Jedro

V obravnavanem primeru odmere davka od premoženja je sporno upoštevanje garaže v skupni vrednosti stavbe in s tem pri zmanjšanju davčne osnove. O tem ZDO nima posebnih določb, jo pa uvršča med premoženje iz 1. točke 156. člena, katerega vrednost se zniža, in to pod pogojem stalnega bivanja v stanovanjskih prostorih, to je v prostorih, ki so namenjeni bivanju in ki lahko kot pomožni prostor vključujejo tudi garažo. Pri tem po presoji sodišča ni bistveno, kje je vhod v garažo oziroma njegova neposredna povezanost z vstopom v stanovanjsko hišo. Bistveno je, da pripada stanovanju in da kot takšna služi svojemu namenu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Ljubljana št.DT4221-16905/2010-061D z dne 20. 8. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril in naložil v plačilo davek od premoženja za leto 2010 v višini 9,49 EUR. Svojo odločitev utemeljuje z določbami Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO), ki se nanašajo na odmero in plačilo davka od premoženja, z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki opredeljujejo zavezanca, osnovo in davčne oprostitve ter z določbami Pravilnika o valorizaciji zneskov za odmero davkov po Zakonu o davkih občanov za leto 2010. 2. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Pri tem ugotavlja, da prvostopni organ tožniku v skladu z določbami ZDO ni odmeril davka od premoženja od solastniškega deleža na stanovanjskih prostorih v stavbi v izmeri 54,42 m2, saj v tem delu tožnik izpolnjuje pogoje (za oprostitev) iz 158. člena ZDO, temveč le od nepremičnine – garaže v izmeri 16,20 m2, ki jo je tožnik kot samostojni objekt napovedal v davčni napovedi. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih bi bilo pri odmeri davka oziroma njegovem znižanju treba upoštevati v skupno površino prostorov, ki je davka prosta, tudi garažo, drugostopni organ še navaja, da ZDO garaže po namenu uporabe posebej ne opredeljuje ter da je zato pri presoji, ali je določene prostore šteti za garažo, treba upoštevati Zakon o evidentiranju nepremičnin, ki v četrtem odstavku 79. člena določa, da podrobnejšo delitev dejanske rabe dela stavbe, za katero se smiselno uporablja veljavna klasifikacija vrste objektov, objavi geodetska uprava kot metodološko navodilo na svojih spletnih straneh. Iz razvrstitve vrste prostorov glede na namen uporabe, ki ga je kot navodilo dne 26. 3. 2007 izdala Geodetska uprava izhaja, da je garaža prostor, ki pripada stanovanju in ki se ga dejansko uporablja za parkiranje vozila. Garaža mora imeti ustrezna vrata in toliko nezasedenega prostora, da lahko lastnik garaže svoje vozilo v celoti zapelje v ta prostor. Na tej podlagi drugostopni organ ugotavlja, da iz davčne napovedi, uradnega zaznamka z dne 3. 11. 2010 in iz zapisnika o zaslišanju stranke sledi, da je sporna garaža objekt z vhodom, ki je ločen od vhoda v stanovanjsko stavbo, ter da ga je zato, ne glede na to, da stoji zraven hiše oziroma se drži stavbe, šteti za samostojen objekt, od katerega se davek od premoženja posebej odmerja. To izhaja tudi iz davčne napovedi, v kateri je tožnik garažo opredelil kot vrsto premoženja posebej, kot samostojne stanovanjske prostore. Zato mu je bil davek pravilno odmerjen. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na slabo premoženjsko stanje pa drugostopni organ še pojasni, da so tožnikove navedbe v tej zvezi lahko podlaga za odpis, delni odpis ali odlog plačila davka, kar pa ni predmet tega postopka.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi oporeka ugotovitvi, da je garažo kot samostojen objekt sam napovedal v davčni napovedi. Trdi, da davčne napovedi ni videl in da je ni napisal. Meni, da je davčno napoved napisal davčni kontrolor, s katerim je urejal zadeve v zvezi s plačevanjem nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Vse pritožbe v tej zvezi lahko tudi predloži, iz njih pa je razvidno, da oporeka vrednotenju garaže kot stanovanjskega prostora ter obenem zahteva, da se polovica garaže upošteva kot kurilnica. Želi, da se mu davek od premoženja in nadomestilo odmeri pravično in skladno z dejansko uporabo ter predpisi in ne na podlagi užaljenosti uradnikov in avtomatizma postopkov. Tožnik ne ve, da bi garažo opredelil posebej kot samostojne stanovanjske prostore, saj obrazca napovedi ni videl v celoti, oziroma je celo zahteval, da se garaža ne šteje kot samostojni objekt, ker je v njej kurilnica in dimnik ter da se je ne obravnava kot stanovanjski prostor in uskladi s točkovanjem nepremičnin pri izračunu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožnik v nadaljevanju povzame vsebino svoje pritožbe v zadevi nadomestila ter poudari, da je tudi izpodbijana odločba, tako kot tista o odmeri nadomestila, izdana na podlagi pomanjkljivih in podtaknjenih podatkov ter da je kot taka, z ozirom na dejansko rabo prostorov, nepravilna.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po določbah drugega odstavka 158. člena ZDO se osnova za davek od premoženja iz 1. točke 156. člena tega zakona, ki obsega stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže, zniža za znesek, ki ustreza vrednosti 160 m2 stanovanjske površine, ugotovljene na način iz prejšnjega odstavka. Davčna osnova se zniža pod pogojem, da je lastnik ali njegovi ožji družinski člani oziroma uživalec v letu pred letom, za katero se davek odmerja, stalno bival v stanovanjskih prostorih.

7. V konkretnem primeru ni sporno tožnikovo stalno bivanje v stanovanjskih prostorih, na katerih ima solastniški delež in tudi ne zmanjšanje davčne osnove iz tega naslova. Sporno je upoštevanje garaže v skupni vrednosti stavbe in s tem pri zmanjšanju davčne osnove. O tem zakon nima posebnih določb, jo pa uvršča med premoženje iz 1. točke, katerega vrednost se zniža, in to pod pogojem stalnega bivanja v stanovanjskih prostorih, to je v prostorih, ki so namenjeni bivanju in ki lahko kot pomožni prostor vključujejo tudi garažo. Pri tem pa po presoji sodišča ni bistveno, kje je vhod v garažo oziroma njegova neposredna povezanost z vstopom v stanovanjsko hišo, kot to izhaja iz razlogov druge stopnje. Bistveno je, da pripada stanovanju in da kot takšna služi svojemu namenu, kot to nenazadnje sledi tudi iz navodila Geodetske uprave, na katero se prav tako sklicuje organ druge stopnje v svojih razlogih. Čim pa je tako, so razlogi izpodbijane odločbe sami s sabo v nasprotju in obenem pomanjkljivi do te mere, da je ni mogoče preizkusiti, saj se dejansko stanje v tej smeri ni ugotavljalo. Ugotavljale so se le okoliščine v zvezi z vhodom v garažo oziroma vstopom v stanovanjsko hišo ter na tej podlagi sprejel sklep, da gre za samostojen objekt, od katerega se davek posebej odmeri. Pa še to zgolj na podlagi tožnikove davčne napovedi in njegovih ustnih izjav, brez kakršnekoli listinske podlage.

8. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek.

9. Sodišče je na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.