Jedro

Ukinitev delovnega mesta še ne pomeni tudi, da je delavcu pogodba o zaposlitvi (prej razporeditev) za to delovno mesto tudi že prenehala. Ukinitev delovnega mesta je bila in je povsem poslovna odločitev, ki je v izključni pristojnosti delodajalca. Za delavca ima določene posledice, ki pa jih mora izpeljati v skladu z zakonom. Do 1. 1. 2003 je moral delavca z dokončnim sklepom razporediti na drugo ustrezno delovno mesto ali ga določiti kot presežnega delavca; po 1. 1. 2003 pa mu je lahko ponudil sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi (47. člen ZDR) ali mu pogodbo odpovedal iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Do takrat, ko je delodajalec na zakonit način uredil delovno pravni status delavca zaradi svoje poslovne odločitve o ukinitvi delovnega mesta, pa je za delavca prejkoslej veljala sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o zamudnih obrestih, v ostalem pa se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožnici je na podlagi odločitev disciplinskih organov pri toženi stranki 20. 12. 1996 prenehalo delovno razmerje. Tekom več let trajajočega sodnega postopka je tožena stranka po pravnomočni sodbi tožnico pozivala nazaj na delo in ker na delo ni prišla, je tožena stranka v letu 2000 sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 163/2000-136 z dne 10. 11. 2006 obe odločitvi tožene stranke razveljavilo in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, odločanje o denarnih zahtevkih pa je izločilo in je o njih odločilo v obravnavani zadevi. Pritožba in revizija tožene stranke zoper tako odločitev sta bili zavrnjeni (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 77/2007-3 z dne 29. 3. 2007 in sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 355/2007 z dne 26. 2. 2008).

3. S pravnomočno sodbo (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1567/2007 z dne 19. 6. 2008 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Novi Gorici Pd 76/2007-16 z dne 30. 10. 2007) je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2007. Tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe iz prejšnje točke tožnice ni pozvala nazaj na delo, temveč ji je na podlagi ugotovitve, da je bilo delovno mesto, na katerem je bila tožnica zaposlena ob prenehanju delovnega razmerja v letu 1996 ukinjeno, podala redno odpoved iz poslovnega razloga in ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala. Sodišči sta tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi in zahtevke za čas po 23. 7. 2007 zavrnili. Revizijo tožene stranke je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo VIII Ips 437/2008 z dne 6. 4. 2010. 4. V obravnavani zadevi so tako predmet spora denarni zahtevki, izločeni iz zadeve Pd 163/2000. Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom v pretežnem delu ugodilo in naložilo toženi stranki plačilo nadomestila plač za obdobje od decembra 1996 do julija 2007, regresov za letni dopust za leto 1999 in za leta 2001 do 2007, božičnice oziroma poračune plač za leta od 2002 do 2006 ter povrniti tožnici stroške šolanja. Presodilo je, da tožnici pripada nadomestilo plače v višini plače, ki bi jo prejela glede na zadnjo veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka namreč ni izkazala, da bi bila tožnica prerazporejena na kakšno drugo delovno mesto oziroma razrešena z mesta svetovalca generalnega direktorja za kulturo in umetnost. Če tožena stranka ne bi ravnala nezakonito, bi tožnica plačo po tej pogodbi prejemala, dokler ne bi bila dokončno razporejena na kakšno drugo delovno mesto, oziroma po 1. 1. 2003, dokler ne bi prišlo do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ali odpovedi na zakonit način. Tožnica je upravičena tudi do povrnitve stroškov šolanja, za povrnitev katerih se je tožena stranka zavezala s pogodbo o izobraževanju, vendar obrokov šolnine, ki so zapadli po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja tožnice, ni plačala.

5. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke (in tudi pritožbo tožnice) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da je pravna podlaga za denarne zahtevke pravnomočna sodba, na podlagi katere je tožena stranka dolžna tožnico vrniti nazaj na njeno delovno mesto in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih prejela, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Pravilno je bilo upoštevana višina plače, kot je bila določena v zadnji pogodbi o zaposlitvi. Ne glede na to, da je bilo delovno mesto v letu 1997 ukinjeno, pripada tožnici plača po tej pogodbi vse do sklenitve nove. Enako velja tudi za plačilo regresa, božičnice in za povrnitev stroškov šolanja.

6. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravnomočne sodbe ne izpodbija v celoti, temveč le toliko, kolikor naloženo plačilo plač in regresov presega razlike po „variantnem izračunu izvedenke“, to je z upoštevanjem razlike do plače za VII. tarifni razred in VII. stopnjo strokovne izobrazbe po vsakokratni veljavni panožni oziroma podjetniški kolektivni pogodbi. Odločitev glede božičnic oziroma poračunov plač in glede povrnitve stroškov šolanja izpodbija v celoti, posebej pa izpodbija tudi odločitev glede datuma začetka teka obresti. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se nobeno od sodišč ni opredelilo do določbe 16. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 1992, po kateri bi bila tožnica po prenehanju mandata direktorja sektorja komuniciranja in trženja, upravičena do plače in drugih prejemkov za delovno mesto, ki bi ustrezalo njeni strokovni izobrazbi v skladu s kolektivno pogodbo. Tožena stranka je na to opozorila v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje do tega odločilnega dejstva ni opredelilo. S takim postopanjem je bila toženi stranki tudi odvzeta možnost obravnavanja te pritožbene navedbe, kar pomeni nadaljnjo kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča druge stopnje, da je bila na podlagi pravnomočne sodbe tožena stranka dolžna tožnico vrniti nazaj na njeno delovno mesto je v nasprotju z izrekom sodbe Pd 163/2000 in ugotovitvami sodišča prve stopnje. Drugačno dejstvo je sodišče druge stopnje ugotavljalo brez glavne obravnave in v nasprotju z 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči nista v celoti uporabili vseh relevantnih določb materialnega prava (ZOR), hkrati pa sta tiste, na katere se sklicujeta, uporabili nepravilno. Nepravilen je zaključek, da je pravna podlaga vtoževanih zneskov pravnomočna sodba, ki je le dokaz obstoja protipravnosti ravnanja kot enega od elementov odškodninskega delikta. Ne pomeni pa pravne podlage in ne dokaza o obstoju vseh ostalih elementov. Pri ugotavljanju višine izgubljenega dohodka sta sodišči, glede na ugotovljeno dejstvo, da je bilo delovno mesto svetovalca za kulturo in umetnost ukinjeno, napačno uporabili določbo tretjega odstavka 189. člena ZOR. Zaradi ukinitve delovnega mesta prejemanje plače za ukinjeno delovno mesto v času od 1. 1. 1997 do 31. 7. 2007 že objektivno ni bilo uresničljivo. Tudi če bi bila tožnica ves čas zaposlena, bi bila zaradi spremenjenih okoliščin gotovo razporejena na drugo delovno mesto, ustrezno svoji stopnji izobrazbe. Sodišče tudi ni ugotavljalo obstoja vzročne zveze, saj tožnici škoda v obsegu razlike med plačo po zadnji pogodbi o zaposlitvi in plačo po kolektivni pogodbi ni nastala zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč zaradi ukinitve delovnega mesta. Judikati, na katere se sklicujeta izpodbijani sodbi, temeljijo na drugačnem dejanskem in pravnem stanju. Gre za razrešitev direktorja, katerega delovno mesto ni bilo ukinjeno. Tožnici gre le tolikšna odškodnina, kolikor znaša njena škoda, upoštevaje pri tem tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Iz istih razlogov je napačna tudi odločitev o višini regresov in božičnic, ki sta vezani na višino plače. Napačna je tudi odločitev o povrnitvi stroškov šolanja, saj je bila pogodba (o izobraževanju) z dne 9. 4. 1996 vezana na delovno mesto direktorja sektorja za komuniciranje in trženje oziroma na delovno mesto svetovalke za kulturo in umetnost, ki pa sta bili ukinjeni. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi glede začetka teka zamudnih obresti.

7. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

8. Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

10. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tega stranka tudi ne more storiti z zgolj navideznim sklicevanjem na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka pa poskuša zgolj to: uveljavlja drugačno dokazno oceno kot pa jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišča druge stopnje. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnica z delovnega mesta svetovalca za kulturo in umetnost ni bila ne razrešena ne razporejena drugam. Zato je brezpredmetno ugotavljanje dejstev o tem ali je, kako in kdaj tožnici prenehal mandat na delovnem mestu direktorja sektorja za komuniciranje in trženje, s katerega je bila tožnica sporazumno razporejena na delovno mesto svetovalca za kulturo in umetnost s sporazumom z dne 3. 5. 1996. Revizije, kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo na drugi stopnji, po izrecni določbi 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ni dopustno vložiti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Na revizijski stopnji ni sporno, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati nadomestilo plače in druge prejemke za čas, ko zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni delala. Sporna je le njihova višina in sicer zato, ker naj bi sodišče upoštevalo napačno (nepravilno) osnovo za izračun plače, ki naj bi šla tožnici v spornem obdobju. Ugovori v zvezi s tem se nanašajo tako na nadomestilo plače kot na ostale denarne zahtevke (regres, božičnica oziroma poračun plače), o čemer je sodišče prve stopnje odločilo v točkah 1 do 4 izreka sodbe. Predmet revizijske presoje sta poleg tega tudi odločitev v točki 5 izreka prvostopne sodbe (povrnitev stroškov šolanja) in odločitev o začetku teka zamudnih obresti od dosojenih zneskov.

13. Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o začetku teka zamudnih obresti ni dovoljena. Kadar je zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg zahtevka za plačilo glavnice, se šteje kot postranska terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko ostane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih. Le če bi bile obresti osnovni oziroma edini razlog za začetek pravde, bi se štele kot glavni zahtevek, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ker so torej v reviziji sporne zamudne obresti le kot stranska terjatev, ki po pravilih procesnega prava nimajo nikakršne vrednosti (spornega predmeta), ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Revizija zoper odločitev o obrestih je torej vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP), kar narekuje zavrženje nedovoljene revizije (377. člen ZPP).

14. Revizija glede odločitve o povrnitvi stroškov šolanja ni utemeljena. Pravica tožnice do povrnitve teh stroškov temelji na posebej sklenjeni pogodbi o kritju stroškov izobraževanja na točno določenem študiju. Tudi če je bil ta študij povezan s takratnim delom (delovnim mestom) tožnice, zgolj ukinitev njenega delovnega mesta, brez ustrezne spremembe pogodbe o izobraževanju, ne bi pomenila prevalitve obveznosti plačila stroškov na tožnico. Odločitev sodišča prve stopnje pa tudi sicer temelji na ugotovitvi, da je obveznost tožene stranke posledica nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Če do tega ne bi prišlo, bi tožnica normalno nadaljevala šolanje (kot ga dejansko tudi je) in bi tožena stranka v skladu s svojo pogodbeno obveznostjo tako do tožnice kot do organizatorja izobraževanja, plačala tudi preostale obroke stroškov šolanja.

15. Revizija tudi ni utemeljena glede odločitve o preostalih denarnih zahtevkih. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišč druge in prve stopnje, da je osnova za izračun nadomestila plače tista plača, ki bi jo tožnica prejela za delovno mesto, na katerega je bila razporejena ob prenehanju delovnega razmerja.

16. Razveljavitev delodajalčeve odločitve o prenehanju delovnega razmerja pomeni – ob ustreznem zahtevku delavca seveda - tudi odločitev o restituciji. To je o vzpostavitvi stanja, kakršno bi bilo, če nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo. Najprej gre za odločitev o reintegraciji, ki pomeni (ponovno) vzpostavitev delovnega razmerja: na istem ali drugem ustreznem delovnem mestu. V sporu med pravdnim strankama je bilo o tem dejansko dokončno odločeno z zavrnitvijo revizije v zadevi VIII Ips 437/2008 z dne 6. 4. 2010. Po 1. 1. 2003, ko so na podlagi ZDR delovna razmerja povsem pogodbena razmerja, ki prenehajo z odpovedjo pogodbe, je situacija v zvezi z reintegracijo jasna: ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe pomeni, da pogodba še vedno velja in učinkuje. Reintegracija zato pomeni le ugotovitev sodišča, da delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja – razen v primerih, ko sodišče odloči o razvezi pogodbe na podlagi 118. člena ZDR. Glede reintegracije na odločitev tako praviloma ne morejo vplivati morebitne spremenjene okoliščine, na primer ukinitev delovnega mesta, v času (pre)dolgega trajanja sodnega postopka. Upoštevati bi jih bilo mogoče le pri odločitvi o tem, ali in kdaj razvezati pogodbo o zaposlitvi.

17. Enako pa velja (mora veljati) tudi za reparacijske zahtevke. Podlaga zanje je še vedno veljavna pogodba o zaposlitvi: delavec bi imel tudi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pravice po tej pogodbi in take (v taki višini) mu je delodajalec iz naslova odgovornosti za svojo nezakonito odločitev, dolžan povrniti. To je v načelu veljalo tudi po ZDR90, ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Reintegracija je praviloma pomenila vrnitev delavca na isto delovno mesto („isto pogodbo o zaposlitvi“) kot pred prenehanjem delovnega razmerja. Delodajalec pa je pravnomočno sodbo glede reinegracije lahko izvršil tudi tako, da je, glede na takratno možnost enostranskega odločanja o razporeditvi, delavca razporedil na drugo ustrezno delovno mesto. Seveda po vrnitvi nazaj na delo, ne pa za nazaj, saj je delavec taki razporeditvi lahko ugovarjal in je po takratnih predpisih razporeditev lahko učinkovala šele z dokončnostjo.

18. Zato ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bila tožena stranka tožnico dolžna vrniti nazaj na njeno delovno mesto, v načelu niti ni napačna, čeprav je res, da taka obveznost iz pravnomočne sodbe v zadevi Pd 163/2000 neposredno res ne izhaja. Predvsem pa taka ugotovitev na odločitev ne vpliva. Tožena stranka je v bistvu tudi sama priznala, da je vse do leta 2007 za tožnico glede pravic – zlasti plače - veljal sporazum z dne 3. 5. 1996 in pogodba o zaposlitvi z dne 2. 11. 1992. Na tak način (pogodbeno) urejeno delovno razmerje je bilo tožnici namreč odpovedano z „odpovedjo pogodbe o zaposlitvi“ dne 8. 6. 2007. Med strankama druge ali drugačne pogodbe o zaposlitvi v spornem obdobju ni bilo.

19. Sodišči se z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta posebej nista ukvarjali, čeprav je iz podatkov v spisu dovolj očitno, da je bilo delovno mesto svetovalca za kulturo in umetnost „ustanovljeno“ zgolj za potrebe zaposlitve tožnice (sklep z dne 6. 5. 1996, priloga B5). Kar pomeni tudi, da je bila ukinitev tega delovnega mesta s 1. 1. 1997 evidentno posledica prenehanja delovnega razmerja tožnice. Torej je povsem verjetno, da delovno mesto ne bi bilo ukinjeno, če tega prenehanja ne bi bilo. Torej je tudi ukinitev delovnega mesta tožnice neposredno povezana z nezakonitim ravnanjem tožene stranke. Predvsem pa je pravilno izhodišče nižjih sodišč, da sama ukinitev delovnega mesta še ne pomeni tudi, da je delavcu pogodba o zaposlitvi (prej razporeditev) za to delovno mesto tudi že prenehala. Ukinitev delovnega mesta je bila in je povsem poslovna odločitev, ki je v izključni pristojnosti delodajalca. Za delavca ima določene posledice, ki pa jih mora izpeljati v skladu z zakonom. Do 1. 1. 2003 je moral delavca z dokončnim sklepom razporediti na drugo ustrezno delovno mesto ali ga določiti kot presežnega delavca; po 1. 1. 2003 pa mu je lahko ponudil sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi (47. člen ZDR) ali mu pogodbo odpovedal iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe (kot je tožena stranka to storila v letu 2007). Do takrat, ko je delodajalec na zakonit način uredil delovno pravni status delavca zaradi svoje poslovne odločitve o ukinitvi delovnega mesta, pa je za delavca prejkoslej veljala sklenjena pogodba o zaposlitvi.

20. Ker revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

21. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.