Jedro

Tožnica je bila v grobem z nevarnostjo mokrih in spolzkih tal ter posledično nevarnostjo padca seznanjena. Seznanjena je bila s tem, da bodo prišli delavci izvajalca ter, da se bo obnavljal zunanji del fasade na poslovnem objektu. Zaradi tehnologije dela, kot tudi zaradi prihoda delavca izvajalca v čajno kuhinjo, ki je prosil za karton, zaradi pogovora o polivanju, ter ob dejstvu, da je sama tožnica prispevala posodo za lažje jemanje vode zaradi konstrukcije umivalnika in položaja pipe, je bilo tožnici tudi znano, da se bo voda za potrebe izvajanja fasaderskih del jemala v sanitarnih prostorih. Seznanjena je bila torej s tem, da obstaja možnost, da bodo tla mokra in spolzka, zato neutemeljeno navaja, da (sploh) ni vedela, da preži nevarnost na stranišču in se sklicuje na to, da opozorila (tudi za kupce) ni bilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče nadalje pravilno odločilo, da je k samemu škodnemu dogodku tožnica prispevala s 40 %, tožena stranka oziroma njen zavarovanec pa, glede na prej ugotovljena dejstva, 60 %.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka glede pravdnih stroškov spremeni tako, da se ti znižajo za 21,46 EUR (na 1.074,20 EUR).

II. Sicer se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba potrdi.

III. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka tožnici dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe plačati 11.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 30.8.2012 dalje do plačila ter ji v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe plačati pravdne stroške v znesku 1.095,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se ugotovi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo ter v tem obsegu prisodi tožnici odškodnino, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvi stopnji v ponovno razsojo. Ne more se strinjati z ugotovitvijo sodbe o obsegu njene sokrivde (40 %), saj tožnica ni bila seznanjena o preteči nevarnosti na WC-ju, o tem je ni nihče seznanil, zlasti na R. D. Okoli devete ure je bila tožnica na stranišču in ni bilo nobene spremembe, naslednjič pa je šla na stranišče okrog enajste ure, poslovodja ji ni omenil, da naj pazi, ker utegne biti v stranišču mokro oziroma, da so po tleh polivinilaste folije. Ni vedela, da preži nevarnost na stranišču, nobenega drugega opozorila, tudi za same kupce, ni bilo. Sodba v 8. točki navaja, da poslovodja R.D. tožnice ni opozoril, da je po tleh polagal karton, ker se folije ne spomni. Tožnici ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, tudi grobega ne. Bila je tudi ustrezno obuta in ni videti razloga, da ne bi bila toliko pazljiva, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, ni ji mogoče očitati nobene sokrivde, pač pa gre za izključno krivdo tožene stranke, ki je z opustitvijo dolžnega nadzora in skrbi povzročila stanje povečane nevarnosti v straniščnih prostorih. Folija je bila položena že pri vratih, tožnica je ob odprtju straniščnih vrat dejansko ni mogla videti. Gre za izključno krivdo tožene stranke. Sodba sodišča se v obsegu krivde ne more preizkusiti, ker niso navedeni razlogi, ki bi utemeljevali zaključek o 40 % sokrivdi tožnice, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu tožnica soglaša s sodbo prve stopnje, ne soglaša pa s prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin. Tožnica meni, da težave, ki jih v posledici spornega škodnega dogodka trpi, niso v zadostni meri ovrednotene in je prisojena odškodnina v znesku 10.000,00 EUR prenizka. Tožnica je zaradi same poškodbe 3 cm manjša, ne more opravljati nobenih del, zaradi svoje starosti in dela nezmožnosti ne more dobiti zaposlitve v svoji stroki, kar ji ustvarja občutek manjše vrednosti in nekoristnosti. Tudi psihičnim težavam tožnice je sodišče prve stopnje dalo premajhen poudarek. Tožnica posledično graja stroškovno odločitev.

3. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Meni, da je sodišče zmotno štelo, da sta podani predpostavki protipravnosti in odgovornosti in je preveč strogo presojalo pravni standard skrbnosti delodajalca in dosodilo previsoko odškodnino glede telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, napačno je izračunalo tudi stroške postopka. Tekom dokaznega postopka sploh ni bilo dokazano, da je bila po tleh položena folija, ki naj bi bila vzrok za tožničin padec, zato tožnica ni dokazala, da se je škodni dogodek zgodil na zatrjevani način, nista podani predpostavki protipravnosti in nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Tekom dokaznega postopka ni bilo potrjeno, da je zavarovanec tožene stranke opustil dolžno skrbnost, ko poslovodja tožnice ni opozoril, da je na tla položil folijo, saj je priča R. izpovedal, da je skupaj s tožnico po tleh položil kartone, ni pa se spomnil, da bi bil položen kakšen polivinil. Sodišče je zato v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izrecno je izpovedal tudi, da ni vedel, da je bilo tam mokro, da so bili na tleh kartoni in je tožnica ležala na ploščicah. Kljub temu je sodišče zaključilo, da je tožnica stopila na folijo, v katero so bile ovite sedežne garniture N., ki je prej ni videla niti pričakovala. Povzema obrazložitev sodbe v tem delu ter navaja, da je prepričana, da folije po tleh sploh ni bilo. V tožbi zatrjevanega načina nastanka škodnega dogodka ni potrdila nobena priča, sodišče bi zato moralo šteti, da tožnik ni dokazal enega od ključnih elementov civilnega delikta, nastanka škodnega dogodka. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Mariboru, I Cp 372/2012. Tudi če bi kdo drug na tla položil folijo, je R. izpovedal, da potem, ko sta s tožnico položila kartone, ni šel več v stranišče in s to okoliščino ni bil seznanjen, ni vedel, da je bilo po tleh mokro. Že prva predpostavka - protipravnost torej ni podana. V primeru opustitev ni fizikalne vzročnosti, najti je treba pravno pravilo, ki domnevno odgovorni stranki nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je v konkretnem primeru pripetil (sodba VL II Cp 778/2010). Tožeča stranka ni izkazala, da je zavarovanec tožene stranke z zatrjevanimi opustitvami kršil kakšno pravilo. Sodišče je ugotovilo krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki naj bi se kazala v opustitvi primerne skrbnosti. Stališče sodišča prve stopnje je do zavarovanca tožene stranke preveč strogo tudi v primeru, da je nekdo na tla položil polivinil, saj je zavarovanec tožene stranke izpovedal, da ni videl, da so tla mokra, tožnica pa je vedela, da možnost polivanja obstaja. Povzema še razloge iz sodb VSL I Cp 3041/2011, II Cp 3593/2008, II Cp 778/2010 in sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1165/2014. Tudi Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cp 4041/2011 zavzelo stališče, da na vedenje o viru bližnje in neposredne škodne nevarnosti ni mogoče sklepati zgolj na podlagi kasnejšega sklepanja o možnih vzrokih za nastanek poškodbe. Tožnica bi kot povprečno skrben človek morala sama paziti kje hodi in ne sedaj odgovornosti za svoj padec pripisovati dejstvu, da bi jo zavarovanec moral še dodatno opozoriti na mokra in spolzka tla. Tožena stranka meni, da je šlo za nesrečen slučaj, za katerega njen zavarovanec ne more biti odgovoren. Če bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke, pa je nedvomno podana večja soodgovornost tožnice, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Podredno se tožena stranka pritožuje tudi glede višine prisojene odškodnine. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju opozarja na izvid z dne 28.10.2011, iz katerega izhaja, da tožnica bolečin v predelu zloma ne navaja več, na izvid z dne 28.11.2011 ter izvid z dne 27.12.2011. Tožnica je prvič omenila, da čuti bolečine šele ob pregledu 16.2.2012, torej pet mesecev po škodnem dogodku. Psihiatrični dispanzer v obvestilu z dne 13.3.2002 navaja, da tožnico vse boli, navedena listina potrjuje, da so bolečine tožnice posledica drugih zdravstvenih težav tožnice, ki so jo pestile že pred škodnim dogodkom. Povzema ugotovitve izvedenca Tonina o trajanju in intenzivnosti bolečin ter navaja, da je glede na veljavno sodno prakso sodišče tožnici iz tega naslova prisodilo previsoko odškodnino. Sklicuje se na sodbo v zadevi II Ips 703/2008 Vrhovnega sodišča RS, v kateri je bilo iz tega naslova tožnici prisojeno 3.500,00 EUR odškodnine. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je poudaril, da so psihične težave, ki jih navaja tožeča stranka morda le v 5 % povzročene s stanjem po poškodbi z dne 24.9.2011, izvedenec psihiatrične stroke M. V. pa je zaključil, da tožnica nima nobenih trajnih duševnih težav zaradi obravnavanega dogodka. Izvedenec T. je v izvedeniškem mnenju zapisal, da gre pri tožnici za 10 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, brez da bi pojasnil objektivna merila, ki bi to potrjevala. Tožena stranka je predlagala dopolnitev izvedeniškega mnenja v tej smeri, vendar izvedenec v tej smeri zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni opredelil in je tožena stranka ponovno predlagala dopolnitev. Sodišče dodatne dopolnitve ni zahtevalo, temveč je samo presodilo kakšne trajne posledice je tožnici poškodba pustila. Navedeno ni potrjeno z zdravniško dokumentacijo. Odškodnina v višini 10.000,00 EUR za tožničino zmanjšano življenjsko aktivnost je močno pretirana in v nasprotju z veljavno sodno prakso v podobnih primerih. Sodišče je napačno obračunalo stroške, saj bi moralo 22 % DDV obračunati tudi od potnih stroškov pooblaščenke in bi pravilno stroški tožene stranke znašali 1.758,60 EUR. Prav tako sodišče ni pravilno obračunalo stroškov glede na uspeh v pravdi.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

6. V tem delu se neutemeljeno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da tožnica ni dokazala, da se je škodni dogodek zgodil na zatrjevani način in da ni podana protipravnost in nedopustnost ravnanja tožene stranke, ker v postopku ni bilo dokazano, da je bila po tleh položena folija, ki naj bi bila vzrok za tožničin padec. Dejstvo, da naj bi bila po tleh položena (tudi) folija, namreč v postopku ni bilo sporno, saj tožena stranka ni zatrjevala, da folije sploh ni bilo, pač pa je zatrjevala, da sta bila položena folija in karton. Neutemeljeno tožena stranka tudi sicer v tem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj ne drži, da dejstvo, da je bila po tleh položena folija, ni bilo potrjeno. Sodišče prve stopnje je namreč glede tega napravilo pravilno dokazno oceno, s katero soglaša tudi sodišče druge stopnje. Verjelo je tožnici in njeni izpovedbi, medtem ko se priča D. R. ni spomnil, da bi po tleh polagali tudi polivinil. Dopuščal pa je možnost, da je folija na tleh bila. Glede na takšno izpovedbo priče in upoštevaje izpovedbo tožnice, so zatrjevanja tožene stranke, da folije na tleh ni bilo, zmotna in v nasprotju s pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožba navaja, da nastanka škodnega dogodka ni potrdila nobena priča in bi sodišče moralo šteti, da tožnica ni dokazala nastanka škodnega dogodka, vendar navedeno ne drži. Kot že navedeno, je sodišče utemeljeno sledilo izpovedbi tožeče stranke.

7. Nadalje tožena stranka navaja, da tožeča stranka ni dokazala protipravnosti zato, ker ni pravila, ki bi zavarovancu tožene stranke nalagalo, da so tla ves čas suha in tožeča stranka ni izkazala, da je zavarovanec tožene stranke z zatrjevanimi opustitvami kršil kakšno pravno pravilo, s tem v zvezi se sklicuje tudi na sodno prakso, saj v primeru opustitve ni fizikalne vzročnosti. Slednje sicer drži, vendar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, kakšne so dolžnosti delodajalca, te pa je delodajalec opustil. V skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), ki je veljal v času nezgode, podobne so določbe sedaj veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) je namreč delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in v ta namen izvajati za to potrebne ukrepe, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev ter z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Po 23. členu pa mora delodajalec delavce seznaniti o vrstah nevarnosti in o varnostih ukrepih. Nadalje je sodišče ugotovilo, da delodajalec oziroma zanj poslovodja D. R., razen splošne informiranosti, da se zaradi izvajanja del v sanitarnih prostorih jemlje voda in da obstaja možnost, da se bo pri tem polivala po tleh in se je zato polagal tudi karton, ni z ničemer drugim dodatno opozoril podrejene zaposlene pritožnice, ki ni bila seznanjena s položitvijo folije. Pritožba v zvezi s tem opozarja, da zavarovanec tožene stranke ni videl, da so bila tla mokra ter je izpovedal, da se folije ne spomni, kar pa tudi kaže na nezadostno skrbnost in na opustitev ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu, saj bi poslovodja, glede na to, da so se izvajala dela, zaradi izpolnitve zgoraj navedene splošne dolžnosti, moral preveriti, kakšna je bila situacija v sanitarnih prostorih. Tako ne drži, da naj bi ravnal z zadostno skrbnostjo v luči splošnih pravnih pravil. Ne drži, da je stališče sodišča prve stopnje do zavarovanca tožene stranke preveč strogo tudi v primeru, da je nekdo na tla položil polivinil, ker ni videl, da so tla mokra. Kot že navedeno, bi stanje moral preveriti.

8. Tožena stranka se sklicuje na več odločb višjih sodišč, ki pa s predmetno zadevo niso primerljive, saj gre v konkretni zadevi za poškodbo na delu in predpisane obveznosti delodajalca, drugače kot v zadevi I Cp 3041/2011 Višjega sodišča v Ljubljani in zadevi I Cp 1165/2014 Višjega sodišča v Mariboru. Tudi v zadevi II Cp 778/2010 je bila situacija drugačna, tam je sodišče ugotovilo, da ni prišlo do opustitve dolžnega ravnanja, medtem ko je bila le(ta) v konkretnem primeru izkazana, primerljiva pa tudi ni zadeva Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3593/2008. Neutemeljeno se pritožba na sodbo I Cp 3041/2011 sklicuje tudi v povezavi z izpovedbo priče R. Res bi tožnica morala biti bolj skrbna (zato tudi njena soodgovornost), ne drži pa, da dodatno opozorilo ni bilo potrebno.

9. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke, ki navaja, da soodgovornost tožnice sploh ni podana. Neutemeljeno navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj ne bi bilo razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), saj je sodišče prve stopnje razloge (tudi glede soodgovornosti tožnice) navedlo. Ugotovilo je namreč, da je bila tožnica v grobem z nevarnostjo mokrih in spolzkih tal ter posledično nevarnostjo padca seznanjena. Seznanjena je bila s tem, da bodo prišli delavci izvajalca ter, da se bo obnavljal zunanji del fasade na poslovnem objektu. Zaradi tehnologije dela, kot tudi zaradi prihoda delavca izvajalca v čajno kuhinjo, ki je prosil za karton, zaradi pogovora o polivanju, ter ob dejstvu, da je sama tožnica prispevala posodo za lažje jemanje vode zaradi konstrukcije umivalnika in položaja pipe, je bilo tožnici tudi znano, da se bo voda za potrebe izvajanja fasaderskih del jemala v sanitarnih prostorih. Seznanjena je bila torej s tem, da obstaja možnost, da bodo tla mokra in spolzka, zato neutemeljeno navaja, da (sploh) ni vedela, da preži nevarnost na stranišču in se sklicuje na to, da opozorila (tudi za kupce) ni bilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče nadalje pravilno odločilo, da je k samemu škodnemu dogodku tožnica prispevala s 40 %, tožena stranka oziroma njen zavarovanec pa, glede na prej ugotovljena dejstva, 60 %. Pritožbena navedba tožene stranke, da je ta odstotek višji, pa je, glede na že obrazloženo, prav tako neutemeljena.

Glede višine prisojene denarne odškodnine:

10. Glede višine denarne odškodnine iz naslova utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti tožnice se pritožuje samo tožena stranka, ki zatrjuje, da je odškodnina v višini 8.000,00 EUR prisojena previsoko, vendar neutemeljeno. V zvezi s tem izpostavlja izvid z dne 28.10.2011, izvid z dne 28.11.2011 in izvid z dne 27.12.2011 ter navaja, da je tožnica prvič omenila, da čuti bolečine šele ob pregledu 16.2.2012, opozarja tudi na obvestilo zdravniku z dne 13.3.2012, pri tem pa sprejema ugotovitve izvedenca, ki jim je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica hude bolečine trpela dva dni po poškodovanju, srednje hude ves čas nošenja trotočkovnega steznika, to je do 27.12.2011, kasneje je trpela bolečine lažje stopnje, ki so bile ves čas zdravljenja neprestane, kasneje pa občasne, občasne bolečine blažje stopnje ima še vedno. Takšne ugotovitve izvedenca tožena stranka delno sama povzema v pritožbi ter glede na te ugotovitve in nevšečnosti navaja, da je odškodnina pretirana in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 703/2008 ter navaja, da je oškodovanka v navedeni zadevi utrpela hujše posledice kot tožnica, zlomila si je dve vretenci, tretje je bilo nalomljeno, upravičena pa je bila do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.500,00 EUR. Pri odmeri ni pomembna samo poškodba, odločilne so utrpele telesne bolečine in nevšečnosti. Slednje so bile pri tožnici številne, sodišče prve stopnje jih je navedlo v 11. in 12. točki obrazložitve in pritožba ugotovitev o nevšečnostih ne izpodbija (med drugim so bili neugodni ambulantni pregledi, zelo neugodno je bilo nošenje trotočkovnega steznika, pri namestitvi katerega je tožnica potrebovala pomoč druge osebe, potrebovala je tudi pomoč pri oblačenju, slačenju, ob obuvanju in sezuvanju, neprijetna je bila fizioterapija, ki je bila boleča, osemkrat je bila izpostavljena ionizirajočem sevanju, en teden je v bolnici ležala pri miru, imela infuzijo, kateter). Poleg tega je tožnica (drugače kot v prej navedenem primeru) doživela tudi akutno reakcijo na stres in so se tekom zdravljenja razvili znaki prilagoditvene motnje, pri kateri gre za subjektivne stiske in čustvene motenosti, ki motijo socialno funkcioniranje in učinkovitost, pojavna oblika te motnje vključuje depresivno razpoloženje ali tesnobnost ter zaskrbljenost ali pa mešanico obojega, značilna je kratka ali daljša depresivna reakcija in znaki te prilagoditvene motnje so se pri tožnici spreminjali glede na potek zdravljenja, vztrajanje bolečin in zaplete socialne narave, v času čakanja na novo zaposlitev pa so se počasi umirjali. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka neutemeljeno navaja, da je odškodnina odmerjena previsoko, upoštevaje telesne bolečine in nevšečnosti tožnice je odškodnina v višini 8.000,00 EUR pravilno odmerjena in skladna s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ) ter v okvirih ustaljene sodne prakse.

11. Glede odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da naj bi bila sedaj 3 cm manjša in da ne more dobiti zaposlitve v stroki, zaradi česar ima občutek manjše vrednosti in nekoristnosti (te trditve predstavljajo nedopustne pritožbene novote, tretji odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljeno navaja tudi, da ne more opravljati nobenih del, saj takšnih navedb izvedenec ni potrdil, kot tudi, da je sodišče dalo premajhen poudarek psihičnim težavam tožnice, saj je v zvezi z zmanjšano življenjsko aktivnostjo sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatrične stroke ugotovilo, da tožnica zaradi obravnavanega dogodka nima nobenih trajnih duševnih težav. Neutemeljene pa so v tem delu tudi pritožbene navedbe tožene stranke. Res izvedenec ni podrobneje opredelil vsebine 10 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Takšno ugotovitev je sicer podal glede na obseg in stopnjo zmanjšane življenjske aktivnosti tožnice, pri čemer je izrecno navedel, da je ugotovil še vedno prisotne občasne bolečine v predelu prehoda med prsno in ledveno hrbtenico, da tožnica predklon naredi le ¾ m od tal, da s težavo počepne, ne more več hoditi na dolge razdalje, voziti sobnega kolesa in telovaditi. Ne zmore več obdelovati vrta in ne delati v sklonjeni drži telesa, ker se ji že po kratkem času pojavijo bolečine v torakalnem delu hrbtenice. Iz teh ugotovitev je sodišče napravilo povzetek o trajnih posledicah, saj iz navedenih ugotovitev izhaja, da ima tožnica težave pri fizičnih opravilih in rekreaciji, pri katerih je treba imeti telo daljši čas v enakem položaju, da ima težave pri pripogibanju ter pri nenadnih gibih telesa. Tudi ob primerjavi s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 703/2008, na katero se sklicuje sama tožena stranka, je ugotoviti, da je odškodnina iz tega naslova v višini 10.000,00 EUR odmerjena pravilno in ne previsoko (pa tudi ne prenizko), saj je v prej navedeni zadevi oškodovanka imela 5 % trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, prisojena odškodnina je znašala 5.000,00 EUR, v konkretnem primeru pa gre pri tožnici za 10 % zmanjšanje. Tudi v tem delu je torej sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo 179. člen OZ in odškodnino, tudi upoštevaje sodno prakso, pravilno odmerilo.

Glede pravdnih stroškov:

12. Tožeča stranka se glede pravdnih stroškov pritožuje le posledično, tožena stranka pa izpostavlja tudi, da je treba 22 % DDV odmeriti tudi od potnih stroškov pooblaščenke, ta navedba je utemeljena. Sodišče druge stopnje je zato DDV obračunalo tudi od potnih stroškov. Dodatni DDV znaša 67,07 EUR, glede na uspeh tožene stranke gre torej tej še dodatnih 21,46 EUR pravdnih stroškov, zato je bilo treba v stroškovnem delu sodbo spremeniti tako, da je tožena stranka tožeči stranki pravilno dolžna plačati znesek 1.074,20 EUR (21,46 EUR manj, kot je odločilo sodišče prve stopnje).

13. Odločitev sodišča druge stopnje o spremembi temelji na 358. členu ZPP, odločitev o siceršnji zavrnitvi pritožb in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa na 353. členu ZPP, saj je sodišče prve stopnje v ostalem delu, glede na obrazloženo, pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je uspela le v minimalnem delu glede pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da nosi vsaka stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).