Jedro

Iz odločbe o pritožbi ne sledi, da tožnica obveznosti iz naslova NUSZ za leto 2007 ni poravnala, pač pa iz nje sledi ugotovitev, da od leta 2007 obveznosti ni poravnavala pravočasno, predvsem pa, da v letu 2009 iz tega naslova plačil ni bilo in da je v letih 2010 in 2011 evidentirano le plačilo v višini enega obroka. Zato se je s plačilom v skladu s 93. členom ZDavP-2 pokrival najstarejši dolg iz naslova NUSZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ zoper tožnico začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti po izvršilnih naslovih, navedenih v izreku, ki na dan izdaje sklepa z zamudnimi obrestmi in stroški sklepa znaša 8.844,91 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2012 do dneva plačila, z rubežem denarnih sredstev na računu pri banki A..

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-506/2016-8 z dne 24. 2. 2017 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo. Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa neskladnosti z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi ne ugotavlja. V zvezi z navedbo tožnice, da je obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) v znesku 253,70 EUR z datumom izvršljivosti 21. 6. 2012 poravnala že pred zapadlostjo (14. 6. 2012), pa pritožbeni organ po pregledu knjigovodske evidence prvostopenjskega organa ugotavlja, da je navedeno plačilo evidentirano, vendar se s plačilom ni pokrival dolg, kot je naveden v namenu plačila. Ugotavlja namreč, da tožnica že od leta 2007 posameznih obrokov NUSZ ni plačala v predpisanih rokih. Tako je iz knjigovodske evidence razvidno, da v letu 2009 ni bilo evidentiranega plačila, v letih 2010 in 2011 pa je bilo evidentirano eno plačilo in še to le v višini enega obroka. Ker tožnica ni pravočasno plačevala obveznosti iz naslova NUSZ, ji je nastal dolg, zaradi česar so se skladno s 93. členom ZDavP-2 z vsakim plačilom pokrivale posamezne obveznosti po vrstnem redu prej dospele obveznosti iz naslova NUSZ, pri tem pa so se upoštevale tudi zakonske zamudne obresti. Tako se je s plačilom, ki ga izkazuje tožnica, pokrivala obveznost iz naslova NUSZ z datumom valute 22. 7. 2009 (1. obrok NUSZ za leto 2009). Zaradi pokrivanja starejše zapadle obveznosti je tako mlajša obveznost (NUSZ za leto 2012) ostala neporavnana in se zato upravičeno terja z izpodbijanim sklepom. Utemeljeno pa se po presoji pritožbenega organa terjajo tudi preostale obveznosti. Teh tožnica tudi po lastnih navedbah ni poravnala. Navedbo, da je razlog neplačila nezakonito postopanje davčnih organov po odpravi sklepov o davčni izvršbi v pritožbenem postopku in v upravnem sporu, pritožbeni organ z obširno obrazložitvijo zavrne in ugotavlja, da so bile v postopku s pravnimi sredstvi ugotovljene nepravilnosti v nadaljnjem postopku v celoti sanirane in da tožnica po predhodno izdanih sklepih ni plačala več kot so znašale njene obveznosti. Navedbe o zneskih, ki naj bi jih tožnici dolgoval prvostopni organ, pa so po presoji pritožbenega organa pavšalne, saj tožnica ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za vračilo davka v skladu z določbami ZDavP-2. 3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja, ker meni, da je nepravilna in nezakonita. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in postopek davčne izvršbe ustavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

4. Po navedbah tožbe je tožnica sklep izpodbijala s pritožbo, v kateri je ugovore natančno specificirala. Pritožbeni organ se v svoji odločbi ni izrekel o utemeljenosti pritožbenih navedb, ki se nanašajo na utemeljenost izterjave iz naslova akontacije dohodnine in na prispevke za socialno varnost za zasebnike v mesecih junij, julij in avgust 2012, niti ni upošteval, da so obveznosti plačane. Tožnica pa tudi ni nikoli trdila, da obveznosti ni poravnala, kot navaja pritožbeni organ, nasprotno, trdila je, da je vse obveznosti plačala in da ne dolguje ničesar, da pa ima do FURS terjatve, ker je le-ta postopke vodil nezakonito in ni upošteval sodnih odločb in odločb Ministrstva za finance. V zvezi z akontacijo dohodnine je v pritožbi izrecno ugovarjala, da „akontacija dohodnine“ ni izvršilni naslov, kar pomeni, da se izvršba v tem delu vodi brez izvršilnega naslova. V zvezi s prispevki za socialno varnost za zasebnike je ugovarjala, da so v obdobju od 1. do 31. 6. 2012 (4 do vključno 12) prispevki obračunani dvakrat in da je obveznost iz naslova prispevkov plačala, kar je dokazovala v drugih izvršilnih postopkih, vsekakor pa teh obveznosti ni dolžna plačati dvakrat. Enako je navajala za časovno obdobje od 1. 7. do 31. 7. 2012 (zap. št. 16 do vključno 24) in za obdobje od 1. 8. do 31. 8. 2012 (pod zap. št. 27 do vključno 35), kar pomeni, da tam navedeni izvršilni naslovi nimajo pravne podlage. Izvršba se brez pravnega naslova vodi tudi za zamudne obresti v višini 85,85 EUR, plačilo zamudnih obresti pa se zahteva tudi od zamudnih obresti, ki so vključene v glavnico.

5. Izpodbijani sklep je nepravilen in nezakonit v delu, ki se nanaša na plačilo obveznosti iz naslova NUSZ. Stališča, ki jih v zvezi s pritožbenimi navedbami zavzame organ druge stopnje, pa so po navedbah tožbe brez podlage. Predmet izterjave je obveznost za leto 2012, zato so navedbe o obveznosti za leto 2007 brezpredmetne. Brez podlage v 93. členu ZDavP-2, ki ga navaja pritožbeni organ, je tudi stališče, da je bila s plačilom zneska 253,70 EUR dne 14. 6. 2012 plačana obveznost NUSZ iz nekega drugega neopredeljenega obdobja, saj iz izpodbijanega sklepa izhaja, da neporavnanih obveznosti iz naslova prehodnih let ni, ker seznam izvršilnih naslovov, na podlagi katerega je bil izdan sklep o davčni izvršbi izkazuje po podatkih davčnega organa obveznosti na dan 23. 10. 2012, iz njega pa zatrjevana obveznost iz leta 2007 ne izhaja. Pritožbeni organ pa tudi ni zavzel stališča glede pritožbene trditve tožnice, da je NUSZ po odločbi št. DT 4224-91029/201 z dne 10. 4. 2012 obračunan trikrat po 253,70 EUR in enkrat po odločbi št. 4224-00430/2012 z dne 20. 4. 2012 za isto časovno obdobje v znesku 37,12 EUR. V tej zvezi tožnica vztraja, da je bila obveznost iz naslova NUSZ plačana in zato ni dolžna plačati nadomestila, ker s plačilom ni bila v zamudi, pa tudi ne obresti.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Navedbe, ki se nanašajo na akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost za zasebnike, predstavljajo tožbeno novoto, sicer pa je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da se akontacija dohodnine terja na podlagi obračuna davka od dohodka iz dejavnosti, ki predstavlja veljaven izvršilni naslov, obveznosti iz naslova prispevkov (ki se v knjigovodski evidenci davčnega organa evidentirajo v skupnem znesku) pa so v izpodbijanem sklepu specificirane na obveznosti iz zavarovalne osnove in od zavarovalne osnove, kot so navedene tudi v obrazcih obračunov prispevkov za socialno varnost zasebnikov. Obračun zamudnih obresti v izpodbijanem sklepu je mogoče preizkusiti. Iz sklepa je namreč razviden datum izvršljivosti posamezne obveznosti, obračun pa temelji na 96. členu ZDavP-2, ki je kot pravna podlaga naveden v obrazložitvi sklepa. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ, z razlogi, s katerimi obrazloži zavrnitev pritožbenega ugovora, da je tožeča stranka obveznost iz naslova NUSZ z datumom izvršljivosti 21. 6. 2012 poravnala že pred izdajo izpodbijanega sklepa, in z razlogi, s katerimi zavrne navedbe tožeče stranke o preplačanem davku, pri katerih tožnica vztraja tudi v upravnem sporu. Sodišče se zato na razloge pritožbenega organa sklicuje in jih na tem mestu ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. V zvezi s tožbeno navedbo, da podatki davčnega organa obveznosti tožnice za leto 2007 ne izkazujejo, sodišče ugotavlja, da iz odločbe o pritožbi ne sledi, da tožnica obveznosti iz naslova NUSZ za leto 2007 ni poravnala, pač pa iz nje sledi ugotovitev, da od leta 2007 obveznosti ni poravnavala pravočasno, predvsem pa, da v letu 2009 iz tega naslova plačil ni bilo in da je v letih 2010 in 2011 evidentirano le plačilo v višini enega obroka. Zato se je s plačilom v skladu s 93. členom ZDavP-2 pokrival najstarejši dolg iz naslova NUSZ (1. obrok NUSZ za leto 2009 z valuto 22. 7. 2009).

10. Ugovor večkratnega obračuna NUSZ ter ugovore, ki se nanašajo na akontacijo dohodnine, prispevke za socialno varnost in obračun obresti pa tožnica brez kakršnegakoli pojasnila prvič uveljavlja v upravnem sporu. Tožena stranka zato nanje upravičeno, in to s pravimi razlogi, odgovori šele v odgovoru na tožbo. Toženih navedb v tem delu zato sodišče pri odločanju ni dodatno presojalo (52. člen ZUS-1). Trditev, da jih je navajala že v pritožbenem postopku, je po navedenem neskladna s podatki upravnih spisov in z vsebino tožbi priložene pritožbe. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tudi očitek nepopolne obrazložitve odločbe o pritožbi.

11. Ker so po povedanem tožbeni ugovori neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. 12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.