Jedro

V skladu z določbami člena 344 ZKP sme tožilec med dokaznim postopkom, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, ustno spremeniti obtožni akt, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava celo prekine, da pripravi novo obtožnico, pri čemer pa se spremenjena obtožnica sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe, obdolženec pa mora imeti vedno primeren čas za pripravo obrambe v zvezi s spremenjenim obtožnim aktom.

Zato ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je na ta način bila obdolžencu onemogočena učinkovita obramba, kajti ves čas postopka je bil v obravnavi isti historični dogodek z dne 28. 8. 2018, zato je glede na spremenjeno dejansko stanje pristojni državni tožilec smel modificirati obtožni akt tako, kot mu to dopušča določba člena 344 ZKP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko 1.) spoznalo obd. D. R. za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, zaradi katerega mu je na podlagi določbe člena 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za storitev očitanega kaznivega dejanja na podlagi drugega odstavka člena 135 KZ-1 določilo zaporno kazen štiri (4) mesece, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni enega (1) leta in šest (6) mesecev, šteto od pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pod točko 2.) pa je obd. B. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom člena 29 KZ-1 in mu prav tako izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje po prvem odstavku člena 122 KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom člena 29 KZ-1 določilo zaporno kazen osem (8) mesecev, ki pa ne bo izrečena, če obd. B. D. v preizkusni dobi enega (1) leta in šest (6) mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu z drugim odstavkom člena 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obdolženca vsakega s svojim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku člena 95 ZKP pa je še odločilo, da sta obdolženca dolžna povrniti stroške tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP in sicer vsak v znesku 836,19 EUR in plačati še vsak sodno takso in sicer D. R. v višini 96,00 EUR, obd. B. D.pa v višini 192,00 EUR.

Pritožbeno problematizirana je odločitev prvega sodišča pod točko 1.), to je v delu, v katerem je obd. D. R. bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, pritožba pa napada tudi odločitev prvega sodišče glede premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je priglasil obd. D. R. zoper obd. B. D. ter odločitev o stroških postopka. Odločitev prvega sodišča v delu, ki se nanaša na obd. B. D. (tč. 2), pa pritožbeno ni izpodbijana.

2. Takšni odločitvi nasprotuje obd. D. R., ki v pravočasno vloženi pritožbi po svojih zagovornikih pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP in predlaga, da se napadane sodba v izpodbijanem delu (v delu, ki se nanaša na obd. D. R.) spremeni tako, da se obdolženca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja, podredno pa predlaga, da se pritožbi ugodi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Odgovor na vloženo pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, vse zbrane dokaze in zagovora obeh obdolžencev je po oceni pritožbenega sodišča pravilno dokazno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obd. D. R. storil v izreku te sodbe očitano mu kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi.

6. V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka člena 371 ZKP, zaradi česar naj bi bilo posledično tudi dejansko stanje v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na obd D. R., nepopolno ugotovljeno, pritožba problematizira odločitev prvega sodišča glede zavrnitve dokaznih predlogov in sicer postavitve izvedenca psihiatra, ki bi ocenil duševne bolečine obd. oziroma oškodovanca D. R., pribave poročila CSD z dne 9. 1. 20019 in zaslišanje priče N. S.. Trdi, da bi se lahko s postavitvijo izvedenca psihiatra ugotovilo, da gre za hudo telesno poškodbo obd. D. R., kar je obdolženec ves čas tudi trdil, saj se zaradi dogodka 28. 1. 2018 pri obd. D. R. kažejo psihične težave, ki so posledica tega dogodka, zaradi česar je obdolženec tudi nezmožen za delo, ki ga je opravljal pred tem (dela in naloge strojevodje), ker predmetni bolniški stalež traja že več kot dve leti in pol po dogodku, pred tem pa je bil obd D. R. popolnoma zdrav. Izvedensko mnenje, ki pa ga je pribavilo prvo sodišče pa je napačno zaključilo, da psihičnih težav, ki izvirajo iz kritičnega dogodka, ne gre upoštevati. S takim stališčem pritožbe se ni strinjati.

7. Prvo sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga (točka 3) v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s tem, da angažiranje izvedenca psihiatra za oceno njegovih obdolženčevih bolečin, ki naj bi bile po zatrjevanju pritožbe znak, da je obd.D. R. utrpel hude telesne poškodbe, ki naj bi bile posledica ravnanja obd. B. D., v konkretnem primeru ni bilo potrebno, kajti s strani sodišča postavljeni izvedenec sodne medicine dr. K. je ustrezno pojasnil, da se duševne bolečine ne morejo upoštevati kot teža kaznivega dejanja, v skladu s pravili znanosti in stroke pa je po odredbi prvega sodišča ocenil vse telesne poškodbe, ki jih je v kritičnem času utrpel obd. D. R. kot oškodovanec, opredelil pa se je tudi do teže in načina nastanka ter vrste teh telesnih poškodb. Pritožba, ki pa s svojimi navedbami, zlasti v delu, ko obrazlaga nesposobnost obd.D. R. za delo strojevodje po tem dogodku in njegovo nezmožnost za vsakršno delo, meri na ocenjevanje njegove delovne zmožnosti oziroma se dotika standardov, ki veljajo za prisojo odškodnine v civilnopravnih postopkih, kar je skladno tudi s tem, da je prvo sodišče obd. D. R. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, kjer se bo po merilih civilnopravnega postopka presojal tudi njegov zahtevek v smeri zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma nepremoženjske škode, ki naj bi jo obd. D. R. utrpel v tem dogodku. Ta dejstva, ki se torej nanašajo na dejanje pod tč. 2) izreka izpodbijane sodbe, ki je v tem delu postala pravnomočna, zato tudi niso relevantna za presojo utemeljenosti obdolženčeve pritožbe.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba v zvezi z zavrnitvijo izvedbe dokaznega predloga s pribavo poročila CSD ..., ki naj bi bilo že relativno staro in je za obdolženca obremenilno. Tudi tak dokazni predlog je prvo sodišče ustrezno pretehtalo in ne glede na dejstvo, da je omenjeno poročilo bilo izdelano 8. 1. 2019, dogodek, ki je pod obtožbo, pa se je zgodil 28. 1. 2018, prepričajo razlogi prvega sodišča za zavrnitev, da dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na poročilo CSD, za ugotavljanje dejanskega stanja glede dogodka z dne 28. 1. 2018 niso relevantna, saj se le-ta nanašajo na odnose obdolženca z njegovimi družinskimi člani ter na preteklo partnersko razmerje s P. M., nobeden od njih pa ni oškodovanec v dogodku, ki je pod obtožbo, zato je odločitev prvega sodišča, ko je tako nesubstanciran dokazni predlog zavrnilo, pravilna.

9. Prav tako ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko ni zaslišalo policistke N. S. Tudi ta dokazni predlog je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo, ko je pojasnilo, da sta dogajanje 28. 1. 2018 na naslovu ... prepričljivo in skladno pojasnila policist T.R. in policistka J. B., ki pa sta zaznala le dogajanje po prihodu policistov na kraj, ne pa samega dogodka, v katerem sta bila obdolženca poškodovana in utrpela poškodbe, ki izhajajo iz obtožnega akta. Zato ni mogoče deliti prepričanja s pritožbo, da bi prav zaslišanje te priče lahko privedlo do zaključka, da B. D. v tem dogodku ni bil prestrašen, kot to izhaja iz obtožnega akta. Ob tem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se obdolžencu v izpodbijani sodbi očita storitev kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, po katerem glede na jezikovno razlago določbe prvega odstavka člena 135 KZ-1 gre pri temeljni obliki tega kaznivega dejanja grožnje zgolj za verbalni delikt oziroma poseg v oškodovančevo življenjsko, telesno in duševno integriteto, medtem ko grdo ravnanje, kot se v obravnavanem primeru očita tudi obd.D. R. že pomeni neposredno uresničitev grožnje, ker se s takim ravnanjem že realno poseže v oškodovančevo telesno in duševno celovitost, torej gre za samostojno izvršitveno ravnanje1, zaradi česar se tudi domneva, da se je z brco v oškodovančevo mednožje in noge ter z udarcem s pestjo v njegov obraz že poseglo v njegovo telesno in duševno integriteto, torej se je grožnja že objektivizirala in je torej vsebovana v grdem ravnanju, zaradi česar občutkov oškodovanca ni potrebno še posebej ugotavljati.

10. Pritožbeno sodišče zavrača tudi izraženo mnenje pritožnika, da je nerazumno postopanje pristojnega tožilca, ko obtožbe ves čas od prejema mnenja izvedenca K. z dne 13. 1. 2019 ni modificiral vse do januarja 2020, ko se je dokazovanje zaključilo in je na ta način bila obdolžencu onemogočena obramba, ker je s spremembo obtožbe bil soočen šele v januarju 2020, zaradi česar se posledično pritožnik tudi ne strinja z odmerjenimi stroški v kazenskem postopku, ki so posledica prvotnih očitkov tožilca obema obdolžencema v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, mnenje izvedenca K. z dne 13. 1. 2019 pa je v tej smeri obdolženca celo razbremenilo.

11. V skladu z določbami člena 344 ZKP sme tožilec med dokaznim postopkom, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, ustno spremeniti obtožni akt, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava celo prekine, da pripravi novo obtožnico, pri čemer pa se spremenjena obtožnica sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe, obdolženec pa mora imeti vedno primeren čas za pripravo obrambe v zvezi s spremenjenim obtožnim aktom. Drži sicer, kot pritožba izpostavlja, da se je obema obdolžencema z vloženim obtožnim predlogom z dne 7. 5. 2018 očitala storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1 in da je tekom postopka sodišče angažiralo izvedenca sodne medicine dr. K., ki je dne 21. 1. 2019 sodišču predložil izvedensko mnenje o telesnih poškodbah obeh obdolžencev, tako mnenje pa je bilo nato, kot izkazuje spisovno gradivo pravilno vročeno obema obdolžencema in njunima zagovornikoma, ki sta imela na táko izdelano mnenje možnost podati pripombe, nato pa je isti izvedenec izdelal še dopolnitev izvedenskega mnenja dne 28. 8. 2019, ki je bilo prav tako vročeno strankam tega postopka. 3. 1. 2020 pa je tožilec modificiral vložen obtožni akt tako, kot izhaja iz sodbenega izreka (list. št. 313), iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. 2 2020 (list. št. 328) pa izrecno izhaja, da sta oba obdolženca bila s strani sodišča posebej povprašana o tem, ali sta prejela modificiran obtožni akt in ali sta spremembo le-tega razumela, nakar je obd. D. R. glede na spremenjen obtožni akt še podal svoj zagovor (list. št. 328 - 329). Zato ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je na ta način bila obdolžencu onemogočena učinkovita obramba, kajti ves čas postopka je bil v obravnavi isti historični dogodek z dne 28. 8. 2018, zato je glede na spremenjeno dejansko stanje pristojni državni tožilec smel modificirati obtožni akt tako, kot mu to dopušča določba člena 344 ZKP.

12. Posledično se tudi ni strinjati s pritožbo, ki v okviru istih pritožbenih navedb uveljavlja kršitev glede plačila stroškov postopka, ker je manj kot 1 % stroškov kazenskega postopka nastalo v zvezi z zadnjo obravnavo, torej z očitkom obdolžencu zaradi storitve kaznivega dejanja grožnje in da je nepošteno, da bi moral vse stroške postopka plačati obdolženec. Iz sodbenega izreka v nasprotju s pritožbo izhaja, da sta oba obdolženca dolžna povrniti stroške tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP vsak v znesku 836,19 EUR in pa sodno takso (ki se odmeri glede na pravno kvalifikacijo in izrečeno sankcijo). Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi (točka 29) naložitev stroškov posebej obrazložilo glede na premoženjske in socialne razmere obeh obdolžencev ter določno specificiralo stroške postopka, ki obsegajo stroške izdelave izvedenskih mnenj obeh izvedencev in pa stroške prihoda prič na glavno obravnavo. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, se je ves čas postopek vodil zoper obdolženca zaradi dogodka z dne 28. 1. 2018, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je obema obdolžencema naložilo v plačilo vsakemu polovico vseh do tedaj znanih stroškov postopka in ne drži, da so se posamezni naroki in dokazi izvajali izključno zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil obd. B. D., kot to neutemeljeno trdi pritožba, četudi je v tem delu sodbeni izrek postal pravnomočen. Ker gre torej za medsebojno prepletenost obeh dogodkov, ki sta bila pod obtožbo, kar je moralo prvo sodišče razčistiti tudi s pomočjo izvedencev in vseh zaslišanih prič, ki so vse izpovedovale o istem dogodku dne 28. 1. 2018, je prvo sodišče iz razloga, ker teh stroškov ni mogoče za posameznega obdolženca izločiti, ravnalo prav, ko je obema obdolženca naložilo v plačilo stroške tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

13. V okviru kršitve zakona pritožba izpostavlja, da zaradi tega, ker se obd. D. R. sodi tudi pri Okrajnem sodišču v ... zaradi kaznivega dejanja zalezovanja (zadeva opr. št. I K 5467/2018), se mu je v tem postopku neupravičeno sodilo za obravnavano kaznivo dejanje, saj gre za enovito kaznivo dejanje.

14. Drži pritožbena navedba, da je državna tožilka že ob vložitvi obtožnega akta predlagala združitev obeh zadev, torej obravnavane in zadeve pod opr. št. Kt 19700/2017,v kateri je bil 29. 1. 2018 zoper obd. D. R. vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja zalezovanja po členu 134.a KZ-1 na škodo P. M. in v katerem je zajet tudi dogodek z dne 28. 1. 2018 in ki se pri Okrajnem sodišču v .. obravnava pod opr. št. I K 54467/2018. Ne glede na navedeno pa nima pritožba prav, da gre za enovito kaznivo dejanje in da bi v tem primeru sodišče moralo oba dogodka obravnavati skupaj, četudi gre za obe kaznivi dejanji, ki sodita v poglavje KZ-1 glede kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine. Tudi o slednjem se je že izjasnilo sodišče prve stopnje, ko je utemeljeno zavrnilo predlog obrambe obd. D. R. za združitev predmetne kazenske zadeve s spisom Okrajnega sodišča v ..., opr. št. I K 5467/2018 in pribavo ter pregled listin v tem spisu, v katerem se bi naj omenjal tudi dogodek, ki je pod obtožbo in prepričljivo obrazložilo, da ne gre za kršitev načela ″ne bis idem″, saj v izpostavljeni kazenski zadevi, v kateri postopek še ni zaključen, nikakor ne gre za obravnavo istega dogodka, o katerem tudi še ni bilo pravnomočno odločeno z obsodilno ali z oprostilno sodbo, zaradi česar bi bila podana prepoved ponovnega sojenja o isti stvari in kar bi bila tudi procesna ovira za meritorno odločanje v tem kazenskem postopku. Pritožba sama priznava, da ta kazenski postopek še ni zaključen, oškodovanka v navedenem postopku pa je P. M., v obravnavanem postopku pa je oškodovanec B. D. zato v nobenem primeru pritožba nima prav, da gre za enovito kaznivo dejanje, zaradi česar bi bila potrebna združitev in obravnava z istim obtožnim aktom, zato tudi kršitev zakona ni podana.

15. S pritožbo se tudi ni strinjati v delu, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja z navedbami, da obd. D. R. ni ogrozil obd. B. D., saj je z označbo, da je ″čefur″, kar mu je sicer rekel, le poimenoval njegovo pripadnost, zaradi česar se B. D. ni mogel počutiti niti ogroženega, niti prestrašenega, prav tako pa ga ni poškodoval, temveč je proti njemu le krilil z rokami in vpil nanj, ker se je na ta način samo branil pred njim, kar po prepričanju pritožbe potrjuje tudi že pravnomočno zaključen kazenski postopek pod točko 2) izreka izpodbijane sodbe proti obd. B. D., ki ima tudi znanje borilnih veščin in je fizično močnejši ter je bil že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1. 16. Ni mogoče deliti takega pritožbenega naziranja, da je obd.D. R. ravnal v skrajni sili, oziroma, da se je pred ošk. B. D. le branil. V utemeljitev po izvedenem dokaznem postopku v skladu z metodološkim napotkom iz določb členov 17 ZKP je prvo sodišče na podlagi logične dokazne ocene prepričljivo obrazložilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za silobran, saj je obd. D. R. bil tisti, ki je prišel tega dne na naslov bivanja ošk.B. D. in hotel razčistiti nekatere stvari z bivšo partnerko P. M, ki sedaj živi v partnerskem odnosu z ošk B.. D.. Ob ugotovitvi, da je bil obd. D. R. tisti, ki je pričel zmerjati ošk. B. D. s ″čefurjem″, prepričajo tudi nadaljnji razlogi prvega sodišča, da je iz razlogov, ker je obd. D. R. ves čas nasprotoval partnerski zvezi P. M. z ošk. B. D., imel slednji tudi namen vznemiriti in ustrahovati obd.B. D. Med njima je, kot zanesljivo zaključuje prvo sodišče, prišlo nato tudi do fizičnega obračunavanja, ki ga ni uspela preprečiti niti P. M., ki je pri tem s strani obd.D. R. prav tako prejela udarec. Kot pritožba sama ugotavlja, se obd D. R. ne očita storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, saj je na podlagi izvedenskega mnenja dr. K., ki je poškodbe ošk. B. D. ocenil kot sled poškodb, ne pa kot lahke telesne poškodbe, prišlo tekom postopka do modifikacije obtožnega akta. Vendar pa se ni mogoče strinjati s pritožbo, da prvo sodišče ni zanesljivo ugotovilo obstoj vseh zakonskih znakov sedaj obdolženemu D. R. očitanega kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku člena 135 KZ-1. Obdolženi D. R. je, kot prvo sodišče zanesljivo ugotavlja in mu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, na podlagi prepričljiviih izpoved P. M. in zagovora ošk. B. D. zaključilo, da je obd. D. R. bil tisti, ki je najprej ošk. B. D. ozmerjal s ″čefurjem″, nato pa ga je fizično napadel, saj ga je brcnil v mednožje in noge ter ga nato še pestjo udaril v obraz. To pa je glede na okoliščino da je obd. D. R. bil tisti, ki je samoiniciativno prišel na naslov bivališča družine ošk. B.D., kjer živi tudi P. M., prvo sodišče še dodatno prepričalo, da ni dvoma o tem, je obd. D. R. na opisan način grdo ravnal z ošk. B. D. in da ni šlo le za verbalni delikt med njima, kot navaja pritožba in ravnanje v silobranu. S tem, ko je obd. D. R. ošk. B. D. brcnil v mednožje in noge in ga še udaril s pestjo v obraz, je namreč svojo grožnjo že objektiviziral, torej jo izvršil, zato ima prvo sodišče prav, da je na ta način uresničil tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku člena 135 KZ-1.2 Zato tudi ni relevantno pritožbeno poudarjanje, da se ošk. B.D. kot oškodovanec ni počutil prestrašenega in vzmenirjenega, kajti grožnja je bila na opisan način v izreku izpodbijane sodbe izvršena in se je odrazila v opisanih poškodbah, do katerih se je opredelil tudi izvedenec dr. K., ko je zapisal, da sicer nobena izmed njih po sodno medicinskih kriterijih tudi ni izpolnjevala kriterijev lahke telesne poškodbe, temveč je šlo le za sled le-teh.

17. Kar pa zadeva pritožbene navedbe glede vztrajnosti obd. B. D., ki naj bi poškodoval obd. D. R. in ga lovil, ko je ta zbežal iz stanovanjskega bloka in bi ga naj po stališču pritožbe celo hudo telesno poškodoval, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da se ti očitki ne nanašajo na dejanje, ki je predmet tega pritožbenega postopka, temveč na kaznivo dejanje pod točko 2) izreka izpodbijane sodbe, za katerega pritožba sama ugotavlja, da je postal pravnomočen, zato so take navedbe tudi v delu, ko pritožba polemizira z zaključki izvedenca Kravosa, ki ga je prvo sodišče dokazno ocenjevalo v zvezi s prištevnostjo obd. B. D. v skladu s tretjim odstavkom člena 29 KZ-1 glede dejanja pod točko 2) izreka sodbe nerelevantne v odnosu do kaznivega dejanja pod točko 1) izreka izpodbijane sodbe, zato se do takih navedb pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

18. Tako pravilnih zaključkov prvega sodišča ne omajajo niti pritožbene navedbe v zvezi s točko 16) izpodbijane sodbe, iz katere naj bi bilo razvidno, da je bila P. M. tista, ki je 28. 1. 2018 poklicala na OKC in povedala, da jo doma napada mož B. D., kar po prepričanju pritožbe izkazuje, da je za napad P. M. obdolžila svojega moža oziroma partnerja B. D., ne pa obd. D. R., zaradi česar naj bi tudi iz tega razloga ostalo dejansko stanje v izpodbijani sodbi, kar zadeva odgovornost obd. D. R., nepopolno ugotovljeno. Pritožba sicer pravilno povzema le prvi del dopisa - izpisa dežurnega policista z dne 28. 1. 2018 (l. št. 120-121), iz katerega izhaja, da je na OKC res poklicala P. M. in povedala, da je doma napada mož B. D., vendar je tak povzetek tega izpisa selektiven, kajti nadaljnje branje zabeleženke klica dežurnega policista, ki jo je potrebno brati in zaznati kot celoto jasno pokaže, da je P.M. povedala, da je obd. D. R. bil tisti, ki naj bi grozil P. M., se pojavil v stanovanjskem bloku na naslovu ..., tam pa ga je prestregel zdajšnji partner P. M., to je B. D., s katerim je nato prišlo do prepira in pretepa, v katerem je tudi P. M. utrpela udarec. V nadaljnjem postopku je zato sodišče prve stopnje tak izpis dežurnega policista dokazno ocenjevalo tudi v odnosu do izpovedi vseh zaslišanih prič in obeh obdolžencev, zlasti pa do izpovedbe zaslišane priče P. M., ki je ta dogodek tako, kot je povzeto tudi v izpodbijani sodbi prepričljivo opisalo, prvo sodišče pa ji je pri tem tudi sledilo in zavrnilo vztrajanje obrambe, da je obd. D. R. v obravnavanem primeru ravnal v silobranu, nato pa s prepričljivimi razlogi obrazložilo (točka 25) tudi obdolženčev subjektivni odnos do storitve očitanega kaznivega dejanja, ko je pojasnilo, da se je obdolženec s tem, ko je klatil z rokami in brcal v mednožje in noge obd. B. D. ter ga nato udaril še s pestjo v obraz, brez dvoma z njim grdo ravnal, to pa je tudi glede na njegov pretekli partnerski odnos s P. M. tudi hotel, zato je dogodek začel z zmerjanjem obd. B. D. s ″čefurjem″ vse z namenom, da bi ga ustrahoval in vznemiril, svoje ravnanje pa je podkrepil tudi s konkretnim dejanjem, torej z zavestno izvršitvijo grožnje na način, ki je opisan v izreku izpodbijane sodbe.

19. Pritožba problematizira tudi izrečeno sankcijo, ki je prestroga, vendar takih pritožbenih navedb ne obrazloži. Prvo sodišče je obdolžencu za storitev kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku člena 135 KZ-1 ob upoštevanju določbe člena 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo štiri mesece in preizkusno dobo enega leta in šest mesecev zapora. Razloge za tako izrečeno sankcijo je obrazložilo v točki 27), ob upoštevanju ugotovljenih olajševalnih okoliščin (nekaznovanost za kazniva dejanja in prekrške ter osebna urejenost), dodatnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale znižanje določene zaporne kazni in skrajšane preizkusne dobe pa pritožba ne uveljavlja, zato je po prepričanju pritožbenega sodišča določena kazen zapora s preizkusno dobo primerno in pravično nadomestilo za obd.D. R. dokazano kaznivo dejanje, za katerega je sicer po drugem odstavku člena 135 KZ-1 alternativno zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta. Sodišče druge stopnje se glede na nekonkretizirane pritožbene navedbe v tem delu pridružuje sodišču prve stopnje v oceni, da je v predmetni zadevi bilo potrebno izreči določeno zaporno kazen z nekoliko daljšo preizkusno dobo zaradi sicer že dalj časa prisotnih nesoglasij med obema obdolžencema, še zlasti, ker je v teku še kazenski postopek zoper obd.D. R. zaradi kaznivega dejanja zalezovanja na škodo oškodovanke P. M..

20. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, zato je pritožbo zagovornikov obd. D. R. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

21. Že prvo sodišče je obd. D. R. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, med drugim tudi sodno takso, zato je tudi pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe prvega odstavka člena 98 ZKP v povezavi s prvim odstavkom člena 95 ZKP odločilo, da je obdolženec dolžan plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso, katero pa bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel kazenski postopek.

1 Primerjaj sodbo VSM IV Kp 12536/2016 z dne 12. 9. 2019 in sodba VS RS I Ips 54545/2011 z dne 11. 12. 2014 2 Primerjaj sodbe VS RS opr. št. I Ips 40318/2013 z dne 7. 5. 2015 in opr. št. I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020