Jedro

Tožnica je nezakonitost odpovedi utemeljevala tudi s trditvami o neobstoju ekonomskega razloga, kot razlogu za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo. V tretji pripravljalni vlogi je navedla, da si po njenem mnenju prva toženka napačno razlaga predložena poslovna poročila in podatke iz izkaza poslovnega izida za sporno obdobje, saj iz teh izhaja, da se je dobiček podjetij res nekoliko znižal, vendar so se pri obeh toženkah povečali prihodki od prodaje in je očitno, da poslovanje toženk ni upadlo, ampak se je povečalo. Tožnica je te navedbe podala pravočasno, v roku, ki ji ga je za odgovor na predložene listine in navedbe toženk na naroku za glavno obravnavo dodelilo sodišče prve stopnje. Z navedenimi trditvami je tožnica zadostila trditvenemu bremenu, ki ga ima v skladu z določbo 7. in 212. člena ZPP. Glede na to, da je po oceni pritožbenega sodišča tožnica podala zadostno in pravočasno trditveno podlago, s katero je utemeljevala nezakonitost izpodbijane odpovedi, je bilo v skladu z določbo drugega odstavka 84. člena ZDR- 1 dokazno breme, da dokaže obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na prvi toženki, kot tožničinemu delodajalcu. Tega sodišče prve stopnje zaradi zmotnega izhodišča o nezadostni trditveni podlagi tožnice napačno ni upoštevalo in posledično redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni presojalo po vsebini.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točkah II in III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala: da se ugotovi, da je ničen sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožnico in drugo toženko z dne 5. 12. 2018 (točka I/1 izreka); da se ugotovi, da je nična pogodba o zaposlitvi med tožnico in prvo toženko z dne 5. 12. 2018 in Aneks k pogodbi o zaposlitvi št. 1 z dne 5. 12. 2018 (točka I/2 izreka); da se ugotovi, da je ničen ustni dogovor ali pisna pogodba, sklenjena med toženima strankama, o pošiljanju tožnice od prve toženke k drugi toženki (točka I/3 izreka); da se ugotovi, da je od 9. 12. 2018 dalje med tožnico in drugo toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu Nabavni referent, oziroma da ostane pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in drugo toženko, z dne 15. 3. 2016 v veljavi (točka I/4 izreka) in da jo je druga toženka dolžna pozvati nazaj v delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi po 4. točki te sodbe in tožnici za obdobje od 9. 12. 2018 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom vsakokratne mesečne plače (v višini 1.400,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov do plačila, ter tožnico od 9. 12. 2018 dalje prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost), vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni (točka I/5 izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala, da je odpoved prve toženke z dne 1. 4. 2019 nezakonita in se razveljavi (točka II izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je uveljavljala ničnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2018 po določbah OZ iz razlogov, ker za sklenitev ni bilo ustrezne podlage in ker vsebina nasprotuje prisilnim predpisom ZDR-1. Glede na to ni bila zavezana k upoštevanju zakonsko predpisanega 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. V skladu s 93. členom OZ pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. Ne strinja se z razlogi sodišča, da sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni ničen. Meni, da je sporazum ničen oziroma fiktiven, saj je tožnica hkrati s sporazumom prejela v podpis novo pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko, katere lastnik in direktor je prav tako A.A.. Glede na to, da se delo, delovne obveznosti, narava in način dela, delovna sredstva in sodelavci niso spremenili in je tožnica še naprej opravljala enako delo, za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z drugo toženko ni bilo ustrezne podlage. Tožnica je bila še naprej vključena v delovni proces druge toženke, zato sporazum ni zakonit. Iz sporazuma izhaja, da je tožnici pripadal dopust za leto 2018, ki ga tožnica ni izkoristila in da se zahtevkom iz tega naslova odpoveduje. Pravica do letnega dopusta je temeljna pravica iz delovnega razmerja, ki se ji delavec ne more odpovedati, zato je 4. člen sporazuma v nasprotju z določili ZDR- 1 in je zato ničen. Sodišče je zmotno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s prvo toženko, ni nična. V tem delu je nekritično in napačno ocenilo dokaze, ki po mnenju tožnice potrjujejo njene navedbe, da je tožnica dejansko še naprej opravljala delo v organiziranem delovnem procesu druge toženke. Priče so potrdile, da je tožnica še naprej nabavljala material za drugo toženko. Opozarja, da je že v času, ko je bila zaposlena pri drugi toženki, določeno delo opravljala za prvo toženko. Enako so delali tudi ostali zaposleni, kar pomeni, da ni jasne ločnice, kdo je delodajalec. Direktor in lastnik obeh podjetij je v pretežnem delu A.A., ki je uporabil zaposlene iz enega ali drugega podjetja bodisi za potrebe prve ali druge toženke. Formalni prenos poslov nabave za glavne tri dobavitelje je bil narejen zgolj zaradi davčnega vidika in zaradi pritiska treh dobaviteljev. Ta prenos je bil zgolj formalen, dejansko pa so tudi te tri dobavitelje obravnavali isti zaposleni. Po mnenju tožnice "modus operandi" kaže na fiktivnost zaposlitve tožnice pri prvi toženki in da je dejanska potreba po njenem delu pri drugo toženki. Dokazni postopek je potrdil, da prva toženka ni imela dejanske potrebe po tožničinem delu, saj je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnico zgolj pričakovala razširitev poslovanja s poslovnimi partnerji. Posredno to izhaja tudi iz izpovedi direktorja toženk, da so imeli dogovore tudi s B., ki se niso realizirali. Meni, da zgolj trije dobavitelji ne morejo biti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto nabavnega referenta. Nabava s strani tožnice pri ostalih dobaviteljih je še naprej potekala v imenu in za račun druge toženke. Poudarja, da je tožnica pri prvi toženki opravljala enako delo kot pri drugi toženki, v istih prostorih, za isto mizo in za istim računalnikom. Meni, da je bila njena delodajalka še naprej prva toženka, saj so bili v njunem razmerju vse do odpovedi pogodbe podani vsi elementi delovnega razmerja. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da je dokazno breme za utemeljitev odpovedi na strani prve toženke. Tožnica je v postopku uveljavljala tudi nezakonitost odpovedi, ker poslovni razlog ni bil utemeljen in ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena fiktivno. V postopku je bilo ugotovljeno, da poslovni razlog, to je drastični upad poslovanja, ni bil potrjen. Prihodki toženk niso "drastično upadli", ampak so se v določenih postavkah celo povečali. Pri tem pa noben od pomembnejših poslovnih partnerjev toženk sodelovanja s toženkama ni prekinil, kar so potrdile priče. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženi stranki sta podali odgovor na pritožbo, v katerem predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica v obravnavanem sporu primarno uveljavlja ničnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2018 z drugo toženko, ničnost pogodbe o zaposlitvi in aneksa št. 1 k pogodbi s prvo toženko z dne 5. 12. 2018, ničnost ustnega ali pisnega sporazuma med toženkama o pošiljanju tožnice od prve k drugi toženki ter ugotovitev, da je od 9. 12. 2018 dalje z drugo toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu nabavnega referenta oziroma da ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 15. 3. 2016, reintegracijo k drugi toženki in reparacijo. Podredno pa tožnica uveljavlja nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2019. 7. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Primarnega zato, ker je ugotovilo, da sta bila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnice pri drugi toženki z dne 5. 12. 2018 in pogodba o zaposlitvi tožnice pri prvi toženki z dne 5. 12. 2018 veljavno sklenjena. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje v tem delu. Podredni tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je tožnica zgolj pavšalno uveljavljala nezakonitost odpovedi, ne da bi navedla konkretne razloge, ki bi omogočali vsebinsko presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu najmanj preuranjena, saj je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega izhodišča, da je tožnica podala premalo konkretizirane trditve o nezakonitosti odpovedi.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica sprva zaposlena pri drugi toženki za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2016 na delovnem mestu nabavnega referenta. Dne 5. 12. 2018 sta tožnica in druga toženka sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega je tožnici delovno razmerje pri drugi toženki prenehalo z dnem 9. 12. 2018. Istega dne, to je 5. 12. 2018, je tožnica s prvo toženko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu nabavnega referenta. Prva toženka je tožnici 1. 4. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnici je delovno razmerje pri prvi toženki prenehalo 3. 5. 2019. 9. Tožnica je uveljavljala ničnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2018, ker nasprotuje prisilnim predpisom (ZDR-1), saj se delavec ne more odpovedati svojim temeljnim pravicam iz delovnega razmerja in ker ima nedopustno podlago, glede na to, da je hkrati podpisala tudi pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko, ki je bila sklenjena fiktivno oziroma navidezno, saj je tudi po njeni sklenitvi kontinuirano opravljala delo v organiziranem delovnem procesu druge toženke.

10. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kot drugega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sicer res sklicevalo na 30 - dnevni materialni prekluzivni rok iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in ugotovilo, da je tožnica ta rok zamudila, vendar pa primarnega zahtevka ni zavrnilo iz tega razloga. Pri presoji veljavnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s prvo toženko, je pravilno izhajalo iz določb Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) o ničnosti, ki se uporabljajo v skladu z določbo 14. člena ZDR- 1 in na tej podlagi presojalo tožničine trditve. Glede na to so pritožbene navedbe, da tožnica ni zamudila roka za uveljavljanje ničnosti sporazuma, brezpredmetne.

11. OZ v prvem odstavku 86. člena določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega predpisa ne odkazuje na drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnici delovno razmerje pri drugi toženki zakonito prenehalo na podlagi veljavno sklenjenega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2018. V 2. členu sporazuma sta se stranki strinjali, da sklepata sporazum z namenom prenehanja tožničinega delovnega razmerja pri drugi toženki in ureditve medsebojnih pravic in obveznosti ob prenehanju, pri čemer sta se dogovorili, da tožnici delovno razmerje preneha 9. 12. 2018. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožničine trditve, da se delavec ne more odpovedati svojim temeljnim pravicam iz delovnega razmerja, niso dovolj konkretizirane, da bi lahko sodišče opravilo ustrezno vsebinsko presojo zatrjevane ničnosti na tej podlagi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni konkretneje navedla, katerim temeljnim pravicam naj bi se s sporazumom odpovedala. Ob dejstvu, da tožnica ni zatrjevala, da ji druga toženka ni omogočila izrabe letnega dopusta ali da ji ni v celoti izplačala pripadajočega sorazmernega dela regresa za letni dopust, so pritožbene navedbe o ničnosti sporazuma zaradi odpovedi pravicam iz naslova letnega dopusta, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno kot neutemeljene zavrnilo tudi tožničine navedbe o ničnosti sporazuma, ker naj bi bila pogodba o zaposlitvi s prvo toženko z dne 5. 12. 2018 sklenjena fiktivno, kar pa v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da morebitna neveljavnost pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko ne vpliva na veljavnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z drugo toženko.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi s prvo toženko z dne 5. 12. 2018 ni bila zgolj navidezna oziroma nična, temveč zavezujoča in se je kot takšna izvrševala do odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2019. Zadostno podlago za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje v izpovedih zakonitega zastopnika prve in druge toženke ter ostalih prič, ki so potrdili, da je tožnica po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko delo opravljala v organiziranem delovnem procesu prve toženke in ne druge toženke, kot je to zatrjevala tožnica. Glede na to, da je njihova izpoved o bistvenih okoliščinah skladna (to je npr. glede razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi tožnice s prvo toženko; glede dela, ki ga je tožnica opravljala za prvo toženko, itd.), pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene. Pritožbene navedbe, da je sodišče nekritično in napačno ocenilo izvedene dokaze, pa so neutemeljene.

14. Pravilnost presoje, da je bila po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z prvo toženko ta tudi dejanski tožničin delodajalec, potrjujejo zlasti naslednje bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje. Pri prvi toženki je zaradi prenosa poslovnih procesov – nabavne dejavnosti z druge toženke, nastala potreba po delu nabavnega referenta, ki ga je po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 12. 2018 opravljala tožnica. Toženki sta med drugim s pogodbo o poslovnem sodelovanju opredelili področja sodelovanja. Med drugim sta na prvo toženko prenesli glavne dobavitelje (C., D. in E.), s katerimi je v imenu prve toženke poslovala tožnica kot nabavni referent. To delo je predstavljalo glavnino tožničinega dela pri prvi toženki, ki ga je tožnica tudi dejansko izvrševala. Tudi plačilo za delo je tožnica prejemala od prve toženke. Pravilno je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo tožničine navedbe, da je po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko opravljala tudi naloge za drugo toženko. Ker je šlo zgolj za manjši obseg nalog v prehodnem obdobju, ta okoliščina ni bistvena in ne vpliva na pravilnost presoje, da je tožnica opravljala delo v organiziranem delovnem procesu prve toženke. Enako na pravilnost odločitve ne vpliva dejstvo, da je tožnica delo opravljala na isti lokaciji in v istih poslovnih prostorih, saj je bilo ugotovljeno, da je to zgolj posledica optimizacije poslovanja in stroškov obeh poslovno sodelujočih družb. Pritožbene navedbe, da že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pri prvi toženki ni bilo potrebe po tožničinem delu, s čimer tožnica utemeljuje navideznost pogodbe o zaposlitvi, so neutemeljene in glede na ugotovitev, da se je pogodba, ki je bila veljavno sklenjena, tudi dejansko izvrševala, brezpredmetne.

15. Tožnica pa v pritožbi utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi podrednega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2019 in njeno razveljavitev. Sodišče prve stopnje je zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ker naj bi tožnica podala premalo konkretizirane trditve o nezakonitosti odpovedi, kar pa ne drži. 16. Prva toženka je tožnici 1. 4. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 89. členu ZDR-1. V njej je navedla, da se njena poslovna strategija ni uresničila in da na tržišču ni pridobila pričakovanega donosa, zaradi česar je prišlo do zmanjšanja obsega dela in poslovanja v primerjavi z začrtanimi poslovnimi cilji in posledično do prenehanja potrebe po tožničinem delu pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog). Po določbi drugega odstavka navedenega člana lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

17. Drži, da je tožnica (med drugim) nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljevala na trditvah, da pri prvi toženki ni obstajala potreba po njenem delu, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj te navedbe za presojo zakonitosti odpovedi niso relevantne. Poleg teh trditev pa je tožnica nezakonitost odpovedi utemeljevala tudi s trditvami o neobstoju ekonomskega razloga, kot razlogu za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo. V tretji pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2020 je navedla, da si po njenem mnenju prva toženka napačno razlaga predložena poslovna poročila in podatke iz izkaza poslovnega izida za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018, saj iz teh izhaja, da se je dobiček podjetij res nekoliko znižal, vendar so se pri obeh toženkah povečali prihodki od prodaje in je očitno, da poslovanje toženk ni upadlo, ampak se je povečalo. Tožnica je te navedbe podala pravočasno, v roku, ki ji ga je za odgovor na predložene listine in navedbe toženk na naroku za glavno obravnavo 13. 2. 2020 dodelilo sodišče prve stopnje. Z navedenimi trditvami je tožnica zadostila trditvenemu bremenu, ki ga ima v skladu z določbo 7. in 212. člena ZPP. Glede na to, da je po oceni pritožbenega sodišča tožnica podala zadostno in pravočasno trditveno podlago, s katero je utemeljevala nezakonitost izpodbijane odpovedi, je bilo v skladu z določbo drugega odstavka 84. člena ZDR- 1 dokazno breme, da dokaže obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na prvi toženki, kot tožničinemu delodajalcu. Tega sodišče prve stopnje zaradi zmotnega izhodišča o nezadostni trditveni podlagi tožnice napačno ni upoštevalo in posledično redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni presojalo po vsebini. Zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

18. Ker sodišče prve stopnje zaradi izpostavljenega zmotnega stališča (in posledično najmanj preuranjene napačne zavrnitve podrednega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) odločilnih dejstev za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s 355. členom ZPP sodbo v točkah II in III izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek v smeri, kot je zgoraj obrazloženo, in ponovno odloči o podrednem tožbenem zahtevku (v okviru katerega tožnica drugih zahtevkov, razen zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za njeno razveljavitev, ni postavila, kar je z ustrezno modifikacijo toženega zahtevka lahko stvar v nadaljnjem postopku). Pritožbeno sodišče je presodilo, da ne more samo dopolnjevati dokaznega postopka, saj sodišče prve stopnje vsebinske presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (zaradi zmotnih izhodišč glede pomanjkljive trditvene podlage tožnice) še ni opravilo. V nasprotnem primeru bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

19. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v ostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.