Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba PRp 141/2022

ECLI:SI:VSLJ:2023:PRP.141.2022 Oddelek za prekrške

hitri postopek o prekršku identiteta storilca prepoznava prepoznava oseb po fotografijah prepoznava na policiji nezakonit dokaz anonimna priča zbiranje dodatnih informacij preverjanje podatkov prepoznava storilca izpovedba priče dokazna ocena izpovedi prič dopustnost dokaza dokazni postopek
Višje sodišče v Ljubljani
16. marec 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Oprava prepoznave predpostavlja, da je oseba, ki opravlja prepoznavo, to osebo predhodno že videla. ZNPPol v tretjem odstavku 46. člena določa le, da mora biti zagotovljeno, da oseba, ki opravlja prepoznavo, pred začetkom prepoznave ne vidi posamezne fotografije osebe oziroma same osebe, ki jo bo prepoznavala, zato dejstvo, da je priča B. B. videl storilca in nato njegovo fotografijo na njegovem Facebook profilu na dan storitve prekrškov, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izvedene prepoznave na policiji, poleg tega so bile pri postopku prepoznave uporabljene fotografije, ki so bile pridobljene iz uradnih evidenc CRP RS.

Pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa je dobljeni podatek o tem, da naj bi šlo za A. A., preverila tako, da je z zbiranjem dodatnih informacij oziroma kontrolo tega podatka na družbenem omrežju Facebook ugotovila, da gre za isto osebo, kot je obravnavana. V takem primeru storilec ni v slabšem položaju kot prekrškovni organ, saj nobeden nima možnosti zaslišanja tega neznanega moškega. Tudi sicer dejstvo, da ni jasno, kdo je bil ta neznani moški, ni odločilno, ker je podatek, ki ga je posredoval, postal del procesno veljavnih dokazov, saj je bil potrjen z opravo prepoznave pred policijo, sodišče pa je nato pričo, ki je opravljala prepoznavo, tudi zaslišalo in njeno izpoved dokazno ocenilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 116,07 EUR.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Center je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilca spoznal za odgovornega za prekrške po 3. točki drugega odstavka 89. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-1), prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 in devetem odstavku 83. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Po določitvi sankcij za posamezen prekršek mu je izrekel enotno globo v znesku 1.024,21 EUR in mu naložil plačilo sodne takse v znesku 102,42 EUR.

2. Zoper odločbo o prekršku je storilec po zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 162/2020 z dne 28. 12. 2021 ter v točki I. izreka zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in postopek zoper storilca za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter odločbo o prekršku v sankcijskem delu spremenilo tako, da je storilcu ob upoštevanju ostalih določenih in nespremenjenih glob izreklo enotno globo 773,83 EUR ter mu naložilo plačilo sodne takse v višini 77,38 EUR. V točki II. izreka je v preostalem zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, v točki III. izreka pa je odločilo, da se sodna taksa za ta postopek ne določi, o morebitnih ostalih stroških postopka, ki do izdaje sodbe niso znani, pa bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

3. Proti sodbi se zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in kršitve materialnih določb ZP-1 pravočasno pritožuje storilec po zagovorniku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v spremenjenem sankcijskem delu ter v zavrnilnem delu sodbo spremeni tako, da postopek zoper storilca zaradi očitanih prekrškov ustavi.

4. Na pritožbo je odgovoril prekrškovni organ, da pritožba ne vsebuje nobenega novega dejstva, ki bi lahko vplivalo na sprejem drugačne odločitve v pritožbenem postopku.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka (šesti odstavek 66. člena ZP-1), pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku proti storilcu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo storilca, prav tako storilcu v postopku niso bile kršene z Ustavo RS zagotovljene pravice, pritožba storilčevega zagovornika pa tudi ni utemeljena.

6. V pritožbi storilčev zagovornik navaja, da je sodišče izhajalo iz domneve krivde, da dokazno breme nosi prekškovni organ z vsebino odločbe o prekršku in če je že ta obremenjena z nelogičnimi trditvami, ki so potem v dokaznem postopku pred sodiščem izpodbite, sodišče ne more korigirati napak prekrškovnega organa in sodnega postopka usmerjati v smer potrditve ugotovljenega dejanskega stanja prekrškovnega organa. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Kdor je obdolžen prekrška, velja za nedolžnega, dokler njegova odgovornost ni ugotovljena s pravnomočno odločbo (7. člen ZP-1). Domneva nedolžnosti je tako relativna oziroma ovrgljiva pravna predpostavka, ki se v dokaznem postopku bodisi krepi in v končni fazi onemogoči izdajo odločbe, s katero se uveljavi odgovornost za prekršek, ali pa se njen pomen zmanjšuje, ker se krepi nasprotna teza, kar privede do odločbe o odgovornosti za prekršek. V konkretnem primeru je bila odgovornost storilca za očitane mu prekrške ugotovljena s strani prekrškovnega organa po predpisanem hitrem postopku, v katerem je bila izdana odločba o prekršku. V hitrem prekrškovnem postopku je že prekrškovni organ ugotovil dejstva in zbral dokaze, ki so bili potrebni za odločitev o prekrških, ki se očitajo storilcu. Prekrškovni organ je svojo odločbo oprl na prepoznavo, ki je bila opravljena skladno z določbami 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Pri tem je pojasnil, kako je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa na kraju prekrška prišla do imena in priimka morebitnega kršitelja, kako je bil na družbenem omrežju Facebook najden uporabniški profil A. A. s fotografijo, na kateri je bila oseba enaka pobeglemu kršitelju ter je bila na ta način nakazana identiteta kršitelja, prav tako je tudi natančno pojasnil, da je bila po tako zbranih obvestilih naročena prepoznava po fotografijah in kako je bil na Policijski upravi Ljubljana opravljen postopek prepoznave, v katerem je priča B. B. kot kršitelja prepoznal storilca s stopnjo gotovosti (brez dvoma). V hitrem postopku so bila tako zanesljivo ugotovljena dejstva, ki so bila zadostna podlaga za izdajo odločbe o prekršku. Po vloženi zahtevi za sodno varstvo pa je odločbo o prekršku preizkusilo sodišče prve stopnje, ki je dopolnilo dokazni postopek skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1, kot to izhaja iz 9. točke obrazložitve sodbe. Po dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje storilčevo odgovornost utemeljilo z dejstvi in dokazi in se preko razumnega dvoma prepričalo, da je storil očitane mu prekrške, kar je tudi ustrezno in razumno obrazložilo v izpodbijani sodbi.

7. Storilčev zagovornik v pritožbi uveljavlja tudi, da je sodba sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju oziroma z izvedenimi dokazi, da je pomanjkljiva, da nima razlogov oziroma so ti v nasprotju z listinami v spisu, s čimer smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ta je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Odsotnost oziroma nerazumljivost razlogov pa se mora nanašati na razloge o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku v razlogih sodbe ocenilo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, nato pa je navedlo, katera dejstva so odločilna in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana. Obrazložitev izpodbijane sodbe ima tako razloge glede vseh odločilnih dejstev in okoliščin prekrškov, ki se očitajo storilcu. Iz pritožbenih navedb, na podlagi katerih storilčev zagovornik utemeljuje omenjene očitke, pravzaprav izhaja, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa še ne pomeni, da sodba nima razlogov oziroma da so ti nerazumljivi. Smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 tako ni podana.

8. Storilčev zagovornik je tekom postopka navajal, da storilec ni storil očitanih prekrškov, saj sploh ni bil na kraju dogodka, ampak je bil doma, to pa je dokazoval s pričo - izjavo svoje matere, ki je bila prav tako doma ter z lokacijskimi podatki svojega GSM telefona. Do natisnjenega izpisa lokacijske zabeležke na pametnem telefonu iPhone, ki naj bi dokazoval, da se je storilec v času storitve prekrškov nahajal doma, se je opredelil že prekrškovni organ v odločbi o prekršku, sodišče prve stopnje pa v 17. točki obrazložitve sodbe. Zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče na ustni obravnavi zaslišalo (med drugim) storilca ter pričo C. C., storilčevo mati, in se do zagovora storilca ter izpovedi priče opredelilo v 16. in 18. točki obrazložitve sodbe. Storilčev zagovornik dokazni oceni sodišča prve stopnje očita, da je nelogična, v nasprotju z načelom poštenega postopka in krši storilčevo pravico do obrambe ter ustavno pravico, ki mu jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sicer se je sodišče prve stopnje res nekoliko nespretno opredelilo do zagovora storilca in izpovedi priče C. C. v zvezi s postavljenim vprašanjem, kako si razlagata dejstvo, da se je kritične noči pred nočnim lokalom klub X. omenjalo ime A. A., vendar pa to ne vpliva na celotno dokazno oceno, saj gre le za del zagovora storilca in del izpovedi te priče, sodišče pa je dokazno ocenilo zagovor storilca in izpoved priče C. C. v celoti, tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in je zato dokazna ocena kot taka vseeno logična, razumska in tudi argumentirana. Enako velja za dokazno oceno natisnjenega izpisa lokacijske zabeležke na GSM telefonu, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o vpeljavi _ad hoc_ dokaznih pravil, saj sodišče ni ravnalo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov.

9. Storilčev zagovornik v pritožbi navaja, da nobena priča ni znala pojasniti, kako je sploh prišlo do imena A. A., noben od varnostnikov ni bil tisti, ki naj bi našel profil A. A. na družbenih omrežjih in nihče ne ve, kdo točno in komu točno je na kraju povedal ime A. A., da je pri tem bistvenem vprašanju sodba pomanjkljiva, nima razlogov oziroma so ti v nasprotju z listinami v spisu ter da so v zvezi s tem v odločbi o prekršku navedeni drugačni podatki kot izhaja iz zaslišanja vseh vpletenih varnostnikov, ki so zaslišani na naroku izpovedali, da nihče od njih ni z iskanjem na spletnih družbenih omrežjih Facebook našel uporabniškega profila imenovanega A. A. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vprašanje, na kakšen način so na kraju prekrška policist D. D. oziroma varnostniki prišli do imena A. A., sploh ni odločilnega pomena. Pomembno je, da so na kraju prekrška varnostniki oziroma policist D. D. prišli do imena A. A., ki je bilo nato preverjeno preko družbenega omrežja Facebook, pri čemer je priča varnostnik B. B. pod profilom A. A. prepoznal osebo, ki so jo obravnavali v zvezi z očitanimi prekrški. Ker je bilo ugotovljeno, da je priča B. B. storilca dobro videl in bi ga prepoznal, je bil zato tudi naročen na prepoznavo. Na kakšen način, kdo točno je povedal, da gre za A. A. in kdo točno je vpogledal na družbeno omrežje Facebook, za odločitev o odgovornosti storilca ni odločilnega pomena, zato so očitki o pomanjkljivosti sodbe neutemeljeni.

10. Da gre za storilca, je bilo nato ugotovljeno v postopku prepoznave, ki se je opravila v skladu z določbami 46. člena ZNPPol, glede katere se je jasno in natančno opredelilo že sodišče prve stopnje, pred tem pa v odločbi o prekršku prekrškovni organ. Iz uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah, ki je bil 27. 5. 2019 sestavljen na Policijski upravi Ljubljana, Sektor kriminalistične policije, izhaja, da je pred pričetkom prepoznave B. B. podal opis osebe, ki jo je videl, nato pa je pri pregledu fotografij v foto albumu št. 554/2019/5K7 pokazal fotografijo št. 6 in povedal, da je osebo prepoznal ter da je oseba na pokazani fotografiji brez dvoma opisana oseba. Na fotografiji v albumu osumljencev pa je bil pod zaporedno številko 6 fotografiran storilec. V zvezi s pridobljenim uradnim zaznamkom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil pridobljen skladno z zakonskimi pooblastili, sodišče prve stopnje pa je pričo, ki je opravljala prepoznavo, tudi zaslišalo o opravljeni prepoznavi storilca po fotografijah. Glede pritožbenih navedb, da se sodna odločba ne more opirati na nezakonit dokaz oziroma dokaz, ki je bil pridobljen v izrecnem nasprotju z zakonskimi zahtevami iz 46. člena ZNPPol, saj je varnostnik B. B. po svoji izpovedi fotografijo storilca na kraju dogodka očitno nekako videl in je torej na policiji prepoznal fotografijo, ki jo je pred tem že sam videl, pritožbeno sodišče odgovarja, da oprava prepoznave predpostavlja, da je oseba, ki opravlja prepoznavo, to osebo predhodno že videla. ZNPPol v tretjem odstavku 46. člena določa le, da mora biti zagotovljeno, da oseba, ki opravlja prepoznavo, pred začetkom prepoznave ne vidi posamezne fotografije osebe oziroma same osebe, ki jo bo prepoznavala, zato dejstvo, da je priča B. B. videl storilca in nato njegovo fotografijo na njegovem Facebook profilu na dan storitve prekrškov, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izvedene prepoznave na policiji, poleg tega so bile pri postopku prepoznave uporabljene fotografije, ki so bile pridobljene iz uradnih evidenc CRP RS. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tudi sicer uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah ni dokaz v procesno formalnem smislu, ampak zgolj vir za pridobitev veljavnega dokaza, npr. izpovedbe priče o poteku prepoznave na policiji. Ker je sodišče pričo B. B., ki je opravila prepoznavo, zaslišalo o opravljeni prepoznavi, je dokaz izpovedba priče o tej opravljeni prepoznavi, ki jo je sodišče prve stopnje tudi dokazno ocenilo.

11. Glede pritožbene navedbe, da ni jasno, zakaj sodišče fotografij ni predočilo varnostniku E. E., ko je bil zaslišan na ustni obravnavi, pritožbeno sodišče odgovarja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je bil na naroku, ko je bila zaslišana priča E. E., prisoten tudi zagovornik storilca in je imel možnost predlagati, da se fotografije pokažejo tudi zaslišani priči, pa tega ni storil, zato tega sedaj ne more uveljavljati v pritožbi. V zvezi s pritožbeno navedbo, zakaj je šel na prepoznavo le varnostnik B. B., ne pa tudi druga dva varnostnika, pa je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je policist D. D. povedal, da so varnostnika B. B. povabili na opravljanje prepoznave zato, ker jim je že kritične noči na licu mesta zagotovil, da bi kršitelja nedvomno prepoznal, zato je bil tudi edini, ki je bil povabljen na prepoznavo na policiji.

12. Storilčev zagovornik dalje navaja, da naj bi ime storilca policistu D. D. povedal varnostnik, njemu pa neznani moški, ki bi bil kronska priča, zaradi česar ga je storilčev zagovornik tudi predlagal za zaslišanje, sodišče pa je predlog ocenilo kot nesubstanciran, ker ga obramba ni identificirala, pri čemer gre za osebo, ki je kronski dokaz prekrškovne odločbe in je to problem obtožbe, ne obrambe, kar ne more iti v škodo storilca. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je v konkretnem primeru pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa dobljeni podatek o tem, da naj bi šlo za A. A., preverila tako, da je z zbiranjem dodatnih informacij oziroma kontrolo tega podatka na družbenem omrežju Facebook ugotovila, da gre za isto osebo, kot je obravnavana. V takem primeru storilec ni v slabšem položaju kot prekrškovni organ, saj nobeden nima možnosti zaslišanja tega neznanega moškega. Tudi sicer dejstvo, da ni jasno, kdo je bil ta neznani moški, ni odločilno, ker je podatek, ki ga je posredoval, postal del procesno veljavnih dokazov, saj je bil potrjen z opravo prepoznave pred policijo, sodišče pa je nato pričo, ki je opravljala prepoznavo, tudi zaslišalo in njeno izpoved dokazno ocenilo. Glede na pojasnjeno zaradi neizvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem neznanega moškega storilcu ni bila kršena pravica do obrambe.

13. Vse ostale pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče ni posebej opredelilo, se nanašajo na dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič in drugih izvedenih dokazov ter na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 je namreč sodbo, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, mogoče izpodbijati iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da je ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1. Ob pojasnjenem so zato take pritožbene navedbe neupoštevne, pritožbeno sodišče pa je na ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje vezano.

14. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, mora storilec na podlagi določb 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Pritožbeno sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo opombo 8.2 ZST-1 in je na podlagi tar. št. 8132 ZST-1 s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8212 (zavrnitev zahteve za sodno varstvo) tako, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 116,07 EUR, in sicer v roku in na način, kot bo to navedeno v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia