Jedro

Zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi prvih dveh predlogov za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, je upnik iz iste dejanske podlage vložil še eno začasno odredbo, glede katere je predlagal, da se obravnava primarno. Šele, če sodišče spozna, da predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve ni utemeljen, naj obravnava predloga za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Za takšen predlog pritožbeno sodišče ne vidi nobene procesne ovire.

Dolžnik pa nenazadnje s tem, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da bo nemudoma po tem, ko se rešijo reklamacije upnikovega dela, le temu vrnil presežek sredstev iz črpane garancije, priznava, da sredstev iz črpane garancije ne bo porabil za druge namene. Zato mu škoda v poslovanju ne more nastati, če sodišče ugotovi verjetnost terjatve. Pri tem pa je odločilno, za kakšen namen je bila izdana bančna garancija in v kakšni višini je imel ob zapadlosti bančne garancije naročnik del terjatev do izvajalca del iz temeljnega posla.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v obsegu iz III. in IV. točke izreka sklepa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo vse upnikove predloge za izdajo začasnih odredb: v zavarovanje nedenarne terjatve s prepovedjo unovčitve bančne garancije (I. točka izreka) in s prepovedjo izplačila kakršnegakoli zneska iz naslova bančne garancije (II. točka izreka); v zavarovanje denarne terjatve pa s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da z dolžnikovega računa, za čas trajanja začasne odredbe izplačajo denarni znesek v višini 74.903,13 EUR, povečan za zakonske zamudne obresti od 07. 04. 2011 dalje (III. točka izreka). Upniku je naložilo v plačilo dolžnikove stroške postopka, ki mu jih je odmerilo v višini 1.860,00 EUR.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil, uveljavljal je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da primarnemu in podrednemu zahtevku upnika po predlogih v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, dolžniku pa naloži povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. V stroškovniku je specificiral pritožbene stroške.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je banka med postopkom unovčila bančno garancijo upnika v korist dolžnika. Zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi prvih dveh predlogov za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, je upnik iz iste dejanske podlage vložil še eno začasno odredbo, glede katere je predlagal, da se obravnava primarno. Šele, če sodišče spozna, da predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve ni utemeljen, naj obravnava predloga za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (smiselno kot v 3. odstavku 182. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Za takšen predlog pritožbeno sodišče ne vidi nobene procesne ovire, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je dolžno, ne glede na upnikov predlog odločiti o vseh predlogih hkrati. Sodišče je namreč pri odločanju o predlogih za izdajo začasnih odredb enako kot pri odločanju o zahtevkih iz tožbe v pravdi vezano tudi na način, na katerega predlagatelj uveljavlja svoje predloge. Z rangiranjem predlogov kot primarnega in podrednih je upnik dejansko izjavil voljo, da v primeru, če sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, nima več interesa za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve oziroma, da v primeru, če sodišče ne izda začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve vztraja pri prvotnem predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Zato je pritožbeno sodišče najprej obravnavalo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.

6. Upnik je zatrjeval, da mu je zaradi neutemeljenega unovčenja bančne garancije v višini 74.903,13 EUR, dolžnik dolžan vrniti znesek v enaki višini. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa zavzelo pravilno stališče, da je bančna garancija abstraktna, torej neodvisna od temeljne pogodbe. Namen bančne garancije je, da se upravičencu najprej plača v višini garancijskega zneska, nato pa se šele ugotavljajo sporna vprašanja iz temeljnega razmerja med upnikom in dolžnikom. Po materialnem pravu ima torej dolžnik iz temeljnega razmerja pravico od upnika s tožbo zahtevati, da mu vrne predhodno unovčen denarni znesek v višini, ki presega dolžnikovo obveznost iz temeljnega posla. S tem se njun pravni položaj obrne, dolžnik iz temeljnega posla postane upnik, na katerega preide tudi dokazno breme dokazovanja višine njegovega dejanskega dolga do nasprotne stranke, ki je unovčila bančno garancijo. Iz navedenega sledi, da so sklepčne navedbe upnika, da ima zato, ker ničesar več ne dolguje dolžniku, oziroma v najslabšem primeru iz naslova neodprave napak edine reklamacije največ 1.125,80 EUR plus 15,00 EUR, po materialnem pravu pravico unovčen znesek v celoti oziroma za razliko med unovčenim zneskom in terjatvijo nasprotne stranke iz osnovnega posla, zahtevati nazaj.

7. Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve zadošča, da upnik izkaže verjetnost denarne terjatve (1. odstavek 270. člena ZIZ). Ker sodišče prve stopnje verjetnosti terjatve ni ugotavljalo, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

8. Pritožbeno sodišče je presojalo pritožbene trditve upnika, s katerimi utemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da ni izkazal drugih pogojev za izdajo začasne odredbe. Če se v ponovljenem postopku izkaže terjatev (ali del terjatve) za verjetno, bodo izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje upniku, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazal za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ). Stališče sodišča prve stopnje, da bi prepoved izplačila zneska v v višini 74.903,13 EUR pomenila blokado dolžnikovih sredstev, s katero bi mu bilo onemogočeno normalno poslovanje, nima podlage niti v trditvah upnika niti v obrambi dolžnika zoper predlagano začasno odredbo, ki sta jih podala pred sodiščem prve stopnje.

10. Upnik pravilno opozarja, da dolžnik pravočasno ni prerekal njegovih trditev, da višina sporne terjatve iz osnovnega posla ne more presegati zneska 1.125,80 EUR plus 15,00 EUR, to pa pomeni, da mu začasno zadržanje denarnega zneska v višini, ki presega navedeni znesek, v primeru izkazane verjetnosti upnikove terjatve na vračilo zneska iz unovčene garancije ne more povzročiti nobene škode v poslovanju. Dolžnik pa nenazadnje s tem, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da bo nemudoma po tem, ko se rešijo reklamacije upnikovega dela, le temu vrnil presežek sredstev iz črpane garancije, priznava, da sredstev iz črpane garancije ne bo porabil za druge namene. Zato mu škoda v poslovanju ne more nastati, če sodišče ugotovi verjetnost terjatve. Pri tem pa je odločilno, za kakšen namen je bila izdana bančna garancija in v kakšni višini je imel ob zapadlosti bančne garancije naročnik del terjatev do izvajalca del iz temeljnega posla. Iz pogodbe št. 04/05 med upnikom in dolžnikom izhaja, da je bil upnik v pogodbenem razmerju z dolžnikom, zato dolžnikovi ugovori, da sam ni preverjal ali so napake s strani upnika odpravljene, ker da ni strokovnjak iz konkretnega področja, materialnopravno niso utemeljeni. Vloga dolžnika pri poslu, ki naj bi bila le v tem, da predstavlja kot inženiring le „vmesni člen“ med glavnim naročnikom in izvajalcem in sicer tako, da le jamči glavnemu izvajalcu za izpolnitev obveznosti upnika kot izvajalca del, iz pogodbe med dolžnikom in upnikom ne izhaja. Po tej pogodbi je dolžnik naročnik vseh mizarskih del z dobavo in vgradnjo za stanovanjski kompleks P. n., upnik pa izvajalec del. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri presoji trditev upnika o verjetnosti njegove denarne terjatve do dolžnika, ki je nastala po unovčenju bančne garancije.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v točkah III in IV razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

12. Ker je upnik predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve postavil kot podrednega, je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje v obsegu, kot je naveden v prejšnjem odstavku, posledično odločilo, da v preostalem delu sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe le razveljavi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj predloga, o katerih je odločilo v točkah I in II izreka, ponovno obravnava le, če bo v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo predlog, o katerem je odločilo v točki III izreka razveljavljenega sklepa.

13. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).