Jedro

Denacionalizacijski upravičenci niso tisti, ki so dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela to pravico, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti, ne pa tudi dejstva, na podlagi katerih kakšno pogodbo ali sporazum uporabi. Takšno dejstvo je tudi državljanstvo. Ker tožnika nista sledila zahtevi tožene stranke in tudi nista navedla sprejemljivega razloga, zakaj nepridobitve ameriškega državljanstva za denacionalizacijskega upravičenca nista izkazala, je tožena stranka pravilno zaključila, da nista izkazala statusa denacionalizacijskih upravičencev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo kot neutemeljeno tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 6.1.2004, s katero je ta zavrnila zahtevo tožečih strank za denacionalizacijo 2/4 vile v S. Tožena stranka je ugotovila, da je bilo omenjeno premoženje podržavljeno pokojnemu A.A. in B.B. z odločbo Komisije za nacionalizacijo z dne 1.4.1960. Ker pa vlagatelja nista dokazala, da v tem času prejšnja lastnika nista bila državljana ZDA, čeprav sta takrat že prebivala v ZDA, sta po sporazumu o denarnih terjatvah državljanov ZDA do FLRJ z dne 5.11.1964 imela pravico dobiti odškodnino za predmetno nacionalizirano premoženje od ZDA, zato jima ne gre status upravičencev po ZDen.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka, ki je odločila, da A.A. in B.B. ne gre status denacionalizacijskih upravičencev, pri svoji odločitvi pravilno uporabila določbo 2. odstavka 10. člena ZDen. Iz zakonskega besedila omenjene določbe ter odločb Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98) in Up-547/02-22 z dne 8.10.2003 (Uradni list RS, št. 108/03) izhaja, da upravni organ po uradni dolžnosti ugotavlja le, ali je oseba imela pravico do odškodnine od tuje države, ni pa mu z zakonom naloženo, da po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva, na podlagi katerih pogodbo uporabi. V obravnavanem primeru je takšno dejstvo ameriško državljanstvo, ki je bilo po Sporazumu med Vlado SFRJ in Vlado ZDA o terjatvah državljanov ZDA pogoj, da je prejšnji lastnik, katerega premoženje so odvzeli jugoslovanski organi v času od 19.7.1948 do 5.11.1964 lahko uveljavljal odškodnino od ZDA, s tem, da je moral biti ameriški državljan na dan podržavljenja in na dan podpisa sporazuma. Med strankama ni sporno, da je A.A. bil ameriški državljan, saj to izhaja iz mrliškega lista ter, da je B.B. ob nacionalizaciji že živel v ZDA, torej tudi glede njega obstaja možnost, da je že tedaj imel ameriško državljanstvo. Sodišče pa sprejema oceno tožene stranke, da tožnika nista izkazala, zakaj zahtevanih potrdil o državljanstvu nista mogla predložiti ter ugotavlja, da tudi v tožbi nista navedla nobenega sprejemljivega razloga. Le splošne navedbe, da je "A.A. postal državljan ZDA zagotovo po letu 1965, B.B. pa nikoli", pa za njune trditve ne morejo zadoščati.

Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da sta izpodbijana odločba tožene stranke in izpodbijana sodba nezakoniti in protiustavni, ker sta glede zahtevanih potrdil o državljanstvu ZDA v nasprotju z 2. odstavkom 10. člena ZDen-B ter temeljita na obrnjenem dokaznem bremenu. Zato sta v nasprotju z načelom zakonitosti in ne spoštujeta pravice do enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom, saj osebe iz ZDA brez razumnega razloga obravnavata strožje. Hčerka A.A. je pooblaščencu tožnikov sporočila, da B.B. nikoli ni postal ameriški državljan, A.A. pa zagotovo po letu 1965, potrdil, kdaj sta postala oziroma nista postala državljana ZDA, pa ne more pridobiti. V predmetni zadevi je bila 1/4 nepremičnine vrnjena C.C., za katero ni bilo potrebno dokazovati neobstoj francoskega državljanstva, temveč se to zahteva le od oseb iz ZDA. Zahtevo za denacionalizacijo je že enkrat reševalo Vrhovno sodišče RS in takrat vloga ni bila nepopolna, temveč naj bi to postala po dvanajstih letih. Izpodbijana odločba in sodba zavračata denacionalizacijo dveh (celih) četrtin vile. Iz nacionalizacije pa je bilo izvzeto 3/4 stanovanja. Če obveljata izpodbijana odločba in sodba, bi šlo za novo podržavljanje premoženja v letu 2005, saj bi bil dodatno podržavljen del tega stanovanja, za katerega vrnitev 3/4 je na Okrožnem sodišču v Murski Soboti vložena tožba zoper Mestno občino. Pravnomočna zavrnitev 2/4 vile bi pomenila, da ti četrtini v nobenem delu zaradi res iudicata več ne moreta biti predmet omenjene tožbe. Po mnenju pritožbe gre za novo razlastitev brez odškodnine v nasprotju z 33. in 69. členom Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo upravnemu sodišču v novo sojenje.

Tožnika sta dne 4.4.2007 Vrhovnemu sodišču RS posredovala dopolnitev pritožbe, v kateri sta navedla, da je bila med trajanjem predmetnega postopka z odločbo Upravne enote Murska Sobota z dne 30.10.2006 tožnikoma v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom pravnomočno priznan status denacionalizacijskih upravičencev. Dopisu sta priložila tudi odločbo Upravne enote Murska Sobota z dne 30.10.2006. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožbo tožnikov potrebno obravnavati kot pritožbo po ZUS-1, saj so denacionalizacijske odločbe izvršljive šele s pravnomočnostjo.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot je že pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, je v obravnavani zadevi sporno, ali sta A.A. in B.B. denacionalizacijska upravičenca glede na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 - odl. US), ki določa, da niso denacionalizacijski upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je določena oseba imela to pravico, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa upravnemu organu ni z zakonom naloženo, da po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva, na podlagi katerih kakšno pogodbo ali sporazum uporabi. V konkretnem primeru je takšno dejstvo ameriško državljanstvo, saj je Sporazum med Vlado SFRJ in Vlado ZDA o terjatvah državljanov ZDA (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe in sporazumi, št. 9/65) omogočal državljanom ZDA, da so v času od 19.7.1948 do 5.11.1964 lahko uveljavljali svoje terjatve, ki so se nanašale na nacionalizacijo in druge razlastitve premoženja s tem, da je moral biti ameriški državljan na dan podržavljenja in na dan podpisa sporazuma. Glede na dejstvo, da je bil A.A. nedvomno ameriški državljan, kot to izhaja iz mrliškega lista ter, da je B.B. ob nacionalizaciji že živel v Ameriki, je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnala pravilno, ko je pooblaščenca tožnikov pozvala na predložitev dokazil glede pridobitve ameriškega državljanstva za imenovana. Ker pa tožnika nista sledila zahtevi tožene stranke in tudi nista navedla nobenega sprejemljivega razloga, zakaj (ne)pridobitve ameriškega državljanstva za A.A. in B.B. nista izkazala, tožena stranka ni mogla priti do drugačne odločitve kot, da je zaključila, da nista izkazala statusa denacionalizacijskih upravičencev. Pritožbeni ugovor, da gre za neenako obravnavanje, saj C.C., ki ji je bila vrnjena 1/4 predmetne nepremičnine, ni bilo potrebno dokazovati neobstoja francoskega državljanstva, na drugačno odločitev ne more vplivati.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni ugovor, da bi glede na to, da je bilo iz nacionalizacije izvzeto 3/4 stanovanja, v primeru, da bi izpodbijana sodba ostala v veljavi, šlo za novo podržavljanje premoženja, glede katerega je v teku pravda pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti. V upravnih spisih se nahaja odločba o nacionalizaciji predmetne nepremičnine z dne 1.4.1960, kot tudi odločba z dne 27.6.1961, s katero je bilo iz nacionalizacije do 3/4 izvzeto stanovanje v prvem nadstropju predmetnega objekta ter se je pustilo v zasebni lasti prejšnjih solastnikov A.A., B.B. in E.E. Tudi če so v zemljiški knjigi v tem delu napačno navedli, da gre za družbeno lastnino, kot to zatrjujeta tožnika, pa to ne pomeni, da je bilo tudi to stanovanje podržavljeno in je zato možno v denacionalizacijskem postopku zahtevati njegovo vrnitev. Ker se po ZDen vrača le premoženje, ki je bilo podržavljeno po predpisih iz 3. ali na način iz 4. oziroma 5. člena, omenjeno, iz nacionalizacije izvzeto premoženje, ne more biti predmet denacionalizacije. Tako sta tožnika tudi morala ugotovitev lastninske pravice na navedenem stanovanju zahtevati pri civilnem sodišču. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati naknadno predložena odločba Upravne enote Murska Sobota z dne 30.10.2006, ki sicer ni predmet presoje v predmetnem upravnem sporu in iz katere izhaja, da je upravni organ, ki je A.A. in B.B. priznal status denacionalizacijskih upravičencev, svojo ugotovitev o njuni nepridobitvi ameriškega državljanstva oziroma pridobitvi le-tega po letu 1965, oprl izključno na izjavo pooblaščenca vlagateljev, kar pa je glede na sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS nepravilno.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.