Jedro

Ker je zavarovalnica (toženka) dokazala, da je bolnišnica ustrezno čistila hodnik, na katerem je tožnici (pacientki) zdrsnilo, da je padla, se je ekskulpirala odgovornosti.

Ročno čiščenje hodnika je ob postavitvi opozorilne table in protizdrsnih tleh običajen način čiščenja. Možnost strojnega čiščenja ne pomeni, da je podana protipravnost ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke plačilo 11.600,00 EUR odškodnine s pripadki. Tožeči stranki je naložilo 417,75 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. V konkretnem primeru je treba upoštevati več dejavnikov, predvsem, da je zavarovanec tožene stranke bolnišnica. Zato je treba kriterije presojati strožje, kar je sodišče spregledalo. Tožnica je padla na mokrih tleh. Bolnica je sprejela organizacijska navodila o čiščenju in razkuževanju (priloga B5) in ni ravnala v času škodnega dogodka skladno s sprejetimi internimi navodili. Za večje površine, med drugim vezne hodnike in avle je predvideno strojno čiščenje. Vlažno čiščenje s sistemom vnaprej pripravljenih krp pa je predvideno za ročno čiščenje talnih površin do 20 m2 (sanitarni prostori, bolnišnične sobe). Gre za oddelčni hodnik, ki ga je treba čistiti strojno. Le robove bi bilo dovoljeno čistiti ročno. Sodišče je zmotno zavzelo stališče o teh navodilih v točki 9 sodbe, da niso obvezna. Lastnih navodil bolnica ni spoštovala in to ni bilo pojasnjeno. Priča L. je izpovedala, da se pač oddelčni hodniki ne čistijo strojno, temveč ročno, izvedenec ni znal odgovoriti na vprašanje, zakaj se hodnik ni čistil strojno (glede na organizacijsko navodilo). Oba pa sta povedala, da je prednost strojnega čiščenja istočasno sušenje in ne prihaja do naravnega sušenja kot pri ročnem čiščenju. To pomeni, da so tla manj drsna in je manj možnosti za padec. Zato je sodišče napačno sklepalo, da je za nevarnost zdrsa vseeno, ali zavarovanec čisti hodnike z vlažno krpo ali strojno brez podlage oziroma v nasprotju z izvedenimi dokazi. Medicinska sestra A. R. pa je izpovedala, da je hodnik, ko se prebriše, bolj drsen kot sicer in da je tudi njej že zdrsnilo, zato je izpostavila, da gre zelo pazljivo. Če bi bilo vseeno, ni jasno, zakaj bi bolnica sprejela takšna navodila. Vse to kaže, da je ročno brisanje tal bolj drsno in je zato prišlo do padca tožeče stranke. Sodišče zmotno ugotavlja, da ročno čiščenje ne predstavlja kršitve pravilnika in da je to za predmetni postopek brezpredmetno. Tožeča stranka ni bila zaposlena pri zavarovancu, ampak je bila pacientka v zdravstveni oskrbi. Prelaganje odgovornosti na paciente je nevzdržno. V dokaznem postopku se ni izkazalo, da bi bilo strojno čiščenje neizvedljivo. Dejstvo, da so se na hodniku nahajali vozički za prehrano, zdravila in nego, ne spremeni tega. Sicer stroj ni takšne velikosti, da čiščenje z njim ne bi bilo možno tudi v prisotnosti katerega izmed vozičkov. Dokazni postopek ni potrdil trditev tožene stranke o namestitvi opozorilne table. Priče so izpovedovale različno, neenotno, predvsem priča S. P., ki je čistila hodnik, je izpovedala, da je s čiščenjem hodnika in pomožnih prostorov zaključila okoli 9.30 in naj bi ves čas nosila rumeno tablo, ki jo je po končanem delu pustila na določenem mestu, ki ga ni znala pokazati. Iz izpovedbe V. V., A. R. in tožnice pa izhaja, da je padla okoli 8. ure zjutraj in v tem času čistilke ni bilo na hodniku. Vse to kaže, da čistilka ni namestila table na mesto, kjer naj bi se sicer nahajala ob zaključku čiščenja in da jo je očitno še vedno prenašala s seboj. To potrjuje tožnica in priča B., katero sodišče neutemeljeno šteje za neverodostojno. Obe sta povedali, da table ni bilo na hodniku. Čiščenje ni bilo ustrezno organizirano in ni pravilen sklep sodišča, da je tožnica sama odgovorna za padec. Bolnik je v bolnici usmerjen predvsem na druge stvari in ne na organizacijo čiščenja.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je najprej trdila, da je okoli 8. ure zjutraj dne 20. 8. 2015 odšla iz sobe 5 v sobo 10 in da ji je pri vračanju v sobo zdrsnilo na mokrih in spolzkih tleh, zaradi česar je padla in si poškodovala desno zapestje. Nato je v prvi pripravljalni vlogi delno popravila opis dogodka, in sicer tako, da je padla, ko je odhajala iz sobe št. 5 proti sobi št. 10 in da se ni vračala. Trditvena podlaga tožeče stranke je, da je bolnica krivdno odgovorna, ker ni hodnika čistila tako, kot je predvideno v pravilih, to je s čistilnim strojem, ki ima vgrajeno odsesavanje tal, tako da se tla hitreje posušijo. Trdi, da če bi bila tla strojno čiščena, ne bi bila drsna, kot so bila zaradi ročnega čiščenja. Ker je tožena stranka navajala, da je bila na začetku hodnika opozorilna tabla, je tožnica v nadaljevanju postopka trdila, da table ni mogla videti; v nadaljevanju postopka je trdila, da table ni bilo postavljene in to tudi vztraja v pritožbenem postopku. Tožena stranka pa je navajala, da ko je hodnik prezaseden s posteljami, vozički ali ljudmi, strojno čiščenje ne pride v poštev. Zato je bolnica dvakrat dnevno čistila hodnik z vnaprej pripravljenimi krpami za ročno čiščenje talnih površin v skladu z internim navodilom, postavljala opozorilne table in da to pomeni potrebno skrbnost in varstvo zdravja pacientov. Tožena stranka je uveljavljala, da ravnanje bolnišnice ni bilo protipravno. Trdila je tudi, da je čiščenje bilo v primernih terminih, ko so površine najmanj obremenjene in je frekvenca manjša kot tekom dneva. Tožena stranka je opisala postopek ročnega čiščenja in sicer, da površine niso tako mokre, da bi se tla ne mogla hitro posušiti, da se krpe po brisanju ne ožemajo, temveč jih spravijo v vreče za umazane krpe, ki gredo v pranje, ter vzamejo drugo krpo. Vztrajala je, da je bila v konkretnem primeru opozorilna tabla, ki je nameščena na hodniku. Tla pa so bila iz primernega materiala, ki tudi v primeru mokrote ne predstavljajo povečane nevarnosti za zdrs. Sklicevala se je na splošno znano dejstvo, da je treba v primeru mokrih tal prilagoditi hojo in posvečati večjo pozornost hoji, kar se zahteva od vsake povprečno skrbne odrasle osebe. Opozorila je, da je bila tožnica hospitalizirana na oddelku že 10 dni in ji je bil znan režim čiščenja. Podredno je ugovarjala soprispevek tožnice k nastanku škode.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je kritičnega dne čistilka S. P. čistila oziroma brisala tla in da je med 7.00 in 8.30 z vlažnimi krpami pobrisala najprej sobe, v katerih so bili pacienti, nato pa je čiščenje nadaljevala na hodniku. Opisala je, kako poteka čiščenje z vlažnimi krpami: da jih ima na razpolago tudi 15 navlaženih, da jih ne ožema, ampak spravi in vzame drugo krpo. Sodišče je iz tega sklepalo, da se na tleh ne zadržuje luža ali večja mokrota (enako tudi izpovedba priče V. V.). Obe medicinski sestri (V. V. in A. R.) pa sta povedali, da je čistilka že pobrisala hodnik in zapustila oddelek, ko sta tožnici po padcu prihiteli na pomoč, saj čistilke ni bilo več na hodniku. Obe sta opozorili, da je bila v času padca nameščena rumena opozorilna tabla, ki je opozarjala na nevarnost zdrsa. Priča A. R. je sicer izpovedala, da je bila tabla v bližini tožničinega padca, priča V. V. pa, da se je nahajala na istem mestu, kjer je označeno na fotografiji (priloga B12). Povedali sta, da čistilka v času brisanja tal opozorilno tablo ves čas premika za seboj, po zaključku pa jo pusti na oddelku, in sicer na mestu med sestrsko sobo in kuhinjskim prostorom, kar je izpovedala priča L. in pokazala na fotografiji B12. Zato je sodišče sklepalo, da je rumena opozorilna tabla bila in to na mestu, ki je bilo označeno na fotografiji pod B12. Sodišče prve stopnje je glede opozorilne table tudi vprašalo izvedenca za varstvo pri delu, ki je povedal, da je tabla pravilno postavljena ob steno, da ne ovira prehodnost hodnika in da je tabla dovolj vidna, da lahko opozarja mimoidoče na potencialno nevarnost. Sodišče je tudi upoštevalo, da je tožnica bila že deseti dan na oddelku in da se je čiščenje ponavljalo vsak dan. Bila je samostojna in neodvisna od pomoči bolnišničnega osebja. Štelo je, da je poznala strukturo tal, po katerih je stopala.

7. Pritožba trdi, da tožena stranka ni dokazala, da je bila tabla postavljena. Pri tem časovno opredeli, da je s čiščenjem hodnika S. P. zaključila šele okoli 9.30 in da je tedaj postavila tablo, padec pa se je zgodil okoli 8. ure zjutraj in da v tem času čistilke ni bilo na hodniku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta časovna analiza, ki jo pritožnica prvič naredi v pritožbi, pritožbena novota. Pri tem ne pojasni, zakaj te analize ne bi mogla narediti prej (337. člen ZPP). Vendar je treba tudi odgovoriti pritožbi, da podatke iztrga iz posameznih izpovedi in nato naredi to analizo; pa še to ni v skladu z izpovedbo priče S. P. (list. št. 70 do 71). Priča je izpovedala, da so čistilke na oddelku že med 6.45 in 7.00 uro in da najprej začnejo na oddelku s čiščenjem sob in to zaključijo malo čez 8. Nato čistijo in rumeno tablo nosi s seboj. Nato je povedala, da s čiščenjem hodnika in pomožnih prostorov zaključi na oddelku okoli 9.30 in da se lahko zgodi, da traja tudi dalj časa. Ni povedala, kot zmotno sklepa pritožba, da je rumeno tablo postavila šele okoli 9.30, tožnica pa je padla ob 8.00. Res je, da tudi ni vedela točno pokazati na fotografijah, kje po končanem delu pusti rumeno tablo. Vendar je sodišče iz izpovedb oddelčnih sester ugotovilo, kako poteka nameščanje rumene opozorilne table (izpovedba priče L.). Tožnica pa v pritožbi trdi, da čistilka ni namestila table na mestu, kjer naj bi se sicer nahajala ob zaključku čiščenja in da jo je očitno še vedno prenašala s seboj, kar je potrdila priča B. Vendar je sodišče sledilo izpovedbam medicinskih sester in tudi čistilke S. P. v opisu vsakodnevnega poteka čiščenja. Tožnica je tudi delno spreminjala svojo trditveno podlago glede tega, da se je vračala v sobo, ko je padla, nato, da je šla iz sobe, priča B. pa je dala pisno izjavo, da je skoraj sama padla v WC-ju zaradi mokrih tal, kar pa ne potrjuje, da so bile razmere na hodniku, kjer je tožnica padla, takšne, da bi šlo za posebno drseča tla.

8. O načinu čiščenja hodnika in primernosti tal, ko so vlažna, je sodišče vprašalo izvedenca dr. A. A. Ta se je oprl na 37. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu in ugotovil, da mora delodajalec zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnih površin, da morajo biti pohodne površine trdne in pritrjene in da ne smejo drseti. Izvedenec je opravil ogled in ugotovil, da na tleh ni bilo zaznati nobenih fizičnih poškodb talne obloge, da je bila razsvetljava dobra, da je opravil preizkus drsnosti in ugotovil, da je znašal koeficient trenja na mokri oziroma vlažni podlagi 0,70, kar je več kot določa Direktiva evropske komisije št. 89/654/EEC ter Evropski zakon o varnosti pri delu, ki zahtevata, da mora biti koeficient trenja večji od 0,50, da so javne površine in delovna mesta protizdrsna. Tako je ugotovil, da je tudi v mokrih pogojih ta površina ustrezna. Glede strojnega čiščenja je izvedenec povedal, da je prednost strojnega čiščenja v tem, da se tla tudi sušijo, vendar je pojasnil, da je prednost predvsem pri takih talnih oblogah, kjer se drsnost na mokrih tleh bistveno poveča. Tu pa je ugotovil, da se drsnost tudi ob mokrih in vlažnih oblogah bistveno ne poveča, ker je bila na spornem hodniku dopustnost drsnosti ustrezna.

9. Nato je sodišče prve stopnje izvedenca tudi spraševalo, ali je bilo čiščenje primerno glede na organizacijska navodila za čiščenje, ki ga je sprejela bolnišnica. Izvedenec in nato sodišče ugotavljajo, da ni mogoče teh pravil šteti za obvezna na način, da je le strojno čiščenje dovoljeno oziroma da je obvezno na vseh oddelčnih hodnikih. Priči L. in S. P. sta pojasnili, zakaj je bilo strojno čiščenje oteženo in zamudno, saj so na hodnikih vozički in ljudje. Izvedenec pa je jasno povedal, da ročno čiščenje ne pomeni kršitev navodil oziroma ukrepov za varnost pacientov in da je ročno čiščenje osnovni pristop k čiščenju. Nenazadnje je tudi tožnica izpovedala, da je obšla sestrski voziček na hodniku in da ji je pri tem zdrsnilo.

10. Tako se izkaže, da pritožba neutemeljeno meni, da bi bolnica morala v konkretnem primeru čiščenja hodnika uporabiti le strojno čiščenje. Zmotno meni, da sodba nima razlogov o tem, zakaj ni bilo uporabljeno strojno čiščenje. Sodba te razloge ima in ta dejstva je nato tudi preveril izvedenec (točka 9 in 8 obrazložitve).

11. Pritožba izpostavi pričanje medicinske sestre A. R., ki je izpovedala, da gre bolj pazljivo, ko so tla pobrisana. Vendar to še ne pomeni, da je bolnica čistila tla na neustrezen način oziroma na protipraven način. V nasprotnem primeru bi izvedenec ugotovil, da je hoja po takih tleh tako nevarna, da bi morali hodnik zapirati za hojo, ko so tla obrisana. Kaj takega pa ni bilo ne zatrjevano ne ugotovljeno. Bolnica je torej organizirala čiščenje tal na zadosti skrben način in tožničinega padca ni mogoče naprtiti bolnici. V danih okoliščinah je bilo čiščenje tožnici znano in stanje tal predvidljivo (prim. II Ips 197/2016).

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presojalo materialnopravno podlago za rešitev tega spora. Tožena stranka se je uspela ekskulpirati, da je bolnica ravnala zadosti skrbno pri čiščenju tal (135. člen OZ). Sodišče je tudi pravilno presojalo pomen organizacijskih navodil zavarovanca tožene stranke o načinu čiščenja in razkuževanja. Navodila niso pisana tako, da bolnica ne sme hodnika čistiti ročno, kar je potrdil tudi izvedenec za varnost pri delu. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).