Jedro

Izvedenec pridobi pravico do nagrade, ko delo opravi tako, kot mu je naloženo s sklepom sodišča. Že po sklepu sodišča prve stopnje z dne 29. 1. 2016 je bila naloga izvedenca (med drugim), da višino škode na vozilu tožeče stranke zaradi škodnega dogodka dne 16. 8. 2014 opredeli v skladu z določbo 1.a točke 16. člena Splošnih pogojev, vprašanje o izračunu po navedeni določbi je bilo izvedencu zastavljeno tudi v dopisu, s katerim je sodišče zahtevalo dopolnitev izvedeniškega mnenja. Obakrat je sodišče izvedenca opozorilo, da naj upošteva zavarovalno vrednost zavarovanega vozila na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšano za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije. Na navedeno vprašanje izvedenec v osnovnem izvedeniškem mnenju ni odgovoril in dela ni opravil, kot je zahtevalo sodišče, nanj pa ni odgovoril niti v dopolnitvi izvedeniškega mnenja.

Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je vrednotenje po sistemu EUROTAX v konkretnem primeru nepravilno, ker zanj ni opore v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v Splošnih pogojih. Tožena stranka je v Splošnih pogojih določila, kako se izračuna dejanska vrednost zavarovane stvari in kako se ugotovi višina škode. Za ugotavljanje te je odločilna zavarovalna vrednost zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode (torej pogodbena vrednost), zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izrek izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se pravilno glasi: „Predlog sodnega izvedenca in cenilca za motorna vozila A. A., za odmero nagrade in stroškov za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja se zavrne.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. 4. 2016 sodnemu izvedencu in cenilcu za motorna vozila odmerilo nagrado in stroške v skupnem znesku 158,70 EUR bruto za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Odločilo je o obračunanju in plačilu prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevka za zdravstveno zavarovanje za poškodbo pri delu ter odločilo, da se DDV ne obračuna, plačilo skupnega zneska v višini 173,58 EUR pa izvrši finančno računovodska služba sodišča iz založenega predujma tožeče stranke. S sodbo z dne 21. 6. 2016 je nato sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zavarovalnino v znesku 5.696,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2014 do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče zavrne priglašeno nagrado in stroške izvedenca, podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka meni, da izvedenec dopolnilnega mnenja ni opravil niti strokovno niti pravilno in ni upravičen do plačila. Izvedencu pripada pravica do nagrade tedaj, ko je naloga, kot je naložena s sklepom, opravljena. Če izvedenec naloženega dela ne opravi, kot je zahtevalo sodišče, izvedenec nima pravice do nagrade za izdelavo izvedenskega mnenja. Takšna je situacija v obravnavanem primeru. Po sklepu je bila izvedencu odrejena naloga, da (med drugim) opredeli dejansko vrednost vozila v skladu z določbo 1.a tč. 16. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka/11-7 (Splošni pogoji), ki je izvedenec ni opravil. Dopolnilno izvedeniško mnenje (kakor tudi že prvotno mnenje) je bilo izdelano v nasprotju s sklepom, s katerim je bila izvedencu določena naloga. Dopolnitev mnenja je za dokazni postopek neuporabna, zato izvedenec ni upravičen do priznanja in odmere nagrade za svoje delo. Sodišče je v vsakem primeru nagrado tudi nepravilno odmerilo. Sodišče je izvedencu priznalo nagrado v višini 138,00 EUR za pisno izdelavo zahtevnega dopolnilnega izvedenskega mnenja. Mnenje ni obsežno po dolžini. Ne drži, da je bilo izdelano na podlagi dodatnih vprašanj. Glede na obseg in vsebino dopolnilnega izvedenskega mnenja ni šlo za zahtevno nalogo, ki bi upravičevala prisojo relativno visokega zneska nagrade.

3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče v sodbi povzema med strankama nesporna dejstva, med drugim tudi, da je vrednost zavarovane stvari (vozila) na dan ugotavljanja višine zavarovalnine 35.485,00 EUR. S tem je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je obrazložila, da navedeni znesek predstavlja novonabavno vrednost vozila, torej vrednost vozila, ko je prvič zavarovano. Vrednost vozila v času ugotavljanja višine zavarovalnine ne sovpada z novonabavno vrednostjo, saj je bilo vozilo v času dogodka staro dve leti in dva meseca. Po Splošnih pogojih je v 16. členu določeno, da je za ugotavljanje višine škode odločilna zavarovalna vrednost zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije. Izhodišče je torej vrednost v času ugotavljanja višine škode in ne novonabavna vrednost. Vrednost na dan škodnega dogodka se izračuna izhajajoč iz novonabavne vrednosti, določene na zavarovalni polici, kar je tožena stranka tudi storila in na ta način izračunala znesek zavarovalnine. Sodišče je samo izpeljalo izračun višine zavarovalnine, ki je zaradi napačnega izhodišča napačen. Zanemarilo je ugotovitve v pravdi postavljenega sodnega cenilca, ki je vrednost vozila na dan škodnega dogodka prav tako ocenil drugače. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je brez upoštevanja izračuna, ki ga je opravil sodni cenilec, izračunalo višino zavarovalnine. Uporabilo je postavke, kot izhajajo iz izračuna tožene stranke, a je kljub temu prišlo do bistveno višjega končnega rezultata kot tožena stranka, ki je pri svojem izračunu operirala z istimi vrednostmi. Sodišče ni upoštevalo, da se višina škode izračuna na podlagi vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšane za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije in je amortizacijo odštelo od novonabavne vrednosti vozila, zato izračun sodišča ni materialnopravno pravilen. Sodišče je zanemarilo mnenje sodnega cenilca, s tem je kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj za ugotovitev dejstva, za katero je potrebno strokovno znanje, ni upoštevalo mnenja izvedenca. Ravnanje sodišča je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče je v sodbi pojasnilo, da je vrednotenje po sistemu EUROTAX nepravilno, saj zanj ni opore v sklenjeni zavarovalni pogodbi in Splošnih pogojih. Sodišče je na stališču, da bi bilo treba uporabo sistema EUROTAX v pogodbi oziroma Splošnih pogojih jasno določiti. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska so splošni pogoji, njihov namen ni točno opredeliti vseh podrobnosti, ki so povezane z načinom zavarovanja in načinom izračunavanja škode. Ni potrebe, da Splošni pogoji točno določajo, po katerem sistemu se izračuna popolna škoda. S tem, ko je določeno, na kakšen način se ta škoda izračuna, torej z odštetjem amortizacije od vrednosti vozila na dan vrednotenja, je bila druga pogodbena stranka obveščena o načinu izračuna višine njene zavarovalnine, če bi do dogodka prišlo. Tožena stranka pri načinu izračuna uporablja mednarodno priznani sistem vrednotenja EUROTAX, zato ni moč govoriti, da nasprotna pogodbena stranka tega načina vrednotenja ni sprejela. V Splošnih pogojih ni konkretno naveden sistem obračunavanja, torej je za izračun višine škode dopusten vsak sistem, ki omogoča izračun na način, določen v Splošnih pogojih. Sodni cenilec je izračunal višino škode na drug način, torej ne po EUROTAXu, sodišče bi moralo upoštevati izračun sodnega cenilca, če je na stališču, da EUROTAX ni primeren, saj samo tega znanja nima. Sodišče se nepravilno sklicuje na zadevo II Cp 538/2013, ki se od obravnavanega primera bistveno razlikuje. Predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba zoper sklep je utemeljena, pritožba zoper sodbo pa ni utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep:

6. Izvedenec pridobi pravico do nagrade, ko delo opravi tako, kot mu je naloženo s sklepom sodišča. Pritožba utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru izvedenec dela ni (v celoti) opravil tako, kot je zahtevalo sodišče. Utemeljena je navedba, da je v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da gre za pisno izdelavo zahtevnega dopolnilnega izvedenskega mnenja na podlagi dodatnih vprašanj za pridobitev odgovorov, ki jih sodišče v predmetnem postopku še ni terjalo. Že po sklepu sodišča prve stopnje z dne 29. 1. 2016 je bila namreč naloga izvedenca (med drugim), da višino škode na vozilu tožeče stranke zaradi škodnega dogodka dne 16. 8. 2014 opredeli v skladu z določbo 1.a točke 16. člena Splošnih pogojev, vprašanje o izračunu po navedeni določbi je bilo izvedencu zastavljeno tudi v dopisu, s katerim je sodišče zahtevalo dopolnitev izvedeniškega mnenja. Obakrat je sodišče izvedenca opozorilo, da naj upošteva zavarovalno vrednost zavarovanega vozila na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšano za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije. Na navedeno vprašanje izvedenec v osnovnem izvedeniškem mnenju ni odgovoril in dela ni opravil, kot je zahtevalo sodišče, nanj pa ni odgovoril niti v dopolnitvi izvedeniškega mnenja.

7. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje izvedencu nagrada in stroški za dopolnilno izvedensko mnenje ne gredo. Izvedenec ima namreč pravico do nagrade za izdelavo (v konkretnem primeru dopolnilnega) mnenja le, če ga je opravil tako, kot je zahtevalo sodišče. Tega izvedenec ni storil, zato njegov predlog za odmero nagrade in stroškov ni utemeljen.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper sodbo:

9. Med pravdnima strankama v konkretni zadevi ni sporen pravni temelj, sporna pa je višina zavarovalnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki. Tožena stranka je 27. 10. 2014 tožeči stranki že plačala znesek 14.645,15 EUR in je v postopku trdila, da je s tem v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost do tožeče stranke, tožeča stranka pa je vztrajala, da ji je tožena stranka dolžna plačati še preostanek zavarovalnine v znesku 10.283,25 EUR s pripadajočimi obrestmi. Med strankama je bil sporen način izračuna zavarovalnine, sporen ostaja tudi v pritožbi.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili zavarovalno pogodbo po polici za avtomobilsko zavarovanje št. 4481319846-1, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji. V skladu z določbo 1.a točke 16. člena Splošnih pogojev (B1) se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru uničenja ali tatvine zavarovane stvari (popolna škoda) ugotavlja po dejanski vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšani za tržno vrednost rešenih ostankov, upoštevaje stanje stvari neposredno pred zavarovalnim primerom. Za ugotavljanje višine škode je odločilna zavarovalna vrednost zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije. Amortizacija se ugotavlja na podlagi starosti, prevoženih kilometrov in splošnega stanja zavarovane stvari, če z zavarovalno pogodbo ni drugače dogovorjeno.

11. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je vrednotenje po sistemu EUROTAX v konkretnem primeru nepravilno, ker zanj ni opore v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v Splošnih pogojih. Kot izhaja iz prej navedenega določila Splošnih pogojev, je namreč tožena stranka v navedeni točki določila, kako se izračuna dejanska vrednost zavarovane stvari in kako se ugotovi višina škode. Za ugotavljanje te je odločilna zavarovalna vrednost zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode (torej pogodbena vrednost), zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi amortizacije. Po Splošnih pogojih je torej izhodišče vrednost v času ugotavljanja višine škode, vendar se ta ugotovi tako, da se kot izhodišče upošteva zavarovalna vrednost zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da je pri svojem obračunu škode izhajala iz novonabavne vrednosti vozila, ki znaša 35.485,00 EUR (kar ustreza vrednosti na zavarovalni polici – A3, ki je veljala na dan škodnega dogodka), in da je treba od te vrednosti odšteti vrednost amortizacije za starost vozila in rešenih delov. Njen nadaljnji izračun je bil sicer drugačen, izhodišče pa je sama uporabila enako, kot ga je pri izračunu uporabilo sodišče prve stopnje, zato so pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljene. Sodišče prve stopnje je nato upoštevalo, da izgubljena vrednost zaradi amortizacije vozila glede na starost dve leti in dva meseca znaša 38,84%, to je 13.782,37 EUR, kar prav tako izhaja iz obračuna tožene stranke (B3) in česar pritožba ne izpodbija. V nadaljevanju je sodišče dobljeno vrednost zavarovanega vozila na dan ugotavljanja višine škode v znesku 21.702,63 EUR zmanjšalo za nesporno vrednost rešenih ostankov ter znesek odbitne franšize in pravilno ugotovilo, da znesek zavarovalnine znaša 20.341,78 EUR. Glede na že plačano zavarovalnino je odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati še preostanek zavarovalnine v znesku 5.696,63 EUR. Glede na že navedeno določbo Splošnih pogojev je ob povedanem izračun sodišča prve stopnje pravilen in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Izhodišče je zavarovalna vrednost zavarovane stvari, od katere se odbije izgubljena vrednost zaradi amortizacije, in ne vrednost zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode, od katere bi se še dodatno odbijala amortizacija.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo izračuna, ki ga je napravil sodni cenilec. Sodni cenilec namreč pri izračunu ni upošteval Splošnih pogojev tožene stranke. Izvedenca je predlagala tožeča stranka zaradi dokazovanja svojega načina izračuna zavarovalnine, ki prav tako ni bil skladen s Splošnimi pogoji. Ker je tožeča stranka po prejemu cenitvenega poročila potrdila, da je nesporno, da je zavarovalna vrednost zavarovane stvari 35.485,00 EUR in da je amortizacija 38,84%, kar v denarni vrednosti znaša 13.782,37 EUR, je sodišče pravilno navedlo, da nadaljnje izvajanje dokaza z istim ali novim izvedencem ni bilo potrebno. Neutemeljena je navedba, da je sodišče, glede na to, da se je oprlo na nesporna dejstva in izračun, ki ga je priložila sama tožena stranka, kršilo določbe postopka, ker ni upoštevalo izvedeniškega mnenja. Za izračun v skladu s Splošnimi pogoji ob upoštevanju nespornih dejstev in dejstev, izhajajočih iz izračuna tožene stranke posebnega strokovnega znanja izvedenca - cenilca sodišče ni potrebovalo. Glede na to, da sodni cenilec ni podal izračuna v skladu s Splošnimi pogoji, pa je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče moralo upoštevati izračun, ki ga je opravil sodni cenilec.

13. Glede na to, da je tožena stranka v Splošnih pogojih predvidela, kako se obračuna zavarovalnina in je sodišče opravilo temu ustrezen izračun, so nerelevantne vse pritožbene navedbe o zaključkih sodišča prve stopnje glede vrednotenja po sistemu EUROTAX, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

14. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sodbo. Te nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben. Tožeča stranka nosi tudi svoje stroške v zvezi s pritožbo zoper sklep, glede na nepotrebnost izvedeniškega mnenja v postopku. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.