Jedro

Ker je tožnici pravica do družinske pokojnine, pridobljena po 3. alineji 2. odstavka 71. člena ZPIZ, prenehala, ko je dopolnila starost 42 let, ni izpolnila zahtevanega pogoja starosti vsaj 45 let, da bi to pravico pridobila, ko bi dopolnila 50 let starosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi I. točka dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2010 in odločba št. ... z dne 25. 9. 2009 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine od 4. 9. 2009 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V njej navaja, da ima že več let zdravstveno spričevalo, da je nezmožna za vsakršno delo. Za vse obstajajo dokazi, zato vztraja pri svojem zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica je pritožbo vložila zoper dokončno odločbo št. ... z dne 7. 1. 2010, s katero je bila zavrnjena njena pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 9. 2009. V dokončni odločbi pod točko II je tožena stranka tudi odločila, da bo o zahtevku za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 2. odstavku 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju odločeno v postopku pri Območni enoti .... S prvostopenjsko odločbo z dne 25. 9. 2009 pa je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 110. členu določa pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica na dan smrti moža dne 30. 6. 1998 dopolnila 33 let starosti (rojena je 4. 11. 1964). Ob smrti moža ni bila zaposlena oziroma ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Z odločbo št. ... z dne 8. 7. 1998 je bila njej in otroku A.A. priznana pravica do družinske pokojnine. Družinska pokojnina je bila priznana vse do 31. 8. 2006, ko je otrok prenehal s šolanjem. Ker je bila pravica do družinske pokojnine priznana še v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92) je pri presoji predmetne zadeve potrebno upoštevati prehodno določbo in sicer 4. odstavek 427. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da vdovi, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljeni po 2. ali 3. alinei 1. odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve tega zakona, prenehala po dopolnitvi 45 leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50 letom starosti lahko, ne glede na določbe 110. člena tega zakona, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let starosti. Ker je tožnici pravica do družinske pokojnine pridobljena po 3. alinei 1. odstavka 72. člena ZPIZ/92 prenehala 31. 8. 2006, tudi pritožbeno sodišče, enako kot pred njim že sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica ni dopolnila zahtevanega pogoja starosti vsaj 45 let, da bi pridobila pravico do družinske pokojnine, ko bi dopolnila 50 let starosti. Ob prenehanju pravice do družinske pokojnine 31. 8. 2006 je namreč tožnica dopolnila starost 42 let. Tožnica tudi drugih pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine ne izpolnjuje. Glede na tožničino starost ob smrti moža (33 let) niti ZPIZ/92 niti ZPIZ-1 ne omogočata pridobitev pravice do vdovske pokojnine, kot je to podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja znova. Vdovsko pokojnino bi tožnica lahko pridobila v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je do moževe smrti, ki je umrl 30. 6. 1998 bila popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po njegovi smrti. V spornem primeru iz izvedenega dokaznega postopka omenjeno ne izhaja, niti tega ne zatrjuje tožnica. V 2. odstavku 110. člena pa je nadalje določeno, da vdova, ki postane med trajanjem pravice do vdovske pokojnine po 3. alinei 1. odstavka 110. člena (uživanje družinske pokojnine skupaj z otrokom) popolnoma nezmožna za delo, obdrži pravico do vdovske pokojnine, dokler je takšna nezmožnost podana. Glede izpolnjevanja omenjenega pogoja, torej nastanek nezmožnosti za delo v času trajanja pravice do družinske pokojnine, ki jo je tožnica uživala skupaj z otrokom za katerega je imela dolžnost preživljanja, pa tožena stranka z izpodbijano dokončno odločbo ni odločila, temveč je odločila, da bo o zahtevku za priznanje pravice do vdovske pokojnine po navedeni določbi, odločeno v postopku pri Območni enoti .... Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožena stranka z novo odločbo št. ... z dne 15. 1. 2010 po izvedenem postopku pred invalidsko komisijo ugotovila, da pri tožnici I. kategorija invalidnosti ni podana in da torej ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 2. odstavku 110. člena ZPIZ-1. Taka odločitev je bila potrjena tudi z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 3. 2010. Zoper omenjeno dokončno odločbo tožnica očitno ni vložila tožbe, zato tudi ni predmet presoje v konkretnem socialnem sporu v katerem je sodišče presojalo dokončno odločbo tožene stranke z dne 7. 1. 2010. Ker z navedeno odločbo ni bilo odločeno o vprašanju nezmožnosti tožnice za delo, s tem v zvezi tudi pritožbene navedbe glede nezmožnosti tožnice za delo, za rešitev predmetne zadeve pravno niso odločilne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.