Jedro

Sodišče je presodilo, da tožnik s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin glede nastanka težko popravljive škode, te ni izkazal, kar je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. V izpodbijani odločbi je tožena stranka tožniku razveljavila dovoljenje za začasno prebivanje - enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki ga je izdala Upravna enota Celje (1. točka izreka), tožniku določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod (2. točka izreka) oz. prisilno odstranitev, če ne bo upošteval roka za prostovoljni odhod (3. točka). Določila je še prepoved vstopa za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti Republiko Slovenijo, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, v roku za prostovoljni odhod (4. točka), ter da mora v roku 8 dni od pravnomočnosti odločbe vrniti dovoljenje za začasno prebivanje št. SI... v uničenje (5. točka) in da stroški postopka niso nastali (6. točka).

2. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je 1. 8. 2022 Upravna enota Celje tožniku, državljanu Kosova, podaljšala dovoljenje za začasno prebivanje, enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Dne 21. 10. 2022 je Upravna enota Žalec (v nadaljevanju UE Žalec) uvedla po uradni dolžnosti upravni postopek razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje tujca, saj je bilo iz vpogleda v uradno evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije e-poizvedbe razvidno, da je bil tujec pri podjetju A. A., s. p. zaposlen do 22. 7. 2021, od 23. 7. 2021 dalje pa v Republiki Sloveniji nima urejenega zdravstvenega zavarovanja kot zaposlena oseba. Iz registra tujcev je razvidno tudi, da je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje 13. 9. 2022 razveljavil tujčevo soglasje za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, ki je bilo izdano dne 22. 3. 2022. Citira relevantne določbe prvega odstavka 56. člena, drugi odstavek 37. člena ter četrti odstavek 33. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Poudarja, da je o ugotovitvah tožnika obvestila pisno, pošta mu je bila vročena 27. 10. 2022. Tožnik se je 8. 11. 2022 zglasil pri upravnem organu in povedal, da ni vedel, da ga delodajalec ni prijavil v zdravstveno zavarovanje, ter da se bo enotnemu dovoljenju za prebivanje in delo št. SI... odrekel. Upravni organ do izdaje odločbe ni prejel tujčevega odreka. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka je tožena stranka zaključila, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za izdano dovoljenje za začasno prebivanje - enotno dovoljenje za prebivanje in delo št. SI... z veljavnostjo od 1. 8. 2022 do 4. 3. 2024, saj na dan 30. 11. 2022 nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in izdanega soglasja za zaposlitev, zato je upravni organ nadaljeval s postopkom razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje.

3. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je nehal delati pri delodajalcu A. A., s.p. 22. 7. 2021. Vendar se je nato 1. 12. 2021 zaposlil pri delodajalcu B. B., s.p., in v ta namen prilaga plačilne liste od decembra 2021 do maja 2022, s čemer dokazuje zaposlitev in da so navedbe tožene stranke zmotne. Zaposlitev izhaja tudi iz bančnih izpiskov. Pojasnjuje, da je menil, da je vseskozi zaposlen pri delodajalcu in da glede na vse ni mogel vedeti, da mu delodajalec ne plačuje zdravstvenega zavarovanja. Tako tožnik meni, da ne more biti zaradi tega dejstva prikrajšan. Poudarja, da se je sam kot delavec znašel v težki poziciji in mu nenazadnje tudi zakon daje pravice, da od delodajalca za nazaj izterja neplačane plače in prispevke, tudi prispevke za zdravstveno varstvo. Pred upravnim organom tožnik ni imel možnosti uporabljati svojega materinega jezika, ki ga tudi edinega razume.

4. Tožnik še poudarja, da ima dogovorjeno že drugo zaposlitev pri bivšem delodajalcu A. A., s.p, ki pa je sedaj ne more izpeljati, saj nima več delovnega dovoljenja. Prav tako je sedaj brez kakršnega koli dohodka in zdravstvenega zavarovanja.

5. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, in sicer odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo akta prizadejala tožniku težko popravljiva škoda. Vrniti bi se namreč moral na Kosovo in tam ostati. V Slovenijo pa je prišel z razlogom, da bi zagotovil vsaj osnovno preživetje sebi in svoji družini, saj na Kosovu tega ni mogel storiti. Ogroženo bi bilo njegovo osnovno preživetje. V Sloveniji ga čaka nova zaposlitev in tako nujno potrebuje urejen status tujca in veljavno delovno dovoljenje. Ob ponovni prošnji za pridobitev delovnega dovoljenja bi naletel na številne probleme in celo na samo zavrnitev delovnega dovoljenja, čeprav mu delodajalec ni plačeval potrebnih prispevkov. Meni, da z izdajo začasne odredbe v javno korist ne bi posegel. Tožnik zahteva zadržanje izvršitve odločbe do pravnomočnosti sodbe ter zahteva, da se mu do dokončne odločitve v zadevi vrne delovno dovoljenje. Ogrožen je namreč njegov obstoj in preživetje, zato je začasna odredba nujna.

6. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

7. Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena tega zakona lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8. Glede na to zakonsko ureditev je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijanega akta, in težko popravljivost te škode. Če je tako kvalificirana škoda izkazana, mora sodišče pred izdajo začasne odredbe opraviti še presojo z vidika sorazmernosti in pri tem upoštevati prizadetost javne koristi in koristi morebitnih nasprotnih strank.

9. Sodišče je najprej presojalo, ali je v obravnavani zadevi izpolnjen zgoraj navedeni temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, ki je torej v tem, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijanega akta, in težko popravljivost te škode. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) zahteva odločanje o začasni odredbi, zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije, v primeru t. i. ureditvene začasne odredbe pa o nujnosti začasne ureditve stanja. Pri tem mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme. Šele, ko sta ta dva pogoja izpolnjena, pa je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.1

10. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanek težko popravljive škode utemeljeval z navedbami, da bi tožnik ostal brez delovnega dovoljenja in bi se moral vrniti nazaj na Kosovo, kjer ni mogel preživeti sebe in svojih družinskih članov in bi bilo ogroženo njegovo osnovno preživljanje. Iz razloga zagotovitve preživljanja pa je prišel v Slovenijo.

11. Te tožnikove navedbe o nemožnosti zaposlitve, vrnitvi na Kosovo, ogroženosti svojega preživljanja in preživljanja družinskih članov so splošne in nekonkretizirane, predvsem pa iz povzetih tožnikovih navedb ne izhaja, zakaj bi bila zatrjevana škoda težko popravljiva, torej da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča. Predvsem navedb o ogroženem preživljanju, ki bi lahko predstavljale upoštevno škodo, ni mogoče celovito presoditi, saj tožnik ob tem ne pojasni, kako se preživlja, kdo in koliko družinskih članov ima in podobno.

12. Glede zatrjevane posledice, ki jo z zahtevano začasno odredbo želi preprečiti tožnik, to je zapustitev Republike Slovenije, iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dolžan Republiko Slovenijo zapustiti v 10 dneh po pravnomočnosti odločbe. Torej predlagano zadržanje izvršitve odločbe v tem delu ni potrebno, saj tožnikova dolžnost zapustitve Republike Slovenije nastopi šele po pravnomočnosti odločbe, ki nastopi, ko zoper njo ni več mogoče zahtevati sodnega varstva, torej s koncem sodnega postopka. Vrnitev v matično državo, to je Kosovo, pa samo po sebi tudi še ne predstavlja težko popravljive škode.

13. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin glede nastanka težko popravljive škode, te ni izkazal, kot to zahtevata tako drugi kot tretji odstavek 32. člena ZUS-1. 14. V primeru izkazanega nastanka težko popravljive škode bi moralo sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. V predmetni zadevi gre za postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujcu v Republiki Sloveniji, pri čemer je v javnem interesu, da se bivanje in delo v Republiki Sloveniji izvaja na zakonit način. Sodišče se zato ne spušča v presojo prizadetosti javne koristi, skladno z načelom sorazmernosti, saj tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. 15. Glede na vse navedeno je sodišče zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Ker je sodišče v okviru odločanja o začasni odredbi omejeno na ugotavljanje izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1, se v tem postopku ne more in ne sme opredeljevati do vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma drugače povedano, zakonitosti izpodbijanega akta, saj bo to predmet presoje o glavni stvari.

17. Sodišče je odločitev o priglašenih stroških pridržalo do odločitve o glavni stvari, saj so tudi stroški v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe del stroškov celotnega postopka.

1 Tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016.