Jedro

Če je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, ni pomembno, ali je bilo podržavljeno odplačno ali neodplačno, da je podana upravičenost do denacionalizacije.

Vrednost premoženja se ugotavlja po njegovem stanju ob podržavljenju in po njegovi sedanji vrednosti po predpisanih metodah za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 21.3.2002, v zavrnilnem delu odpravi ter se v tem delu zadeva vrne temu organu, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne

21.3.2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo sedanjih tožnic ter ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD) zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 9.1.2002, to odločbo odpravila v delu, ki se nanaša na 1., 2. in 3. točko izreka, ter v tem obsegu zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. S prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da se upravičencema E.M. in E.M. za nacionalizirano stavbno zemljišče parc.

št. 30/9, stavbišče v izmeri 762 m2 in parc. št. 261/2, travnik v izmeri 73 m2 k.o. K.p., določi odškodnina v obliki obveznic SOD v skupni višini 55.928,30 DEM, in sicer vsakemu upravičencu v znesku

27.964,15 DEM, ki jih je SOD dolžna v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti T.B. kot skrbnici za poseben primer (1., 2. in 3. točka izreka). Zahtevo za denacionalizacijo hiše, ki je v času podržavljenja stala na parc. št. 30/9, vl. št. 382 k.o. K.p., pa je zavrnil (4. točka izreka); v 5. točki izreka pa je odločil, da stroški postopka niso zaznamovani. Tožena stranka je pritožbo tožnic zoper 4. točko izreka prvostopne odločbe zavrnila zato, ker je bil objekt podržavljen na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57) in je bila na podlagi tega zakona leta 1963 izplačana odškodnina v višini 61,51% vrednosti objekta, zato ni izpolnjen pogoj iz 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Za neodplačno se po

90. členu ZDen šteje tisto podržavljenje, pri katerem je razlaščenec pridobil odškodnino do 30% vrednosti podržavljenega premoženja.

Pritožbi SOD je tožena stranka ugodila, ker je ocenila, da je bilo v nasprotju z predpisi o vrednotenju podržavljenega premoženja v odškodnini za vrnjena zemljišča vračunana tudi vrednost površine fundusa stavbe.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Ob ugotovitvi, da so bili objekti podržavljeni na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957 in da je bila prejšnjim lastnikom za to premoženje dana odškodnina večja kot 30%, je pritrdilo stališču tožene stranke, da ni pogojev za denacionalizacijo tega premoženja niti v 3. členu ZDen, ker ta zakon ni naveden v njem, niti v 4. členu ZDen, ker je bilo podržavljenje odplačno, saj je odškodnina presegala 30%, kolikor je v 90. členu ZDen določeno kot limit za neodplačnost. Sodišče se je strinjalo s tem, da sta bila v tem primeru stavba in zemljišče podržavljena z različnimi akti. Podržavljenje zemljišča na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) ni zajela tudi stavbe, razlastitev stavbe v letu 1962 ni mogla izrecno zajeti tudi zemljišča, ki je bilo nacionalizirano že leta 1958. Zato sta zemljiški parceli lahko predmet denacionalizacije, kar se zaradi nezmožnosti vrnitve v naravi izvrši v obliki odškodnine. Pri tem naj se odškodnina za zemljišče določi v skladu s 1. odstavkom 44. člena ZDen, in sicer po stanju zemljišča v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Ker so na parceli 30/9 stali objekti, je to zemljišče treba šteti za zazidano stavbno zemljišče, pri čemer ni pomembno, da sami objekti niso predmet denacionalizacije (pri tem se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 405/2001-2 z dne 7.2.2002), medtem ko naj se parc. št. 261/2 vrednoti glede na njeno katastrsko kulturo, ki pa je bila v času podržavljenja travnik. Prvostopno sodišče je menilo, da v tem primeru ni mogoče uporabiti 12. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo) in po teh merilih ugotavljati obseg funkcionalnega zemljišča, ki bi bil celo večji od površine obeh parcel skupaj, temveč je treba šteti, da je bilo s parc. št. 30/9, kolikor je bila vpisana v zemljiški knjigi, določeno tudi funkcionalno zemljišče. Napačna je torej odločitev prvostopnega organa, ki je pri določitvi odškodnine upošteval izvedensko mnenje, v katerem sta obe parceli v skupni izmeri 835 m2 vrednoteni kot zazidano stavbno zemljišče po 13. členu Navodila.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnici iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče razveljavi napadeno sodbo in pošlje zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, oziroma da samo odloči v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Ne strinjata se s tem, da jim za podržavljeni objekt ne pripada nikakršna odškodnina. Menita da jim je bil tudi objekt podržavljen na podlagi ZNNZ, ki je naveden v 3. členu ZDen, saj ni mogoče, da bi se zemljišče podržavilo, objekt pa ne.

Napačno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da parc. št. 261/2 k.o. Kapucinsko predmestje ni zazidano stavbno zemljišče, pač pa, kolikor razumeta sodbo, nezazidano stavbno zemljišče. Prvostopna sodba tega ne pove določno, ampak prepusti odločitev v tem upravnem sporu organu prve stopnje, katerega odločbo je v tem delu odpravila že tožena stranka. Menita, da parcela 30/9 kot stavba oziroma stavbišče ni mogla biti v funkciji uporabe brez nujno potrebnega funkcionalnega zemljišča. Obe parceli skupaj sta služili kot zazidano in funkcionalno zemljišče, torej zazidano stavbno zemljišče. Pri določanju odškodnine je namreč pomembna tudi stroka in ne le Navodilo, na katerega se sklicuje sodišče, ki pa prezre mnenje izvedenca. Sodišče pač nima znanja, da bi samo določalo zazidano in nezazidano stavbno zemljišče. Menita, da je treba pri denacionalizaciji upoštevati načelo popolne odškodnine, zato bi bilo treba v tem primeru odločiti, ali je njun odškodninski zahtevek v obliki obveznic SOD v višini 216.226,15 DEM utemeljen, in če ni, zakaj ni. Prvostopno sodišče pa v izreku sodbe sploh ni navedlo, kaj je zavrnilo. Tega ni navedlo niti v razlogih sodbe. Taka sodba pa je nedoločna in arbitrarna.

Tožena stranka, prizadeta stranka SOD in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Po izdaji prvostopne sodbe je Ustavno sodišče Republike Slovenije na pobudo tožnic z odločbo, št. U-I-58/04-7 z dne 10.2.2005 (Uradni list RS, št. 18/2005), odločilo, da se v 4. členu ZDen razveljavi beseda "neodplačno", kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57 in 53/62). Menilo je namreč, da zakonodajalec ni imel nobenega razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno ureditev pravnega položaja oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, v primerjavi z osebami, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, določenega v 3. členu ZDen. Zato je po mnenju ustavnega sodišča tudi ureditev, ki iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izloča osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave RS. Tako neskladje pa izhaja iz pogoja neodplačnosti, ki je določen v 4. členu ZDen. Zato je ustavno sodišče navedni pogoj razveljavilo, kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957. Zato za odločitev o priznanju statusa upravičenca do denacionalizacije premoženja, podržavljenega na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, ni pomembno, ali je odškodnina, dana za razlaščeno premoženje, presegla 30% njegove vrednosti, kolikor za neodplačnost določa 90. člen ZDen. Ta odškodnina se v nepravnomočno končanih postopkih upošteva v okviru 1. odstavka 72. člena ZDen.

Ker je tudi v obravnavanem primeru problem ravno v tem, da sta bila objekta podržavljena na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957 in je bila zanju dana odškodnina, ki je presegla 30% takratne vrednosti, je treba v skladu z navedno odločbo ustavnega sodišča in 44. členom Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01) uporabiti navedeno odločbo ustavnega sodišča. Glede odškodnine za parcelo 261/2 pa se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopnega sodišča, da je treba tudi za to parcelo določiti odškodnino po njenem stanju ob podržavljenju, kar je bila po podatkih upravnih spisov travnik. Ker na tej parceli niso stali objekti in ker uradno ni bila določena kot funkcionalno zemljišče k objektom na parc. št. 30/9, namreč zanjo ni mogoče določati odškodnine kot za zazidano stavbno zemljišče po 12. členu Navodila, temveč po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). Takšno stališče je vrhovno sodišče zavzelo že v več sodbah (na primer: I Up 193/2002 z dne 20.1.2005).

V postopku denacionalizacije se vrednost podržavljenega premoženja ne ugotavlja po zdajšnjih tržnih cenah ali po cenitvah izvedenca, temveč po metodologiji iz predpisov, izdanih na podlagi 44. člena ZDen.

Ker je bilo torej v obravnavanem primeru napačno uporabljeno materialno pravo, to je 4. člen ZDen, ki ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo, št. U-I-58/04-7 z dne 10.2.2005, spremenilo, kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, odpravilo odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe in v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki, da opravi nov postopek v smislu napotkov iz te sodbe.

V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.