Jedro

Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema in se odgovornost prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Predaja prosilca se ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa toženke, zato se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142- 3281/2025/9 (1221- 03) z dne 12. 12. 2025, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, ta predaja pa se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 3. 10. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2. V obrazložitvi je ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Obrazložilo je, da je toženka pri svoji presoji preverjala ne le obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, temveč tudi nevarnost nastanka nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s tožnikom v primeru predaje, vendar navedeno ni bilo izkazano, saj tožnik v zvezi s tem relevantnih okoliščin ni navedel, v tožbi pa tudi ni pojasnil, katera dejstva dokazujejo nasprotno. Zavrnilo je tudi tožbene ugovore, da toženka ni izpolnila svoje obveznosti pridobivanja informacij glede stanja prosilcev za azil, ki so vrnjeni na Hrvaško, saj taka obveznost zaradi pomanjkanja navedb o okoliščinah ustrezne teže (resnosti) ni nastopila, pri čemer se je sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropske Unije. Glede tožnikovega sklicevanja na sodno prakso različnih sodišč (Upravnega sodišča: I U 1222/2022, Vrhovnega sodišča: I Up 111/2023, I Up 251/2016, I Up 193/2022 in SEU: C-578/16 PPU) pa je Upravno sodišče navedlo, da so navedbe posplošene, brez konkretne povezave naštetih zadev z obravnavanim primerom, zaradi česar jih ne more niti preizkusiti in so zato neutemeljene.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo 9. 3. 2026 vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. V naknadni vlogi z dne 13. 4. 2026 je pritožnik tudi izpostavil, da je že potekel šestmesečni rok za njegovo predajo, kar naj Vrhovno sodišče upošteva pri svoji odločitvi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila. V obvestilu sodišču z dne 15. 4. 2026 pa je navedla, da je za pritožnika rok za predajo iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III potekel, zato bo toženka po prejemu pravnomočne odločitve o predaji pritožnika svoj sklep razveljavila in obravnavala pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodno zaščito.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

7. Uredba Dublin III določa, da se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek (prva poved 29. člena Uredbe Dublin III). Kadar pa se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne (drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III).

8. Med strankama je nesporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnika, to je od dne 3. 10. 2025, preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane sodbe Upravnega sodišča dne 6. 2. 2026, zato pritožnik teh okoliščin v postopku pred Upravnim sodiščem ni mogel uveljavljati. Rok se je iztekel v času trajanja pritožbenega postopka, in sicer po tem, ko je tožnik vložil pritožbo na Vrhovno sodišče, zato je Vrhovno sodišče dejstvo poteka tega roka upoštevalo v tem pritožbenem postopku.

9. Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je, kot že navedeno, v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.

10. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo torej toženka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način.

11. Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne sme izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12. Ker so z navedenim odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo (preostalih) pritožbenih razlogov, se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

-------------------------------

1.Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2.Vrhovno sodišče je pritožbo prejelo 17. 4. 2026.

3.Dopisa pritožnika z dne 13. 4. 2026 in toženke z dne 15. 4. 2026.

4.Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-201/16 z dne 25. 10. 2017. V okviru pravnih pravil o postopku v zvezi z mednarodno zaščito po ZMZ-1 odložilni učinek zaradi vložitve tožbe zoper tovrstni sklep ali pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v taki zadevi ni predviden in lahko predajo izvrši tožena stranka ne glede na obstoj upravnega spora pred sodiščem.

5.V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III.

6.Sodba VSRS I Up 127/2024 z dne 11. 6. 2024.