik predvidevala "pooblastilo" ministrstva za opravo zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov motornih vozil, Zakon o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1) in spremljajoči pravilnik pa "dovoljenje" ministrstva za opravljanje specialistične dejavnosti medicine dela, prometa in športa. Iz sodbe izhaja, da naj bi bil obtoženec uradna oseba, ker je na podlagi pooblastila opravljal posamezne uradne naloge, ki naj bi predstavljale opravljanje zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov ter izdajanje zdravniških spričeval. Dejstvo je, da opravljanje zdravniških pregledov in izdajanje zdravniških spričeval ne moreta predstavljati enotnega dejanja opravljanja uradnih nalog, ampak se morata obravnavati kot samostojni opravili, ki ne tvorita enotne celote v smislu uradnega dejanja. Opravljanje zdravniških pregledov se namreč osredotoča na ugotavljanje zdravstvenega stanja posameznika, medtem ko izdajanje zdravniškega spričevala služi kot dokazno sredstvo o ugotovljenem zdravstvenem stanju. Izdaja zdravniškega spričevala bi glede na sodno prakso sicer lahko pomenila uradno dejanje, vendar je treba upoštevati, da lahko kandidat v primeru negativnega zdravniškega spričevala vloži ugovor na posebno zdravniško komisije in je šele mnenje te komisije dokončno. Sodišče prve stopnje svojega stališča, da opravljanje zdravniških pregledov in izdajanje zdravniških spričeval predstavljata enotno uradno dejanje, ni obrazložilo.

18.Pritožbeno sodišče se s temi navedbami ne strinja in pritrjuje sodišču prve stopnje, da je obtoženec imel lastnost uradne osebe skladno s 4. točko prvega odstavka 99. člena KZ-1. Po tej določbi je uradna oseba tudi druga oseba, ki opravlja posamezne uradne naloge na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi (javno pooblastilo). Status uradne osebe je tako povezan s storjenim oziroma opuščenim dejanjem, ki pomeni zlorabo uradnega položaja oziroma zlorabo z njim povezanih uradnih pravic. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (točke 71-82 izpodbijane sodbe) obširno in prepričljivo obrazložilo, da je obtoženec imel položaj uradne osebe na podlagi pooblastila Ministrstva za zdravje, da opravlja zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov in izdaja zdravniška spričevala. Nobenega dvoma ni, da je pooblastilo za opravljanje zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov in izdajanje zdravniških spričeval javno pooblastilo, s katerim se na izvajalca zdravstvene dejavnosti z odločbo pristojnega državnega organa prenese izvajanje uradnih nalog oziroma dejanj. Okoliščina, da sta ZVCP-1 in spremljajoči pravilnik predvidevala "pooblastilo" ministrstva, ZVoz-1 in spremljajoči pravilnik pa "dovoljenje" ministrstva za opravljanje specialistične dejavnosti medicine dela, prometa in športa, ne vpliva na zgoraj navedene ugotovitve glede lastnosti uradne osebe, saj sta ureditev oziroma njeno bistvo in namen po obeh zakonih in podzakonskih aktih smiselno enaka, tj. da je opravljanje takšne dejavnosti brez predhodne odobritve (v obliki pooblastila ali dovoljenja) pristojnega organa Ministrstva za zdravje nedovoljena, kot je obrambi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je prvostopenjsko stališče, da uradno dejanje predstavlja celota teh opravil, torej tako opravljanje zdravniških pregledov kot izdajanje zdravniških spričeval. Zdravniški pregled, s katerim se ugotavlja psihofizična sposobnost kandidatov za voznike in voznikov, je pogoj za izdajo zdravniškega spričevala, tj. uradne listine, ki je pomembna za pravni promet, saj oseba, ki ji je zdravniško spričevalo izdano, s tem izkazuje telesno in duševno zmožnost za vožnjo motornih vozil in s tem izpolnjenost pogoja za pridobitev oz. podaljšanje vozniškega dovoljenja. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da lahko kandidat v primeru negativnega spričevala vloži ugovor na posebno zdravniško komisijo in je šele mnenje te komisije dokončno, ni pomembna. Sodišče prve stopnje je torej sprejelo pravilen zaključek, da je opravljanje zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov ter izdajanje zdravniških potrdil uradno dejanje in da je obtoženec kot nosilec takega javnega pooblastila imel lastnost uradne osebe. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona glede na navedeno ni podana.

18.Pritožbeno sodišče se s temi navedbami ne strinja in pritrjuje sodišču prve stopnje, da je obtoženec imel lastnost uradne osebe skladno s 4. točko prvega odstavka 99. člena KZ-1. Po tej določbi je uradna oseba tudi druga oseba, ki opravlja posamezne uradne naloge na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi (javno pooblastilo). Status uradne osebe je tako povezan s storjenim oziroma opuščenim dejanjem, ki pomeni zlorabo uradnega položaja oziroma zlorabo z njim povezanih uradnih pravic. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (točke 71-82 izpodbijane sodbe) obširno in prepričljivo obrazložilo, da je obtoženec imel položaj uradne osebe na podlagi pooblastila Ministrstva za zdravje, da opravlja zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov in izdaja zdravniška spričevala. Nobenega dvoma ni, da je pooblastilo za opravljanje zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov in izdajanje zdravniških spričeval javno pooblastilo, s katerim se na izvajalca zdravstvene dejavnosti z odločbo pristojnega državnega organa prenese izvajanje uradnih nalog oziroma dejanj. Okoliščina, da sta ZVCP-1 in spremljajoči pravilnik predvidevala "pooblastilo" ministrstva, ZVoz-1 in spremljajoči pravilnik pa "dovoljenje" ministrstva za opravljanje specialistične dejavnosti medicine dela, prometa in športa, ne vpliva na zgoraj navedene ugotovitve glede lastnosti uradne osebe, saj sta ureditev oziroma njeno bistvo in namen po obeh zakonih in podzakonskih aktih smiselno enaka, tj. da je opravljanje takšne dejavnosti brez predhodne odobritve (v obliki pooblastila ali dovoljenja) pristojnega organa Ministrstva za zdravje nedovoljena, kot je obrambi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je prvostopenjsko stališče, da uradno dejanje predstavlja celota teh opravil, torej tako opravljanje zdravniških pregledov kot izdajanje zdravniških spričeval. Zdravniški pregled, s katerim se ugotavlja psihofizična sposobnost kandidatov za voznike in voznikov, je pogoj za izdajo zdravniškega spričevala, tj. uradne listine, ki je pomembna za pravni promet, saj oseba, ki ji je zdravniško spričevalo izdano, s tem izkazuje telesno in duševno zmožnost za vožnjo motornih vozil in s tem izpolnjenost pogoja za pridobitev oz. podaljšanje vozniškega dovoljenja. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da lahko kandidat v primeru negativnega spričevala vloži ugovor na posebno zdravniško komisijo in je šele mnenje te komisije dokončno, ni pomembna. Sodišče prve stopnje je torej sprejelo pravilen zaključek, da je opravljanje zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov ter izdajanje zdravniških potrdil uradno dejanje in da je obtoženec kot nosilec takega javnega pooblastila imel lastnost uradne osebe. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona glede na navedeno ni podana.

K ostalim pritožbenim navedbam zagovornika obtoženega B. B.

K ostalim pritožbenim navedbam zagovornika obtoženega B. B.

19.Pritožnik nima prav, ko trdi, da dejanje pod točko A/III izreka izpodbijane sodbe ni kaznivo dejanje, ker vsebina računov, ki jih je izdal obtoženi A. A., ni lažna. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja, to je vsa odločilna dejstva, ki sodijo med objektivne in subjektivne zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. To je v izpodbijani sodbi (točke 87-89 in 98-105) prepričljivo obrazložilo, podalo je logične in jasne zaključke, v katere razumen človek ne more dvomiti. Trditev pritožnika, ki pomeni njegovo lastno dokazno oceno, da je obtoženi A. A. za ordinacijo dr. B. B. opravljal storitve po 6. členu Pogodbe o medsebojnem sodelovanju, torej storitve nadzornega dela, poslovno menedžerskega dela, strokovnega dela ter napotitve strank, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki brez dvoma kažejo, da obtoženi A. A. teh storitev ni opravil in da je šlo za plačevanje provizije zaradi protipravno prepuščene dejavnosti obtoženemu B. B., ki ustreznega dovoljenja Ministrstva za zdravje za opravo zdravniških pregledov in izdajo zdravniških spričeval ni imel, kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Okoliščina, da je državno tožilstvo iz prvotne obtožbe izpustilo izdajo določenih zdravniških spričeval, zagovorna navedba obtoženega A. A., da je redno pregledoval sporna zdravniška spričevala in zdravstvene kartone, ter da sta oba obtoženca potrdila, da sta pogosto konzultirala po telefonu, po oceni pritožbenega sodišča ne morejo izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

19.Pritožnik nima prav, ko trdi, da dejanje pod točko A/III izreka izpodbijane sodbe ni kaznivo dejanje, ker vsebina računov, ki jih je izdal obtoženi A. A., ni lažna. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja, to je vsa odločilna dejstva, ki sodijo med objektivne in subjektivne zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. To je v izpodbijani sodbi (točke 87-89 in 98-105) prepričljivo obrazložilo, podalo je logične in jasne zaključke, v katere razumen človek ne more dvomiti. Trditev pritožnika, ki pomeni njegovo lastno dokazno oceno, da je obtoženi A. A. za ordinacijo dr. B. B. opravljal storitve po 6. členu Pogodbe o medsebojnem sodelovanju, torej storitve nadzornega dela, poslovno menedžerskega dela, strokovnega dela ter napotitve strank, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki brez dvoma kažejo, da obtoženi A. A. teh storitev ni opravil in da je šlo za plačevanje provizije zaradi protipravno prepuščene dejavnosti obtoženemu B. B., ki ustreznega dovoljenja Ministrstva za zdravje za opravo zdravniških pregledov in izdajo zdravniških spričeval ni imel, kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Okoliščina, da je državno tožilstvo iz prvotne obtožbe izpustilo izdajo določenih zdravniških spričeval, zagovorna navedba obtoženega A. A., da je redno pregledoval sporna zdravniška spričevala in zdravstvene kartone, ter da sta oba obtoženca potrdila, da sta pogosto konzultirala po telefonu, po oceni pritožbenega sodišča ne morejo izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

20.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je kaznivo dejanje pod točko A/III izreka izpodbijane sodbe, tudi če gre za enovito kaznivo dejanje, zastaralo oz. kazenski pregon ni več dovoljen, ker je bil zadnji račun C. izdan dne 13. 3. 2014. Zastaranje pregona storilca enovitega kaznivega dejanja priče teči od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja, kar je v konkretnem primeru datum odreditve plačila zadnjega lažnega računa, to je 20. 4. 2014. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 235. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do dveh let. To pa pomeni, da kazenski pregon, upoštevajoč zadržanje zastaranja po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ v trajanju 64 dni, pred razglasitvijo sodbe višjega sodišča, s čimer je sodba postala pravnomočna (tj. 23. 5. 2024), še ni zastaral. Pritožbeni očitek torej ni utemeljen.

20.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je kaznivo dejanje pod točko A/III izreka izpodbijane sodbe, tudi če gre za enovito kaznivo dejanje, zastaralo oz. kazenski pregon ni več dovoljen, ker je bil zadnji račun C. izdan dne 13. 3. 2014. Zastaranje pregona storilca enovitega kaznivega dejanja priče teči od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja, kar je v konkretnem primeru datum odreditve plačila zadnjega lažnega računa, to je 20. 4. 2014. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 235. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do dveh let. To pa pomeni, da kazenski pregon, upoštevajoč zadržanje zastaranja po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ v trajanju 64 dni, pred razglasitvijo sodbe višjega sodišča, s čimer je sodba postala pravnomočna (tj. 23. 5. 2024), še ni zastaral. Pritožbeni očitek torej ni utemeljen.

21.Pritožnik trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje v 88. točki obrazložitve izpodbijane sodbe po eni strani pravilno ugotavlja, da "je B. Č. dr. med., s.p. od leta 2008 dalje zaračunala storitve po 6. členu pogodbe, ki se glede na zneske in delež, ki si ga je izgovoril A. A., očitno nanašajo na delež opravljenih pregledov vseh voznikov, kandidatov voznikov", medtem ko po drugi strani zaključuje, da "je tako obtoženi A. A. v obdobju od 2. 12. 2008 do 16. 6. 2011 naročil in omogočil sestavo 33 računov za neobstoječe storitve v imenu Zasebnega zdravstvenega zavoda B. v znesku 5.232,00 EUR, v obdobju od 8. 7. 2011 do 13. 3. 2014 pa še 26 lažnih računov v imenu gospodarske družbe C. za neobstoječe storitve". Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je obrazložitev izpodbijane sodbe treba brati kot celoto in ne po posameznih odsekih, kot to počne pritožnik. Prva izpostavljena navedba glede na celoten kontekst pomeni, da je šlo za zaračunavanje provizije s strani obtoženega A. A. zaradi protipravno prepuščene dejavnosti, tj. oprave zdravniških pregledov in izdaje zdravniških spričeval, obtoženemu B. B., ki ustreznega dovoljenja Ministrstva za zdravje ni imel. Očitano nasprotje zato ni podano.

21.Pritožnik trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje v 88. točki obrazložitve izpodbijane sodbe po eni strani pravilno ugotavlja, da "je B. Č. dr. med., s.p. od leta 2008 dalje zaračunala storitve po 6. členu pogodbe, ki se glede na zneske in delež, ki si ga je izgovoril A. A., očitno nanašajo na delež opravljenih pregledov vseh voznikov, kandidatov voznikov", medtem ko po drugi strani zaključuje, da "je tako obtoženi A. A. v obdobju od 2. 12. 2008 do 16. 6. 2011 naročil in omogočil sestavo 33 računov za neobstoječe storitve v imenu Zasebnega zdravstvenega zavoda B. v znesku 5.232,00 EUR, v obdobju od 8. 7. 2011 do 13. 3. 2014 pa še 26 lažnih računov v imenu gospodarske družbe C. za neobstoječe storitve". Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je obrazložitev izpodbijane sodbe treba brati kot celoto in ne po posameznih odsekih, kot to počne pritožnik. Prva izpostavljena navedba glede na celoten kontekst pomeni, da je šlo za zaračunavanje provizije s strani obtoženega A. A. zaradi protipravno prepuščene dejavnosti, tj. oprave zdravniških pregledov in izdaje zdravniških spričeval, obtoženemu B. B., ki ustreznega dovoljenja Ministrstva za zdravje ni imel. Očitano nasprotje zato ni podano.

22.Pritožnik trdi, da zaključek sodišča, da "je tako obtoženi A. A. v obdobju od 2. 12. 2008 do 16. 6. 2011 naročil in omogočil sestavo 33 računov za neobstoječe storitve v imenu Zasebnega zdravstvenega zavoda B. v znesku 5.232,00 EUR, v obdobju od 8. 7. 2011 do 13. 3. 2014 pa še 26 lažnih računov v imenu gospodarske družbe C. za neobstoječe storitve" nasprotuje izvedenim dokazom, vendar to ne predstavlja zatrjevane protispisnosti v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre zgolj za podajanje drugačne ocene dokazov, kot jo je napravilo sodišče, in s tem uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni utemeljen, kot je bilo pojasnjeno v 12. točki te sodbe.

23.Po oceni pritožnika opis dejanja pod točko A/IV izreka izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1, ker zakonski znak neupravičenosti ni zadostno konkretiziran. Izostala je namreč navedba dejanskih okoliščin, ki bi zanesljivo in konkretno kazale na to, da je obtoženec pod točko A/IV-a neupravičeno izpolnil prazne obrazce zdravniških spričeval in pod točko A/IV-b neupravičeno, tj. brez pristanka obtoženega A. A. ali s prekoračitvijo pooblastil, uporabil pečat in znamenje prim. dr. A. A. ta oz. Ambulante dr. A. A.

24.Če določeno ravnanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, se protipravnost takšnega ravnanja domneva. Le če se pojavijo okoliščine, zaradi katerih bi bila protipravnost ravnanja lahko izključena, se te okoliščine posebej ugotavljajo (npr. silobran, skrajna sila). V določenih primerih pa je zakonodajalec v zakonski opis kaznivega dejanja dodal pojma "protipravno" in "neupravičeno" ter s tem na prvi pogled "protipravnost" ravnanja postavil na raven zakonskega znaka in se zato postavi vprašanje, ali jo je treba v teh primerih posebej ugotavljati. Za takšno situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, ko je v zakonskem opisu kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 zakonodajalec izrecno določil, da mora biti listina, ki jo je kdo podpisal, s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja, izpolnjena neupravičeno, in ko je v zakonskem opisu kaznivega dejanja po 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 izrecno določil, da mora biti listina napravljena z neupravičeno uporabo pravega pečata ali znamenja. Kazenskopravna teorija poudarja, da vsaka upravičena ponareditev listine izključuje protipravnost, zaradi tega se zdi neprimerno, da zakonodajalec s pojmom neupravičenost operira na ravni biti kaznivega dejanja1 . Pojem "neupravičeno" se nanaša na celotno ravnanje, ki ga zajema zakonski opis, zato ni pravi zakonski znak in navedba tega pojma v opisu dejanja niti ni potrebna, temveč je za obstoj kaznivega dejanja bistveno, da neupravičena izpolnitev listine oz. neupravičena uporaba pravega pečata ali znamenja izhaja iz opisa dejanja kot celote.

25.V konkretnem primeru se obtožencu v opisu dejanja pod točko A/IV izreka izpodbijane sodbe očita, da je a) prazne obrazce zdravniških spričeval, ki jih je še neizpolnjene podpisal A. A., izpolnil neupravičeno, tj. brez ustreznega dovoljenje Ministrstva za zdravje, in s tem potrdil, da je A. A. opravil zdravniške preglede in izdal spričevala, četudi slednji tega ni storil, in b) natisnil izpolnjene obrazce zdravniških spričeval in na njih neupravičeno uporabil pečat in podpis prim. dr. A. A. in s tem potrdil, da je A. A. opravil zdravniške preglede in izdal spričevala, četudi slednji tega ni storil. Kazenskopravni očitek obtožencu torej je, da je z izpolnitvijo že podpisanih zdravniških spričeval oz. z uporabo pečata in podpisa na izpolnjenih zdravniških spričevalih ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre torej za očitek preslepitve, spravljanja v zmoto glede identitete izdajatelja listine, ravno to pa je bistvo inkriminacij po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1. Zato opis dejanja pod točko A/IV izreka izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. in 5. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1, v zvezi s tretjim odstavkom 251. člena KZ-1, in uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni podana.

26.Protipravnosti obtoženčevega ravnanja ne more izključiti dejstvo, da je obtoženec imel dovoljenje in pooblastilo dr. A. A. za uporabo njegovega pečata in izpolnjevanje zdravniških spričeval, kot to zmotno meni pritožnik. Kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin je namreč umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Pravni promet kot pravna dobrina, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, pa ni disponibilna, saj gre za dobrino splošnosti. Morebitna privolitev osebe, ki je navedena kot izdajatelj listine, da lahko storilec uporabi njen pečat oz. listino izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja, zato protipravnosti ravnanja storilca ne more izključiti2 . Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

27.Pritožnik uveljavlja, da je obtoženec dejanje pod točko A/IV izreka izpodbijane sodbe storil v dejanski zmoti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil obtoženec kot imetnik licence specialista splošne medicine do uveljavitve ZVoz-1, tj. do 1.7.2011, ki v nasprotju z dotedanjim ZVCP-1 ni več dovoljeval opravljanja zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov specialistom splošne medicine, temveč zgolj še specialistom medicine dela, v opravičljivi dejanski zmoti glede tega, ali lahko v okviru Ambulante A. A., ki je imela dovoljenje Ministrstva za zdravje in je registrirala dejavnost na njegovem naslovu z dovoljenjem Ministrstva za zdravje, opravlja zdravniške preglede, kot jih je v preteklosti že opravljal za ZD D., zaradi česar je iz opisa kaznivega dejanja pod točko A/IV-a izreka izpodbijane sodbe izpustilo opis dejanj izdaje zdravniških spričeval do 1.7.2011. Vendar je bil po oceni pritožnika obtoženec tudi po uveljavitvi ZVoz-1, to je po 1.7.2011, v dejanski zmoti, da lahko samostojno opravlja zdravniške preglede in izdaja zdravniška spričevala. Pri tem izpostavlja, da je bilo breme spremljanja zakonodaje in ukvarjanja z birokracijo skladno s pogodbo o sodelovanju na obtoženemu A. A., da je obtoženi B. B. dejavnost vodil transparentno in da odvetniška pisarna, ki je bila angažirana za sestavo pogodbe o sodelovanju, glede zakonitosti takega sodelovanja ni izrazila nobenega pomisleka.

28.Ali je obtoženi B. B. smel opravljati zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov in izdajati zdravniška spričevala, v konkretnem primeru ni bistveno, ker se obtožencu ne očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ampak se mu očita kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin. Kazenskopravni očitek obtožencu je, da je z izpolnitvijo že podpisanih zdravniških spričeval s strani A. A. oz. z uporabo podpisa prim. dr. A. A. na izpolnjenih zdravniških spričevalih ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre torej za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval. Zato po vsebini uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni podana.

K ostalim pritožbenim navedbam zagovornika obtožene C. C.

29.Pritožnik nima prav, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju glede okoliščine, koliko zdravniških spričeval je obtoženka ponaredila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v zbirni navedbi opisa kaznivega dejanja pod točko A/V izreka izpodbijane sodbe obtoženki očita ponareditev 927 zdravniških spričeval, tudi iz v nadaljevanju opisa vsebovanih seznamov izhaja enako število ponarejenih zdravniških spričeval in ne 945, kot je zapis zadnje zaporedne številke, saj so določene zaporedne številke iz seznama pod točko A/V-a izpuščene (to so zaporedne št. 473, 614, 651, 663, 677, 678, 680, 683, 684, 686, 688, 689, 691, 693, 694, 695, 704, 700). Zato očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

30.Pritožnik trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka odstavka 371. člena ZKP, ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Sodišče prve stopnje namreč v razlogih sodbe navaja, da "nobena od prič na izrecno vprašanje ni povedala, da bi takrat, ko jih je pregledala C. C., bil poleg še kak drug zdravnik, temveč, da je bila sama", kar pa se ne ujema z zapisniki o zaslišanju prič, saj iz njih ne izhaja, da bi bilo pričam postavljeno vprašanje, ali je bil ob pregledu poleg C. C. prisoten še kakšen drug zdravnik. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zatrjevana protispisnost ne nanaša na odločilno dejstvo. Dokazna vrednost izpovedb prič, ki so opravile zdravniške preglede v ambulanti C. C. v E. in so jim bila izdana zdravniška potrdila, je namreč zmanjšana zaradi poteka časa in ker je obtoženka lahko imela pomočnike. Zato je odločitev sodišča prve stopnje kljub zatrjevani protispisnosti, upoštevaje da izpovedbe teh prič niso edini oz. odločilni dokazi za obsodbo, pravilna. Očitek torej ni utemeljen.

31.Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka odstavka 371. člena ZKP je po mnenju pritožnika podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje navaja, da so priče E. E., F. F., G. G. in H. H. izpovedale, da jih je pregledal zdravnik oz. oseba moškega spola stara okoli 35 let, ki jim je pregledal oči, kar pa iz izpovedb teh prič ne izhaja. Očitana kršitev ni podana, saj se izpostavljena protispisnost ne nanaša na odločilno dejstvo. Kot je bilo poudarjeno, je dokazna vrednost izpovedb prič, ki so opravile obravnavane zdravniške preglede, zmanjšana zaradi poteka časa in ker je obtoženka lahko imela pomočnike. Zato je odločitev sodišča prve stopnje kljub izpostavljeni protispisnosti, upoštevaje da izpovedbe teh prič niso edini oz. odločilni dokazi za obsodbo, pravilna.

32.Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj ne sledi izpovedbi priče I. I., s katero pritožnik tudi nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi o tem so namreč podani v 131. točki izpodbijane sodbe, ti pa so logični in prepričljivi.

33.Pritožnik nadalje trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, ker sodišče prve stopnje zgolj posplošeno navaja, da se 13 prič ni spomnilo, kdo jih je pregledal, tj. ali je bil zdravnik ženska ali moški, da se je 23 prič spomnilo, da jih je pregledala zdravnica, nekateri so jo poznali kot osebno zdravnico oz. kot zdravnico njihovih znancev, in da se je 7 prič spomnilo mlajšega moškega, ki jim je pregledal oči, ter teh prič poimensko ne navede. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so priče, za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da se niso spomnile, kdo jih je pregledal, poimensko navedene v 133. in 134. točki izpodbijane sodbe; priče, za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da so se spomnile mlajšega moškega, ki jim je pregledal oči, so poimensko navedene v 132. točki izpodbijane sodbe; priča, za katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izjavila, da jo je pregledal starejši zdravnik, pa je poimensko navedena v 130. točki izpodbijane sodbe. Iz tega je mogoče sklepati, da so priče, za katere sodišče ugotavlja, da so se spomnile, da jih je pregledala zdravnica, očitno tiste v postopku zaslišane osebe, ki so opravile zdravniške preglede v ambulanti C. C., pa ne gre za zgoraj navedene osebe, in so ugotovljive iz podatkov spisa. Sicer pa je bilo že večkrat poudarjeno, da je dokazna vrednost izpovedb teh prič zmanjšana zaradi poteka časa in ker je obtoženka lahko imela pomočnike. Zato je odločitev sodišča prve stopnje kljub izpostavljeni pomanjkljivosti, upoštevaje da izpovedbe teh prič niso edini oz. odločilni dokazi za obsodbo, pravilna.

34.Pritožnik očita pomanjkanje razlogov izpodbijane sodbe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi glede zaseženih potnih nalogov za službena potovanja obtoženega A. A., na katera je sodišče prve stopnje tudi oprlo svojo sodbo. Trdi namreč, da sodišče zgolj posplošeno navaja, da "je velika večina opravljenih pregledov in izdanih zdravniških spričeval na dneve, ko se obtoženi A. A. ni mogel nahajati v ordinaciji v E., ker se je nahajal v tujini ali na kaki konferenci ali v drugem kraju, če pa je bil, pa tistega dne ni bilo izdano nobeno spričevalo". Iz takih razlogov ni jasno razvidno, na katero časovno obdobje so si ti potni nalogi nanašali in konkretno katera zdravniška spričevala so tista, za katera je sodišče prve stopnje na podlagi teh nalogov ugotovilo, da jih obtoženi A. A. ni mogel izdati. Iz citiranega izseka izhaja, da je določena manjšina potnih nalogov očitno bila izdana na dneve, ko so bili opravljeni zdravniški pregledi in izdana zdravniška spričevala, vendar za sodišče ta manjšina ni pomembna in jih je prezrlo. Očitana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj se izpostavljena pomanjkljivost sodbe ne nanaša na odločilno dejstvo. Potni nalogi namreč niso edini ali ključni dokazi, na katerih temelji izpodbijana sodba, ampak je sodišče prve stopnje sodbo oprlo tudi na druge dokaze, ki v medsebojni povezavi brez dvoma potrjujejo zaključek, da je obtoženka storila očitano ji kaznivo dejanje, kot je bilo obrazloženo v 13. točki te sodbe.

35.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo odločbo o odvzemu premoženjske koristi glede obtoženke, nerazumljivi in jih ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, od kod sodišču podatek o ceni zdravniškega spričevala, ki ga je upoštevalo pri izračunu. V razlogih izpodbijane sodbe (171. točka) je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je pri izračunu protipravne premoženjske koristi upoštevalo le tista zdravniška spričevala, glede katerih so bile pridobljene in zasežene kopije računov. Obtoženka je z izdajo 927 zdravniških spričeval, ki jih je sicer zaračunavala po 40,00 EUR, od tega pa 10,00 EUR priznala obtoženemu A. A., pridobila najmanj 26.107,00 EUR. Očitno je torej, da je sodišče prve stopnje ceno zdravniškega spričevala 40,00 EUR ugotovilo iz navedenih kopij računov, medtem ko je razloge o znesku 10,00 EUR, ki ga je obtoženka od zneska 40,00 EUR plačala obtoženemu A. A., podalo v 55. točki izpodbijane sodbe. Po vsebini uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

36.Pritožnik uveljavlja, da je bila pri obtoženki kot specialistki splošne - družinske medicine, ki je imela tudi podiplomsko izobrazbo s področja medicine dela in športa, do uveljavitve Pravilnika o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil, ki je bil objavljen 17.6.2011 in ki je prenesel pristojnost za opravljanje zdravniških pregledov kandidatov za voznike in voznikov izključno na zavode in zasebnike, pri katerih je zaposlen zdravnik medicine dela, prometa in športa, v opravičljivi pravni zmoti glede tega, ali lahko opravlja zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov in izdaja zdravniška spričevala. Do takrat veljavni ZVCP-1 in spremljajoči pravilnik sta namreč predpisovala, da lahko zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov opravi in zdravniška spričevala izda zdravnik specialist splošne medicine ali zdravnik specialist medicine dela. To potrjuje dejstvo, da je pravna zmota pri obtoženki nedvomno obstajala in je bila vsekakor opravičljiva, saj je imela podlago tako v strokovnem mnenju angažirane odvetniške pisarne, ki ni izražalo nikakršnih zadržkov o obravnavanem sodelovanju, kot izhaja iz izpovedbe Č. Č., do česar se sodišče sploh ne opredeli (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), poleg dejstva, ki je v tem primeru tudi ključno, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni nikoli zavrnila. Pri tem poudarja še transparentnost poslovanja obtoženke, izdajanje računov, obračunavanje prihodkov in odvajanje davkov od teh prihodkov, opravljanje zdravniških pregledov v skladu s pravili znanosti in stroke ter obstoj arhiva.

37.Ali je obtoženka smela opravljati zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov in izdajati zdravniška spričevala, v konkretnem primeru ni bistveno, ker se obtoženki ne očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ampak se ji očita kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin. Kazenskopravni očitek obtoženki je, da je z odtisom pečata ambulante dr. A. A. ter a) izpolnitvijo in podpisom ali parafiranjem zdravniških spričeval oz. b) izpolnitvijo zdravniških spričeval, ki jih je brez vsebine podpisal A. A. ali na njih odtisnil svoj podpisni pečat, ustvarila videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Gre torej za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval. Kršitev kazenskega zakona in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (pomanjkanje razlogov izpodbijane sodbe glede izpovedbe priče Č. Č.) zato nista podani.

38.Protipravnosti obtoženkinega ravnanja ne more izključiti dejstvo, da je obtoženka imela pooblastilo dr. A. A. za uporabo njegovega žiga in podpisa na zdravniških spričevalih, kot to zmotno meni pritožnik. Kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin je namreč umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Pravni promet kot pravna dobrina, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, pa ni disponibilna, saj gre za dobrino splošnosti. Morebitna privolitev osebe, ki je navedena kot izdajatelj listine, da lahko storilec uporabi njen pečat oz. listino izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja, zato protipravnosti ravnanja storilca ne more izključiti3 . Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

39.Pritožnik nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje kaznivega dejanje pod točko A/V izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje analiziralo izvedene dokaze, nato je opravilo presojo izvedenih dokazov ter sprejelo pravilne zaključke, te je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. V nasprotju s pritožbenimi trditvami pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi take dokazne ocene pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Trditev pritožnika, da je obtoženi A. A. opravljal zdravniške preglede v ordinaciji obtoženke in izdajal zdravniška spričevala oz. podal soglasje k izdaji zdravniških spričeval, zavračata že zagovora obtožencev v povezavi z zapisi na mestu podpisa na predmetnih zdravniških spričevalih, o čemer ima izpodbijana sodba zelo natančne razloge, ki jim ni kaj dodati, kot je bilo obrazloženo v 13. točki te sodbe. Le v grobem gre ponoviti, da so na zdravniških spričevalih, izdanih do maja 2012, parafe, ki ne pripadajo A. A., sledijo zdravniška spričevala, podpisana z imenom in priimkom obtoženke, nato zdravniška spričevala, podpisana s približki podpisa A. A. in čez pritisnjenim žigom, nazadnje pa je obtoženka na vnaprej podpisane liste s strani A. A. natisnila vsebino spričeval in dodala pečat ambulante dr. A. A. Ob tem je obtoženi A. A. povedal, da parafe na spričevalih niso njegove, ter izrazil mnenje, da jih je podpisala obtoženka, kar je slednja potrdila. Glede na navedeno pritožnik ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da "je sodišče prve stopnje neutemeljeno posplošeno sklepalo na podlagi manjšega vzorca zaslišanih prič, da so vse preostale priče naštete v izreku sodbe, ki niso bile zaslišane, opravile pregled pri pritožnici, ki naj bi jim nato izdala zdravniško spričevalo", s čimer naj bi kršilo načelo neposrednosti. Okoliščina, da so nekatere priče povedale, da jih je pregledal starejši moški (kar bi lahko bil obtoženi A. A.), ne pomeni, da obtoženki obravnavano kaznivo dejanje ni dokazano, saj je dokazna vrednost izpovedb prič, ki so opravile obravnavane zdravniške preglede, zmanjšana zaradi poteka časa in ker je obtoženka lahko imela pomočnike. Glede na navedeno in ker pritožbene navedbe v ostalem izpostavljajo okoliščine, ki za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin niso pomembne (da je obtoženka zdravniške preglede opravljala na podlagi pooblastila obtoženega A. A.; da je bila obtoženka prepričana, da lahko opravlja zdravniške preglede; da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala nikoli ni zavrnila itd.), pritožnik ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

K pritožbi okrožne državne tožilke

40.Pritožnica ima prav, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se iz opisa kaznivega dejanja pod točko A/IV izreka izpodbijane sodbe izpusti opis dejanj izdaje zdravniških spričeval do 1.7.2011, ker je bil obtoženi B. B., ki bi kot imetnik licence specialista splošne medicine skladno z določili ZVCP-1 do 1.7.2011 lahko samostojno opravljal zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov, če bi pridobil dovoljenje Ministrstva za zdravje, ter je v preteklosti že opravljal takšno dejavnost v zdravstvenem domu v D., v opravičljivi dejanski zmoti4 glede tega, ali lahko v okviru Ambulante A. A., ki je imela dovoljenje Ministrstva za zdravje in je registrirala dejavnost na njegovem naslovu z dovoljenjem Ministrstva za zdravje, opravlja enako dejavnost, kot jo je že nekoč prej opravljal za Zdravstveni dom Izola, tokrat pa pod imenom nosilca dejavnosti Ambulante dr. A. A.

41.Ali je obtoženi B. B. smel opravljati zdravniške preglede kandidatov za voznike in voznikov, v konkretnem primeru ni bistveno, ker se obtožencu ne očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ampak se mu očita kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin. Kazenskopravni očitek obtožencu je, da je izpolnil obrazce zdravniških spričeval, ki jih je še neizpolnjene podpisal A. A., in s tem ustvaril videz, da je zdravniška spričevala izdal sam A. A. Očitano preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo tako po objektivni kot po subjektivni plati, kot pravilno poudarja okrožna državna tožilka v pritožbi. Ker so bila torej odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, je pa treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 394. člena ZKP pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v opisu kaznivega dejanja pod točko A/IV-a izreka spremenilo tako, da je datum 1.7.2011 nadomestilo z datumom 5.11.2008 in dodalo opis dejanj izdaje zdravniških spričeval, ki ga je sodišče prve stopnje izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe in se je nahajalo v tenorju obtožnice, kot izhaja iz izreka te sodbe.

42.Zgoraj navedena odločitev ima za posledico, da je protipravna premoženjska korist, pridobljena z dejanjem pod točko A/IV izreka izpodbijane sodbe, višja za 20.160,00 EUR (izdaja 672 zdravniških spričeval po 30,00 EUR), kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sedaj pravilno znaša 44.280,00 EUR in ne 24.120,00 EUR, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja pod točko A/I izreka izpodbijane sodbe. Od zneska 44.280,00 EUR je obtoženi B. B. obdržal znesek 34.523,00 EUR in ne zneska 19.595,00 EUR, kot izhaja iz krivdoreka, preostanek, ki sedaj pravilno znaša 9.757,00 EUR in ne 4.525,00 EUR, kot izhaja iz krivdoreka, pa je poleg C. v znesku 4.525,00 EUR pridobil tudi A. A. (B.), in sicer v znesku 5.232,00 EUR, kot je skupni znesek po računih Ambulante doktor A. A., katerih plačilo je odredil obtoženi B. B., kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja pod točko A/III izreka izpodbijane sodbe, na kar pravilno opozarja okrožna državna tožilka v pritožbi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče opis dejanja pod točko A/I izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Uradni preizkus kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP

43.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v mejah 383. člena ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, saj je kaznivo dejanje, kot je opisano pod točko A/II izreka izpodbijane sodbe, zastaralo oz. kazenski pregon ni več dovoljen. Sodišče prve stopnje je, sledeč obtožnici, obtoženemu A. A. očitana ravnanja pravilno opredelilo kot enovito kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1. Zastaranje pregona storilca enovitega kaznivega dejanja priče teči od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja, kar je v konkretnem primeru datum izdaje zadnjega lažnega računa, to je 13. 3. 2014. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 235. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do dveh let. To pa pomeni, da je kazenski pregon, upoštevajoč zadržanje zastaranja po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ v trajanju 64 dni, absolutno zastaral 17. 5. 2024. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je zoper obtoženega A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1. Zaradi sprejete odločitve se pritožbeno sodišče ni spuščalo v utemeljenost pritožbenih navedb zagovornika obtoženega A. A., ki se nanašajo na to kaznivo dejanje. Odločitev o stroških tega dela kazenskega postopka ima podlago v prvem odstavku 96. člena ZKP.

Glede odločbe o kazenskih sankcijah ter odvzemu premoženjske koristi

44.Ker je pritožbeno sodišče zoper obtoženega A. A. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje pod točko A/II izreka izpodbijane sodbe, je poseglo v odločbo o kazenski sankciji glede tega obtoženca tako, da se enotna kazen ne izreče, določena kazen eno leto in deset mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko A/I izreka izpodbijane sodbe, ki je po oceni pritožbenega sodišča rezultat ustreznega vrednotenja vseh v poštev prihajajočih okoliščin (386. člen ZKP), pa se šteje za izrečeno. Temu ustrezno je pritožbeno sodišče poseglo tudi v način izvršitve zaporne kazni tako, da se število ur v splošno korist 1460 nadomesti s 1330 urami, kar pomeni, da se za eno leto in deset mesecev zapora, torej 660 dni zapora, vsak dan zapora nadomesti z dvema urama dela. V izrečeno stransko denarno kazen pa pritožbeno sodišče ni poseglo, ker je sodišče prve stopnje pri izreku stranske denarne kazni nepravilno uporabilo kazenski zakon v korist obtoženca. Sodišče bi moralo določiti stransko denarno kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje (obe kaznivi dejanji sta bili storjeni iz koristoljubnosti) in nato izreči za obe kaznivi dejanji stransko enotno denarno kazen (53. člen KZ-1), ki bi bila gotovo višja od sedaj izrečene denarne kazni. Pritožbeno sodišče je torej v odločbo o kazenski sankciji glede obtoženega A. A. poseglo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

45.Okrožna državna tožilka ima prav, ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji glede obtoženega B. B. Njenemu predlogu za zvišanje določene zaporne kazni za kaznivo dejanje pod točko A/III izreka izpodbijane sodbe sicer ni mogoče ugoditi, ker takega predloga pritožnica ne obrazloži. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je v opis kaznivega dejanja pod točko A/IV-a izreka izpodbijane sodbe dodalo opis dejanj izdaje zdravniških spričeval, kot izhaja iz izreka te sodbe, pa je zvišalo določeno zaporno kazen za kaznivo dejanje pod točko A/IV krivdoreka, vendar ne v višini, kot je to predlagala tožnica (ta je predlagala zvišanje za šest mesecev), ampak le za tri mesece, torej na eno leto in pet mesecev zapora, ker gre za časovno oddaljeno kaznivo dejanje in upoštevaje sorazmernost z zapornima kaznima, izrečenima drugima dvema obtoženca v tem postopku (obtoženemu A. A. je bila za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic pod točko A/I izreka izpodbijane sodbe izrečena kazen eno leto in deset mesecev zapora, obtoženi C. C. pa za kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin pod točko A/V izreka izpodbijane sodbe kazen eno leto in štiri mesece zapora). Posledično je pritožbeno sodišče zvišalo tudi izrečeno enotno zaporno kazen na eno leto in sedem mesecev zapora, temu ustrezno pa poseglo tudi v način izvršitve te kazni tako, da je število ur dela v splošno korist zvišalo na 1150 ur, kar pomeni, da se za eno leto in sedem mesecev zapora, torej 575 dni zapora, vsak dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Zaradi s to sodbo ugotovljene večje kriminalne količine kaznivega dejanja pod točko A/IV izreka izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče zvišalo tudi izrečeno stransko denarno kazen na 200 dnevnih zneskov, kar ob nespremenjeni višini dnevnega zneska 40,00 EUR pomeni zvišanje stranske denarne kazni na 8.000,00 EUR, kot je to predlagala pritožnica. Izrečena enotna zaporna kazen z navedenim načinom izvršitve in izrečena stranska denarna kazen sta po oceni pritožbenega sodišča primerni v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljenim okoliščinam, ki vplivajo na izrek kazenske sancije, ter s to sodbo ugotovljeni večji kriminalni količini. Pritožbeno sodišče je torej v odločbo o kazenski sankciji glede obtoženega B. B. poseglo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

46.Zagovornik obtožene C. C. ne more uspeti, ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji glede te obtoženke. Trdi, da nihče od kandidatov za voznike in voznikov ni bil oškodovan, saj upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila. Vendar je šlo pri obtoženkinem ravnanju ravno za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval. Okoliščina, da so bili vsi zdravniški pregledi opravljeni strokovno, ne pomeni olajševalne okoliščine pri izreku kazenske sankcije, kot zmotno meni pritožnik. Tudi okoliščina, da je obtoženka od zaslužka, pridobljenega z izdajo zdravniških spričeval, plačala davke, ni okoliščina, ki bi vplivala na odmero kazni obtoženki v korist, saj gre za plačilo davkov od protipravno pridobljene premoženjske koristi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, kar pomeni, da je obtoženki izrečena zaporna kazen z navedenim načinom izvršitve primerna, enako velja za izrečeno stransko denarno kazen. To je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 162. in 163. točki izpodbijane sodbe, zato v odločbo o kazenski sankciji glede obtožene C. C. ni treba poseči.

47.Okrožna državna tožilka ima prav, ko izpodbija odločbo o odvzemu premoženjske koristi glede obtoženih A. A. in B. B. V odločbo o odvzemu premoženjske koristi v izpostavljenem obsegu je bilo namreč treba poseči zaradi odločitve pritožbenega sodišča, ko je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je v opis kaznivega dejanja pod točko A/IV-a dodalo opis dejanj izdaje zdravniških spričeval, kot izhaja iz izreka te sodbe, kar ima za posledico, da premoženjska korist, ki jo je pridobil obtoženi A. A., sedaj pravilno znaša 9.757,00 EUR in ne 4.525,00 EUR, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, premoženjska korist, ki jo je pridobil obtoženi B. B., pa sedaj pravilno znaša 34.523,00 EUR in ne 19.595,00 EUR, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, kar vse je bilo obrazloženo v 42. točki te sodbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke v tem delu ugodilo in odločbo o odvzemu premoženjske koristi glede obtoženih A. A. in B. B. spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

48.Uradni preizkus drugih kršitev po 383. členu ZKP, odločitev pritožbenega postopka in stroški pritožbenega postopka:

49.48. Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal drugih nepravilnosti.

50.49. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. pa je zavrnilo kot neutemeljene in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

50.Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede obtoženega A. A. odpade, ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist tega obtoženca. Ker obtoženi B. B. in obtožena C. C. s pritožbama svojih zagovornikov nista uspela, sta v skladu z 98. členom, v zvezi z 95. členom ZKP, dolžna plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

-------------------------------

1Jan Stajnko, 252. člen, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v E., Ljubljana 2019, str. 1197.

2Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38357/2015 z dne 22. 12. 2022, 7. točka obrazložitve.

3Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38357/2015 z dne 22. 12. 2022, 7. točka obrazložitve.

4Kvečjemu bi šlo za pravno zmoto, ki mora biti opravičljiva (vedel je, kaj počne, vseeno pa je mislil, da je njegovo ravnanje dopustno).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/1, 355, 355/2 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 30, 31, 99, 99/1, 99/1-4, 235, 235/1, 235/2, 252, 252/1, 252/1-1, 252/1-5, 257, 257/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.