Jedro

Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da sta pravdni stranki sklenili družbeno pogodbo, na podlagi katere je prišlo do nastanka skupne lastnine, in gre pri tožbenem zahtevku za zahtevek na ugotovitev solastnega deleža na skupnem premoženju, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj ni ugotavljalo odločilnih dejstev in v posledici tega sodba nima vseh razlogov, da bi se jo dalo preizkusiti. Stališče, da je z vložkom strank v nakup nastala skupna lastnina, ni pravilno. Sodišče prve stopnje ni zanesljivo ugotovilo vsebine dogovora pravdnih strank in kaj je bil končni cilj dogovora strank (namen - kavza) o pridobitvi nepremičnin.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku izstaviti naslednje zemljiškoknjižno dovolilo: M.S., dovoljuje, da se pri parc. št. 315/3, k.o. O., vknjiži lastninska pravica na ime S.S., do deleža 1/2 in pri parc. št. 315/4, k.o. O., lastninska pravica na ime S.S., do deleža 17/20, sicer se bo s pravnomočnostjo te sodbe štelo, da je takšno zemljiškoknjižno dovolilo dano (točka I izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 523.412,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila (točka II izreka).

Proti sodbi se pritožuje toženka po pooblaščencu, sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v K. pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče kot pravno podlago za odločitev navedlo 20. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), pravno podlago je iskalo tudi v določbah Občnega državljanskega zakonika (ODZ) o družbeni pogodbi. Tožnik ni izkazal pridobitve lastninske pravice na nobenega od navedenih načinov. Med pravdnima strankama ni bila glede spornih nepremičnin sklenjena nikakršna pogodba, sploh pa ne družbena. Med njima ni obstajala nikakršna volja po sklenitvi družbene pogodbe, niti se ne more na takšno pogodbo sklepati na podlagi teorije realizacije. Sodišče v sodbi ne pojasni, na podlagi katerih navedb je zaključilo, da sta se pravdni stranki zedinili o vsebini pogodbe, ker tega nobena od strank ni navajala. Govori o formalnem lastniku, vendar tega pojma naše stvarno pravo ne pozna. Lastnik je tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Tukaj si sodišče pride samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da je bil namen tožeče stranke, da participira s sredstvi. Namen participacije namreč ne vsebuje tudi namena lastništva. Takratna zakonodaja je omogočala nakup nepremičnin tudi tožencu, kar je bilo znano obema strankama. Sodišče je odločitev utemeljevalo s pričami O.B., B.B. in D.S.. Priče, razen O.F., ne morejo izpovedovati o volji pravdnih strank, saj niso sodelovale pri nakupu. Sploh pa o nakupu nepremičnine in volji pravdnih strank ne morejo verodostojno izpovedovati navedene priče, saj so osebno zainteresirane za izid pravde in niso izpovedovale iz lastnega zaznavanja, temveč na podlagi tega, kar jim je bilo povedano. Da sta pravdni stranki sklenili družbeno pogodbo, je zato konstrukt sodišča, ki nima nikakršne dejanske in pravne podlage. Pravila ODZ o družbeni pogodbi s strani tožeče stranke zatrjevane skupne lastnine ne poznajo, pri premoženju družbe gre za solastnino in ne za skupno lastnino. Tožnik v predmetnem postopku od toženke vtožuje izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim toženka dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na deležu 1/2 parc. št. 315/3, k.o. O. in na deležu 17/20 parc. št. 315/4, k.o. O.. Zahtevek je tožnik utemeljil z vlaganji in prispevkom večjega dela sredstev v nakup predmetnih nepremičnin. Gre torej za zahtevek iz dveh pravnih podlag: iz naslova zatrjevanega prispevka sredstev 18.000,00 DEM pri nakupu deleža 17/20 parc. št. 315/4, k.o. O. in deleža 1/1 parc. št. 315/3, k.o. O. na podlagi pogodbe med Samoupravno stanovanjsko skupnostjo O. in toženko z dne 24.03.1989 in iz naslova vlaganj v predmetne nepremičnine z neopredeljenim obdobjem vlaganja in neopredeljenim zneskom vlaganj. Sodišče je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, kljub temu, da tožnik ni dokazala svojih trditev. Sodišče je napačno zaključilo, da je z vložkom pravdnih strank glede nakupa spornih nepremičnin nastala skupna lastnina. Z nakupom spornih nepremičnin je izključno lastninsko pravico na kupljenih nepremičninah pridobila toženka, ki se je kot lastnica tudi vpisala v zemljiško knjigo. Skupna lastnina je po pravnem redu RS možna le v skladu z ZZZDR in Zakonom o dedovanju (ZD). V odnosu mati-sin ne more nastati skupna lastnina, sploh ne pri nakupu nepremičnine. Sodišče je zato zahtevek tožnika napačno štelo kot zahtevek na ugotovitev solastnega deleža na skupnem premoženju. Tožnik se v dokaz svojih navedb ni poslužil nikakršnega pisnega dokaza. Vse dokazovanje je temeljilo na zaslišanju prič, odločitev sodišča pa na izpovedi tožnika. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno le to, da je bila s strani tožnika dana neka vsota denarja kot prispevek pri nakupu nepremičnine, vendar sodišče ni ugotovilo, za kakšno vsoto je šlo. Preprosto je verjelo tožniku, kar ni dopustno in v skladu s pravili o dokazovanju. Tožniku ni uspelo dokazati višine izročenega denarja, niti vlaganj, ki jih ni denarno opredelil in ni predložil pisnih dokazil, ki bi dokazovala zatrjevana vlaganja. Iz tožbenih trditev tožnika in iz odgovora toženke je razvidno, da je tožnik zatrjeval znesek okoli 18.000,00 DEM in je bil pozvan, kaj to pomeni. Tožnik ni nikoli določno postavil zneska in ga izkazal. Sodišče v obrazložitvi napravi zaključek, da je kupnina za predmetni nepremičnini znašala 23.000,00 DEM, da je tožnik prispeval 18.000,00 DEM in toženka 5.000,00 DEM in da specifikacija oziroma obseg vlaganj za to zadevo ni pomemben. Zaključek sodišča je napačen in neobrazložen. Iz pogodbe o nakupu nepremičnine izhaja, da je znašala kupnina 85.109.980,00 takratnih dinarjev. Sodišče ne pojasni, na podlagi kakšnega tečaja je preračunalo, da ta vsota ustreza protivrednosti 23.000,00 DEM, zato sodba v tem delu nima razlogov. Pri nobeni od prič, razen O.F., ki se zneska ni spomnila, ni šlo za neposredno pričo, ki bi bila navzoča, ko naj bi tožnik izročil denar toženki oziroma priči. Vse ostale priče so posredne priče. O.F. je jasno izpovedala, da je ona urejala priprave za sklenitev pogodbe, mati pa je pogodbo podpisala, in da je tožnik založil denar, nato pa je naslednja leta živel pri materi, tako da mu je urejala prehrano, prala, čistila, s čimer je bila zadeva pobotana. Tožnik tedaj za ta način življenja materi ni ničesar prispeval, denar si je prihranil in je živel na račun matere. Tožnik je poskušal višino izročenega denarja dokazati s pričami O.B., B.B. in D.S., ki so izpovedale, da sta O. in B.B. tožniku posodila 6.000,00 DEM za nakup nepremičnin. Če bi sodišče navedenim pričam verjelo, je to dokaz le za 6.000,00 DEM, tožnik pa ni dokazal, da je ostalih 12.000,00 DEM dejansko imel in izročil za nakup nepremičnine. V obdobju nakupa je bil star 23 let, zato je malo možnosti, da bi razpolagal s takšnim zneskom denarja. Iz njegovih navedb izhaja, da naj bi toženki za nakup prispeval 18.000,00 DEM, od tega 6.000,00 DEM sposojenih od B. ter poleg tega je plačal še 7.300.000,00 din za nakup deleža 3/20 parc. št. 315/4, k.o. O. na podlagi kupoprodajne pogodbe z M.B. z dne 10.02.1989. Postavlja se vprašanje glede posojenega zneska 6.000,00 DEM, ali je bil res posojen za nakup spornih nepremičnin, ali je bil toženki posojen za nakup deleža od M.B.. Samo dejstvo, da je tožnik prispeval neugotovljeno in nedokazano višino denarnih sredstev, ne daje podlage, da bi na s strani toženke kupljenih nepremičninah pridobil lastninsko pravico. Toženka meni, da tožnik ni dokazal, da je za nakup nepremičnine izročil 18.000,00 DEM, zato je sodišče deleže izračunalo nepravilno, saj je uporabilo nedokazane podatke (zneske). Sodišče pojasnjuje, da znaša delež na kupljenih nepremičninah 18/23 (78,26%) za tožnika in 5/23 (21,74%) za toženko, kar ne drži. Po pravilnem tolmačenju na nedokazanih postavkah opravljenega izračuna sodišča bi bil tožnik glede na zahtevek upravičen do deleža 1/2 parc. št. 315/3, k.o. O. in 78,26% od deleža 7/20 parc. št. 315/4, k.o. O.. Sodišče je zato napačno odločilo, da tožniku pripada celotni zahtevani delež 17/20, saj bi bila tožnik upravičen le do 78,26% od 17/20, ne pa do 17/20 s strani tožene stranke kupljenega deleža. Ne drži, da tožnik po tedanji zakonodaji ni mogel kupiti spornih nepremičnin. Ko je bilo s tedanjo pozitivno zakonodajo izkazano, da je imel možnost kupiti, je zatrjeval drugačno obliko, da so se tako dogovorili. To pomeni dejansko, sicer se toženka temu ne bi uprla, da tedaj pravdni stranki nista imeli v mislih, da nepremičnino kupujeta oba, temveč mati. Toženka je ugovarjala tudi zastaranju zaradi morebitnega obligacijskega zahtevka, zaradi tega, ker naj bi tožnik dal toženki denar, sicer pa ugovor zastaranje v dejanskem in pravnem pogledu za stvarnopravni zahtevek ne škodi, če že ne koristi. Vsi dokazi skupaj, ki so izvedeni, tvorijo celoto in na podlagi tega dokazno oceno in razloge. V tem primeru sodišče niti ni analiziralo vseh izvedenih dokazov.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je od toženke zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim toženka dovoljuje, da se pri nepremičnini s parc. št. 315/3, k.o. O. vknjiži lastninska pravica na tožnika do deleža 1/2 in pri parceli št. 315/4, k.o. O. do deleža 17/20. Zahtevek je utemeljeval na ustnem dogovoru s toženko pred nakupom, da bo prispeval bistveni del kupnine, nepremičnina se bo kupila na ime toženke in bo tožnik kasneje postal zemljiškoknjižni lastnik predmetnih nepremičnin. Glede na prispevek pri nakupu in vlaganja v nepremičnino sta se s toženko dogovorila, da bosta po nakupu zemljiškoknjižno stanje uredila tako, da se bo tožnik vpisal kot solastnik parcele št. 315/3 do 1/2 (da bi toženka nanj prenesla solastninski delež do 1/2) in kot lastnik parcele št. 315/4 do celote (da bi toženka nanj prenesla solastninski delež do 17/20). Tožnik je trdil, da sta s toženko sklenila (ustno) družbeno pogodbo po določilih ODZ. Toženka je zanikala dogovor med strankama, da naj bi tožnik participiral s sredstvi v tem smislu, da bo postal solastnik kupljene nepremičnine in mu nikoli ni priznala vlaganj.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz naslednjih dejanskih ugotovitev, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče: - da je toženka zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine s parc. št. 315/3 - stanovanjska stavba v izmeri 40 m2 in dvorišče v izmeri 40 m2, vpisane v vl. št. k.o. O. do celote; - da sta tožnik in toženka solastnika nepremičnine s parc. št. 315/4 - stanovanjska stavba v izmeri 44 m2 in dvorišče v izmeri 48 m2, vpisane v vl.št. k.o. O. ( tožnik v deležu do 3/20 in toženka v deležu do 17/20); - da je tožnik solastni delež 3/20 pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 10.2.1989, ki jo je sklenil z M.B. (kupnina je znašala 7.300.000,00 din), toženka pa je solastni delež na tej parceli do 17/20 in lastninsko pravico na nepremičnini s parc. št. 315/3 pridobila na podlagi pogodbe, sklenjene s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo O. dne 24.3.1989 (kupnina je znašala 85.109.980,00 din). Sodba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih razlogih: - da sta pravdni stranki sklenili veljavno družbeno pogodbo, - da sta se dogovorili, da dejansko kupujeta predmetno nepremičnino skupaj, formalno pa je kot kupec nastopala toženka, - da je z vložkom pravdnih strank v nakup nepremičnine s parc. št. 315/3 do celote in parc. št. 315/4 do 17/20 nastala skupna lastnina. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika za ugotovitev njegove izključne lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 315/4 in lastninske pravice v deležu do 1/2 na nepremičnini parc. št. 315/3 in zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine oziroma kasneje samo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah, štelo kot zahtevek na ugotovitev solastnega deleža na skupnem premoženju in je ugotavljalo višino deležev pravdnih strank na nepremičninah glede na denarni prispevek k nakupu in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, ker je ocenilo, da je tožnikov prispevek v okviru zatrjevanega deleža. Štelo je torej, da je bil med strankama sklenjen pravni posel - realizirana družbena pogodba in po dogovoru naj bi toženka, ki je bila kupec po kupoprodajni pogodbi in je z vpisom v zemljiško knjigo pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, le-te prenesla na tožnika, hkrati pa je štelo, da je z vložkom strank v nakup nepremičnin nastala skupna lastnina in je ugotavljalo višino deleža na skupnem premoženju, čeprav je tožnik s končnim zahtevkom zahteval izdajo zemljiškoknjižnega dovolila in ni zatrjeval režima skupne lastnine.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnik za nakup spornih nepremičnin prispeval določena denarna sredstva (tega toženka ne zanika, trdi le, da ni zanesljivo dokazal višine prispevka), in da je predhodno moral med pravdnima strankama obstajati nek dogovor, na podlagi katerega je tožnik prispeval del kupnine. Preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da sta pravdni stranki sklenili družbeno pogodbo, na podlagi katere je prišlo do nastanka skupne lastnine, in gre pri tožbenem zahtevku za zahtevek na ugotovitev solastnega deleža na skupnem premoženju, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj ni ugotavljalo odločilnih dejstev in v posledici tega sodba nima vseh razlogov, da bi se jo dalo preizkusiti. Stališče, da je z vložkom strank v nakup nastala skupna lastnina, ni pravilno, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Skupna lastnina je po določbi 18. čl. tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR lahko nastala le v primerih in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Nobena določba ne omenja možnosti nastanka izrecnega dogovora za režim skupne lastnine. Skupna lastnina nastane le, če je pri določeni skupnosti oseb zaradi njihove tesne povezanosti njen nastanek predviden z zakonom. Mati in sin se torej ne moreta dogovoriti, da bi kupila nepremičnino kot skupno lastnino. Zakon predvideva nastanek skupne lastnine v skupnosti zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, v dediščinski skupnosti in v skupnosti etažnih lastnikov, v vseh drugih primerih lastninske pravice več oseb pa nastane solastnina. Zaradi zmotnega stališča pa sodišče prve stopnje tako ni zanesljivo ugotovilo vsebine dogovora pravdnih strank in kaj je bil končni cilj dogovora strank (namen - kavza) o pridobitvi nepremičnin. Veljavnost vsake pogodbe (dogovora) je namreč odvisna od njene pravne podlage (kavze), zaradi katere udeleženci prevzemajo zase obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe. Podlaga obveznosti je bistveni element obligacijske pogodbe in je neposreden razlog (interes), zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo in tudi vpliva na njeno nadaljnje življenje. Šele ugotovitev vseh relevantnih dejstev o podlagi in vsebini dogovora med pravdnima strankama bi omogočila zanesljiv zaključek, kakšen pravni posel - pogodba je bila sklenjena med strankama, ki tožniku daje nasproti toženki obligacijskopravni zahtevek za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje (čl. 355 ZPP). Ob ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, tudi s pomočjo materialno procesnega vodstva (čl. 285 ZPP) najprej ugotoviti, kakšno trditveno podlago zatrjuje tožnik, in na podlagi dokaznega postopka sprejeti zaključek, ali je šlo za dogovor o skupnem nakupu nepremičnine (torej za družbeno pogodbo civilnega prava, ki je bila tedaj urejena v pravnih pravilih ODZ), pri kateri je treba ugotoviti tudi dogovor o višini solastninskega deleža, ali pa za fiduciarni pravni posel oziroma za pogodbo z elementi obeh. Pravno mogoča in dovoljena je tudi pogodba o tem, da bo nepremičnina od tretjega kupljena v solast pogodbenikov, torej s prvo pogodbo vzporedna druga pogodba, da bo zaradi zaupnega razmerja oblično pogodbo s tretjim sklenil le eden od pogodbenikov in se vknjižil kot lastnik nepremičnine, ki pa mora zaradi začasnega značaja take pogodbe sopogodbeniku omogočiti, da tudi njegova upravičenja glede nepremičnine postanejo stvarnopravna - da se torej vknjiži kot solastnik nepremičnine do celote ali do dogovorjenega deleža (prim. II Ips 493/98). Za pravilno odločitev bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dogovor pravdnih strank o višini deleža na kupljeni nepremičnini, saj tega dosedanji postopek ni zanesljivo dokazal. Treba bo ugotoviti, ali je mogoče na dogovor (soglasno voljo strank) o solastnških deležih sklepati na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera, sicer se domneva, da so solastniški deleži enaki (13. čl. tedaj veljavnega ZTLR), in se ne presojajo glede na to, koliko je nekdo prispeval k nakupu. Prispevni deleži posameznih udeležencev dogovora namreč niso sami po sebi pravno relevantno dejstvo in nanje pravo ne navezuje stavrnopravnih posledic, lahko pa prestavljajo eno izmed okoliščin, ki kaže na pogodbeno voljo strank. Svojo odločitev bo moralo sodišče prve stopnje jasno in popolno obrazložiti tako, da bo zmožna preizkusa. Do ostalih pritožbenih trditev, ki za odločitev niso relevantne, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da se v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.