Jedro

Celotni obrestni izrek vsebuje tudi opredelitev, da gre za zakonske zamudne obresti. Za čas, določen z izrekom, tečejo torej obresti, ki so določene z zakonom. Z zakonom pa ni določena le obrestna mera, pač pa je od uveljavitve OZ določena tudi omejitev vsote zapadlih, pa ne plačanih obresti, z višino glavnice (pravilo "ne ultra alterum tantum"). S tem, ko je bilo odločeno, da tečejo od terjatve v znesku 2,540.135,00 SIT zakonite zamudne obresti od 26. 4. 1997 dalje do plačila, ni bilo odločeno, da tečejo obresti po zakonski obrestni meri od zapadlosti pa vse do plačila, pač pa, da tečejo do plačila take obresti, ki so v skladu z zakonom, upoštevajoč celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti in ne le obrestno mero.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 447,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je v 1. in 3. točki izreka ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v RadovljiciIg 2000/00154 z dne 6. 4. 2000. V 1. točki izreka sklepa o izvršbi je bilo dolžniku (v pravdi tožencu) naloženo, da poravna terjatev, ki je bila navedena v predlogu za izvršbo. Z njo je upnik (v pravdi tožnik) zahteval poravnavo „terjatve v znesku 2,540.135,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 1997 dalje do plačila.“

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 40/2017-9 z dne 25. 7. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali splošno sprejeta formulacija obrestnega zahtevka („od... do plačila“) sama po sebi vsebuje tudi pravilo „ne ultra alterum tantum“.

4. Tožena stranka z revizijo napada sodbo sodišča druge stopnje in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tek zakonskih zamudnih obresti v izreku sodbe omeji do1. 1. 2002 oziroma do dosega glavnice, v presežku pa obrestni del zahtevka zavrne in sklep o izvršbi razveljavi.

5. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo in primarno predlagala njeno zavrženje, podredno pa njeno zavrnitev.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. **Revizijske navedbe**

7. Tožena stranka uveljavlja, da med strankama ni sporno, da so zamudne obresti od glavnice v skladu z določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) prenehale teči 1. 1. 2002, ker so takrat že dosegle oziroma presegle glavnico. To ni bilo sporno niti za pritožbeno sodišče, ki pa je, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 191/2007 z dne 12. 2. 2008 zavzelo stališče, da izreka ni treba spreminjati, saj ni nepravilen, je le manj natančen. Revidentka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 512/2009 z dne 9. 5. 2013, iz katere izhaja, da na podlagi pravila ne ultra alterum tantum o omejitvi teka zamudnih obresti odloči pravdno sodišče, če zamudne obresti dosežejo višino glavnice do zaključka glavne obravnave. Na koncu revidentka navaja še, da je pooblaščenec tožeče stranke posredoval toženi stranki pravilen obračun dolga, ki ga je tožena stranka tudi plačala.

8. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo prvenstveno predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže, ker tožena stranka zanjo nima (več) pravnega interesa, saj je tožeča stranka upoštevala, da so zamudne obresti prenehale teči 1. 1. 2002, ker so takrat že dosegle oziroma presegle glavnico, in je toženi stranki tudi poslala tak obračun obresti, ki ga je tožena stranka tudi plačala. Zavrnitev revizije pa utemeljuje s sklicevanjem na večkrat izraženo stališče Vrhovnega sodišča, da tek zamudnih obresti od določenega dne do plačila ne pomeni, da tečejo obresti vselej prav do plačila, pač pa, da lahko tečejo tudi le do tedaj, ko obveznost iz naslova obresti preneha na podlagi zakona, torej tudi na podlagi pravila ne ultra alterum tantum. Dodaja še, da je bil izrek obrestnega dela zahtevka oblikovan v letu 2000 in je bil tedaj povsem ustrezen.

**O predlogu za zavrženje revizije**

9. O dopustitvi revizije je bilo odločeno s sklepom III DoR 40/2017-9 z dne25. 7. 2017. Razlogi, ki jih navaja tožeča stranka za zavrženje revizije, so dejanske in ne pravne narave. Resda toženi stranki (najbrž) ne preti nevarnost, da bo morala plačati zamudne obresti, ki bi presegale glavnico, a vendarle ni mogoče spregledati, da vlaga pravno sredstvo zoper zanjo neugodno sodno odločbo. V takih primerih se ne ugotavlja, ali ima pravovarstveno potrebo za vložitev pravnega sredstva (revizije).

**Razlogi za zavrnitev revizije**

10. Med pravdnima strankama ni sporno, da so zakonske zamudne obresti, prisojene od 26. 4. 1997 dalje do plačila, ob uveljavitvi OZ dne 1. 1. 2002 že dosegle glavnico. Na podlagi določbe 376. člena OZ, po kateri obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, in odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, s katero je bil 1060. člen OZ razveljavljen, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav bi že dosegle ali presegle glavnico, ni dvoma, da tožeči stranki ne gredo zamudne obresti za čas od 1. 1. 2002 dalje.

11. Obrestni del izreka glasi; „... z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 1997 dalje do plačila.“ Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali splošno sprejeta formulacija obrestnega zahtevka („od... do plačila“) sama po sebi vsebuje tudi pravilo „ne ultra alterum tantum“. Če je vprašanje skrčeno le na del v oklepaju, potem je odgovor nikalen. Opredelitev teka zamudnih obresti ne vsebuje ničesar razen samega trajanja obrestovanja. Vendar pa celotni obrestni izrek vsebuje tudi opredelitev, da gre za zakonske zamudne obresti. Za čas, določen z izrekom, tečejo torej obresti, ki so določene z zakonom. Z zakonom pa ni določena le obrestna mera, pač pa je od uveljavitve OZ (to je od 1. 1. 2002) določena tudi omejitev vsote zapadlih, pa ne plačanih obresti, z višino glavnice (pravilo „ne ultra alterum tantum“). S tem, ko je bilo odločeno, da tečejo od terjatve v znesku 2,540.135,00 SIT zakonite zamudne obresti od 26. 4. 1997 dalje do plačila, ni bilo odločeno, da tečejo obresti po zakonski obrestni meri od zapadlosti pa vse do plačila, pač pa, da tečejo do plačila take obresti, ki so v skladu z zakonom, upoštevajoč celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti in ne le obrestno mero.

12. Zgoraj navedeno stališče je bilo zavzeto že v sodbi III Ips 191/2007 z dne2. 2. 2008, ki se opira tudi na odločbi Ustavnega sodišča Up-227/05-19 z dne 24. 5. 2007 in Up-699/05-22 z dne 5. 7. 2007, in sicer na njuni 7. točki. V obeh primerih je Ustavno sodišče odgovarjalo na vprašanje, ali in v kolikšni meri se pravnomočnost odločbe razteza tudi na tisti del izreka sodbe, ki dolžnika zavezuje k plačilu zamudnih obresti od določenega dneva dalje do plačila. Zavzelo je stališče, da o višini obrestnega dela terjatve pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti. V sodbi III Ips 191/2007 z dne 2. 2. 2008 je bilo zavzeto tudi stališče, da je najbolj natančno, če pravdno sodišče odloči, kdaj preneha tek zamudnih obresti zaradi pravila ne ultra alterum tantum, ni pa to nujno. Za primer, da bi dolžnik v izvršbi plačal več, kot je dolžan po materialnem pravu, tako da se upošteva pravilo ne ultra alterum tantum, lahko v pravdnem postopku zahteva, da se mu preveč plačano vrne.1 **Odločitev o reviziji**

13. Po obrazloženem se je pokazalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in jo je zato Vrhovno sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo.

**Odločitev o stroških postopka**

14. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je tožeči stranki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

15. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 49/00, 57/00 - popr., 67/03 in 70/03 - popr., v nadaljevanju OT) in znašajo447,98 EUR (600 točk oziroma 360,00 EUR za nagrado za odgovor na izredno pravno sredstvo po točki 3 tar. št. 21 OT, 12 točk oziroma 7,2 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tretjem odstavku 13. člena OT ter 80,78 EUR za 22% DDV).

1 Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 116/2017 z dne 14. 9. 2017.