Jedro

Tožnik se ne strinja z datumom nastanka invalidnosti, kajti skladno z drugim odstavkom 390. člena ZPIZ-2 je od datuma nastanka invalidnosti odvisno, kateri predpis bo uporabljen pri odmeri invalidske pokojnine. Tožena stranka je zatrjevala, da je bil datum nastanka invalidnosti pravnomočno ugotovljen, sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku ugotovilo pomanjkljivosti v zvezi z vročanjem odločbe, s katero je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine (tožniku odločba ni bila vročena osebno niti ni bila vročena članom njegovega gospodinjstva, temveč znanki družine), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka razveljavi, tožba pa v delu, ki se nanaša na odpravo prvostopenjske odločbe št. ... z dne 9. 4. 2013, zavrže. II. V preostalem delu (I., II. in IV. točka izreka) pa se pritožba zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dovolilo spremembo tožbe z dne 7. 11. 2014 (I. točka izreka). Odpravilo je odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 7. 2014 in št. ... z dne 7. 1. 2014 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna odločiti o pritožbi tožnika zoper odločbo št. ... z dne 9. 4. 2013 v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe ter nato odločiti tudi o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine tožniku (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi njegove stroške postopka (IV. točka izreka). Predlog za oprostitev plačila sodnih taks pa je zavrglo (V. točka izreka).

2. Zoper I. do IV. točko izreka prvostopenjske sodbe, je pritožbo vložila tožena stranka zaradi kršitve določb postopka ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom, s katerim je dovolilo spremembo tožbe z dne 7. 11. 2014, kršilo določbe postopka. Odločbo št. ... z dne 9. 4. 2013 je izdal organ prve stopnje in zoper njo je bilo mogoče vložiti redno pravno sredstvo, to je pritožbo. Skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(1) zoper tako odločbo ni dopustno uveljavljati sodnega varstva. Na nedopustnost takšne tožbe je tožena stranka opozarjala ves čas postopka. Glede na navedeno sodišče v socialnem sporu ne more in ne sme dovoliti spremembe tožbe sklicujoč se na 185. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(2) tako, da tožniku v nasprotju z določili ZDSS-1 dovoli sodno varstvo za primer, ko le-to ni dopustno. Razen tega je sodišče spremembo tožbe dovolilo šele s predmetnim sklepom, zato so kakršnikoli očitki toženi stranki v zvezi s spremenjeno tožbo nedopustni. Sodišče po dovolitvi spremembe tožbe zadeve sploh ni več obravnavalo, temveč je istočasno izdalo sodbo, kar že samo po sebi pomeni kršitev 185. člena ZPP. Razen tega tudi niso podane procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa. Tožena stranka meni, da tožnik zoper odločbo z dne 9. 4. 2013 sploh ni vložil pritožbe. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil predlog za spremembo oziroma odpravo odločbe v zvezi z upravnim sporom oziroma podrejeno za izrek odločbe z dne 9. 4. 2013 za nično, ki ga je tožnik med sodnim postopkom 6. 11. 2014 podal pri toženi stranki, dejansko predlog za izdajo dokončne odločbe o njegovi pritožbi in da naj bi to pomenilo, da je tožnik pravočasno vložil tožbo zaradi molka organa. Takšni zaključki sodišča so povsem protispisni. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2014 izrecno navaja, da je omenjeni predlog podan 6. 11. 2014, izredno pravno sredstvo v zvezi z upravnim sporom. Iz navedenega predloga ne izhaja zahteva za izdajo odločbe organa II. stopnje o pritožbi, niti ni določen rok niti ni navedeno opozorilo, da bo sicer vložena tožba zaradi molka organa. Tako ni podana nobena procesna predpostavka po določbi 72. člena ZDSS-1, ki se nanaša na vložitev tožbe zaradi molka organa. Razen tega tožena stranka do izdaje oziroma prejema izpodbijanega sklepa in sodbe sploh ni vedela, da je sodišče štelo, da je vložena tožba zaradi molka organa. Sodišče je tako s presojanjem odločbe z dne 9. 4. 2013 in tožnikovih trditev v zvezi z njo s procesno in vsebinsko odločitvijo, sprejeto na tej podlagi, zagrešilo več kršitev določb postopka ter tudi poseglo v upravno pristojnost. Nepravilno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo tudi povsem napačno vsebinsko odločitev. Sodišče je kot podlago za svojo zmotno odločitev o odpravi odločb in vrnitvi v odločanje toženi stranki upoštevalo navedbe tožnika, ki jih le-ta v upravnem postopku ni nikoli podal in toženi stranki tudi ni bila dana možnost, da v svoji, upravni pristojnosti, odloča o njih. S tem so mišljene tako navedbe o nepravilni vročitvi odločbe z dne 9. 4. 2013, o vložitvi pravočasne pritožbe zoper odločbo z dne 9. 4. 2013 itd. Sodišče je tudi v tem oziru poseglo v upravno pristojnost. Z vročitvijo odločbe z dne 9. 4. 2013 in pravočasnostjo pritožbe zoper njo bi se sodišče lahko ukvarjalo le, če bi tožena stranka predhodno tožnikovo pritožbo kot prepozno zavrgla in bi tožnik zoper tako odločbo uveljavil sodno varstvo. Sodišče tudi ni imelo nobene podlage, da bi pritožbo tožnika zoper odločbo z dne 7. 1. 2014 lahko štelo kot pritožbo zoper odločbo z dne 9. 4. 2013, še manj pa za ugotovitev pravočasnosti pritožbe. Nekritično je sledilo konstruktu tožnika, ki je nastal šele s pripravljalno vlogo z dne 7. 11. 2014 in to ne zaradi zatrjevanj tožene stranke, kot to prikazuje sodišče. Tožnik je že sam v tožbi pojasnil, da se zoper odločbo z dne 9. 4. 2013 ni pritožil. Tudi v dopolnitvi tožbe je potrdil, da je ta odločba res postala dokončna in pravnomočna. Ker je sodišče poklonilo vero tožniku in njegovim pričam, bi moralo upoštevati, da je priča Jerneja Lešnik na naroku 14. 3. 2016 pod prisego izpovedala, da se je tožnik z odločbo z dne 9. 4. 2013 seznanil šele, ko so prejeli odločbo z dne 18. 7. 2014 ter je šele potem zahteval tudi izvod odločbe. To pa pomeni, da pritožba z dne 27. 1. 2014 ni mogla biti vložena zoper odločbo z dne 9. 4. 2013, če tedaj in vse do julija 2014 zanjo sploh še niso vedeli, še manj pa z njo razpolagali. Sodišče v 81. in 82. členu ZDSS-1 tudi nima podlage, da toženi stranki nalaga odločanje o pritožbi. Vrnitev v upravno odločanje je predvidena v primeru, ko sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in glede predmeta odločanja iz odpravljenega upravnega akta, vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Predmet odpravljenih odločb je bila odmera invalidske pokojnine, vendar pa tožnik sploh ni podal nobenih tožbenih navedb. Vztrajal je pri odločanju o datumu invalidnosti, ki pa ni bil predmet odločanja z odpravljenima odločbama. Sodišče ni imelo nobene podlage za zaključek, da je bila pritožba zoper odločbo z dne 9. 4. 2013 vložena pravočasno. Sodišče namreč spregleda, da to, da je bila morda odločba z dne 9. 4. 2013 nepravilno vročena, sploh ni odločilno. Prejem odločbe namreč sanira morebitne nepravilnosti vročitve, kot to izhaja iz 98. člena ZUP. Pravočasnost pritožbe je vezana na prejem pisanja, le-to pa je tožnik nedvomno prejel. Navedenega pa sodišče sploh ni ugotavljalo, temveč se je ukvarjalo le s trditvami o nepravilni vročitvi, pa še glede tega je spregledalo spreminjanje in neprepričljivost izjav. Glede na vse dokaze bi sodišče lahko zaključilo le, da pritožba zoper odločbo z dne 9. 4. 2013 sploh ni bila vložena. Ker je odločitev sodišča napačna, je tudi napačna odločitev glede povrnitve stroškov postopka. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v zvezi z odločbama z dne 18. 7. 2014 in z dne 7. 1. 2014 kot neutemeljen v celoti zavrne, tožbo pa v delu, ki se nanaša na odločbo z dne 9. 4. 2013 zavrže, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi ter tožbo v celoti zavrže. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da tožena stranka v pritožbi sodbo dejansko izpodbija samo zaradi domnevno zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in ne iz razloga procesnih kršitev, kot to uvodoma zatrjuje. Tako naj pritožbeno sodišče njeno pritožbo presoja le v tej luči, ter s tem v zvezi v celoti upošteva tudi tožnikove navedbe v odgovoru na pritožbo in dejstva, da gre za nedovoljene pritožbene novote glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede domnevnih procesnih kršitev tožnik opozarja na določbo 286.b člena ZPP in na prekluzijo uveljavljanja postopkovnih kršitev šele v pritožbenem postopku. Tožena stranka si je namreč po spremembi tožbe z dne 7. 11. 2014 spustila v obravnavanje zadeve, s čimer se šteje, da je privolila v spremembo tožbe, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. V tem primeru torej ni podana kršitev 185. člena ZPP. Pritožbo je potrebno v tem delu zavreči. Glede domnevno nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa tožnik navaja, da gre, v zvezi z navedbami tožene stranke, da nikoli ni bila vložena pritožba zoper odločbo z dne 9. 4. 2013 in da tudi ne gre za molk organa, za nedovoljeno pritožbeno novoto, razen tega te navedbe tožene stranke tudi ne držijo. Tožnik je namreč vložil pravočasno pritožbo zoper odločbo z dne 7. 1. 2014 in hkrati tudi pritožbo zoper odločbo z dne 9. 4. 2013. Tožena stranka pa je sama med postopkom priznala, da tožniku njena odločba z dne 9. 4. 2013 sploh ni bila vročena in se z njo tudi ni mogel seznaniti pred letom 2015. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da odločba z dne 9. 4. 2013 ni postala dokončna in pravnomočna. Tožnik je s predlogom za ugotovitev ničnosti odločbe in s predlogom za spremembo ali odpravo sporne odločbe zahteval, da mu tožena stranka izda dokončno odločbo o njegovi pritožbi zoper odločbo z dne 9. 4. 2013. Zaradi molka organa je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik pravočasno vložil tožbo. Ker je tožena stranka narobe opredelila datum nastanka invalidnosti tožnika, je zmotno uporabila tudi materialni predpis in sicer Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(3) in s tem posledično tožniku odmerila bistveno nižjo invalidsko pokojnino, kot pa bi mu pripadala po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(4). S takim postopanjem pa je bila kršena tožnikova ustavna pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS ter enako varstvo pravic po 22. členu Ustave RS in po 120. členu Ustave RS, ki govori o pravici do sodnega varstva zoper odločitev upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na presojo odločb tožene stranke št. ... z dne 18. 7. 2014 in št. ... z dne 7. 1. 2014, ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere tožena stranka opozarja v pritožbi. Sodišče je razčistilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V presoji pred sodiščem prve stopnje je bila drugostopenjska odločba tožene stranke z dne 18. 7. 2014, s katero je bilo tožnikovi pritožbi vloženi zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 1. 2014 delno ugodeno in je bila navedena odločba odpravljena. Drugostopenjski organ je tožniku odmeril invalidsko pokojnino v znesku 492,34 EUR na mesec od 27. 4. 2013 dalje ter odločil, da se že izplačani zneski invalidske pokojnine poračunajo. S prvostopenjsko odločbo z dne 7. 1. 2014 je bila tožniku odmerjena invalidska pokojnina v nižjem znesku in sicer v višini 486,20 EUR na mesec od 27. 4. 2013 dalje.

7. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 9. 4. 2013 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 12. 3. 2013 dalje. Dne 14. 6. 2013 je bil izdan tudi nalog za izplačevanja akontacije pokojnine za čas od 27. 4. 2013 dalje. Tožnik se ne strinja z datumom nastanka invalidnosti, kajti skladno z drugim odstavkom 390. člena ZPIZ-2 je od datuma nastanka invalidnosti odvisno, kateri predpis bo uporabljen pri odmeri invalidske pokojnine. Tožena stranka je kot datum nastanka invalidnosti upoštevala datum 12. 3. 2013, torej datum, ko je bila tožniku z odločbo z dne 9. 4. 2013 priznana pravica do invalidske pokojnine. Tožnik pa meni, da je pri njemu invalidnost nastala že pred letom 2013, kar bi pomenilo, da bi bilo pri odmeri potrebno uporabiti določbe ZPIZ-1. Po tožnikovem mnenju naj bi bila namreč odmera po določbah navedenega zakona zanj ugodnejša (te trditve niti niso konkretizirane, saj iz dokumentacije v spisu ne izhaja, koliko bi znašala odmera pokojnine po določbah ZPIZ-1 v primerjavi z odmero po določbah ZPIZ-2).

8. Ker je tožena stranka zatrjevala, da je bil dan nastanka invalidnosti pravnomočno ugotovljen, je sodišče prve stopnje, utemeljeno razčiščevalo, ali je odločba, s katero je bilo odločeno o priznanju pravice do invalidske pokojnine, ki se skladno s tretjim odstavkom 108. člena ZPIZ-2 pridobi z dnem nastanka invalidnosti, postala pravnomočna.

9. Iz izpovedbe zaslišanih prič izhaja, da tožniku navedena odločba ni bila osebno vročena, niti ni bila vročena članom njegovega gospodinjstva, temveč znanki družine A.A.. S primerjavo podpisov je sodišče ugotovilo, da podpis na vročilnici ni niti tožnikov niti od njegovih družinskih članov in da je vročilnico podpisala A.A.. Iz zapisnika izhaja, da je tudi pooblaščenec tožene stranke s tem v zvezi navajal, da je podpis (očitno A.A.) precej podoben (očitno podpisu na vročilnici). Ker je tožena stranka zatrjevala, da je bil datum nastanka invalidnosti pravnomočno ugotovljen, sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku ugotovilo pomanjkljivosti v zvezi z vročanjem odločbe z dne 9. 4. 2013, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka bo morala v novem postopku razčistiti vprašanja, ki so se odprla tekom sodnega postopka in sicer glede vročitve oziroma seznanitve tožnika z odločbo z dne 7. 1. 2014, nadalje ali je bila zoper to odločbo vložena pritožba in če je bila, ali so podane procesne predpostavke za obravnavo take vloge (pravočasnost) ter nato s tem v zvezi sprejeti ustrezno odločitev. Vse omenjeno je v pristojnosti tožene stranke, kot le-ta tudi pravilno opozarja v pritožbi zoper izpodbijano sodno odločbo. Šele nato bo ponovno odločila o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine.

10. Upoštevaje navedeno stališče, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi v delu, ki se nanaša na naložitev toženi stranki, da odloči o pritožbi tožnika zoper odločbo št. ... z dne 9. 4. 2013. V zadevi namreč nikakor niso izpolnjene procesne predpostavke, da bi sodišče spremembo tožbe, kot je bila podana s pripravljalno vlogo z dne 7. 11. 2014 štelo kot novo tožbo zaradi molka organa po določbi drugega odstavka 72. člena ZDSS-1. Tožnik je tožbo razširil le v smeri, da izpodbija tudi prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 4. 2013. Za presojo navedene odločbe pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, saj prvič odgovor na vprašanje ali je bila sploh vložena pritožba zoper navedeno odločbo je v pristojnosti tožene stranke in drugič, tudi če bi bila vložena pritožba, pa organ o tej pritožbi ni odločil. Tožnikove vloge in sicer predloga za ugotovitev ničnosti odločbe z dne 9. 4. 2013 in pa predloga za njeno spremembo ali odpravo v zvezi z upravnim sporom, kar je tožnik vložil 7. 11. 2014, nikakor ni mogoče šteti, da gre za tožnikovo zahtevo, da tožena stranka v nadaljnjih sedmih dneh odloči o pritožbi. Kot to pravilno poudarja že tožena stranka, iz navedenega predloga, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa pod A/10, ne izhaja, da bi tožnik izrecno zahteval odločitev o pritožbi in da bi toženi stranki tudi določil rok za odločitev. Na omenjeno je tožena stranka opozarjala že pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da s temi navedbami nikakor ni prekludirana.

11. Ker niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo prvostopenjske odločbe z dne 9. 4. 2013, je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo v točki III izreka razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo. V preostalem delu (I., II. in IV. točka izreka) pa je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožnik v bistvenem delu z zahtevkom uspel (glede odprave izpodbijanih odločb z dne 18. 7. 2014 in z dne 7. 1. 2014), je sodišče tudi pravilno odločilo o povrnitvi stroškov postopka (IV. točka izreka).

12. Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče upoštevaje, da je tožena stranka s pritožbo delno uspela ter nadalje, da odgovor na pritožbo ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, na podlagi 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

(1) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. (2) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.