Jedro

Tožnik se je kot delavec prvotožene stranke poškodoval, ko je opravljal svoje delo na delovnem mestu „utopni kovač“ na delovnem stroju - pnevmatskem udarnem kladivu in mu je zaradi nepričakovane sprožitve pnevmatskega udarnega kladiva zmečkalo prste desne roke, poleg tega pa je prišlo tudi do zloma končnega dela mezinca desne roke. Delovanje udarnega kladiva pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, zato je prvotožena stranka za škodni dogodek odgovorna objektivno.

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova primarnega in sekundarnega strahu prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Glede na ugotovitve, da je tožnik ob nesreči doživel šok (še posebej, ko so mu povedali, koliko prstov mu je ostalo), da je ob nesreči utrpel kratkotrajen primarni strah močne intenzivnosti in da je bil vse od seznanitve s poškodbami in v obdobju po operativnem posegu pa do znakov celjenja rane zaskrbljen za izid zdravljenja (to je trajalo nekaj tednov, največ do enega meseca), znaša ustrezna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 2.000,00 EUR, kar je primerljivo tudi s prisojenimi odškodninami za to obliko nepremoženjske škode v podobnih primerih.

Izrek

1. Pritožbama tožnika in drugotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku II. točke izreka v zvezi s I. točko izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „I. Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 6.676,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe.

Prvotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe.

II. V presežku, to je še za zahtevanih 7.123,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2012 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.“

2. V preostalem se pritožbi tožnika in drugotožene stranke zavrneta, pritožba prvotožene stranke pa se zavrne v celoti in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Toženi stranki sta dolžni tožniku nerazdelno povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v višini 175,78 EUR v 15 dneh, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženima strankama, da sta dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 4.176,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe. V drugem odstavku I. točke izreka je naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh od prejema pisnega odpravka. V prvem odstavku II. točke izreka je v presežku, tj. še za zahtevanih 10.123,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2012 do plačila, tožbeni zahtevek zavrnilo. V drugem odstavku II. točke izreka je zavrnilo obrestni zahtevek za čas od 16. 5. 2012 do 29. 5. 2012. V III. točki izreka je naložilo toženima strankama, da sta dolžni tožniku od 1. 4. 2013 dalje nerazdelno solidarno obračunavati mesečno rento v znesku 150,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, preostalo neto razliko pa izplačati tožniku vsakega 5. v mesecu za tekoči mesec, že zapadle rentne obroke do pravnomočnosti sodbe pa izplačati tožniku solidarno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila, v 15 dneh. V IV. točki izreka je naložilo toženima strankama, da sta dolžna tožniku solidarno plačati znesek 530,90 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V V. točki izreka je naložilo toženima strankama, da sta dolžni plačati tožniku stroške postopka v znesku 1.262,45 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnitev pritožbenega zahtevka za plačilo višje nepremoženjske škode od prisojenega zneska (prvi odstavek I. točke izreka) se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zviša za 7.000,00 EUR. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravične odškodnine zmotno uporabilo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, saj je bila v podobnih primerih, kot je bil tožnikov, prisojena znatno višja odškodnina za enake poškodbe. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 750/2008 izhaja, da je bila oškodovancu, ki je utrpel amputacijo kazalca, sredinca in prstanca zgolj v višini zadnjega sklepa, prisojena odškodnina za strah 2.000,00 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 13.500,00 EUR in za skaženost 4.000,00 EUR. Poleg tega je iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 627/2007 razvidno, da je bila poškodovanki, ki je utrpela manjše poškodbe od tožnikovih (raztrganino na tretjem in četrtem prstu desnice ter zlom glavice srednjega členka prstanca), za kratek intenzivni strah ter obdobje časa trajanja blagega sekundarnega strahu prisojena odškodnina v višini 1.666,00 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 15 % pa 12.518,78 EUR. Predlaga, da se mu odškodnina iz naslova strahu zviša na 4.000,00 EUR, iz naslova skaženosti na 5.000,00 EUR in iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 13.500,00 EUR. Ob tem dodaja, da je drugotožena stranka škodo ocenila na približno takšen znesek, kot znaša celotna škoda, ki jo je utrpel tožnik. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del sodbe, obrazloženo pa le v delu odločitve sodišča prve stopnje o mesečni renti, se pritožujeta toženi stranki iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata pritožbenemu sodišču, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na rento, razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo moralo opraviti, saj ni odločilo o vseh dokaznih predlogih toženih strank. Menita, da je bila tožniku škoda, ki mu nastaja zaradi izgube pri plači, prisojena v previsokem znesku. Za ugotavljanje višine te škode je tožnik predlagal tri primerljive delavce, prav tako pa je tri primerljive delavce predlagala tudi drugotožena stranka. Pri tem je pojasnila, da je do razlike v plačah teh delavcev prišlo zaradi njihove osebne ocene, dodatka za minulo delo ter doseganja norme in da izračun razlik ne odraža tistega prikrajšanja, ki nastaja tožniku izključno zaradi spremenjene delovne zmožnosti, ki se kaže v spremembi delovnega mesta z nižjim količnikom od primerljivih delavcev. Na višino razlike so torej vplivali tudi dodatki za minulo delo in za delovno uspešnost, najverjetneje pa tudi različna stopnja davčnih olajšav posameznih delavcev. Drugotožena stranka je bila mnenja, da je treba prikrajšanje pri plači preračunati glede na osnovno plačo, pri tem pa preveriti tudi davčne olajšave. Zato je drugotožena stranka sodišču prve stopnje predlagala dodelitev dodatnega roka za pripravo primerjalnega izračuna, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo, temveč je o rentnem zahtevku tožnika odločilo le na osnovi s strani toženih strank predloženih podatkov (o delavcih, ki jih je kot primerljive predlagal tožnik), za katere pa sta toženi stranki menili, da niso primerni za primerjavo, ampak bi jih bilo treba dopolniti. Menita, da bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti podatke o plačah vseh predlaganih primerljivih delavcev in ugotoviti, kaj je bil razlog za višjo plačo primerljivih delavcev (količnik, osebna ocena, dodatek za delovno dobo, davčne olajšave) in šele nato odločiti o rentnem zahtevku. Sodišče prve stopnje pa je pri odločitvi upoštevalo le skupino delavcev, ki jo je predlagal tožnik (ki pa po mnenju toženih strank niso primerljivi). Drugotožena stranka v pritožbi tudi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbo zavarovalne pogodbe, ki se nanaša na odbitno franšizo, saj je ta v konkretnem primeru znašala 1.500,00 EUR in ne 1.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe toženih strank in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi tožnika in drugotožene stranke sta delno utemeljeni, pritožba prvotožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih toženi stranki uveljavljata v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen delno glede odločitve o nepremoženjski škodi tožnika in glede odbitne franšize.

7. Pritožbeno sodišče je ugodilni del sodbe v delu, ki ga toženi stranki s pritožbo izpodbijata brez kakršnekoli obrazložitve, preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da tudi v tem delu sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

8. Toženi stranki sodišču prve stopnje v pritožbi očitata bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo brez glavne obravnave (s čimer uveljavljata bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) z obrazložitvijo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh dokaznih predlogih toženih strank (s čimer smiselno uveljavljata bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje očitanih kršitev ni storilo. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje zadnji narok za glavno obravnavo opravilo 3. 3. 2015. Na tem naroku je ob navzočnosti tožnika, njegovega pooblaščenca in pooblaščenke toženih strank izvedlo dokaz z vpogledom v izvedensko mnenje sodnega izvedenca s področja varstva pri delu, v izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, poleg tega pa je dodatno zaslišalo še tožnika. Iz zapisnika tega naroka izhaja, da toženi stranki nobenemu od teh izvedenskih mnenj nista nasprotovali in nanju nista imeli pripomb, tožnik pa je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca s področja varstva pri delu. Po zaključku izvajanja dokazov je sodišče prve stopnje naložilo tožniku plačilo predujma za pridobitev dopolnitve izvedenskega mnenja, zaradi pridobitve tega mnenja pa je glavno obravnavo preložilo za nedoločen čas. Na naroku z dne 3. 3. 2015 je pooblaščenka toženih strank dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke umaknila, pooblaščenca obeh strank pa sta soglašala, da se po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja opravi obravnava brez navzočnosti strank. Predlagala sta, da se dopolnilno mnenje strankama vroči in v kolikor nanj ne bo dodatnih pripomb, naj sodišče odloči brez navzočnosti strank. Zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 3. 3. 2015 z zgoraj opisano vsebino so tožnik in pooblaščenca obeh strank podpisali, pri čemer iz njega ni razvidno, da bi zoper njegovo vsebino kakorkoli ugovarjali.

10. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnitev izvedenskega mnenja in ga vročilo pooblaščencema strank. Pooblaščenka toženih strank je po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja v spis vložila pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2015, v kateri je izrecno navedla, da toženi stranki soglašata z ugotovitvami iz dopolnjenega izvedenskega mnenja, v nadaljevanju te pripravljalne vloge pa je pojasnjevala svoja naziranja v zvezi s poseganjem tožnika v nevarno območje stroja in posledično v zvezi z njegovim soprispevkom. Tudi tožnik na dopolnitev izvedenskega mnenja ni imel pripomb. Glede na zgoraj opisan potek dogajanja in ob upoštevanju dejstva, da sta toženi stranki zatrjevano bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljevali le s tem, da naj sodišče prve stopnje ne bi odločalo o vseh dokaznih predlogih toženih strank (brez konkretnih navedb teh dokaznih predlogov), pritožbeno sodišče zaključuje, da zatrjevana kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je kršitev po citirani določbi podana, če sodišče izda sodbo, ne da bi opravilo glavno obravnavo (npr. če je bila sodba izdana v nasprotju z 279.a členom ZPP), ne pa v primeru, če sodišče izda t.i. pridržano sodbo po drugem odstavku 291. člena ZPP. Po drugem odstavku 291. člena ZPP lahko senat sklene, da konča glavno obravnavo tudi tedaj, če je treba, da se priskrbijo še kakšni spisi, v katerih so dokazi, potrebni za odločitev ali če je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik, pa se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov. Do izdaje pridržane sodbe je prišlo tudi v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je v soglasju s strankami pribavilo dopolnilno izvedensko mnenje, stranki sta se posebnemu obravnavanju tega dopolnilnega izvedenskega mnenja na glavni obravnavi odpovedali (saj nanj nista dali pripomb), zato so bili podani pogoji za predčasno sklenitev glavne obravnave in izdajo sodbe na podlagi drugega odstavka 291. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo niti smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi odločilo o vseh dokaznih predlogih toženih strank. Ker toženi stranki v pritožbi nista navedli, katerih dokazov, ki sta jih predlagali, sodišče prve stopnje ni izvedlo in zakaj naj bi opustitev izvedbe teh dokazov vplivala na zakonitost in pravno pravilnost izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče do teh povsem nekonkretiziranih pritožbenih navedb toženih strank niti ne more opredeliti. Ob tem pa dodaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedlo praktično vse dokaze, ki sta jih predlagali toženi stranki, da je v zvezi z izvedbo dokazov sprejelo štiri dokazne sklepe, pri čemer iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je dokazno ocenilo tudi prilogo B6 (podatki o primerljivih delavcih tožnika), čeprav te priloge ni izrecno navedlo v dokaznih sklepih. Glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

12. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi posledic nesreče pri delu. Tožnik se je kot delavec prvotožene stranke poškodoval dne 14. 9. 2010, ko je opravljal svoje delo na delovnem mestu „utopni kovač“ na delovnem stroju - pnevmatskem udarnem kladivu. Pri tem delu ga je delovni stroj poškodoval, saj mu je zaradi nepričakovane sprožitve pnevmatskega udarnega kladiva zmečkalo prste desne roke (v višini končnega členka drugega prsta ter srednjih členov tretjega in četrtega prsta), poleg tega pa je prišlo tudi do zloma končnega dela mezinca desne roke. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo (in čemur toženi stranki v pritožbi niti ne nasprotujeta), da so za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke podani vsi elementi, vključno z njeno objektivno odgovornostjo kot tožnikovega delodajalca in da tožnik k nastanku škode ni soprispeval. Ugotovilo je tudi, da drugotožena stranka odgovarja tožniku na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe med njo in prvotoženo stranko ob upoštevanju dogovorjene odbitne franšize (najmanj 1.000,00 EUR in največ 1.500,00 EUR - B4). Ker ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju temelja odškodninskega zahtevka tožnika toženi stranki tega individualnega delovnega spora izpodbijata le pavšalno in neobrazloženo, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava.

13. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik in pri določitvi višine te odškodnine, ki sta jo dolžni plačati toženi stranki glede na dogovorjeno odbitno franšizo, delno zmotno uporabilo materialno pravo. Ker toženi stranki prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo (z izjemo zatrjevane nepravilne interpretacije dogovorjene odbitne franšize) obrazloženo ne izpodbijata, je pritožbeno sodišče pravilnost višine te prisojene odškodnine presojalo le glede na tožnikovo pritožbo. Tožnik v pritožbi zavrnitev dela vtoževane odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ob tem sicer ugotavlja, da je prisojena odškodnina za to obliko nepremoženjske škode v višini 7.500,00 EUR povsem primerna in ustrezna prisojenim odškodninam za to obliko škodo v podobnih primerih. Pri tej svoji odločitvi je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

14. Tožnik je iz naslova primarnega in sekundarnega strahu vtoževal odškodnino v višini 4.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je za to obliko škode prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik ob nesreči doživel šok (še posebej, ko so mu povedali, koliko prstov mu je ostalo), da je ob nesreči utrpel kratkotrajen primarni strah močne intenzivnosti in da je bil vse od seznanitve s poškodbami in v obdobju po operativnem posegu pa do znakov celjenja rane zaskrbljen za izid zdravljenja (to je trajalo nekaj tednov, največ do enega meseca), znaša po oceni pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 2.000,00 EUR, kar je primerljivo tudi s prisojenimi odškodninami za to obliko nepremoženjske škode v podobnih primerih (npr. odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 750/2008, II Ips 544/2008, II Ips 115/2006, II Ips 822/2007). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in prisojeno odškodnino za to škodo zvišalo za 500,00 EUR, v preostalem pa je tožnikovo pritožbo (še za plačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR) zavrnilo, saj je ocenilo, da je odškodnina za tovrstno škodo v višini 2.000,00 EUR primerna in ustrezna glede na 179. člen OZ.

15. Po zaključku pritožbenega sodišča je utemeljena tudi tožnikova pritožba glede odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin v posledici zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova je tožnik vtoževal odškodnino v višini 15.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu jo je prisodilo v višini 11.000,00 EUR, tožnik pa v pritožbi uveljavlja še plačilo te odškodnine v znesku 2.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno prizadetost tožnika tako na psihičnem kot tudi telesnem področju to odškodnino sodišče prve stopnje prisodilo tožniku v prenizkem znesku. Tožnik se ukvarja s kmetovanjem, zaradi poškodbe nima finega (pincetnega) prijema, mrtvijo mu prsti desne roke, v roke ne more prijeti orodja, ne more opravljati nekaterih kmečkih opravil (molža krav, ročna košnja trave, okopavanje krompirja), težje vozi traktor, težave s prijemom pa ima tudi pri delu v službi. Tožnik je desničar, po poškodbi pa mu desnica služi le v pomoč levici, saj je moten tudi krepki oprijem s poškodovano roko. Tožnik ne zmore upravljanja orodja, strojev, računalnika ali drugih naprav, ki zahtevajo uporabo prstov in njihovo koordinacijo. Težave se mu pojavljajo tudi pri delu v klimatsko neugodnih pogojih (vlaga, mraz, vročina). Po poškodbi mu je tožena stranka zagotovila drugo delo, ki je precej spremenjeno od njegovega dotedanjega opravljanja dela. Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, ob nezgodi pa je bil star 45 let. Glede na vse prestane in še posebej bodoče telesne bolečine, ki jih bo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, opisanih zgoraj, trpel tožnik, pritožbeno sodišče soglaša z njegovo pritožbeno navedbo, da je iz naslova te oblike nepremoženjske škode upravičen do odškodnine v višini 13.500,00 EUR. Ker je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ta odškodnina v zgoraj navedenem znesku primerna tako glede na načelo individualizacije odškodnin kot tudi glede objektivne pogojenosti odškodnine (179. člen OZ), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika v celoti ugodilo in to odškodnino zvišalo na 13.500,00 EUR (navedeni znesek je po oceni pritožbenega sodišča primerljiv tudi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih - npr. odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 544/2008).

16. Pritožbeno sodišče nadalje zaključuje, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 3.000,00 EUR, kar je primerljivo s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih (npr. odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 115/2006, II Ips 544/2008, II Ips 627/2007), tako da so drugačne pritožbene navedbe tožnika o tem, da bi mu za to obliko nepremoženjske škode pripadala celotna vtoževana odškodnina, neutemeljene.

17. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik iz naslova nepremoženjske škode upravičen do odškodnine v skupni višini 26.000,00 EUR. Ker je tožnik s strani drugotožene stranke že prejel znesek 17.700,00 EUR (A23), kar valorizirano na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znaša 17.823,90 EUR, mu pripada še preostali del te odškodnine v višini 8.176,10 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 5. 2012 dalje do plačila (glede odločitve o zakonskih zamudnih obresti, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, se ni obrazloženo pritožila nobena od strank tega individualnega delovnega spora).

18. Pri svoji odločitvi glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sta jo dolžni tožniku plačati toženi stranki nerazdelno, pa je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da je bila med toženima strankama dogovorjena odbitna franšiza. V zvezi s tem drugotožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje dogovor o odbitni franšizi interpretiralo napačno, ko je v konkretnem primeru ugotovilo, da znaša odbitna franšiza 1.000,00 EUR. Dogovor o odbitni franšizi je dogovor o lastni udeležbi prvotožene stranke kot zavarovanca zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvotoženo in drugotoženo stranko. Iz zavarovalne police (B4) izhaja, da znaša odbitna franšiza zavarovanca (prvotožene stranke) za odškodninske zahtevke, ki jih podajajo tretje osebe in izvirajo iz dejavnosti brez turizma, 10 % od sestavin dajatve zavarovalnice, vendar najmanj 1.000,00 EUR in ne več kot 1.500,00 EUR. Drugotožena stranka je izpolnila svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe v višini 17.700,00 EUR, ki jih je nakazala tožniku (A23), kar pomeni, da bi odbitna franšiza v višini 10 % znašala 1.770,00 EUR. Ker pa je bila dogovorjena odbitna franšiza navzgor omejena z nominalno določenim zneskom v višini 1.500,00 EUR, znaša lastna udeležba prvotožene stranke 1.500,00 EUR in ne 1.000,00 EUR, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na to je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi drugotožene stranke ugodilo in zgoraj opisano ugotovitev o višini odbitne franšize upoštevalo pri odločitvi o tem, kolikšen delež odškodnine za nepremoženjsko škodo je dolžna tožniku izplačati prvotožena stranka in kolikšen delež odškodnine obe stranki nerazdelno.

19. Toženi stranki v pritožbi neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo višino škode, ki tožniku nastaja zaradi izgube na plači kot posledici spremenjene delazmožnosti tožnika in dela na drugem, nižje vrednotenem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine te škode sledilo podatkom o plačah treh primerljivih delavcev (ki jih je predlagal tožnik), medtem ko je podatke o višini teh plač predložila prvotožena stranka (B5). Pri tem se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo tudi do primerljivih delavcev, ki sta jih predlagali toženi stranki. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo primerljive delavce, ki jih je predlagal tožnik (kjer je bila upoštevana povprečna bruto plača teh delavcev) in ni sledilo predlogu toženih strank, na podlagi katerega naj bi se pri preračunu prikrajšanja upoštevala le osnovna plača teh delavcev in tožnika ter tudi morebitne davčne olajšave. V našem plačnem sistemu je uveljavljen sistem bruto plače, od katere je dolžan delodajalec obračunati in odvesti predpisane dajatve, delavcu pa izplačati ustrezen neto znesek plače. To je pri oblikovanju tožbenega zahtevka upošteval tudi tožnik, saj je mesečno vtoževal rento v bruto višini, od katere sta dolžni toženi stranki obračunati in odvesti predpisane dajatve, neto znesek pa izplačati tožniku. Sklicevanje toženih strank na neupoštevanje morebitnih davčnih olajšav pri tožniku in primerljivih delavcev zato niti ni bistveno. Del tožnikove plače, ki jo je prejel na prejšnjem delovnem mestu, je bil odvisen tudi od dodatka za delovno dobo in delovno uspešnost, zato je bilo tudi prikrajšanje tožnika odvisno od teh dodatkov. To pa pomeni, da le z upoštevanjem osnovnih plač brez dodatkov (ki so jih prejemali primerljivi delavci) ne bi bila krita vsa tožnikova premoženjska škoda, ki mu nastaja zaradi nesreče pri delu.

20. Pritožbene navedbe toženih strank, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse primerljive delavce in izračunati povprečje njihovih plač, so pritožbena novota, za katero toženi stranki nista izkazali, da je brez svoje krivde nista mogli navesti pravočasno (v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP). Po zaključku pritožbenega sodišča sta toženi stranki prekludirani tudi pri navajanju očitka, da se sodišče prve stopnje o njunem predlogu za dodelitev dodatnega roka za pripravo dodatnih primerjalnih obračunov plač ni opredelilo, saj bi morali to bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP grajati takoj, ko bi bilo to možno, najkasneje pa ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Tega pa toženi stranki nista storili.

21. Poleg tega je ta pritožbeni očitek tudi vsebinsko neutemeljen, saj sta imeli toženi stranki po oceni pritožbenega sodišča na voljo dovolj časa, da bi kljub neodločitvi sodišča prve stopnje o tem dokaznem predlogu in o dodelitvi dodatnega roka sami pripravili obračun, na katerega se sklicujeta v pritožbi. Iz podatkov spisa izhaja, da sta toženi stranki ta dokazni predlog podali v pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2014 (glede upoštevanja osnovne plače in glede odstranitve eventualnih vplivov davčnih olajšav pri preračunavanju plač iz bruto v neto), sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju opravilo določena procesna dejanja (postavilo je sodnega izvedenca iz varstva pri delu in sodnega izvedenca za področje medicine). Dne 3. 3. 2015 je opravilo tudi glavno obravnavo, na kateri je prav tako izvajalo določene dokaze. Glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta imeli toženi stranki v obdobju od podaje spornega dokaznega predloga do zadnje glavne obravnave na voljo več kot osem mesecev, da bi vložili v spis obračun plač, na katerega se sklicujeta v pritožbi. Ker tega v tem času nista storili (prav tako pa tega izračuna nista vložili v spis niti s pritožbo) jima po stališču pritožbenega sodišča ni bila kršena pravica do izjave v postopku, kot to smiselno zatrjujeta v pritožbi.

22. Ker je bila pritožba tožnika delno utemeljena (glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), prav tako pa je bila delno utemeljena pritožba drugotožene stranke (glede odbitne franšize), je pritožbeno sodišče v tem delu njunima pritožbama ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča. V preostalem pa je pritožbi tožnika in drugotožene stranke zavrnilo, pritožbo prvotožene stranke pa je zavrnilo v celoti in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj glede tega niso bili podani niti s pritožbami uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče v odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji ni poseglo, ker se zoper to odločitev stranke niso pritožile.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, sta mu dolžni toženi stranki povrniti sorazmerni del njegovih pritožbenih stroškov. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnitev dela njegovega tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo v višini 7.000,00 EUR. To pomeni, da je njegov pritožbeni uspeh (pritožbeno sodišče mu je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 3.000,00 EUR) znašal 43 %. Pritožbeno sodišče je glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe (7.000,00 EUR) tožniku priznalo nagrado za pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v višini 388,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kar skupaj znaša 408,80 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo še posebej priglašenih stroškov poštnine, saj so ti že vključeni v priznano nagrado po tar. št. 6002 ZOdvT. Glede na že ugotovljeni uspeh tožnika s pritožbo, je tožnik upravičen do povrnitve dela njegovih pritožbenih stroškov v višini 175,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar vse sta mu dolžni nerazdelno povrniti toženi stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je drugotožena stranka uspela s pritožbo le v neznatnem delu, prvotožena stranka pa je bila s pritožbo v celoti neuspešna, toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnik, saj njegov odgovor ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (tretji odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP).