Jedro

V obravnavani zadevi je bil tožnik že predan odgovorni državi članici Republiki Bolgariji, vendar je interes za vsebinsko obravnavo tožbe še vedno podan, saj tretji odstavek 29. člena Dublinske uredbe določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je še, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 24. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

3.Tožena stranka je iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen in sicer 6. 8. 2024 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji in 3. 10. 2024 v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Bolgarije v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 24. 10. 2024 prejela odgovor, da Republika Bolgarija v skladu z d točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

4.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

5.Iz zapisnika v osebnem razgovoru izhaja, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Bolgarijo, ker je kot neprimerno doživljal obravnavo v zaprtem kampu. S tem v zvezi tožena stranka pojasnjuje, da tožnik ni navajal nikakršnih težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite. Tekom razgovora ni navedel ničesar, kar bi se mu zgodilo v času bivanja v Republiki Bolgariji, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da bo v primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, saj je iz njegovih izjav jasno, da je imel v Republiki Bolgariji zagotovljeno nastanitev in prehrano. V času bivanja v odprtem kampu je imel razgovor in dostop do tolmača glede na to, da mu je razložil vsebino negativne odločbe, ki jo je prejel. Dostop do postopka mednarodne zaščite mu je bil v celoti omogočen, saj je podal prošnjo in bil nastanjen v azilni dom, dobil izkaznico prosilca in tudi odločbo, ki je bila sicer negativna, vendar to še ne pomeni, da za obravnavo njegove prošnje ni pristojna Republika Bolgarija oziroma da to predstavlja sistemske pomanjkljivosti.

6.Tožnik je kot problematično doživljal obravnavo v Republiki Bolgariji, ko se je tam nahajal kot tujec brez dovoljenja za prebivanje in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. S tem v zvezi tožena stranka pojasnjuje, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023 izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, to, kakšno je bilo ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.

7.Glede tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pomanjkanje zdravstvene oskrbe v Republiki Bolgariji, pa tožena stranka poudarja, da je bil tožnik pri zdravniku in bil tudi preventivno pregledan. Kljub temu, da naj ne bi zdravnik želel pogledati domnevne rane, ki ga je zelo bolela, tožena stranka meni, da bi se lahko na zdravnika obrnil večkrat in odšel do socialne službe, ki bi mu zagotovo pomagala. Tožnik je namreč sam navedel, da se na osebje v azilnem domu ne bi obrnil tudi, če bi kaj potreboval. Ne glede na to pa tožena stranka poudarja, da bi ga zdravnik zagotovo ustrezno oskrbel, v kolikor bi ocenil, da je potrebno kakršnokoli zdravljenje, saj je ravno temu namenjen preventivni pregled. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi izkazoval zatrjevane zdravstvene težave oziroma njegovo trenutno zdravstveno stanje. Tožnik je sicer predložil izvid iz bolnišnice A. A. iz Rabata, za katerega tožena stranka ugotavlja, da je težje berljiv. Izvid je star več kot dve leti, zaradi česar v predmetni zadevi ne more biti posebej relevanten.

8.Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 265/2023 z dne 30. 11. 2023, v kateri se sodišče sklicuje na sodbo Sodišča EU, ki v zadevi C-578/16 navaja, da če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njihovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice tega ne smejo zanemariti. Upoštevna pa ni vsaka bolezen prosilca, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec posebej hudo duševno ali fizično bolezen. Skladno z navedeno sodbo tožena stranka meni, da v konkretnem primeru niso izkazani zadostni objektivni elementi niti ni mogoče sklepati, da bi se tožniku kakorkoli zdravstveno stanje ob predaji v Republiko Bolgarijo poslabšalo.

9.Iz pričevanj tožnika izhaja, da je bil sprva nastanjen v prostorih za pridržanje tujcev, ki se na ozemlju države nahajajo ilegalno, nato pa je bil po tem, ko je izrazil namero oziroma podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, premeščen v odprte nastanitvene prostore, kjer je bival osem dni. Med bivanjem v azilnem domu je imel zagotovljeno prehrano ter dostop do zdravniške oskrbe, saj ga je zdravnik pregledal. Tožnikov opis razmer v nastanitvenih prostorih pa ne predstavlja nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, temveč gre pri tem za odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije.

10.Tožniku so bile v seznanitev poslane vse relevantne informacije o razmerah v azilnem domu in nastanitvi dublinskih povratnikov v Republiki Bolgariji, tožnik pa je pristojnemu organu poslal tudi svoj komentar na zbrane informacije. S tem v zvezi se tožena stranka težko opredeli do očitkov o nasilju varnostnih organov nad prosilci, saj je članek edini vir, ki navaja tovrstno ravnanje. V zvezi z navedbami, povezanimi z dostopom do zdravstvenih storitev, pa tožena stranka pojasnjuje, da so prosilci v popolnoma enakem položaju kot državljani Republike Bolgarije, kot izhaja iz samih predloženih informacij in torej v okviru zdravstvene obravnave v primerjavi z državljani niso diskriminirani. Iz predloge EUAA izhaja, da imajo prosilci med postopkom pridobitve mednarodne zaščite odobren dostop do nacionalnega sistema socialne varnosti in si lahko izberejo svojega osebnega zdravnika. Zdravstveno osebje, ki ga sestavljajo zdravniki in medicinska sestra, je na voljo v nastanitvenih centrih, ki jih vodijo agencije za begunce. Poleg tega pa imajo prosilci, ki imajo sicer omejene materialne pogoje sprejema v primeru naknadno vložene prošnje, dostop do brezplačnega zdravstvenega varstva.

11.Tožena stranka je po presoji vseh izjav tožnika ugotovila, da njegove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Bolgarijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

12.Tožnik v tožbi navaja, da je prava neuka stranka, da se boji državnih organov, da težko misli in se slabo izraža, na osebnem razgovoru pa ni imel pooblaščenca, ki bi mu pomagal. Osebni razgovor je potekal izjemno hitro, zastavili so mu le nekaj vprašanj. V Maroku je bil deležen napada z nožem in bil tam kar štirikrat operiran. Od takrat ima težave in bolečine.

13.Do vrnitve v Republiko Bolgarijo ima zadržke. Tam je bil v zaprtem kampu petnajst dni in so policisti z njim nečloveško ravnali. Včasih so nanj kričali in tudi udarili so ga. Potreboval je zdravniško oskrbo, a zdravnik rane ni hotel pregledati. Nato so ga za osem dni prestavili v odprt kamp, kjer so prav tako z njim neprimerno ravnali. Zdravnik je sicer bil, a ni hotel pregledati njegove rane in tudi v odprtem kampu so se do njega grdo obnašali. Strah ga je bilo, da ga bodo udarili ali užalili, kot so to počeli v zaprtem kampu. V zaprtem kampu so bile tudi nemogoče higienske razmere in tudi odej ni bilo dovolj. Ko so ga premestili na odprti oddelek, se stanje ni bistveno izboljšalo.

14.Poleg tega je tožena stranka določila, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 24. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredba oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. To pa ne pomeni, da lahko tožena stranka že vnaprej ob sami izdaji sklepa o predaji šestmesečni rok samovoljno podaljša na osemnajst mesecev za primer, če bi prosilec pobegnil. Tudi z odločitvijo o podaljšanju roka za predajo na osemnajst mesecev se odloča o obveznosti oziroma pravici tožnika.

15.Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

16.Poleg tožbe je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je utemeljeval s tem, da je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna in da če bi bil sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo sodišča, bi bil tožnik izročen Republiki Bolgariji, kjer bi bil ponovno izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 4. člena Listine EU.

17.Tožnik je zatem vložil še pripravljalno vlogo, v kateri je navedel, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo do te mere, da je moral dne 20. 1. 2025 ponovno poiskati zdravniško pomoč. Prilaga izvid dežurne ambulante Zdravstvenega doma Vič Rudnik.

18.Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam, da je tožnik prava neuk, da se boji državnih organov ter da je osebni razgovor z njim potekal zelo hitro. Tožnik je imel od sprejema prošnje za mednarodno zaščito možnost zaprositi za pomoč v azilnem domu ali v prostorih tožene stranke, o čemer je bil ustrezno informiran tudi že pred sprejemom prošnje. Pred sprejemom prošnje si je ogledal filmček o informiranju glede mednarodne zaščite, ki vsebuje tudi podatke o brezplačni pravni pomoči. Vedel je tudi to, da si lahko priskrbi pooblaščenca, pa se za to ni odločil. Tožniku je na osebnem razgovoru tožena stranka postavila veliko vprašanj v zvezi z morebitnim obstojem sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih in pogojih za sprejem prosilcev v Republiki Bolgariji. Osebni razgovor ni potekal izjemno hitro.

19.Tožena stranka vztraja pri tem, da tožnikove bolečine v trebuhu ne predstavljajo ovire za predajo tožnika Republiki Bolgariji. Tožnikovo zdravstveno stanje je razvidno tudi iz odgovora na dopis ambulante Azilnega doma Vič, kjer je tožnik nastanjen, iz katerega izhaja, da je tožnik zdrav. Iz predloge EUAA izhaja, da imajo prosilci med postopkom pridobitve mednarodne zaščite odobren dostop do nacionalnega sistema socialne varnosti in si lahko izberejo svojega osebnega zdravnika. Zdravstveno osebje, ki ga sestavljajo zdravniki in medicinska sestra, je na voljo v nastanitvenih centrih, ki jih vodijo agencije za begunce. Prosilci za mednarodno zaščito so upravičeni do zdravstvenega zavarovanja, dostopne zdravstvene oskrbe in brezplačnih zdravstvenih storitev pod pogoji, ki veljajo za bolgarske državljane. Tožnik bo imel ob vrnitvi v Bolgarijo status prosilca in bo nastanjen v azilni dom, kot problematično pa je doživljal obravnavo v Republiki Bolgariji, ko se je tam nahajal kot tujec brez dovoljenja za prebivanje in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023 izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite to, kakšno je bilo ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Iz izjav tožnika izhaja, da mu je bil dostop do postopka mednarodne zaščite v Bolgariji omogočen, saj je podal prošnjo za mednarodno zaščito, nato pa je samovoljno zapustil nastanitveni center. Izpostaviti je tudi treba, da je s krepitvijo migracijskih tokov občasna prezasedenost reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic, tudi Republike Slovenije.

20.V zvezi s tožbeno navedbo, s katero tožnik oporeka določilu v sklepu, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 24. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo, pa tožena stranka vztraja pri tem, da je sklep skladen s pravnim okvirjem Dublinske uredbe. V konkretnem primeru rok za predajo Republiki Bolgariji ni bil podaljšan na osemnajst mesecev, ampak je bil tožnik zgolj soočen ter informiran o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

21.Pooblaščenka tožnika je sodišče dne 29. 4. 2025 obvestila, da je bil tožnik predan odgovorni državi članici pred odločitvijo sodišča o njegovi tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe. Z vlogo z dne 19. 5. 2025 je sodišču predlagala, naj razsodi, da je bila tožnikova predaja protipravna in kot taka brez pravnega učinka ter da je odgovorna država članica za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito Republika Slovenija.

22.Pooblaščenka tožnika je bila z dopisom Upravnega sodišča RS I U 97/2025-15 z dne 17. 7. 2025 pozvana, naj sporoči, ali ima vzpostavljen kontakt s tožnikom in da je tožnik izrazil interes za nadaljevanje postopka, ki je pravno utemeljen. Na poziv je odgovorila, da tožnik pooblastila ni nikoli preklical niti zožil in ga še vedno zastopa kot pooblaščenka ter ima tudi pravni interes, da sodišče čim hitreje odloči o njegovi zadevi. Sklicuje se na tretji odstavek 29. člena Dublinske uredbe, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tožnik ima pravni interes, da sodišče nemudoma odloči o njegovi zadevi.

1.Upravno sodišče je v zadevi odločilo s sodbo in sklepom I U 97/2025-26 z dne 27. 10. 2025, s katerima je tožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijani sklep tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo.

2.Zoper navedeno sodno odločitev sta se pritožili tako tožeča stranka kot tožena stranka v delu, ki se nanaša na I. točko izreka sodbe in sklepa, torej v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo o tožbi. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 42/2026 z dne 24. 3. 2026 obema pritožbama ugodilo ter sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo v I. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo drugemu sodniku istega sodišča, da opravi nov postopek. V citiranem sklepu sodišče navaja, da je I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa nerazumljiva. Upravno sodišče je v njej zapisalo, da se tožbi delno ugodi, pri tem pa ni opredelilo, v katerem delu je tožbo zavrnilo. V primerih, ko Upravno sodišče RS tožbi ugodi tako, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, se šteje, da je tožbi ugodilo v celoti in ne samo delno, četudi je tožnik v njej zahteval odločitev v sporu polne jurisdikcije. Poleg tega iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa niso jasno razvidni razlogi, zaradi katerih je prvostopenjsko sodišče sklep tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Razlogi za odločitev sodišča morajo biti jasno predstavljeni in prepoznavni tudi strankam, ki se lahko tako prepričajo, da je sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno ter na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe prava. Nadalje sodišče tudi navaja, da je morala tožena stranka, da je lahko spoštovala 6-mesečni rok iz prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe, tožnika predati odgovorni državi članici, še preden je prvostopenjsko sodišče odločilo o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker sodišče sodbe in sklepa zaradi nerazumljive I. točke izreka in nejasne obrazložitve ne more preizkusiti, je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in je zato sodbo in sklep razveljavilo v I. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek.

3.Tožba ni utemeljena.

4.V obravnavani zadevi je bil tožnik že predan odgovorni državi članici Republiki Bolgariji, vendar je interes za vsebinsko obravnavo tožbe še vedno podan, saj tretji odstavek 29. člena Dublinske uredbe določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.

5.Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med strankama predvsem sporno, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

6.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede tega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka podala v izpodbijanem sklepu in jih v izogib ponavljanju ne bo še enkrat navajalo.

7.Tožnik v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v tožbi izraža nezadovoljstvo z bivanjem v zaprtem kampu in navaja, da so policisti z njim nečloveško ravnali, da so nanj kričali in da so ga tudi udarili. Vendar je pri tem treba upoštevati, da so v tej zadevi lahko relevantne le pomanjkljivosti v azilnem postopku v Bolgariji, kar pomeni, da so relevantna le tista ravnanja, ki se nanašajo na obravnavanje tožnika potem, ko je bil v Bolgariji obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, niso pa relevantne pomanjkljivosti v okviru policijskega postopka do vložitve prošnje za priznanje mednarodne zaščite, ko tožnik še ni imel statusa prosilca, na kar se pravilno sklicuje tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS, ki je v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, ki se je sicer nanašala na ravnanje hrvaških policistov, gre pa glede tega za primerljivo situacijo, med drugim navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU (11. točka obrazložitve citirane sodbe). Zaradi vsega navedenega je pomembna le presoja tistih okoliščin, v katerih se je tožnik v Bolgariji znašel od tedaj dalje, ko je po vložitvi prošnje bival v azilnem domu.

8.Tožnik v tožbi navaja tudi slabe higienske razmere v azilnem domu. Stanje po njegovih navedbah ni bilo bistveno boljše kot pred tem v zaprtem kampu, ko so bile slabe higienske razmere, pa tudi odej ni bilo dovolj. Kljub nezadovoljstvu tožnika nad bivanjem v Bolgariji pa to po presoji sodišča še vedno ne predstavlja obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Republiki Bolgariji. Tudi v Republiki Sloveniji je ob povečanem številu prosilcev za mednarodno zaščito nastanjenih večje število oseb, kar še ne pomeni, da gre za sistemsko pomanjkljivost na področju sprejema in tudi večina držav članic se sooča s povečanim številom prosilcev za mednarodno zaščito. Razmere v nastanitvenih prostorih so tudi odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije. Zaradi krepitve migracijskih tokov je občasna prezasedenost reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic, tudi Republike Slovenije. Sodišče meni, da standard bivanja in oskrba prosilcev v bolgarskem azilnem sistemu nista oslabljena do te mere, da bi to pomenilo življenje v nečloveških razmerah in je zato tožena stranka lahko upravičeno izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi. Sodišče še pripominja, da je podobno stališče glede vračanja v Bolgarijo zavzelo tudi v drugih primerljivih zadevah (sodbe Upravnega sodišča RS I U 2054/2025 z dne 15. 12. 2025, I U 478/2026 z dne 19. 3. 2026, I U 577/2026 z dne 9. 4. 2026, I U 784/2026 z dne 4. 5. 2026).

9.Tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi izpostavlja tudi svoje zdravstvene težave, ki jih ima zaradi preteklih vbodnih ran in naj zaradi tega ne bi bila dopustna predaja v Republiko Bolgarijo, pri čemer je v pripravljalni vlogi predložil izvid ambulante Zdravstvenega doma Vič Rudnik z dne 20. 1. 2025. Tožnik je bil sicer že predan Republiki Bolgariji, zato je sodišče v obravnavani zadevi opravilo presojo, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je odločila, da je predaja tožnika Bolgariji utemeljena kljub njegovim zdravstvenim težavam. Sodišče sicer ne dvomi, da ima tožnik zdravstvene težave, kot jih navaja, vendar pa s tem v zvezi ugotavlja, da je tožena stranka pridobila informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Bolgarijo tudi v delu, ki se nanaša na zdravstveno oskrbo. Tako iz poročila AIDA (Informacije o dostopu prosilcev za azil do zdravstvene oskrbe v Bolgariji) izhaja, da imajo prosilci v Republiki Bolgariji dostop do osnovne zdravstvene oskrbe v sprejemnih centrih. Ti centri so opremljeni z ambulantami, kjer so na voljo osnovne zdravstvene storitve. Večje sprejemne centre, kot sta Sofia in Harmanli, oskrbujejo tudi mobilne zdravstvene ekipe, ki nudijo svetovanje in prevoz do bolnišnic, če je to potrebno. Dostop do specializirane zdravstvene oskrbe pa je omejen iz razloga, ker vlada splošno pomanjkanje zdravnikov v državi. Prosilci za azil imajo pravico do nujne zdravstvene oskrbe ter osnovne preventivne storitve, medtem ko so bolj kompleksni zdravstveni primeri težje dostopni. Tudi iz informacij, ki jih je predložila tožeča stranka izhaja, da je dostop do nacionalnega sistema zdravstvenega varstva samodejno ponovno vzpostavljen po vrnitvi preko dublinskega postopka, čeprav je sicer paket nacionalnega zdravstvenega varstva na splošno siromašen (poročilo AIDA marec 2023). Glede na vse navedeno je po presoji sodišča tožena stranka pri odločanju utemeljeno sklepala, da bo tožnik ustrezne zdravstvene oskrbe deležen, če bo to nujno potrebno.

10.Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da bi osebni razgovor pri toženi stranki potekal izjemno hitro in da je bilo tožniku zastavljenih le nekaj vprašanj. Kot je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 15. 11. 2024, je bilo tožniku zastavljenih veliko vprašanj, zaslišanje je bilo dovolj temeljito, pred osebnim razgovorom mu je bilo tudi pojasnjeno, da če kakšnega vprašanja ne bo razumel, naj to pove in mu bo vprašanje zastavljeno drugače ter da bodo po potrebi narejeni krajši odmori, kadarkoli pa lahko tudi sam predlaga odmor, v kolikor meni, da ga potrebuje. Tožniku so bila tudi pojasnjena relevantna določila Dublinske uredbe, zapisnik mu je bil na koncu s pomočjo tolmača za arabski jezik tudi prebran.

11.Tožnik v tožbi oporeka tudi delu izreka v izpodbijanem sklepu, kjer je navedeno, da se predaja izvrši v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je v 3. točki izreka sklepa povsem pravilno in jasno zapisano, da se sklep izvrši najkasneje v šestih mesecih od 24. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Na tem mestu ni določeno, da se bo predaja v vsakem primeru izvršila v osemnajstih mesecih, temveč je tožnik le opozorjen na hipotetično možnost, da se rok za predajo podaljša v primeru, če bi samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo. Ta del sklepa je v celoti usklajen z vsebino določila 29. člena Dublinske uredbe.

12.Pooblaščenka tožnika je z vlogo z dne 19. 5. 2025 sodišču predlagala, naj razsodi, da je bila tožnikova predaja protipravna in kot taka brez pravnega učinka ter da je odgovorna država članica za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito Republika Slovenija. Do te navedbe se je opredelilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu, s katerim je razveljavilo prvotno sodbo, ko je navedlo, da je morala tožena stranka, da je lahko spoštovala 6-mesečni rok iz prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe, tožnika predati odgovorni državi članici, še preden je prvostopenjsko sodišče odločilo o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe.

13.Ker je iz navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14.Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker sta se obe stranki na podlagi 279.a člena ZPP glavni obravnavi pisno odpovedali.