Jedro

Ker je bil vzrok tožničine poškodbe toženkina opustitev dolžnega ravnanja (čiščenja in vzdrževanja sporne pešpoti), je materialnopravno pravilen zaključek sodišč, da je toženka (v celoti) krivdno odgovorna za tožnici nastalo škodo.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2005 do plačila ter da ji mora povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnice zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je tožnica sama odgovorna za nezgodo, ker sporne pešpoti ni bila dolžna čistiti. Zatrjuje neskladje med razlogi sodbe in vsebino listin ter poudarja, da je zatrjevala, da je bil pločnik, po katerem bi morala hoditi tožnica, očiščen. Meni tudi, da sta sodišči prekoračili tožbeni zahtevek, ker modificirani tožbeni zahtevek ni določno postavljen. V nadaljevanju se zavzema za znižanje odškodnine. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, ter stranski intervenientki.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitana protispisnost v obravnavani zadevi ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Za to pa v obravnavani zadevi ne gre (mimogrede povedano je sodišče pri ugotavljanju dejanske podlage vezano na trditveno podlago strank, toženka pa v obravnavani zadevi pravočasno ni zatrjevala, da je bil pločnik, po katerem bi morala hoditi tožnica, očiščen).

7. Neutemeljen je tudi očitek, da sta sodišči pri odločanju prekoračili tožbeni zahtevek. Ker je na enak pritožbeni očitek konkretno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče (glej peti odstavek na drugi strani izpodbijane sodbe), ta očitek ni terjal obravnave Vrhovnega sodišča. 8. Po dejanskih ugotovitvah v pravnomočni sodbi se je tožnica poškodovala, ko ji je spodrsnilo na poledeneli pešpoti ... Navedeno asfaltirano pešpot je bila v skladu s pogodbo, sklenjeno z Občino ..., dolžna čistiti in vzdrževati toženka (revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker je bil torej vzrok tožničine poškodbe toženkina opustitev dolžnega ravnanja, je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je toženka (v celoti) krivdno odgovorna za tožnici nastalo škodo (131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

9. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 179. in 182. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

10. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnica (ob škodnem dogodku stara 71 let) pri padcu 7. 3. 2005 utrpela zlom desne stegnenice. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri pravilno ovrednotili bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Primerjava prisojene odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Zato sta sodišči materialno pravo pravilno uporabili.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo toženke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).