Jedro

S sankcioniranjem kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je varovana predvsem pravica do pritožbe.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže. II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sprememba tožbe dovoli (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstaja za potrebe gospodujoče nepremičnine z ID znakom 7/10-0, parc. št. 7/10, k. o. X (ID 000) in nepremičnine z ID znakom 7/11-0, parc. št. 7/11, k. o. X (ID 000) v korist vsakokratnega lastnika navedene nepremičnine, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 7/16, k. o. X, služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po trasi v širini največ treh metrov do urejenega cestišča, trasa pa poteka po parceli št. 7/16, k. o. X, ki sega od meje s parc. št. 7/15 proti severozahodu do stičišča parc. št. 7/1, ki je v solasti tožene stranke in parc. št. 7/10, v solasti tožnikov, severovzhodni rob zemljišča pa poteka v isti liniji meje med parcelama 7/1 in parc. št. 7/10, do parc. št. 5/5 in se v severozahodnem delu nadaljuje od stičišča parc. št. 7/1 v lasti tožene stranke in 7/10 v lasti tožeče stranke ob parc. št. 7/1 in nasproti ležeče parc. št. 5/13 do urejenega asfaltiranega cestišča, vse v breme služečega zemljišča parc. št. 7/16, k. o. X, v solasti toženih strank. Odločilo je, da morata toženi stranki v roku 15 dni izstaviti tožečima strankama za vknjižbo sposobno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnine z ID znakom 7/10-0, parc. št. 7/10, k. o. X (ID 000) in nepremičnine z ID znakom 7/11-0, parc. št. 7/11, k. o. X (ID 000) kot gospodujočega zemljišča, mogoča vknjižba služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po trasi v širini največ treh metrov v celotni dolžini do urejenega cestišča, trasa pa poteka po parc. št. 7/16, k. o. X, ki sega od meje s parc. št. 7/15 proti severozahodu do stičišča parc. št. 7/1, ki je v solasti tožene stranke in parc. št. 7/10, v solasti tožnikov, severovzhodni rob zemljišča pa poteka v isti liniji meje med parcelama 7/1 in parc. št. 7/10, do parc. št. 5/5 in se v severozahodnem delu nadaljuje od stičišča parc. št. 7/1 v lasti tožene stranke in 7/10 v lasti tožeče stranke ob parc. št. 7/1 in nasproti ležeče parc. št. 5/13 do urejenega asfaltiranega cestišča, vse v breme služečega zemljišča parc. št. 7/16, k. o. X, v solasti toženih strank, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Tožencema je naložilo odstranitev ovire, ki v naravi predstavlja leseno pregrado in ob tej pregradi narezane veje in ki teče vzporedno z betonsko škarpo in stoji med parcelama s parc. št. 7/10, k. o. X na levi strani in parcelo s parc. št. 5/1, k. o. X na desni strani, gledano iz parcele tožene stranke s parc. št. 7/16, k. o. X v smeri jugovzhod - severozahod, ki jo preseka pri betonskem mejniku s križem, od katerega je viden betonski zid, ki se višje dvignjen nahaja na parc. št. 7/1, k. o. X ter ograje – žive meje, ki preseka parc. št. 7/16, k. o. X v smeri severozahod - jugovzhod, naprej od betonskega zidu parc. št. 5/14, k. o. X, obe v širini 3 metre in jima prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico tožečih strank, opisano pod prvim in drugim odstavkom tožbenega zahtevka, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženca dolžna v roku 15 dni tožečima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 172,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pravočasno pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in zahtevek tožnikov zavrže, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, nadalje podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločba ni ustrezno obrazložena in se je ne da preizkusiti, sodišče se na manj kot eni strani pavšalno opredeli do navedb in dokazov, nikjer ne pojasni, katere dokaze je izvedlo in katerih ne in zakaj ne, sodba nima dokazne ocene. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da se dovoli sprememba tožbe, ni obrazložena. Sodišče bi moralo odgovoriti tudi, ali je sploh šlo za spremembo tožbe, če sta tožnika zgolj konkretneje specificirala svoj, sicer zmeden in nerazumljiv zahtevek. Sodišče se ni opredelilo do ugovorov, da bi bilo treba tožbo zavreči iz razloga, ker tožnika nista predložila osnovnih dokazil ter da gre pri ugotovitvenem delu za res iudicato, saj sta tožnika sama predložila sodno poravnavo glede služnosti. Sodišče ob prejemu tožbe ni opravilo niti osnovnega preizkusa sposobnosti tožbe za obravnavanje. Slednje kaže tudi ugoditev povsem zmedenemu tožbenemu zahtevku, v katerem je mnogo napak (parcelne številke, označba strani neba, opis nepremičnin). Sodišču sploh ni bil jasen obseg zahtevka za ugotovitev obstoja služnosti, kar dokazuje ogled z izvedencem geodetom, na katerem si je sodišče ogledalo celotno parcelo št. 6/16, čeprav je mogoče razbrati iz zahtevka, da se uveljavlja le ugotovitev obstoja služnosti na parc. št. 7/16 od meje te s parc. št. 7/15 do črte, ki jo predstavlja podaljšek meje med parc. št. 7/10 in parc. št. 7/1 na parc. št. 7/16. Iz izreka odločbe ni jasno razvidno, v katerem delu parc. št. 7/16 tožnika zahtevata služnost. Ali se zahteva služnost proti Ulici ... (kjer sta se tožnika odpovedala uveljavljanju zahtevka) ali v delu, za katerega sta sklenila najemno pogodbo. Nepremičnine bi morale biti v zahtevku označene s podatki, ki jih zahteva zemljiška knjiga, sicer je tak zahtevek neizvršljiv. Sodišče bi moralo tožnika pozvati na uskladitev, tako bi bil vsaj jasen obseg zahtevkov. V II. točki izreka je sodišče sledilo tožbenemu zahtevku z navedbo, da obstaja služnostna pravica hoje v korist vsakokratnega lastnika „navedene“ nepremičnine, pri čemer iz obrazložitve ni jasno, katera naj bi bila „navedena“ nepremičnina. Nadalje govori, da poteka do „urejenega“ cestišča, ni pa jasno, kje je to cestišče. V predzadnji vrstici II. točke izreka pa je govora o „asfaltiranem“ cestišču, pri čemer ponovno ni jasno, kje naj bi to bilo. Da tožba ni sklepčna in da je zahtevek nerazumljiv, nedoločen in v nasprotju s tožbenimi navedbami sta toženca opozarjala že v odgovoru na tožbo, vendar se sodišče o ugovoru ni izreklo. Že laični vpogled v skico terenske izmere izvedenskega mnenja jasno kaže popolno zmedo tožbenih zahtevkov. Sodišče je naložilo odstranitev ovire, ki v naravi predstavlja leseno pregrado, pri čemer sploh ne pove, na kateri nepremičnini se ta ovira nahaja, stala pa naj bi vzporedno z betonsko škarpo, za katero ne navede, kje stoji, nahajala pa naj bi se med parc. št. 7/10 in parc. št. 5/1, pri čemer parc. št. 5/1 v katastru oziroma zemljiški knjigi sploh ne obstaja. Tožnika sta v najemni pogodbi z dne 1. 9. 2011 izrecno dovolila postavitev pregrade, ograje ali žive meje. Tak sporazum še vedno obstaja, saj ga nobena stranka ni preklicala, niti mu tožnika nista oporekala. Tožencema je bila naložena odstranitev ograje – žive meje, pri čemer je bilo na ogledu, ki se je izvedel tekom postopka, ugotovljeno, da se na zemljišču nahaja več živih mej, iz odločitve sodišča pa ni jasno, katero živo mejo in kje naj bi toženca odstranila. Iz fotografij iz izvedenskega mnenja izhaja, da na delu parc. št. 7/16, na katerega bi se nanašal zahtevek, takega grmovja ni. Sodišče je spregledalo pojasnila tožencev iz odgovora na tožbo glede sestavljenega dokumenta iz dveh dokumentov (dogovor in najemna pogodba), tožnika tem navedbam nista nasprotovala, neprerekana dejstva pa veljajo za resnična. Z najemno pogodbo sta se tožnika odpovedala premoženjskopravnim zahtevkom v zvezi s prehodom ali dostopom po parceli 7/16, tožnika nista upravičena do vložitve tožbe. Zmotno je stališče sodbe, da je odpoved stvarni služnosti v obsegu, kot izhaja iz najemne pogodbe, neveljavna, ker ni v enakem „rangu“ kot sodna poravnava. Zmotno zato, ker zatrjevana stvarna služnost ni bila nikoli vknjižena. Nepremičnina iz sodne poravnave ne obstaja več. Ni potrebe po izbrisnem dovoljenju, zadošča soglasje upravičencev. Tožnika sta govorila o poteku poti od Ulice ... do njunih nepremičnin, a v zahtevku ne zahtevata odstranitve lesene pregrade na koncu parcele 7/16. Slednje dokazuje, da tožnika ne potrebujeta dostopa do Ulice ... proti parceli 7/10, sicer bi zahtevala tudi odstranitev te pregrade. Brez njene odstranitve prevoz in prehod po parceli 7/16 ni mogoč. Vpis služnosti v zemljiško knjigo ni bil izveden izključno zaradi malomarnosti tožnikov, ki ju 27 let ni zanimalo, ali je služnostna pravica vknjižena. Posledic ne moreta trpeti dobroverna toženca, ki sta kupila bremen prosto nepremičnino. Ustanovljena služnost, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ne zavezuje kasnejših lastnikov zemljišč. Parcelacija je bila izvedena pred nakupom tožencev. Ob zapisu osnutka služnostne pogodbe za parc. št. 7/15, ki sta jo za tožnika sestavila prav toženca, tožencema ni nihče omenil sklenjene sodne poravnave. Izpoved tožnice se ne ujema z listinskimi dokazi, ki sta jih predložila tožnika. Toženca ne vesta, na kateri podlagi je sodišče sprejelo posamezne zaključke. Sodišče sploh ni ocenilo izpovedi prič in drugih dokazov. Sodišče se ni opredelilo do tožbenih navedb, da naj bi toženca tožnikoma zaprla njuno edino pot. 3. Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki pa nanjo nista podala odgovora.

4. Pritožba zoper sklep ni dovoljena. Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

5. Za izdajo sklepa o dovolitvi spremembe tožbe ni bilo podlage. Toženca sta na naroku 15.1.2015 nasprotovala spremenjenemu zahtevku iz istih razlogov kot prvotno postavljenemu tožbenemu zahtevku, pri čemer je iz njunih navedb razvidno, da spremembi tožbe nista nasprotovala. Zato se je štelo, da sta vanjo privolila (drugi odstavek 185. člena ZPP). Za pritožbo zoper sklep (ta je bil glede na povedano nepotreben) toženca zato nimata pravnega interesa. Pritožbeno sodišče je zato zavrglo pritožbo zoper sklep kot nedovoljeno (četrti odstavek 343. člena in 1. točka 365. člena ZPP).

6. Utemeljeno pritožba graja, da je tožbeni zahtevek tožnikov, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, nejasen in sam s seboj v nasprotju. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da bi bilo mogoče iz (prvotno) postavljenega zahtevka sklepati, da je bila zahtevana ugotovitev obstoja služnosti na parc. št. 7/16 od meje te s parc. št. 7/15 do črte, ki jo predstavlja podaljšek meje med parc. št. 7/10 in parc. št. 7/1 na parc. št. 7/16, vse k. o. X. Glede tega dela je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo v prvem (ugotovitev, da obstaja služnostna pravica) in drugem (ugoditev zahtevku za izstavitev „za vknjižbo sposobne listine“) odstavku II. točke izreka. V nadaljevanju (v četrtem odstavku II. točke izreka) je sodišče prve stopnje naložilo (tudi) odstranitev ograje – žive meje, na delu parc. št. 7/16, za katerega se lahko sklepa oziroma predvideva, da se prvi in drugi odstavek II. točke izreka nanj ne nanašata. Sodišče prve stopnje je namreč ugodilo zahtevku, da se tožencema naloži odstranitev ograje – žive meje, ki preseka parc. št. 7/16, k. o. X, v smeri severozahod – jugovzhod, naprej od betonskega zidu parc. št. 5/14, k. o. X. Iz skice terenske meritve, ki je sestavni del izvida in izvedeniškega mnenja v sodnem postopku postavljenega izvedenca (list. št. 140), je razvidno, da se parc. št. 5/14 s parc. št. 7/16 stika na najbolj oddaljenem (nasprotnem) koncu dela parc. št. 7/16 (proti Ulici ...) v razmerju do dela parcele, za katerega se lahko (zgolj) domneva, da se nanj nanašata ugodilni prvi in drugi odstavek II. točke izreka.(1) Pritrditi je tudi pritožbeni navedbi, da ni jasen niti tretji odstavek II. točke izreka. V tem delu je sodišče prve stopnje tožencema naložilo odstranitev ovire, ki v naravi predstavlja leseno pregrado in ob tej pregradi narezane veje, lokacijo navedene ovire pa definira tudi v odnosu s parc. št. 5/1, za katero pritožnika navajata, da v katastru oziroma zemljiški knjigi sploh ne obstaja, višje sodišče pa lahko zaključi zgolj, da iz skice terenske meritve, ki jo je izdelal sodni izvedenec (list. št. 140) ni razvidno, da bi predmetna parc. št. 7/16 mejila na parc. št. 5/1. Zaključiti je, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, na katerem delu poti oziroma na kateri poti je sodišče prve stopnje odločalo o služnostni pravici. V obrazložitvi (10. in 11. stran) je sodišče prve stopnje povzelo potek ogleda, iz katerega izhaja, da si je sodišče na kraju samem ogledalo celotno parc. št. 7/16, k. o. X, in sicer od prehoda z asfaltne podlage na parc. št. 7/15 do prehoda na asfaltirano Ulico ... V četrtem odstavku na 13. strani obrazložitve pa je sodišče prve stopnje zapisalo celo, da je logično, da se je za dostop do parc. št. 7/10, k. o. X, moralo ves čas uporabljati parc. št. 7/16, k. o. X z dovozom bodisi z vzhodne smeri, to je s parc. št. 7/15, ali iz zahodne smeri, to je Ulice ...

8. Poleg tega sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage, na podlagi katere je odločalo. V tretjem odstavku na 13. strani je v zvezi s sodno poravnavo z dne 28. 9. 1983 zapisalo, da mora vsakdo, ki želi vpis služnosti v zemljiško knjigo, doseči oziroma pridobiti listino z izrecno navedbo „takega znaka“ (ID znaka) in da je tožba v tej smeri „vsekakor bila potrebna“. Na podlagi navedenega se lahko zaključi, da je sodišče prve stopnje smiselno pravno obravnavalo izpolnitev pogodbe, izrek pa dopušča zaključek tako o originarni kot tudi o derivativni pridobitvi stvarne služnosti.

9. Nadaljnja obravnava materialnopravnih pritožbenih stališč in opredelitev do ostalih pritožbenih navedb, ki izpostavljajo tudi kršitev pravice do izjave, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh (ugovornih) navedb, ni na mestu, ker se sodbe že zaradi izpostavljenih nasprotij in nejasnosti, ki so vsebovane v samem izreku sodbe, ne da preizkusiti.

10. Višje sodišče je pritožbi zoper sodbo ugodilo, zato jo je razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Samo namreč kršitve postopka ne more odpraviti, saj bi bila sicer strankama v postopku odvzeta pravica do pritožbe, ki je ustavno varovana kategorija. S sankcioniranjem kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč varovana predvsem pravica do pritožbe.(2) V novem postopku mora sodišče prve stopnje (primarno) obravnavati izpostavljene nepravilnosti in ponovno presoditi o zadevi v celoti.

11. Podlaga za dodelitev zadeve v sojenje drugemu sodniku je podana v 356. členu ZPP. Pri tem se je upošteval časovni element (tožba je bila vložena v letu 2012), ob upoštevanju, da je sodnik v predmetni zadevi že zavzel dokončno stališče in v tem okviru ni obravnaval vseh spornih pravno pomembnih vprašanj.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Poleg tega pritožnika tehtno izpostavljata tudi, da na delu, za katerega bi se lahko domnevalo, da se tožbeni zahtevek nanaša nanj, živa meja na slikah v izvedenskem mnenju ni razvidna.

Op. št. (2): Primerjaj Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 307.