Jedro

Ob zatrjevanju zmote pri sklepanju dedni dogovorov tožnik poudarja, da sklenitev dednega dogovora ni bila potrebna, saj bi že na podlagi zakonitega dedovanja pravdni stranki dedovali vsaka polovico zapuščine. Vendar pa je argumentacija lahko tudi obratna, torej v prid sklenitvi dednega dogovora, saj je bila sklenitev dednega dogovora potrebna ravno zato, ker pravdni stranki nista želeli, da tudi glede denarja in vrednostnih papirjev pride do zakonitega dedovanja; če sta želeli glede tega izključiti režim zakonitega dedovanja, je bil dedni dogovor potreben.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka, s katerima je tožnik zahteval, da se razveljavita dedna dogovora, ki sta ju sklenili pravdni stranki 13. 6. 2006 v zapuščinskih postopkih po svojih starših M. R. in M. R. ter posledično sklepa o dedovanju D 87/2006 in D 88/2006 v delih, kjer je zapisano, da se K. d.d. odredi, da vrednostne papirje zapustnikov preknjiži na ime toženke, in da se N. d.d. odredi, da denarna sredstva zapustnikov izplača toženki ter se zadeva v tem razveljavljenem delu vrne sodišču v novo odločanje. Tožniku je naložilo, da toženki plača odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da ni z ničemer potrdil, da bi bil pri sklepanju izpodbijanih dednih dogovorov malomaren ali da ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Zatrjeval in dokazal je, da je dedna dogovora sklenil v zmoti in da ga je v zmoto namenoma spravila toženka, prav tako pa, da ga je pri tem prevarala. Na to kaže že sama sklenitev dednega dogovora. Pravdni stranki bi že na podlagi zakonitega dedovanja dedovali po enakih delih, zaradi česar dedni dogovor sploh ni bil potreben. Že iz samega namena skleniti dedni dogovor izhaja, da je toženka želela dedovati več. Tožnik je na dan zapuščinske obravnave vzel močne protibolečinske tablete, zaradi izgube obeh staršev v zelo kratkem času pa je bil psihično prizadet, kar je nedvomno vplivalo na njegovo takratno stanje. Tožnik je trdil, da je bilo sojenje pristransko. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, tiste, ki jih je izvedlo, pa je izvedlo izključno za potrebe izida postopka v korist tožene stranke. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko podal mnenje, ali je bil tožnik v času sklepanja dednega dogovora sposoben pravilnega razsojanja in razumevanja. Sodišče prve stopnje bi moralo ta dokaz izvesti, saj je za ugotovitev in razjasnitev tega dejstva bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Kot nepotreben dokaz je tudi zavrnilo opravo poizvedb o stanju denarnih sredstev na bančnih računih zapustnikov, ker bi moral po mnenju sodišča prve stopnje to uveljavljati tekom zapuščinskega postopka. Tožnik poudarja, da je tako zahtevo dal že pred začetkom zapuščinskih postopkov. Na izpovedbo sodnice, ki se spornih zapuščinskih postopkov sploh ni spominjala, temveč je izhajala le iz podatkov v zapuščinskih spisih, sodišče ne bi smelo opreti odločitve v korist tožene stranke, pa tudi ne na izpovedbo toženke. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Ker se je pravdni postopek v zadevi končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), se po drugem odstavku 130. člena tega zakona postopek nadaljuje po določbah dotedanjega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Zato je v primerjavi s pritožbo, ki je redno pravno sredstvo zoper odločbe, izdane na prvi stopnji, vsebinsko omejena. Tako revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato tudi ni mogoče izpodbijati pravilnosti dokazne ocene, ki sta jo napravili sodišči prve in druge stopnje. Ravno to pa, čeprav zatrjuje sicer dopustne revizijske razloge, želi z večino navedb v reviziji doseči tožeča stranka. To velja za navedbe o okoliščinah, v katerih je tožnik sklenil dedni dogovor, o njegovem psihofizičnem stanju ob sklepanju dogovora, pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku ter za izpodbijanje dokazne ocene izpovedbe zaslišane sodnice, pred katero sta pravdni stranki sklenili dedni dogovor, in izpovedbe toženke. Revizijsko sodišče zato na te navedbe ne bo posebej odgovarjalo. Sicer pa revizija pretežno (tudi dobesedno) ponavlja vsebino pritožbe in niti ne izpodbija sodbe sodišča druge stopnje v delu, v katerem v prid odločitvi, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, navaja dodatne in delno tudi drugačne razloge.

8. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato jih mora stranka opredeljeno grajati. Tožnik pa tega kljub temu, da je 2. točko revizije naslovil „Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka“, ni navedel, pač pa je bistvo teh navedb v prikazovanju pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka ter pomanjkljive in zmotne dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje.

9. V delu revizije, v katerem zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava tožnik sicer korektno navaja materialnopravne predpise o zmoti in njenih posledicah, vendar pa pri predstavitvi svojega materialnopravnega stališča v zadevi ne izhaja iz pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega in v pritožbenem postopku potrjenega dejanskega stanja, pač pa iz lastne drugačne podmene, da je zatrjeval in „nedvomno tudi dokazal“, da je dedna dogovora sklenil v zmoti, in tudi, da je bil pri tem prevaran. Pri tem se ponovno – kot že med postopkom pred sodiščema prve in druge stopnje – sklicuje zlasti na dejstvo, da sklenitev dednega dogovora ni bila potrebna, saj bi že na podlagi zakonitega dedovanja pravdni stranki dedovali vsaka polovico zapuščine. Vendar pa je argumentacija lahko tudi obratna, torej v prid sklenitvi dednega dogovora, saj je bila sklenitev dednega dogovora potrebna ravno zato, ker pravdni stranki nista želeli, da tudi glede denarja in vrednostnih papirjev pride do zakonitega dedovanja; če sta želeli glede tega izključiti režim zakonitega dedovanja, je bil dedni dogovor potreben. Da bi bil pri njegovi sklenitvi v opravičljivi zmoti, pa tožnik po zaključkih sodišča prve stopnje ni dokazal, po neizpodbijani argumentaciji sodišča druge stopnje pa ustrezne lastne predstave o (drugačnih, pravilnih) dejstvih niti ni ustrezno utemeljil. Glede na to pa se izkaže tudi materialnopravna presoja sodišč druge in prve stopnje pravilna.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.