Jedro

Pritožnik v pritožbi opisuje, kako je prišlo do predočenja prekrška kršitelju (policista sta po opravljeni meritvi hitrosti zapeljala za kršiteljem ter ga ustavila na bencinskem servisu, kjer sta mu predstavila kršitev, tako, da mu je policist na merilniku hitrosti pokazal izmerjeno hitrost njegovega vozila), kar pomeni, da pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1, temveč uveljavlja v postopku s tem pravnim sredstvom nedovoljen razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1.

Izrek

Pritožba se kot nedovoljena zavrže. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo kršitelja in odločilo, da se izpodbijani plačilni nalog spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper kršitelja M.M. zaradi suma storitve prekrška po 4. točki sedmega odstavka 46. člena ZPRCP, ki naj bi ga storil 25. avgusta 2012 ob 12.02 uri, ko je vozil osebni avtomobil po avtocesti A1, na odseku 1, s hitrostjo 186 km/h, na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena zakona o prekrških ustavi. Sklenilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ na podlagi 2. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1, kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek. Meni, da sodišče ni razsodilo pravilno, konkretnega predloga, kako naj odloči pritožbeno sodišče pa ne podaja.

Pritožba ni dovoljena in jo je bilo zato treba zavreči. Pritožnik v pritožbi konkretno ne navaja, glede katerega vprašanja meni, da je podana kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek (156. člen ZP-1), iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da dejansko izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila meritev hitrosti v obravnavani zadevi nepravilna, saj je bila opravljena v nasprotju z veljavno zakonodajo. V pritožbi opisuje, kako je prišlo do predočenja prekrška kršitelju (policista sta po opravljeni meritvi hitrosti zapeljala za kršiteljem ter ga ustavila na bencinskem servisu, kjer sta mu predstavila kršitev, tako, da mu je policist na merilniku hitrosti pokazal izmerjeno hitrost njegovega vozila), kar pomeni, da pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1, temveč uveljavlja v postopku s tem pravnim sredstvom nedovoljen razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1. Ker iz tega razloga pritožba v tem postopku ni dovoljena, je treba pritožbo prekrškovnega organa zoper izpodbijano sodbo kot nedovoljeno zavreči (168. člen v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZP-1).

Zgolj na rob navedenemu pritožbeno sodišče dodaja, da se povsem strinja z razlogi, ki jih je za ustavitev postopka v svoji sodbi navedlo Okrajno sodišče v Sežani. Pritožnik povsem neutemeljeno poudarjeno navaja, da se kot dokazilo o pravilni dodelitvi merilnega rezultata kontroliranemu vozilu lahko uporablja video sistem ali fotoaparat, razen, ko je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila. Po mnenju pritožbenega sodišča je slikovno dokumentiranje prekrška, kot ga zahteva omenjeni pravilnik, v razmerah opravljene meritve hitrosti vozil na avtocesti, pravilo, možnost, da se izmerjeni rezultat neposredno predoči kršitelju na kraju prekrška, ne da bi bil ta slikovno dokumnetiran, pa izjema, saj sicer kršitelj nima možnosti preveritve pravilnosti dodelitve merilnega rezultata. Zato tudi navedba v pritožbi, da so policisti med vožnjo za obdolžencem le-tega imeli ves čas v vidnem polju (op. ob tem, ko ga na kraju prekrška niso niti poskušali ustaviti in mu predočiti prekršek), za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembna, prav tako ne sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Celju. Ne gre namreč za vprašanje, ali je takšen način meritve hitrosti dopusten, pač pa za zagotavljanje poštenega postopka v katerem so varovane tudi pravice kršitelja.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče na podlagi 168. člena v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZP-1, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, pritožbo prekrškovnega organa kot nedovoljeno zavrglo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.