Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik, na katerem je dokazno breme, ni dokazal, da se je s tožencem dogovoril, da mu bo poleg že plačanega zneska 60.000,00 EUR plačal še dodatnih 60.000,00 EUR za opremo, ki jo je tožnik pustil v hiši. Zapisnik o glavni obravnavi je javna listina in potrjuje resničnost tistega, kar je v njem navedeno, tožnik ga je podpisal brez pripomb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zaradi umika tožbe za 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plačati 27.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka); odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 2.300,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te odločbe dalje (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Toženec je postal lastnik počitniške hiše na podlagi kupoprodajne pogodbe, v kateri je bil izrecno opozorjen, da premične stvari v hiši niso predmet pogodbe. Znano mu je torej bilo, da so vse premične stvari v hiši tožnikova last. Priče so potrdile, da so po prevzemu v hiši ostale tožnikove premične stvari. Katere so ostale, je podrobno opredelil. Iz listinskih dokazov izhaja, da je v vseh dosedanjih postopkih toženec navajal, da je tožniku plačal določen znesek kot odmeno za izselitev ter da mu ni izročil nobenega zneska za odkup premičnih stvari. V tem postopku je svoje navedbe spremenil in začel zatrjevati, da je plačal tudi opremo. Tožnik je jasno izpovedal, da sta bila s tožencem dogovorjena, da mu bo za opremo plačal določen znesek. Potem, ko je tožnik to izpovedal, mu sodišče prve stopnje ni omogočilo podati dodatnega pojasnila, to je, da se je za tožbo odločil zato, ker je toženec v vseh dosedanjih postopkih, predvsem pa v postopku pred davčnim organom glede vprašanja plačila dohodnine, navajal, da za opremo tožniku ni plačal ničesar in da mu je določen znesek izročil samo zaradi pospešitve postopka izselitve. Na podlagi takšne izjave mu je davčni organ z odločbo odmeril dohodnino na prejeti znesek. Če bi šlo za plačilo opreme, ne bi bil zavezan k plačilu dohodnine. S tožencem sta se dogovorila, da mu bo za opremo, ki je ostala v hiši, plačal določen znesek. Toženec je plačilo opreme ves čas zanikal, zato mu je opremo dolžan plačati. Ker so razlogi sodbe iz zgoraj navedenih razlogov v nasprotju z dejstvi, ki jih potrjujejo listinski dokazi v spisu, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se jo da preizkusiti in vsebuje jasne in nenasprotujoče si razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Tudi sicer je iz obrazložitve navedenega pritožbenega očitka razvidno, da tožnik v resnici nasprotuje dejanskim zaključkom in dokazni oceni sodišča prve stopnje. Zapisnik o glavni obravnavi z dne 15. 4. 2015, na kateri je sodišče prve stopnje izvajalo dokaz s tožnikovim zaslišanjem, ne potrjuje pritožbenih očitkov, s katerimi tožnik smiselno uveljavlja kršitev pravice do izjave. Zapisnik o glavni obravnavi je javna listina in potrjuje resničnost tistega, kar je v njem navedeno, tožnik ga je podpisal brez pripomb. Tudi sicer je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo okoliščine, na katere se sklicuje pritožba.

6. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, saj imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je tožnik iz nepremičnine odpeljal vse, kar se je brez škode dalo odpeljati, ostalo pa je pustil. O tem je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo tudi na podlagi izpovedi prič. Pritožba navaja le, da so priče potrdile, da so v hiši po prevzemu ostale tožnikove premične stvari. Glede na takšne pritožbene navedbe niti ni mogoče šteti, da zgoraj navedenim dejanskim ugotovitvam pritožba konkretizirano nasprotuje, saj premičnih stvari, na katere se sklicuje, podrobneje ne opredeli, iz siceršnjih tožnikovih navedb v predmetnem postopku pa izhaja, da kot premične stvari pojmuje tudi v objekt vgrajeno opremo.

7. Zgoraj navedene dejanske ugotovitve same po sebi ne utemeljujejo tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik utemeljeval s sklicevanjem na dogovor med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik, na katerem je dokazno breme, ni dokazal, da se je s tožencem dogovoril, da mu bo poleg že plačanega zneska 60.000,00 EUR plačal še dodatnih 60.000,00 EUR za opremo, ki jo je tožnik pustil v hiši. Vse, kar sta se pravdni stranki dogovorili, je bilo po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje zapisano v poravnavi z dne 9. 11. 2007 in je že izpolnjeno (tožnik je znesek 60.000,00 EUR že prejel), o kakršnikoli dodatni odmeni za vgrajeno opremo oziroma za opremo in material (kar naj bi še ostalo v objektu in za kar tožnik zahteva plačilo 27.000,00 EUR) med pravdnima strankama ni bilo nobenega dogovora. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP, torej popolna in celovita, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Za zgoraj navedene dejanske ugotovitve je imelo sodišče prve stopnje oporo ne le v prepričljivi izpovedi priče A. D., ki je pripravil tekst predmetne poravnave in je bil prisoten pri predaji objekta, temveč tudi v izpovedi samega tožnika. Iz slednje tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je v poravnavi z dne 9. 11. 2007 navedeni znesek 60.000,00 EUR pravzaprav prejel za opremo. Z navedbami, da je toženec v vseh dosedanjih postopkih, predvsem v postopku pred davčnim organom zatrjeval, da tožniku ni plačal ničesar za opremo, pritožba zato ne vzbuja dvoma v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Vse okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, je upoštevalo in pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. To velja tudi glede okoliščine, da je tožniku davčni organ za prejeti znesek 60.000,00 EUR odmeril dohodnino, ki je po navedbah pritožbe tožnik ne bi bil dolžan plačati, če bi predmetni znesek predstavljal plačilo opreme. V odgovor na pritožbene navedbe se zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in dodaja le to, da sodišče prve stopnje ni vezano na ugotovitve davčnega organa. Zgolj na podlagi dejstva, da je davčni organ naložil tožniku plačilo dohodnine, ker je zaključil, da je znesek 60.000,00 EUR tožnik prejel izključno kot odmeno za izselitev, ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku. Drugačno stališče, pri katerem vztraja tožnik še v pritožbi, je zmotno. Da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen, bi moral tožnik dokazati obstoj zatrjevanega dogovora, vendar tega dokaznega bremena ni zmogel. 8. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožnik ni priglasil.