Jedro

Če povzroči škodo voznik nezavarovanega motornega vozila, odgovarja Slovensko zavarovalno združenje tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje, izplačano odškodnino, skupaj z obrestmi in stroški, pa ima pravico izterjati od lastnika nezavarovanega motornega vozila in povzročitelja škodnega dogodka.

Glede na to, da je oškodovanec ne le privolil, ampak povzročitelja nesreče, za katerega je vedel, da je mladoleten in da za upravljanje traktorja nima vozniškega dovoljenja, celo vzpodbujal k vožnji z neregistriranim oziroma nezavarovanim manjšim traktorjem, ki poleg voznikovega ni imel nobenega dodatnega sedeža za prevoz oseb (sopotnikov) in se posledično usedel kar na levi blatnik tega traktorja, je po oceni pritožbenega sodišča k nastali škodi prispeval 30 %.

Presoja višine odškodnine za negmotne škode zaradi stisnjenja 4. in

5. ledvenega vretenca ter obtolčenine levega ličničnega predela.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. 1. in

2. izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati (namesto 5.822.500,00 SIT) 4.795.000,00 SIT odškodnine in (namesto 516.840 SIT) 249.106,50 SIT pravdnih stroškov.

V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijani, a nespremenjeni ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni plačati

79.750,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 5.822,500,00 SIT in pravdne stroške v znesku

516.840,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.7.2003 dalje do plačila, v roku 15 dni. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev nad dosojenim zneskom 2.940.000,00 SIT. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz druge in tretje točke

1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.

list RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo).

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe ustrezno spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je tožeča stranka za nastalo škodo soodgovorna najmanj v višini 30 %. Vozila se je na blatniku traktorja, kar je skrajno neodgovorno. Traktor je bil zaradi tega neprimerno obremenjen in neprimeren za vožnjo. Nihče ni silil tožeče stranke v tako vožnjo, prav tako je tožeča stranka vedela, da vozi traktor voznik, ki je še mladoleten in nima ustreznega izpita za traktor. Odškodnina za nastalo škodo je po oceni pritožnice ocenjena previsoko. Meni, da bi bil primeren znesek za fizične bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem največ v višini 1.000.000,00 SIT. Izvedenčeva ugotovitev, da se tožeča stranka ni smela ukvarjati z rekreativnimi športi, je nepomembna, ker se tožeča stranka ni ukvarjala s športom. Prav tako je nepomembno, da tožeča stranka ni mogla opravljati vajeniške prakse in da je zaradi tega izgubila letnik in nato tudi šolanje. Nobenega dokaza ni, da bi tožeča stranka izgubila šolanje zaradi predmetne poškodbe. Precejšnje težave je imela že v osnovni šoli, tožena stranka pa je v zvezi s tem predlagala celo poizvedbe o šoli, vendar jih sodišče prve stopnje ni opravljalo. Mnogi so imeli še hujše poškodbe, pa so končali šolanje in tudi naredili letnik. Tudi nadaljnji razvoj tožeče stranke kaže, da obstaja veliko večja verjetnost, da letnika ne bi napravila, tudi če škodnega dogodka ne bi bilo. Odškodnina za strah v višini 350.000,00 SIT je dosojena daleč nad aktualno sodno prakso. Prav močno tožeče stranke situacija ni mogla vznemirjati, saj je 7.3.2002 na zaslišanju izpovedala, da je imela pol leta po nesreči še eno nesrečo z motorjem, torej se je upala voziti z motorjem, kljub vsem težavam s hrbtenico, ki jih je zatrjevala. Glede na aktualno sodno prakso, zdravstveno dokumentacijo, navedbe tožeče stranke in izvedeniško mnenje bi bila primerna odškodnina za strah v višini 200.000,00 SIT. Previsoko je dosojena tudi odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Znesek v višini 5.000.000,00 SIT je popolnoma neprimeren. Tožeča stranka pred spornim dogodkom ni opravljala nikakršnih del, kjer bi se morala sklanjati do skrajnih mej, ni skakala z višine in ni izvajala ekstremnih ekskluzivnih športnih aktivnosti, kar je celo sama izjavila in je potrdila tudi njena mama. Tožeča stranka živi približno tako kot prej. Tožeča stranka je sama izjavila, da je prekinila pogodbo z M., ker ne sme dvigovati težkih bremen, izvedenec pa ni nikjer zabeležil, da mu je dvigovanje težkih bremen prepovedano. Uporabiti tabelo Zavarovalnice Triglav je nepravilno za določanje invalidnosti, saj obstajajo še tabele drugih zavarovalnic, pa tudi tabele Zavoda za zdravstveno zavarovanje in Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Tabele invalidnosti nič ne povedo o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izraza invalidnost pa seveda tudi ni možno uporabljati pavšalno.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni pretirano ovirana v svojem družbenem življenju, da se s športom tako in tako že prej ni ukvarjala in da je šolanje za poklic trgovca prekinila, ker je v prevzgojnem domu. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo upoštevati lastne navedbe tožeče stranke o 40 % zmanjšanju življenjske aktivnosti. Pritožnica še vedno misli, da bi bilo potrebno ugotoviti, zakaj se tožeča stranka nahaja v prevzgojnem domu, kaj je počela in kakšno aktivnosti je zmogla. V zvezi s tem bi moralo sodišče prve stopnje opraviti poizvedbe na šoli. Pritožnica meni, da bi bila primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti največ 3.000.000,00 SIT. Tožena stranka predvsem opozarja, da ima možnost in dolžnost, da kasneje od povzročitelja prometne nesreče regresira povzročeno škodo. Povzročitelj je bil ob škodnem dogodku otrok, star okoli 15 let, in vrstnik tožeče stranke. Oba sta bila lahkomiselna. Ne more pa sedaj vseh posledic nositi samo voznik, ki je bil v trenutku škodnega dogodka za volanom, vsi ostali pa kot "grozd" na neregistriranem traktorčku.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa tudi tistih procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

V času škodnega dogodka je veljal Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP; Ur. list RS, št. 70/94-29/96), ki je v 38. členu določil pravico oškodovanca, ki mu je bila škoda povzročena z uporabo motornega vozla, katerega lastnik oziroma uporabnik se ni zavaroval proti avtomobilski odgovornosti, zahtevati odškodnino od Slovenskega zavarovalnega združenja (prej Slovenskega zavarovalnega biroja - glej Zakon o spremembah in dopolnitvah ZOZP, Ur.

list RS, št. 67/2002). Slovensko zavarovalno združenje odgovarja tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje (in sicer največ do zavarovalne vsote, ki je bila kot najnižja predpisana na dan škodnega dogodka), izplačano odškodnino skupaj z obrestmi in stroški, pa ima nato pravico izterjati od lastnika nezavarovanega motornega vozila in povzročitelja škodnega dogodka (41. člen ZOZP).

Tožena stranka Slovensko zavarovalno združenje v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, kako in zakaj je prišlo do prometne nesreče. Ugovarja pa oceni sodišča prve stopnje, da je bila za posledice prometne nesreče soodgovorna tudi tožeča stranka, in sicer ne le do višine 15 %, temveč do višine najmanj 30 %. Če upoštevamo, da je tožeča stranka ne le privolila, ampak voznika M.V., za katerega je vedela, da je mladoleten in da za opravljanje traktorja nima vozniškega dovoljenja, celo vzpodbujala k vožnji z neregistriranim oziroma nezavarovanim manjšim traktorjem, ki poleg voznikovega ni imel nobenega dodatnega sedeža za prevoz oseb (sopotnikov) in se zato usedla na levi blatnik tega traktorja, 15 % prispevek tožeče stranke k nastali škodi res ni ustrezen. Po oceni pritožbenega sodišča in na podlagi ugotovljenih okoliščin prometne nesreče je ustrezno njen prispevek oceniti v višini 30 %.

V času obravnavane nesreče je bila tožeča stranka stara 15 let in pol ter tik pred vstopom v Srednjo trgovsko šolo na Poljanski cesti v Ljubljani (do škodnega dogodka je namreč prišlo le nekaj dni pred začetkom pouka v šolskem letu 2000/2001). Diagnoza njenih poškodb se je glasila: stisnjenje četrtega in petega ledvenega vretenca in obtolčenina levega ličničnega predela. Zdravljenje tožeče stranke je potekalo konzervativno, saj so takšni zlomi ledvenih vretenc sami po sebi stabilni in za zacelitev ni potrebna dodatna imobilizacija (mavčev steznik) ali operacija, temveč le krepitev hrbteničnih in trebušnih mišic (iz 5. strani izvedeniškega mnanja). Zato je potrebno po akutni fazi pričeti z aktivnimi vajami - fizioterapijo, šolo pravilnega gibanja, pobiranja predmetov s tal, izogibanjem nošnje težjih bremen in podobno (iz izvedeniškega mnenja na

6. strani). Tožeča stranka je bila v bolnici hospitalizirana 12 dni, pri čemer je imela šest dni predpisano strogo ležanje - odvajanje vode in blata ter osebno higieno je zato opravljala v postelji v sobi z več bolniki. V bolnici je vsakodnevno dobivala injekcije. Nato je sledila 14-dnevna rehabilitacija v Dolenjskih toplicah z intenzivno fizioterapijo ter 15-kratno ambulantno izvajanje fizioterapije na Soči. Poleg tega je bila tožeča stranka 17-krat izpostavljena rentgenskim žarkom in 6-krat na pregledu pri specialistu ali osebnem zdravniku. Najprej je trpela neprestane hude telesne bolečine (6 dni), nato občasne (4 dni), kumulativno prikazano 10 dni. Srednje hude bolečine je trpela kumulativno 20 dni, nato pa 30 dni lažje, ki jih čuti še sedaj. Za to obliko nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo odškodnino v znesku 1.500.000,00 SIT.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka v prometni nesreči padla pod traktor, se izpod njega izvlekla, vendar se nato ni mogla postaviti na noge. Ob škodnem dogodku je zato utrpela hud primarni in sekundarni strah, pri čemer je slednji v celoti izzvenel šele po štirih mesecih intenzivne fizioterapije. Za to obliko škode je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo 350.000,00 SIT odškodnine.

Obravnavana poškodba je tožeči stranki zapustila zmanjšano gibljivost njene hrbtenice, kar po tabeli Zavarovalnice Triglav predstavlja 30 % invalidnost. Omenjeni odstotek je izpostavil izvedenec travmatolog in predstavlja enega od indikatorjev za splošno oceno tožnikovih omejitev življenjske sposobnosti. Predvsem sodišče prve stopnje svoje odločitve glede te oblike škode ni oprlo le na to okoliščino, kot bi to izhajalo iz razlogov pritožbe. Tožeča stranka je navedla, da zaradi poškodbe težko dalj časa sedi, dviguje kaj težkega in ima težave s spanjem. Sodišče prve stopnje je temu upravičeno sledilo. Tudi izvedenec je v svojem mnenju namreč zapisal, da so težave po obdobju aktivnih vaj za okrepitev hrbtnih in trebušnih mišic pogojene predvsem z neadekvatno okrepljenim mišičnim steznikom in nerazgibanostjo hrbtenice ter, da mora s takšno poškodbo nastali "hrbteničar" filozofsko spremeniti svoj vsakdanjik (iz 6. strani izvedenskega mnenja). Nedvomno gre, posebej v primeru tako mladega človeka kot je tožnik, za hude omejitve v številnih življenjskih aktivnostih, ki pogojujejo in bodo tudi v prihodnosti pri tožniku pogojevale duševne bolečine. Brezpredmetno pa je pritožničino vztrajanje na tem, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ugotavljati, ali bodo posledice poškodbe tožečo stranko ovirale tudi pri opravljanju poklica trgovca, športnih aktivnostih in družabnem življenju. Sodišče prve stopnje je že na podlagi izpovedb matere tožeče stranke in listin v spisu ugotovilo, da je tožeča stranka šolanje prekinila zaradi odhoda v prevzgojni dom, da se pred škodnim dogodkom sploh ni ukvarjala s športom in tudi ni imela kakšno posebno družabno življenje. Teh okoliščin sodišče pri odmeri odškodnine torej ni upoštevalo. Poizvedbe, ki jih je v zvezi s tem predlagala tožena stranka (na bivši) šoli tožeče stranke, in pri njih vztraja tudi v pritožbi, bi bile zato nepotrebne. Za zgoraj opisane, na prvi stopnji upoštevane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo

5.000.000,00 SIT odškodnine.

Pravna podlaga za odločanje o višini odškodnine je v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 - Ur. list RS, št. 88/99), ki vsebuje merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Ta merila je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje uporabilo pravilno pri odmeri odškodnine za vse tri oblike vtoževane nepremoženjske škode.

Tako prisojena denarna odškodnina v celoti ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz navedenega določila ZOR. Prisoja nižje odškodnine bi po ugotovitvah pritožbenega sodišča, tudi glede na primerjavo s prisojo v odškodninskih zadevah, ki so podobne obravnavani, izstopala navzdol in je zato pritožbeno izvajanje v smeri znižanja odškodnine za vse postavke neutemeljeno.

Končni znesek odkodnine, ki ga mora tožena stranka plačati tožeči stranki, je zato po odločitvi pritožbenega sodišča nižja zaradi višjega 30 % prispevka tožeče stranke k nastali škodi. Od priznane odškodnine v višini 6.850.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo je zato tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati za 1.027.500,00 SIT manj odškodnine, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

Ne le zaradi drugačnega uspeha pravdnih strank v posledici delne spremembe izpodbijane sodbe, ampak tudi zaradi napačnega pristopa k odločanju o pravdnih stroških, je pritožbeno sodišče delno spremenilo tudi stroškovno odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Po izračunu pritožbenega sodišča je tožeča stranka v tej pravdi uspela s približno 70 % (70 % po temelju in 71 % po višini) svojega zahtevka, zaradi česar bi ji bila tožena stranka od že na prvi stopnji odmerjenih 708.000,00 SIT pravdnih stroškov dolžna plačati 495.600,00 SIT. Na drugi strani pa je bilo treba tudi toženi stranki priznati potrebne stroške pravdnega postopka in jih v višini 30 % naložiti v plačilo tožeči stranki. Tožena stranka je v skladu z vrednostjo spornega predmeta in vrednostjo točk po Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah upravičeno priglasila skupaj 4725 odvetniških točk (po 900 točk za prvo pripravljalno vlogo ter zastopanje na prvem naroku, 675 točk za drugo pripravljalno vlogo ter po 450 točk za zastopanje za drugem, tretjem in četrtem naroku ter za tretjo in četrto pripravljalno vlogo), od tega 20 % DDV (20 % od 519.750,00 SIT je enako 103.950,00 SIT), takso za odgovor na tožbo v višini 47.945,00 SIT ter stroške izvedenca v višini

150.000,00 SIT, kar skupaj znaša 821.645,00 SIT. Od tega bi ji bila tožeča stranka dolžna povrniti 246.493,50 SIT (30%).

Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka tožeči stranki plačati 249.106,50 SIT pravdnih stroškov, nastalih med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev o delni spremembi 1. in 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje temelji na določbi 4. točke 358. člena ZPP.

Tožena stranka je delno uspela tudi s pritožbo. Tožeča stranka je dolžna povrniti polovico vseh potrebnih stroškov pritožbenega postopka. Polovični uspeh izhaja iz 100 % uspeha po temelju in neuspeha po višini. Tožeča stranka mora tako toženi stranki polovico od skupaj priznanih 150.050,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v katerih je vsebovano 625 točk za sestavo pritožbe, od tega 20 % DDV in 70.300,00 SIT takse za pritožbo.