Jedro

Čeprav tožnik ni izrecno predlagal izvedbo dokazov v smeri tega, da je bil izbrisan iz evidence Zavoda RS za zaposlovanje, ne da bi mu bilo to znano in ne da bi o tem dobil kakršnokoli odločbo, bi moralo sodišče, ob oceni, da to dejstvo ni bilo razčiščeno, je pa odločilnega pomena za odločitev v zadevi, že po 62. členu ZDSS-1, ki sodišču pod določenimi pogoji nalaga dolžnost izvedbe dokazov po uradni dolžnosti, te nejasnosti oziroma odprta vprašanja dodatno razčistiti in ugotoviti, ali trditve in izpoved tožnika, da ni prejel odločbe ZRSZ o izbrisu iz evidence, držijo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek po odpravi odločb tožene stranke z dne 4. 8. 2017 in z dne 27. 9. 2017, da ima tožnik pravico do izplačevanja nadomestila za invalidnost po odločbi toženke z dne 28. 8. 2013 in se mu z dnem 4. 8. 2017 izplačevanje nadomestila za invalidnost ustavi, da mu je toženka dolžna povrniti stroške postopka (I. točka izreka) ter sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Štelo je, da je toženka pravilno zaključila, da niso več podani zakoniti pogoji za prejemanje nadomestila za invalidnost po odločbi z dne 1. 4. 2014. Toženka je pravilno odločila tudi, da tožnik nima pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost od 22. 5. 2014, v posledici tega, ker tožnik ni izpolnjeval obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da bi morala toženka tekom postopka dokazati razloge in okoliščine, zakaj naj bi tožnik ne imel za nazaj pravico do izplačevanja nadomestila in sicer od 22. 5. 2014 dalje. Tožnik ni vedel, da ga je Zavod RS za zaposlovanje odjavil iz evidence brezposelnih in je bil ves čas v dobri veri, da je dejansko v tej evidenci tudi prijavljen. V kolikor je Zavod RS za zaposlovanje tožnika odjavil iz evidence brezposelnih oseb bi moral to odločiti s pisno odločbo, ki bi jo moral tožnik prejeti in bi zoper njo tudi imel pravico do pritožbe. Tožnik ni prejel nobene odločbe zato za izbris ni vedel. Tožnik glede izplačevanje nadomestila ni naredil nobene napake, ni storil ničesar, s čimer bi spravil v zmoto toženko. V kolikor bi tožnik vedel, da na zavodu ni prijavljen bi se na zavodu takoj prijavil. Gre za formalnost, kar kaže tudi okoliščina, da je toženka dne 1. 12. 2017 izdala odločbo in iz istega naslova tožniku priznala pravico do nadomestila za invalidnost za čas od 6. 11. 2017 dalje. Tožnik se je po prejemu izpodbijane odločbe tožene stranke zglasil pri toženi stranki, kjer ji je bilo svetovana ponovna prijava na Zavodu RS za zaposlovanje, kar je ta tudi storil. V kolikor bi vedel, da ni prijavljen, bi se ponovno prijavil. Glede navedenih okoliščin je sodba neobrazložena. Navaja le, da tožnik ni bil prijavljen v evidenci iskalcev zaposlitve in o tem ni obvestil toženko, o navedbah tožnika v zvezi s tem pa nima nobenih razlogov. Pritožba nadalje meni, da je z odločbo z dne 4. 8. 2017 prišlo do posega v pravnomočno odločbo o priznani pravici tožnika, saj bi lahko odločitev o prenehanju izplačevanja nadomestila za invalidnost veljala šele od 4. 8. 2017 naprej, ne more veljati pa za več kot tri leta nazaj. Ker tožnik nima na voljo možnosti, da bi lahko s strani toženke prejete zneske vrnil oziroma bi takšna odločitev po svoji naravi predstavljalo okoliščino, da bi bilo preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov ogroženo, se je skliceval tudi na odločitev ESČP v zadevi Čakarević proti Hrvaški. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da navedena odločitev ESČP v danem primeru ni pravilna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi nepravilnega materialnega pravnega izhodišča in posledične pomanjkljivosti postopka dejansko stanje ostalo v bistvenih elementih nerazčiščeno.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 27. 9. 2017, v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 4. 8. 2017. Z njo je toženka odločila, da tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, zaradi posledic bolezni, nima pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost od 22. 5. 2014 dalje. Hkrati je izreklo, da se izplačevanje nadomestila za invalidnost ustavi z dnem 4. 8. 2017. Odločilo je tudi, da bo zavod, ob ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila, izdal posebno odločbo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da stroškov postopka ni. Tožnik se je zoper to odločbo pravočasno pritožil. Toženka je 27. 9. 2017 njegovo pritožbo zavrnila.

6. Pravna podlaga za odločitev predmetne zadeve je podana v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Skladno z določbo 125. člena se nadomestilo za invalidnost izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela.

7. Tožnik je po odločbi toženke z dne 28. 8. 2013 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, s polnim delovnim časom od 24. 7. 2013 dalje. Z odločbo z dne 1. 4. 2014 je bila tožniku priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 24. 7. 2013 dalje.

8. Iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 20. 7. 2017 izhaja, da je tožnik z dnem 21. 5. 2014 izbrisan iz evidence iskalcev zaposlitve in ni prijavljen v nobeni evidenci Zavoda RS za zaposlovanje ter ni prejemnik denarnega nadomestila.

9. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da dejstvo, ki izhaja iz predmetnega potrdila ne drži, je najmanj preuranjeno. Je pa tudi protispisno.

10. Tožnik je ves čas, tako v predsodnem kot v sodnem postopku, izrecno zatrjeval, da ni naredil nobene napake, da ni podal lažne prijave oziroma storil kaj drugega, da bi tožnika spravil v zmoto. V skladu z odločbo toženke z dne 28. 8. 2013 se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje in do danes ni prejel nobene odločbe iz katere izhaja, da bi bil izbrisan iz evidence iskalcev zaposlitve. Tako je zaključek sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve protispisen. Obrazložitev je tudi sama s sabo v tem delu v nasprotju.

11. Pritožbeno sodišče šteje, da je za rešitev predmetne zadeve odločilnega pomena ravno vodenje tožnika v evidenci iskalcev zaposlitve pri Zavodu RS za zaposlovanje.

12. Čeprav tožnik ni izrecno predlagal izvedbo dokazov v smeri tega, da je bil izbrisan iz evidence Zavoda RS za zaposlovanje, ne da bi mu bilo to znano in ne da bi o tem dobil kakršnokoli odločbo, bi moralo sodišče, ob oceni, da to dejstvo ni bilo razčiščeno, je pa odločilnega pomena za odločitev v zadevi, že po 62. členu ZDSS-1, ki sodišču pod določenimi pogoji nalaga dolžnost izvedbe dokazov po uradni dolžnosti, te nejasnosti oziroma odprta vprašanja dodatno razčistiti in ugotoviti, ali trditve in izpoved tožnika, da ni prejel odločbe ZRSZ o izbrisu iz evidence, držijo.

13. Na podlagi prehodno navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 355. člena ZPP ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadeva vrača v novo sojenje. Zadevo je potrebno vrniti v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj glede na naravo stvari in okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče ne more odpraviti osnovnih pomanjkljivosti dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka je smotrnejše, da se sporno pravno relevantno dejstvo o tožnikovi prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje in izbrisom iz evidenc po 28. 8. 2013 razčisti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

14. V ponovljenem postopku bo potrebno izhajati iz materialnopravnega izhodišča pritožbenega sodišča in dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Šele nato bo lahko sodišče ponovno presodilo, ali sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti.

15. Ob razveljavitvi sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitve o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe, pridržati za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.