Jedro

Na toženi stranki (najemniku) je dokazno breme za obstoj izjemnih okoliščin, ki preprečujejo odpoved najemne pogodbe zaradi neplačevanja najemnine in drugih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo (I.), da se toženi stranki odpove najemno razmerje, oblikovano na osnovi najemne pogodbe z dne 22. 4. 2005 in Aneksa št. ... k najemni pogodbi štev. ... z dne 22. 4. 2005, sklenjene med pravdnima strankama za stanovanje št. … v izmeri 53,60 m2, ki se nahaja v drugem nadstropju poslovno-stanovanjskega objekta U. D. K. …., Š.; (II.) da je dolžna tožena stranka navedeno stanovanje ter skupne prostore večstanovanjske stavbe na navedenem naslovu izprazniti in predati v neposredno in izključno posest tožeči stranki, praznega oseb in stvari, v roku 60 dni in pod izvršbo; (III.) da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 132,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila; in v IV. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso v znesku 135,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Tožena stranka je po pooblaščencu vložila pritožbo zoper uvodoma navedeno zamudno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbo 318. člena ZPP. Tožena stranka meni, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Navedbe tožeče stranke, da toženka krši obveznosti, ki izvirajo iz najemnega razmerja, saj ne plačuje najemnine in obratovalnih stroškov za neprofitno stanovanje, zaradi česar naj bi toženko na neizpolnjevanje obveznosti opozorila in jo pozvala na plačilo obveznosti v skupnem znesku 5.962,07 EUR v roku 15 dni, ne zadoščajo za utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prav: najemne pogodbe) iz krivdnih razlogov, ker tožeča stranka v tožbi ni navedla, kar je za utemeljenost tožbenega zahtevka nujno, da na strani toženke ni bilo izjemnih okoliščin iz prvega odstavka 104. člena SZ-1. Nasprotno, tožeča stranka sama trdi, da je bil nad toženko začet postopek osebnega stečaja, kar pa nedvomno pomeni izjemno okoliščino, zaradi katere je prišlo do nemožnosti plačevanja najemnine in drugih stroškov, povezanih z najemom. Iz dejstev, ki jih tožeča stranka navaja, torej izhaja, da zahtevek materialnopravno ni utemeljen. Sodišče pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, in sicer je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe. Iz prve točke izreka sodbe izhaja, da se odpoveduje najemno razmerje, oblikovano na osnovi najemne pogodbe z dne 22. 4. 2005 in Aneksa št. … k najemni pogodbi štev. ... z dne 22. 4. 2005, v obrazložitvi pa sodišče navaja, da je bil Aneks št. 1 k najemni pogodbi sklenjen dne 14. 1. 2009. Navedena okoliščina je bistvenega pomena, saj sta stranki pogodbe z aneksom v bistvenem spremenili najemno razmerje tako, da sta predmet najema opredelili kot neprofitno stanovanje, najemno razmerje pa sklenili za nedoločen čas. Ker je opredelitev stanovanja, ki je predmet najemne pogodbe, bistvena sestavina najemnega razmerja, je s sklenitvijo aneksa z dne 14. 1. 2009 prišlo do sklenitve novega razmerja, ne samo podaljšanja obstoječega. Iz izreka sodbe pa izhaja, da se odpoveduje samo najemno razmerje za čas med 22. 4. 2005 in 14. 1. 2009, kar pa je, kot rečeno, v nasprotju z obrazložitvijo, iz katere izhaja, da je 14. 1. 2009 prišlo do nastanka novega najemnega razmerja. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da tožena stranka prepozno šele v pritožbi navaja, da so nastopile izjemne okoliščine, da se je znašla v postopku osebnega stečaja in v tem kontekstu poskuša prikazati nastop izjemnih okoliščin v smislu prvega odstavka 104. člena SZ-1, pri čemer pa niti ne omenja drugega pogoja, ki je potreben za preprečitev odpovedi neprofitnega najemnega razmerja ob nastopu takšnih okoliščin, to je pravočasno uveljavljanje izredne pomoči in subvencionirane najemnine, ker tega nikdar ni uveljavljala. Napačen je zaključek tožene stranke, da bi morala tožeča stranka v tožbi navesti, da na strani tožene stranke ni bilo izjemnih okoliščin iz prvega odstavka 104. člena SZ-1. Tožena stranka je namreč tista, ki bi morala v primeru, ko smatra, da obstajajo okoliščine, ki odpoved najemnega razmerja preprečujejo, takšen ugovor uveljavljati že v odgovoru na tožbo, vendar ga zaradi svoje pasivnosti ni. Tudi v pritožbi drugi navedeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ni utemeljen, saj gre kvečjemu za očitno pisno pomoto, ki se jo lahko enostavno odpravi s popravnim sklepom. Tako iz navedb v tožbi, priložene listine (Aneks št. 1 z dne 14. 1. 2009), kot tudi iz obrazložitve sodbe izhaja, da je pravilen datum aneksa 14. 1. 2009 in ne 22. 4. 2005. Tožeča stranka meni, da so vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni, pritožbeni razlogi pa povsem neutemeljeni, zato predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka, ki v zakonsko določenem roku ne odgovori na tožbo, priznava pravno relevantna dejstva, s katerimi se v tožbi utemeljuje tožbeni zahtevek. Za izdajo zamudne sodbe so bile izpolnjene vse predpostavke po 318. členu ZPP, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo: toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor (pritožbeno sodišče na tem mestu navaja, da se strinja z navedbami tožeče stranke, da je tožena stranka v tej pravdi procesno in poslovno neomejeno sposobna, zato ni bilo potrebno tožbe vročati v odgovor še njenemu stečajnemu upravitelju), nanjo v zakonskem roku 30 dni ni odgovorila, ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ravno tako dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Ne drži pritožbeni očitek, da navedena dejstva v tožbi ne zadoščajo za utemeljenost tožbenega zahtevka. V prvem odstavku 104. člena SZ-1 je določeno, da najemniku neprofitnega stanovanja ni mogoče odpovedati najemne pogodbe, če zaradi izjemnih okoliščin, v katerih se je znašel sam in osebe, ki poleg njega uporabljajo stanovanje, in katerih ni mogel predvideti oziroma nanje ni mogel in ne more vplivati (smrt v družini, izguba zaposlitve, težja bolezen, elementarne nesreče in podobno) ni zmogel poravnati najemnine in drugih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine v celoti ter je najkasneje v 30 dneh po nastanku okoliščin sprožil postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja in v tem roku o tem obvestil lastnika stanovanja. Da te okoliščine ne obstojijo, pa ni dolžna zatrjevati tožeča stranka v tožbi, pač pa mora obstoj teh okoliščin zatrjevati tožena stranka. Na toženi stranki je torej dokazno breme za obstoj okoliščin, ki preprečujejo odpoved najemne pogodbe zaradi neplačevanja najemnine in drugih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine (tako tudi sodna praksa: Vrhovno sodišče RS II Ips 504/2008, VSC Cp 317/2011, VSL II Cp 765/2011, VSK I Cp 123/2006). Tožena stranka, kot pravilno ugotavlja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, prvič šele v pritožbi in tako prepozno navaja dejstvo, in sicer ponavlja navedbe tožeče stranke v tožbi, da je bil nad toženko začet postopek osebnega stečaja, kar po mnenju tožene stranke nedvomno pomeni izjemno okoliščino, zaradi katere je prišlo do nemožnosti plačevanja najemnine in drugih stroškov, povezanih z najemom. Ker tožena stranka z ničemer ni izkazala, da brez svoje krivde navedenega dejstva ni mogla navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji, ga ne sme navajati niti v pritožbi, zato tega dejstva sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Glede na obrazloženo je sodišče pravilno ugotovilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, ki niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, so: da sta tožeča in tožena stranka sklenili najemno pogodbo 22. 4. 2005 in kasneje aneks k najemni pogodbi dne 14. 1. 2009, da tožena stranka najemnine že dlje časa ne plačuje ter da jo je na to, da znaša njen dolg iz naslova neplačanih najemnin in obratovalnih stroškov 5.962,07 EUR, tožeča stranka opozorila z opominom z dne 27. 12. 2010, ki je vseboval tudi poziv, da v roku 15 dni od prejema poravna nastali dolg, sicer bo tožeča stranka zahtevala odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov po 103. členu SZ-1. Opomin, ki ga je toženka prejela 30. 12. 2011, ima tako vse zakonsko zahtevane elemente, to je opozorilo o kršitvi najemne pogodbe in rok 15 dni za odpravo kršitve. Kljub temu toženka dolga ni poravnala. To so pravno pomembna dejstva, ki imajo podlago v materialni določbi 103. člena SZ-1. Izrek izpodbijane sodbe ni v nasprotju z razlogi zamudne sodbe, zato ni podana niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V prvi točki izreka je navedeno, da se odpoveduje najemno razmerje med pravdnima strankama, oblikovano na osnovi najemne pogodbe z dne 22. 4. 2005 in Aneksa št. ... k najemni pogodbi štev. ... z dne 22. 4. 2005. Tako označeni pogodba in aneks ob še ostalih podatkih v zahtevku zadoščata za določljivost tožbenega zahtevka. Navedba v obrazložitvi zamudne sodbe, da je bil aneks sklenjen dne 14. 1. 2009, ni v nasprotju z navedbo oziroma označbo aneksa v prvi točki izreka zamudne sodbe, saj je v prvi točki izreka zamudne sodbe navedena le označba sklenjenega aneksa, kot je moč zaključiti ob primerjavi s samo listino (priloga ...), kjer je v uvodu navedeno, da gre za „Aneks št. ... k najemni pogodbi štev. ... z dne 22. 4. 2005“, ne pa tudi datum sklenitve aneksa. Zato ne drži niti očitek, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, ker da iz izreka izhaja, da se odpoveduje samo najemno razmerje za čas med 22. 4. 2005 in 14. 1. 2009, iz obrazložitve pa da izhaja, da je 14. 1. 2009 prišlo do nastanka novega najemnega razmerja. Pritožbene navedbe, da je je opredelitev stanovanja, ki je predmet najemne pogodbe, bistvena sestavina najemnega razmerja in da je s sklenitvijo aneksa z dne 14. 1. 2009 prišlo do sklenitve novega razmerja in ne samo do podaljšanja obstoječega, pa so iz enakih razlogov, kot so pojasnjeni v zvezi s prepoznimi navedbami že prejšnji točki te obrazložitve, prepozne in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena sama kriti svoje pritožbene stroške. Prav tako mora svoje stroške, nastale v pritožbenem postopku, kriti tožeča stranka sama, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi pritožbe, zato teh stroškov ni mogoče opredeliti kot potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.