Up-77/05 - 10

11. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa Odvetniška družba B., o.p., d.n.o., Z., na seji senata dne 22. aprila 2005, in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A.r zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 223/2004 z dne 23. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 460/2004 z dne 14. 5. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 146/2002 z dne 30. 1. 2004 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 143/2001 z dne 27. 3. 2002 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice za plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja pri plači za obdobje od januarja 1997 do marca 2002. Ugotovilo je, da je bil osnovni osebni dohodek pritožnice določen v skladu s kolektivno pogodbo in z navodili delodajalca ter da je bilo v skladu z akti delodajalca tudi določanje vrednosti točke za izračun osnovnih plač, ki je bilo izvedeno na podlagi vnaprej določenega objektivno postavljenega sistema. Višje delovno in socialno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica je vložila revizijo, ki je bila zavrnjena. Delovno sodišče je s sklepom (navedenim v 2. točki izreka tega sklepa) iz spisa št. Pd 143/2001, v katerem je zahtevke uveljavljalo 76 tožnikov, na predlog pritožničinega pooblaščenca zaradi ločenega obravnavanja izločilo pritožničino zadevo.

Pritožnica izrecno izpodbija odločitev Vrhovnega sodišča, po vsebini pa tudi sodbi nižjih sodišč. Meni, da ji je delodajalec plačo, ki je bila določena v točkah, enostransko in nezakonito zniževal v absolutnem znesku, zato naj bi ji bila kršena pravica iz 50. člena Ustave. Pritožnica nadalje meni, da je bila s tovrstnim ravnanjem materialno oškodovana in da ji je bilo poseženo v pravice iz 49. člena Ustave. Prav tako se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da je osnovna plača delavca lahko določena s količnikom na izhodiščno plačo, ki omogoča vsakokratni izračun zneska osnovne plače. Ker meni, da ni mogla izpodbijati sklepa Delovnega sodišča, zatrjuje kršitev 25. člena Ustave.

B. – I.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in v postopku z ustavno pritožbo ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnica sicer zatrjuje kršitev človekovih pravic, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

4.Pritožničino zatrjevanje, da je z ravnanjem delodajalca in sodišč materialno oškodovana, ne izkazuje kršitev prvega in drugega odstavka 49. člena Ustave (pravica do svobode dela in pravica do proste izbire zaposlitve). Ta ustavna določba namreč zagotavlja predvsem pravice povezane z delom. Torej poleg že prej omenjenih pravic še pravico do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji ter prepoved prisilnega dela. Pravica do plače, ki sicer izhaja iz dela kot materialna pravica, ni izrecno navedena kot človekova pravica, temveč je pravica, ki je zagotovljena z mednarodnimi akti in notranjepravnimi predpisi, ki urejajo plače. Sodišča so v pritožničinem primeru ugotovila, da se je višina njene osnovne plače spreminjala (nikakor pa se ni zniževala v smislu določbe 52. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, Uradni list RS, št. 83/97 – v nadaljevanju branžna kolektivna pogodba), vendar nikoli tako, da bi bila ta nižja od dogovorjene izhodiščne plače za V. tarifni razred po branžni kolektivni pogodbi. V zvezi s spremenljivostjo višine plače je Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-12/95 z dne 20. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 76/97 in OdlUS VI, 152) navedlo, da "ni mogoče šteti kot pridobljene pravice plače v določeni višini, ker se ta lahko spreminja v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom delodajalca." Iz izpodbijanih sodb izhaja, da so sodišča ugotovila, da je bila izkazana pravna podlaga za tovrstni način obračunavanja plače pritožnici.

5.Pritožničin očitek, da ji je bila z izpodbijanimi sodbami kršena pravica do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave, je neutemeljen. Predmet tožbenega zahtevka v delovnem sporu je bil zahtevek za plačilo razlik v plači. Sodišča so v pritožničinem primeru ugotovila, s čimer je pritožnica soglašala, da je pritožnica v spornem obdobju prejemala plačo, ki je bila višja od izhodiščne plače za V. tarifni razred po branžni kolektivni pogodbi. Že v sklepu št. U-I-260/98 z dne 9. 11. 2000 (OdlUS IX, 270) je Ustavno sodišče zapisalo, da "država praviloma ureja z zakoni le minimalno raven pravic (minimalna oziroma zajamčena plača, varstvo plače, ipd.), k čemur jo zavezuje zlasti njena ustavna obveznost, da zagotavlja svojim državljanom socialno varnost (50. člen)." Ustavno sodišče glede na navedeno pojasnjuje, da je znesek plače, ki zagotavlja socialno varnost delavcu, zagotovljena in določena kot minimalna plača. Zato zgolj dejstvo, da se je pritožnici osnovna plača spreminjala tudi navzdol, vendar tako, da je vedno bila višja od izhodiščne plače za V. tarifni razred po branžni kolektivni pogodbi in torej tudi višja od minimalne plače, ne more izkazovati kršitve pravice do socialne varnosti.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

B. – II.

7.Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva.

8.Zoper sklep o razločitvi postopka ni posebne pritožbe (tretji odstavek 270. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). To pa pomeni, da bi lahko domnevne nezakonitosti v zvezi z izpodbijanim sklepom pritožnica uveljavljala s pravnimi sredstvi zoper končno odločitev sodišča. Iz podatkov v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnica pravnega sredstva v konkretnem primeru ni izkoristila. Ker v obravnavani zadevi niso izčrpana niti redna pravna sredstva (pritožba), za obravnavanje ustavne pritožbe niso izpolnjene procesne predpostavke. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan