Jedro

Presoja izpolnjenosti pogoja "hujše ogrožanje svojega zdravja" iz 39. člena ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se pritožnico zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom do 26. 6. 2019. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo nasprotna udeleženka po odvetnici. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ali pa nadomestitev z blažjim ukrepom. Niso podani kumulativno vsi pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju. Odklanjanje zdravljenja samo po sebi ne zadošča za tako hud poseg v duševno integriteto ter pravico do prostovoljnega zdravljenja. Izvedeniško mnenje ne vzbuja pomislekov o tem, da gre pri pritožnici za psihozo shizoafektivnega tipa ter da je sedanja hospitalizacija posledica poslabšanja, do katerega je prišlo pred dvema mesecema oziroma zaradi opustitve medikamentozne terapije. Ne strinja pa se z zaključkom sodišča, da sama opustitev zdravljenja oziroma odklanjanje samo po sebi predstavlja razlog iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZZZDR, da si zadržana oseba huje ogroža svoje zdravje. Res je, kar navaja sodišče, da ima izvedenec strokovno znanje, da presodi, kdaj posameznik huje ogroža svoje zdravje, vendar je sodišče tisto, ki mora ugotoviti, ali je ogrožanje samo po sebi takšne narave, da se ga da uvrstiti pod pojem "huje ogroža svoje zdravje". Sklep in izvedeniško mnenje nista podprta z opisom konkretnih ravnanj zadržane osebe, ki kažejo na nadaljnje hudo ogrožanje njenega zdravja. Zgolj opustitev terapije brez konkretnih dejanj zadržane osebe, ki so njena posledica in ki konkretno povzročajo škodo njenemu zdravju ni dovolj za pogoj iz 39. člena citiranih zakonov. Izvedenec ugotavlja, da pri pritožnici ni več mogoče ugotoviti opisanih hipomaničnih fenomenov. Zgolj odklonilno vedenje pritožnice ni huda škoda njenemu zdravju. Na balkonu je plesala, mahala s ponvijo, kot da dirigira in igrala na namišljeno trobento, kar vse je bilo verjetno izredno moteče za sosede, nikakor pa to ni povzročanje škode, še manj pa njej. Sodišče na 4. strani ugotavlja, da je pritožnica z neprimernim vedenjem, zaradi katerega je razburila sosede ni bila ogrožena ne zase ne za druge osebe in ni povzročala škode. Ugotovitev sodišča, da se to lahko zgodi v tem stanju, so protispisne, ker nimajo podlage v zbrani spisovni niti medicinski dokumentaciji in gre zgolj za predvidevanje sodišča, kar ne zadošča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo pravno podlago za odločanje v tej zadevi, to je Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr1). Pritožba graja, da sodišče prve stopnje ni pravilno na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo prve alineje 39. člena ZDZdr, saj ni ugotovilo konkretnega ravnanja pritožnice, ki bi lahko pomenilo nadaljnje hudo ogrožanje njenega zdravja.

O dejanskem stanju:

5. Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišalo pritožnico, izvedenca mag. M. V. in prebralo medicinsko dokumentacijo, ki je v spisu. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo in tega pritožba ne graja, da je pritožnica opustila jemanje zdravil (izvedenec ugotovi, da je pred nekaj meseci opustila redne kontrolne obiske psihiatrične ambulante in prenehala z zdravljenjem). Iz spisa izhaja, da je bila v bolnišnico pripeljana 2. 6. 2019 in sodišče je ugotovilo na podlagi zdravstvene dokumentacije, da so jo pripeljali po dogodkih doma. Zaradi hitre reakcije vznemirjenih sosedov zaradi razgrajanja, ropotanja s ponvijo, trobentanja z namišljeno trobento, petja in plesanja z račko in kužkom na balkonu so v stanovanje, kjer živi sama vdrli policisti in gasilci in s pomočjo dežurne zdravnice pritožnico pripeljali v bolnišnico. Izvedenec je po opravljenem zaslišanju in pregledu dokumentacije ugotovil, da je še pravočasno prišla v zavod, kjer so ji nudili hitro pomoč in da bi se opisano stanje zopet ponovilo in stopnjevalo, če ne bi bilo nujnega zdravljenja, saj ni bila kritična do svoje bolezni in stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja tudi ugotovilo, da je zaradi interventnega zdravljenja nastopilo izboljšanje v bolnišnici in da je sedanje stanje le privid ugodnega zdravstvenega stanja in posledica urgentno predpisane medikamentozne terapije. Vendar izvedenec ugotavlja, da ob izkazani nekritičnosti ni mogoče pričakovati od bolnice s takšno boleznijo kot jo ima, da bi prostovoljno nadaljevala z jemanjem zdravil v domačem okolju (tudi zaslišana kot stranka je izpovedala, da ne želi jemati zdravil). S tem pa bi nadaljevala z ogrožanjem svojega zdravstvenega stanja. Pri pritožnici je bila ugotovljena duševna bolezen shizoafektivna psihoza, ki se kaže v obliki motenj mišljenja in v obliki motenj čustvovanja. Pritožnica je zdravljena oziroma ima zgodovino duševne bolezni od leta 1985 leta dalje. Izvedenec je ugotovil, da ima jasno opisane znake nesposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, kar je posledica primarno poslabšanega stanja v sferi čustvovanja (hipomaničnost). Od sprejema dalje pa niso beležili elementov motenega mišljenja z izjemo hudo motene presoje realnosti, ki se nanaša na njeno zdravstveno stanje in incidentno vedenje.

Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da se pritožnice ob dogodku 2. 6. 2019 ni dalo umiriti, saj se ni odzivala na klice in so morali posredovati gasilci in policisti z vdorom v stanovanje, umirila se tudi ni v bolnišnici, pela je in plesala, kar je nadaljevala naslednji dan in se lizala. Izvedenec je nato ugotovil, da bi v naslednjih treh tednih zdravljenja v oddelku s posebnim nadzorom pritožnica dosegla potreben uvid v svoje stanja in bi potem nadaljevala zdravljenje bodisi na odprtem oddelku ali v domačem okolju. Če pa bi sedaj prenehala z zdravljenjem, bi nadaljevala z ogrožanjem svojega zdravstvenega stanja, ki bi se po ugotovitvah izvedenca slabšalo. Ko je bil izvedenec zaslišan, ga je odvetnica pritožnice vprašala, zakaj bi nezdravljenje predstavljalo hudo ogrožanje zdravja. Izvedenec pa je na to odgovoril, da bi se stanje zopet ponovilo in stopnjevalo in z odklanjanjem zdravljenja si povzroča hudo škodo na svojem zdravju. S tem bi prišlo do poslabšanja bolezni in vsako poslabšanje po ugotovitvi izvedenca, ustvari nove deficite in dodatno invalidizira bolno osebo ter oža njene socialne spretnosti. Izvedenec je tudi ugotovil, da je že prišlo do nekaterih okvar v tej zadevi, saj je sama povedala, da nima stikov niti z najožjim krvnim sorodstvom. To je pripisal posledici duševne bolezni.

6. Tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ocenilo kot izpolnitev pogoja iz 39. člena ZDZdr, da pritožnica huje ogroža svoje zdravje in pritožbeno sodišče se s tem strinja. Izvedenec je povedal, da bi brez intervencije in urgentnega zdravljenja prišlo do poslabšanja stanja, ki je bilo 2. 6. ugotovljeno in tudi, da bi povzročilo poslabšanje bolezni, nove deficite in dodatno invalidiziralo bolno osebo ter še bolj ogrožalo njeno socialno spretnost. Takšna konkretizacija je po mnenju pritožbenega sodišča zadostna, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 39. člena ZDZdr. Sodišče je tudi ugotovilo, da je to ogrožanje posledica njene duševne bolezni, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja in da v sedanjem trenutku ni mogoče brez zdravljenja odvrniti navedenih vzrokov in ogrožanja z drugimi oblikami pomoči. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je pritožnica zadržana na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom do 26. 6. 2019 (v trenutku odločanja pritožbenega sodišča pa je že datum 24. 6. 2019). To pomeni, da bi do izboljšanja v tem moralo priti.

7. Izvedenec je torej odgovoril na vprašanje sodišča in odvetnice in na te odgovore odvetnica ni imela pripomb (list. št. 7). Pritožbeno sodišče pa tudi na podlagi pritožničinega zaslišanja, prebrane medicinske dokumentacije in izvedeniškega mnenja ne dvomi v strokovnost in konsistentnost ugotovitev izvedenca.

8. Res je, da je sodišče med drugim zapisalo, da so sosedje očitno še pravočasno ukrepali in da se bi lahko zgodilo, da bi v stanju v kakršnem je bila, naredila kaj sebi ali sosedom, saj je že mahala s ponvijo. Pritožba to iztrga iz konteksta dokazne ocene in opozarja, da so te ugotovitve protispisne, saj je pritožnica na balkonu mahala s ponvijo in dirigirala, ni pa mahala z namenom, da bi koga udarila, ker ponev ni nevarna stvar. To je sodišče dodalo kot svoje ugotovitve, vendar je oprlo svojo odločitev na ugotovitve izvedenca. Ni pa sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je pritožnica bila na balkonu in med drugim mahala s ponvijo. Vendar je to dejanje narobe ocenilo, da lahko pomeni, da bo kaj naredila sebi ali sosedom. Pomembneje je, kar je ugotovil izvedenec, da se je ni dalo umiriti, da se ni odzivala na klice in so morali vdreti v njeno stanovanje gasilci in se je nato pomirila šele v bolnišnici, ko je prejela ustrezno zdravljenje. Izvedenec pa je ocenil, da bi, če bi ostala doma in ne bi bila zdravljena prišlo do poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, da bi se stanje ponovilo in stopnjevalo in bi se z odklanjanjem zdravljenja povzročila huda škoda na njenem zdravju. Izvedenec je tudi ugotovil, da bi prišlo do poslabšanja, kar ustvarja nove deficite in invalidizira bolno osebo ter oža socialne spretnosti. Do delne okvare je že prišlo in vsako poslabšanje bolezni povzroča hujše okvare v sferi duševnosti.

9. Vendar je tudi sodišče prve stopnje pravilno povzelo izvedeniško mnenje, da ji že sedanje zdravljenje v bolnišnici od 2. 6. 2019 dalje pomaga in da je potrebno vsaj do 26. 6. 2019 zdravljenje nadaljevati, da bo dosegla potreben uvid svojega stanja in nato nadaljevala zdravljenje na odprtem oddelku ali v domačem okolju.

10. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo ZDZdr na pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP ali ZDZdr. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da z odločitvijo sodišča prve stopnje ni bila kršena pritožničina pravica do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave in ni bila kršena pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave.

1 Uradni list RS, št. 77/08, ki je bil z odločbo U-I-477/18 in Up 93/08 Ustavnega sodišča ugotovljen za neskladnega z Ustavo RS. Vendar je bilo državnemu zboru naloženo, da protiustavnost odpravi v roku 9 mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu. Ker Ustavno sodišče ni razveljavilo določb 59., 53 in 39 ZDZdr, pritožbeno sodišče pa mora odločiti o pritožbi, je oprlo svojo odločitev na ZDZdr in ga razlagalo v mejah 19. člena Ustave in 21. člena Ustave.