Jedro

Okoliščina, da tožnik ni pravočasno odprl pošiljke tožene stranke, v kateri mu je bilo pravočasno poslano vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je bila njegova pravica do zagovora oz. obrambe kršena.

Sodišče prve stopnje bi moral izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem tožnikovega zdravnika oz. s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke, saj bi le tako lahko ugotovilo, ali tožnik v spornem času, ko je z dela izostal, ni bil sposoben za delo, kot zatrjuje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, opr. št. ... z dne 2. 4. 2010 in odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 6. 2010. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 5. 6. 2010 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak še traja ter da se toženi stranki naloži, da tožniku vzpostavi delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ga pozove nazaj na delo ter ga za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v vsa socialna zavarovanja, mu obračuna bruto plačo in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplača neto plačo, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače do plačila ter mu prizna in izplača vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja (1. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do tožnikovih ugovorov, ki so za odločitev v tem sporu bistvenega pomena. S tem je sodišče prve stopnje tožniku onemogočilo oziroma okrnilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam tožene stranke in izpovedbam zaslišanih prič, pri tem pa ni upoštevalo, da so te priče še vedno zaposlene pri toženi stranki. Izpovedbe zaslišanih prič tudi niso bile povsem skladne, čeprav so vse izpovedovale o istem dogodku. Pritožba opozarja na različne izpovedbe glede vprašanja, kdaj je tožnik zapustil sestanek, ki je potekal 5. 3. 2010. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sploh ni upoštevalo, da toženi stranki ni mogel biti neznan razlog za tožnikovo odsotnost, saj ga je sama napotila na zdravljenje odvisnosti od alkohola. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni bilo opravičljivo tožnikovo mnenje, da je upravičeno odsoten in da tožena stranka ve za razlog njegove odsotnosti. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo takratnega tožnikovega psihofizičnega stanja, zaradi katerega je sploh prišlo do sporne situacije. Tožnik je bil v takšnem psihofizičnem stanju, da mu ni mogoče očitati kakršnekoli krivde. Tožnika je na zdravljenje napotila tožena stranka, zato je bil prepričan, da je lahko doma, najprej v okviru letnega dopusta, nato pa v okviru bolniškega staleža, še posebej glede na to, da je tožena stranka v dopisu, ki ga je tožnik prejel 5. 3. 2010 zapisala, da tožnik začasno ne izpolnjuje zahtev za svoje delovno mesto. Prav ta navedba je bila ob porušenem psihofizičnem zdravstvenem stanju razlog, da tožnik ni prišel na delo, saj upoštevajoč citirano ugotovitev dela ne bi smel opravljati in bi v nasprotnem kršil predpise o varnosti in zdravju pri delu, enako tudi tožena stranka. Tožnik se je tako v spornem obdobju od 16. 3. 2010 do 22. 3. 2010 pa tudi kasneje, nahajal v takšnem psihofizičnem stanju, da ni bil sposoben za nikakršno pridobitno delo, kar izhaja tudi iz zdravniškega potrdila. Tožnik opozarja na splošno znano dejstvo, da so ljudje v začetni fazi zdravljenja zaradi abstinenčne krize povsem nemočni in nesposobni za vsakršen večji napor, o čemer bi lahko izpovedal sodni izvedenec medicinske strok, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikovega zdravnika. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da potrdilo, ki ga je naknadno izdal tožnikov lečeči zdravnik in iz katerega izhaja, da tožnik v obdobju od 18. 3. 2010 do 24. 3. 2010 ni bil zmožen za delo, ni potrdilo o bolniškem staležu oziroma potrdilo, ki bi opravičevalo odsotnost z dela. Potrdilo sicer res ni izdano v obliki obrazca, vendar pa bi ga sodišče prve stopnje kljub temu moralo upoštevati. Sicer pa tožnikovo nezmožnost za delo dokazuje dopis z dne 24. 2. 2010, ki je bil izdan na zahtevo tožene stranke in iz katere izhaja, da tožnik začasno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih pogojev za zasedbo delovnega mesta vzdrževalca, zaradi česar je potrebno zdravljenje odvisnosti, saj je v stanju, v kakršnem se je nahajal, ogrožal svoje življenje in zdravje. Tudi ni podana druga predpostavka za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da delovnega razmerja med strankama ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 18 let in da z njo ni imel nikakršnih sporov. Njegovo delo je bilo ocenjeno kot zelo dobro, bistveno pa je tudi, da je tožnik zdravljenje uspešno prestal. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tožnikove pravice do zagovora. Sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo trditve tožnika, da za zagovor sploh ni vedel, saj ni odprl kuverte, v kateri je bilo vabilo. Sodišče prve stopnje je to izpovedbo sicer povzelo, ni pa upoštevalo, da je tožnik svojo navedbo dokazal s tem, da je v spis vložil originalno, še neodprto kuverto. Glede na vse navedeno je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 26/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nepravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do tožnikovih ugovorov, ki so za odločitev v tem sporu bistvenega pomena, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim podana tudi takrat, kadar sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Vendar pa izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Tožnik se očitno ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede upravičenosti njegove odsotnosti z dela v času od 16. 3. 2010 do 24. 3. 2010, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izpovedbe prič S.M., S.Ma. in V.S. niso neverodostojne zgolj zaradi tega, ker so te priče še vedno zaposlene pri toženi stranki. Neskladnosti v izpovedbah glede tega, kdaj je tožnik zapustil sestanek 5. 3. 2010, so za odločitev v tem sporu povsem nebistvene.

Tožnik zatrjuje, da je bil utemeljeno prepričan, da je v spornem obdobju lahko doma, najprej v okviru letnega dopusta, potem pa v okviru bolniškega staleža. Te navedbe so sicer povsem neprepričljive in tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ne le, da je za odobritev letnega dopusta pristojni S.M., zaslišan kot priča, prepričljivo izpovedal, da ga tožnik ni prosil za izrabo dopusta v spornem obdobju, saj po 5. 3. 2010 s tožnikom nista več govorila, temveč je tožnik v ugovoru z dne 29. 4. 2010 (priloga A4) celo sam zapisal, da je S.M. na sestanku 5. 3. 2010 gladko zavrnil njegovo prošnjo za izrabo devetih dni lanskega letnega dopusta, češ, da za alkohol pa ne da dopusta. Sporno obdobje zajema čas do 24. 3. 2010 in ker je bil tožniku bolniški stalež odobren šele od 25. 3. 2010, ko je bil hospitaliziran, tožnik ni imel nobene osnove za domnevo, da je v delu spornega obdobja upravičeno odsoten z dela zaradi bolniškega staleža. Tožnik se pri tem povsem neutemeljeno sklicuje na dopis I.J., specialistke medicine dela, prometa in športa z dne 24. 2. 2010 (priloga A1), ki mu je bil vročen na sestanku 5. 3. 2010. V tem dopisu, ki je naslovljen na tožnika, zdravnica sicer res navaja, da so pri pregledu ugotovili, da tožnik začasno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za svoje delovno mesto ter, da je potrebno zdravljenje odvisnosti od alkohola ter kontrola pri njih po zdravljenju oz. po presoji delodajalca tudi med zdravljenjem. Vendar pa ta dopis ne pomeni, da tožniku od njegovega prejema ni potrebno več prihajati na delo. To je razvidno tudi iz nadaljnje vsebine dopisa, v katerem se tožniku priporoča zdravljenje odvisnosti od alkohola ter kontrola laboratorijskih izvidov ter se ga prosi, da obvestilo posreduje izbranemu zdravniku. V kolikor bi bil tožnik prepričan, da mu že zaradi citiranega dopisa Oddelka za ocenjevanje zdravstvenih sposobnosti ni potrebno prihajati na delo, potem ne bi bilo nobene potrebe, da na sestanku 5. 3. 2010 nadrejenega delavca prosi za odobritev letnega dopusta.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da mu tožene stranke ni bilo potrebno obvestiti o odsotnosti, ker je ta že bila seznanjena z razlogom zanjo, saj ga je sama napotila na zdravljenje. Okoliščina, da je bilo na sestanku 5. 3. 2010 dogovorjeno, da bo tožnik čimprej (po možnosti še isti dan) stopil v stik s svojim zdravnikom in se dogovoril za zdravljenje in o tem obvestil delodajalca, nikakor ne pomeni, da tožnik tožene stranke ni bil dolžan obvestiti o razlogih za svojo odsotnost v naslednjih dneh. Tožnik bi si za sporni čas odsotnosti moral zagotoviti bodisi bolniški stalež oz. izrabo letnega dopusta ali pa do pričetka zdravljenja hoditi v službo. Tožnik ni storil nič od navedenega, zato posledic svoje pasivnosti ne more prevaliti na toženo stranko, češ da je ta vedela, da je tožnik odsoten zaradi zdravljenja alkoholizma.

Okoliščina, da tožnik ni odprl pošiljke, s katero mi je bilo pravočasno vročeno vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da se zato ni seznanil z vsebino te pošiljke, ne pomeni, da je bila zaradi tega kršena njegova pravica do zagovora. Vabilo je bilo tožniku vročeno 24. 3. 2010 (priloga B3), zagovor pa je bil predviden za 31. 3. 2010. Res je sicer, da je bil tožnik na dan predvidenega zagovora že hospitaliziran, vendar pa zgolj ta okoliščina ne pomeni, da je bila tožniku odvzeta pravica do zagovora. V kolikor bi tožnik vabilo oprl, bi lahko zaprosil za preložitev zagovora ali pa pisno podal zagovor. Pravico do zagovora lahko delavec realizira tudi na ta način, kot je to storil tožnik, to je tako, da pravilno in pravočasno vročeno vabilo niti ne odpre in s tem sam povzroči, da se niti ne seznani s tem, kdaj in kje bi lahko podal zagovor.

Pač pa tožnik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede dokaza z zaslišanjem tožnikovega zdravnika B.F. oziroma s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Tožnik namreč ves čas zatrjuje, da v spornem obdobju ni bil sposoben za delo, te svoje trditve pa dejansko ne more dokazati drugače, kot z zaslišanjem lečečega zdravnika oziroma mnenjem izvedenca. Stališče sodišča prve stopnje, da navedena dokaza nista relevantna, bi lahko bilo pravilno le v primeru, če bi šteli, da za izredno odpoved na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR zadošča že zgolj to, da delavec najmanj pet delovnih dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Določba 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR se sicer res glasi tako, da bi bilo možno tudi takšno tolmačenje, vendar je potrebno upoštevati, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V primeru, ko je podan upravičeni razlog za odsotnost z dela, prav gotovo ni mogoče trditi, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka zgolj zaradi tega, ker delavec delodajalca ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Navedeno pomeni, da je vprašanje psihofizične sposobnosti tožnika za delo v spornem obdobju vendarle lahko odločilno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v tem sporu. To, ali je bil tožnik v določenem obdobju sposoben za delo, pa se lahko ugotovi bodisi z zaslišanjem lečečega zdravnika in (ali) z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Res je sicer, da tožnikova argumentacija, zakaj naj bi bil v spornem obdobju psihofizično nesposoben za delo, ni najbolj prepričljiva, vendar to še vedno ne spremeni dejstva, da bi odklonitev izvedbe predlaganih dokazov pomenila, da je tožniku kratena možnost, da dokaže svoje trditve.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 155. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče je pri tem ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka, saj bo v novem postopku (verjetno) potrebno postaviti izvedenca medicinske stroke, kar ne bi bilo racionalno izvajati na pritožbeni obravnavi, potrebno najprej ob sodelovanju strank izbrati izvedenca, nato zagotoviti plačilo predujma in šele nato izvesti dokaz z izvedencem, vsega tega pa ni možno izvesti na enem samem naroku pred pritožbenim sodiščem.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje najprej kot pričo zaslišalo zdravnika B.F., pri čemer bo z njim razčistilo, kaj pomeni zdravniško potrdilo z dne 16. 6. 2010 (priloga A/8). V tem potrdilu, ki je bilo namenjeno tožnikovemu pooblaščencu, je namreč zapisano zgolj to, da mu je pacient (to je tožnik) povedal, da od 18. 3. do 24. 3. 2010 ni bil sposoben za delo zaradi težav z alkoholom. Zdravnik naj pojasni, kako je sam ocenjeval tožnikovo sposobnost za delo in v kolikor bo izpovedal, da tožnik v navedenem obdobju ni bil sposoben za delo, tudi zakaj mu bolniškega staleža ni odobril že 18. 3., ko je tožniku dal napotnico za preglede. V kolikor bo tožnik vztrajal pri dokaznem predlogu, naj sodišče prve stopnje izvede tudi dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki naj na podlagi dokumentacije ugotovi, ali je bil tožnik v spornem obdobju sposoben za delo. Na podlagi tako dopolnjenega postopka bo sodišče prve stopnje lahko pravilni in zakonito odločilo o tožbenem zahtevku.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.