Jedro

Že same navedbe tožnika tekom upravnega postopka, v katerem je ves čas imel kvalificiranega pooblaščenca, niso takšne, ki bi kazale na to, da bi bil v Švici podvržen neustreznemu obravnavanju in s tem kršitvam človekovih pravic ter da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tako torej po presoji sodišča toženka ni bila dolžna še posebej preverjati razmer v Švici, saj ji tožnik sam ni vzbudil dvoma v spoštovanje pravic prosilcev za azil v Švici na splošno, niti da bi njemu konkretno bile kršene človekove pravice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Švici, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi navaja, da je iz centralne baze EURODAC dobila podatek, da je bil tožnik 26. 11. 2010 vnesen v to bazo s strani Švice kot prosilec za mednarodno zaščito. Citira določbo prvega odstavka 3. člena in točko d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe ter navaja, da je 11. 8. 2014 od pristojnega organa Švice prejela obvestilo, da je Švica v skladu s točko d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. V zvezi z izjavo tožnika na osebnem razgovoru 22. 8. 2014, da naj bi po dublinskem postopku v Švici prostovoljno odšel v Italijo, kjer naj bi bila njegova prošnja obravnavana, toženka meni, da le-ta ni resnična, saj jo izpodbija uradni odgovor Švice, ki je v dublinskem postopku odgovorila, da je tožnik 10. 7. 2011 samovoljno zapustil naslov prebivališča v Švici. Prav tako je na osnovi odgovora centralne baze EURODAC razvidno, da je tožnik najprej zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji 10. 8. 2007, ki jo je dvakrat predhodno zapustil in obakrat zaprosil za mednarodno zaščito v Belgiji, ki je v dublinskem postopku 7. 7. 2014 odgovorila, da ga je obakrat vrnila v Italijo. Dne 13. 10. 2010 je bil tožnik zopet prijet v Belgiji kot ilegalni migrant, vendar tretjič v Belgiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, a je bil zopet v dublinskem postopku 23. 11. 2010 vrnjen v Italijo. Odgovor iz centralne baze EURODAC potrjuje, da je tožnik zadnjič zaprosil za mednarodno zaščito v Švici 26. 11. 2010. V zvezi z njegovo izjavo, da naj bi v Švici ne marali tujcev in naj bi bil preverjan s strani policije, ko je bil na izhodih, toženka meni, da takšna navedba ne potrjuje sistemskih pomanjkljivosti švicarskega azilnega sistema, ki bi lahko privedle do tega, da bi bil tožnik podvržen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Prav tako UNHCR ne obravnava azilnega sistema v Švici kot kritičnega. Tako po prepričanju toženke zaenkrat v Švici ni sistemskih pomanjkljivosti in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ Švice ni obravnaval v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

Tožnik se v tožbi sklicuje na določbo drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe in navaja, da bi njegova predaja oziroma izročitev Švici, kot državi članici, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje, pomenila kršitev človekovih pravic. Breme obravnavanja njegove prošnje bi tako prešlo na državo, ki po njegovih izkušnjah ne ponuja dovolj zagotovil, da bo obravnavan na enak način, kot bi se ga obravnavalo v Republiki Sloveniji. Izpostavlja, da imajo po stališču Ustavnega sodišča določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost (od 34. do 38. člena), posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, predvsem pa vsem prepovedujejo - na prvem mestu državi, pa tudi posameznikom - poseganje v naštete pravice. Domneva, na kateri temelji Dublinska uredba, ni neizpodbojna. Smiselno je tako odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi MSS proti Grčiji, ki je v navedeni sodbi odločilo, da je Grčija kršila 3. člen EKČP zaradi pogojev, pod katerimi je bil prosilec pridržan in v katerih je živel. Iz citirane sodbe očitno izhaja, da argument toženke o neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, ne drži. Poudarja, da so mu v Švici rekli, da bo v primeru, če se zopet vrne tja, najprej eno leto in pol zaprt, nato pa ga bodo vrnili v izvorno državo. Na ta način bi mu bila lahko kršena t.i. absolutna pravica nevračanja. V primeru, da bi ga Švica po tem, ko bi bil eno leto zaprt, vrnila v izvorno državo, ne da bi njegovo prošnjo za mednarodno zaščito sploh obravnavala, bi brez dvoma to pomenilo kršitev načela nevračanja. EKČP sicer ne vsebuje izrecne prepovedi vračanja, je pa iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice Soering v. the United Kingdom sodišče priznalo obveznost nevračanja. Sodišče pravi, da je potrebno v vsakem primeru posebej analizirati vse okoliščine in oceniti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da osebi v primeru vrnitve grozi resnično tveganje izpostavljenosti s 3. členom EKČP prepovedanemu ravnanju. Poleg tega Temeljna listina EU v 18. členu zagotavlja pravico do azila, ki bi bila tožniku v primeru predaje Švici kršena, saj le-ta njegove prošnje očitno sploh ne bi obravnavala, ampak bi ga najprej zaprla, nato pa predala v izvorno državo. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da izpodbujani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in poudarja, da tožnik ni predlagal nobenih dokazov za tožbeno navedbo, da bi njegova vrnitev v Švico lahko pomenila kršitev načela nevračanja ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker naj bi bil v primeru, da se tja vrne, najprej eno leto in pol zaprt, nato pa vrnjen v izvorno državo, ne da bi Švica njegovo prošnjo za mednarodno zaščito sploh obravnavala. Ker je iz odgovora švicarskih pristojnih organov razvidno, da je Švica v skladu s točko d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe prevzela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, toženka ugotavlja, da je tožnik podal neverodostojne izjave. V zvezi z njegovo izjavo na osebnem razgovoru, da naj v Švici ne bi marali tujcev in da naj bi bil preverjan s strani policije, ko je bil na izhodih, navaja, da tudi za to izjavo ni predložil nobenih dokazil. Tako njegove pavšalne izjave, ki niso podprte z dokazi, v konkretnem primeru niso relevantne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je odločitev toženke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Švici, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilna. Tožnik namreč zatrjuje, da bi njegova predaja oziroma izročitev Švici, kot državi članici, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje, pomenila kršitev človekovih pravic.

Po določbi drugega odstavka 2. točke 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno, kadar predaja prosilca za državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah.

Sodišče ugotavlja, da je Švica z dopisom z dne 11. 8. 2014 sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po določbi točke d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III . Iz upravnega spisa zadeve pa tudi izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru 22. 8. 2014 na izrecno vprašanje, ali ima kakšne zadržke v zvezi s predajo Švici, navedel, da se ne želi vrniti v Švico, ker tam ne marajo tujcev in da so mu rekli, da če pride nazaj, ga bodo zaprli za eno leto in pol. Izpovedal je tudi, da je v Švici bival v centru za prosilce za azil ter da je bilo veliko ljudi in da so vse zavrnili. Rekli so mu, da mora nazaj v Italijo. Hoteli so ga zapreti do predaje Italiji, a jim je rekel, da naj ga rajši peljejo do meje z Italijo in da bo sam odšel čez mejo. Tri dni je preživel v zaporu, nato pa so odšli do meje. Na vprašanje, zakaj je dobil občutek, da v Švici ne marajo tujcev, je tožnik odgovoril, da je bil tam pol leta in kadar je šel ven iz azilnega doma, ga je policija stalno preverjala. Povedal pa je tudi, da odnos zaposlenih do njega ni bil slab. Drugih navedb tožnik v zvezi s predajo Švici v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni podal. Prav tako ni predložil nobenih listinskih dokazov v zvezi s svojimi trditvami.

Sodišče sodi, da iz takih izjav, ki jih je podal tožnik na osebnem razgovoru v upravnem postopku, ne izhaja, da bi bil v Švici podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, niti da bi bile v Švici sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci z mednarodno zaščito. S temi izjavami tožnik ni mogel pri uradni osebi oziroma pri povprečnem človeku vzpodbuditi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Švici. Svojo navedbo, da v Švici ne marajo tujcev, je pojasnil s tem, da je bil v Švici pol leta in kadar je šel ven iz azilnega centra, ga je policija stalno preverjala. Samo dejstvo, da je tožnika policija ob izhodih iz azilnega centra preverjala, po presoji sodišča ne zadošča za zaključek, da bi mu bile v Švici kršene temeljne človekove pravice. Glede njegove izpovedbe na osebnem razgovoru, da so mu v Švici rekli, da če pride nazaj, ga bodo zaprli za eno leto in pol ter da mora nazaj v Italijo, pa sodišče poudarja, da iz dopisa pristojnega švicarskega organa z dne 11. 7. 2014, ki ga je povzela tudi toženka v izpodbijanem sklepu, izhaja, da je sicer res Švica v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito sprožila dublinski postopek z Republiko Italijo, ki je 7. 4. 2011 tudi sprejela odgovornost za obravnavo njegovega primera, vendar pa predaja Italiji v predpisanem roku 18 mesecev ni mogla biti izvedena, ker je tožnik 10. 7. 2011 samovoljno zapustil prebivališče v Švici. Ker je Švica nato, kot že povedano, toženki z dopisom z dne 11. 8. 2014 sporočila, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, kar pomeni, da tožnik ne bo vrnjen v Italijo, v zvezi s čimer naj bi mu po njegovi, sicer povsem neizkazani trditvi, v Švici grozil leto in pol dolg zapor, sodišče sodi, da zgolj tožnikova takšna navedba ne zadošča za zaključek, da bi tožniku v Švici grozila kršitev človekovih pravic. Sodišče pa sicer tudi dvomi v verodostojnost tožnikove izjave, da so mu rekli, da če pride nazaj, ga bodo zaprli za leto in pol, saj tožnik v prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je v Republiki Sloveniji podal 30. 6. 2014, na vprašanje, kako je bilo o njegovi prošnji v Italiji, Belgiji in Švici odločeno, glede Švice ni podal nobenih tovrstnih navedb, ki bi kazale na to, da so mu bile oziroma da mu v Švici grozijo kršitve človekovih pravic. Navedel je zgolj, da je iz Italije odšel v Švico, tam zaprosil leta 2010 za azil in da so ga spet vrnili nazaj v Italijo, od koder je odšel v Španijo, kjer pa ni zaprosil za mednarodno zaščito.

Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da že same navedbe tožnika tekom upravnega postopka, v katerem je ves čas imel kvalificiranega pooblaščenca, niso takšne, ki bi kazale na to, da bi bil tožnik v Švici podvržen neustreznemu obravnavanju in s tem kršitvam človekovih pravic ter da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Ob tem sodišče tudi izpostavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru 22. 8. 2014 na vprašanje, kakšen je bil odnos zaposlenih v azilnem centru do njega, odgovoril, da ni bil slab.

Tako torej po presoji sodišča toženka ni bila dolžna še posebej preverjati razmer v Švici, saj ji tožnik sam ni vzbudil dvoma v spoštovanje pravic prosilcev za azil v Švici na splošno, niti da bi njemu konkretno bile kršene človekove pravice. Pri čemer sodišče poudarja, da je toženka v izpodbijanem sklepu navedla, da UNHCR ne obravnava azilnega sistema v Švici kot kritičnega ter da noben evropski organ ni obravnaval Švice v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Sicer pa tudi tožnik niti ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR obravnaval azilni sistem v Švici kot kritičen, niti se s tem v zvezi ne sklicuje na noben listinski dokaz.

Da bi bila domneva, na kateri temelji Dublinska uredba, neizpodbojna, v zvezi s čemer se tožnik v tožbi sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravica v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, pa toženka v izpodbijanem sklepu sploh ne trdi.

Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je odločitev toženke pravilna in zakonita. V zadevi pa ni opravilo glavne obravnave, čeprav je tožnik v tožbi predlagal svoje zaslišanje in s tem smiselno tudi opravo glavne obravnave, in sicer na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno in da je bil tožnik v upravnem postopku dovolj natančno zaslišan.