Jedro

Zakon ne zahteva, da bi moral delodajalec že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka opredeliti tudi okoliščine, ki so pomembne za izbiro disciplinskega ukrepa.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožnikoma je bil v disciplinskem postopku zaradi kršitev delovnih obveznosti izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika gostom občasno izplačevala manj denarja, kot bi jim pripadalo glede na predane žetone. S tem pridobljen višek žetonov sta dala v ponovno prodajo, pri čemer sta morala vedeti, da se bo zato ob koncu dela pojavil višek, ki se je uporabil za pokritje morebitnega manjka pri drugi blagajni ali pa so si ga skupaj z napitnino razdelili blagajniki. S tem sta najmanj ustvarila pogoje za prilastitev na tak način pridobljenih sredstev. Vendar pa je sodišče tudi ugotovilo, da dejanska prilastitev tožnikoma ni bila dokazana. Zato je štelo, da njunega ravnanja ni mogoče kvalificirati kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero se po pravilniku tožene stranke obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Kršitev je kvalificiralo kot hujšo kršitev, za katero se tak disciplinski ukrep lahko izreče, in ker ni ugotovilo kvalifikatornih elementov, ki so pogoj za izrek tega ukrepa, je tožnikoma izreklo disciplinski ukrep javni opomin. V posledici take odločitve je nato ugodilo tudi reintegracijskemu in (opisno) denarnim zahtevkom.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje glede obstoja kršitve in pogojev za izrek disciplinskega ukrepa oziroma glede izbire ukrepa. Pri tem je navedlo, da bi morala kvalifikatorne okoliščine tožena stranka opredeliti že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in ugotoviti v disciplinskem postopku. Vendar tega ni storila, saj se je osredotočila na kršitev, za katero se ukrep prenehanja delovnega razmerja obvezno izreče. Ker pa ta kršitev tožnikoma ni dokazana, je odpadla podlaga za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Sodišče je zavrnilo kot neutemeljeno tudi pritožbo tožnikov, vloženo smiselno zoper zavrnilni del glede disciplinske odgovornosti, čeprav prvostopna sodba zavrnilnega izreka nima.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo med postopkom nedvomno ugotovljeno, da sta tožnika s svojim ravnanjem gostom izplačevala manj denarja in sta si zato nedvomno pridobivala premoženjsko korist na škodo drugih oseb, kar ustreza kvalifikaciji iz 6. točke 32. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih Igralnice C. Na dejstvo, da sta si tožnika pridobila premoženjsko korist kaže tudi dejstvo, da se v spornih dneh v blagajni ni pojavil višek. Izpodbijana sodba pa v nasprotju s tako ugotovljenim dejstvom šteje, da protipravna premoženjska korist ni izkazana. Tudi če je šlo le za kršitev po 25. členu Pravilnika, so izkazani kvalifikatorni elementi iz 32. b člena Pravilnika. Kršitve so bile takšnih dimenzij, da so povzročale motnje delovnega procesa oziroma oteževale delo drugih delavcev, saj so gostje razširili glas o goljufanju v igralnici, zaradi česar je bila igralnica nedvomno ob številne druge goste. Tožena strank tudi meni, da v obravnavani zadevi zadošča že dejstvo pridobitve protipravne premoženjske koristi, ni pa pomembna njena višina. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno zato, ker sta bila tožnika ves čas sodnega postopka in še sedaj zaposlena drugje, izpodbijana sodba pa jima priznava dvojno delovno razmerje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP (1977) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožečima strankama, ki sta nanjo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP (1977) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP (1977) ni ugotovilo.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato navedb v reviziji, kolikor se nanašajo na nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno, ni mogoče upoštevati. Tožena stranka pri tem napačno povzame bistveno dejansko ugotovitev sodišča. Sodišče ni ugotovilo, da sta si tožnika pridobila premoženjsko korist. Dejanska podlaga izpodbijane sodbe je ugotovitev, da sta tožnika s svojim ravnanjem (ki pomeni kršitev delovne obveznosti) ustvarila pogoje za pridobitev premoženjske koristi, ni pa sodišče štelo za dokazano, da sta si tako korist tudi res pridobila. Če pridobitev premoženjske koristi ni dokazana, ni dokazana storitev kršitve delovnih obveznosti iz 6. točke 32. člena Pravilnika, saj bistveni element te kršitve ni izkazan. Zato je odločitev nižjih sodišč, da v ravnanja tožnikov ni znakov navedene kršitve, pravno pravilna.

Za kršitve delovnih obveznosti iz 25. člena Pravilnika pa se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. To pomeni, da mora disciplinski organ pri delodajalcu ugotoviti posebne okoliščine, ki jih 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)), oziroma v skladu s to zakonsko določbo 32. b člen Pravilnika, predpisuje kot pogoj za izrek takega ukrepa. Ne gre za ugotavljanje hujše oblike kršitve in s tem povezanih kvalifikatornih elementov kršitve, temveč za ugotavljanje okoliščin, ki so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča gre pri ugotavljanju posebnih okoliščin iz 89. člena ZDR (1990) za ugotavljanje dejanskega stanja in da morajo te okoliščine ugotoviti že disciplinski organi delodajalca. Sodišče samo jih ne more ugotavljati, ampak lahko le presoja pravilnost in zakonitost dokončne delodajalčeve odločitve. Ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin v postopku pred sodiščem bi lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius). Ker gre za dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku tudi ni več mogoče izpodbijati, je za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe odločilno le to, ali so bile posebne okoliščine v disciplinskem postopku ugotovljene ali ne.

Izpodbijana sodba izhaja iz ugotovitve, da disciplinski organi tožene stranke kvalifikatornih okoliščin niso ugotovili. Taka ugotovitev v razlogih sodbe o odločilnem dejstvu za zakonitost izrečenega ukrepa, pa je v nasprotju z listinami v spisu in tudi z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Zakon ne zahteva, da bi moral delodajalec že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka opredeliti tudi okoliščine, ki so pomembne za izbiro disciplinskega ukrepa. Po določbi prvega odstavka 62. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) mora biti delavec seznanjen z očitanimi kršitvami delovnih obveznosti, torej z vsemi tistimi okoliščinami, ki sestavljajo dejanski stan neke vnaprej določene kršitve. Pri kvalifikatornih okoliščinah pa ne gre za ugotavljanje hujše oblike kršitve in s tem povezanih kvalifikatornih elementov kršitve, temveč za ugotavljanje okoliščin, ki so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa. Samo če disciplinski organi ugotovijo kvalifikatorne okoliščine, je izbira najstrožjega disciplinskega ukrepa zakonita (v primerih seveda, kadar tak ukrep ni predpisan kot obvezen).

Disciplinska komisija II. stopnje pri toženi stranki je v sklepu z dne 13. 10. 1994 izrecno navedla, da bi zaradi ravnanja tožnikov, lahko prišlo do bistvenih motenj v delovnem procesu in hudih posledic zaradi izgube zaupanja gostov. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi (stran 7 prvostopne sodbe) navedlo, da možnost nastanka posledic ni dokazana. Pri tem se opira na izpoved priče, ki da o motnjah v delovnem procesu ni (ničesar?) izpovedala, potrdila pa je posledice v slabem glasu o igralnici, ki bi ga ogoljufani gostje lahko širili med ljudmi. Na podlagi navedenih listin in izpovedi priče, ni mogoč zaključek, da kvalifikatorne okoliščine v disciplinskem postopku niso bile ugotovljene. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem delu v nasprotju z vsebino listin in izpovedbo priče. Podana je zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 394. člena ZPP (1977)).