Jedro

Tožnik ne more uspeti z ugovori v smeri, da je plačilni nalog neupravičen in da ne bi smel biti izdan. S pritožbo (in posledično s tožbo) zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je mogoče izpodbijati z za posamezne vrste izvršilnih naslovov predvidenimi, samostojnimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. S sklepom št. DT 4934-60696/2019-1 13 z dne 15. 4. 2019 o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS ali prvostopenjski organ) sklenila, da se zoper tožnika kot dolžnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znašajo na dan 15. 4. 2019: glavnica 200,00 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR, skupaj 210,00 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od 16. 4. 2019 do plačila posamezne obveznosti. V nadaljevanju izreka se tožnikovemu delodajalcu oziroma izplačevalcu A. d.o.o., nalaga, da izvrši sklep z rubežem tožnikovih denarnih prejemkov, ob upoštevanju zakonskih omejitev, ki so povzete v 3. točki izreka. Kot je razvidno iz 4. točke izreka, izvršilni naslov za izdajo izpodbijanega sklepa predstavlja plačilni nalog (odločba o prekršku) št. 71010-2594-2019-2 z dne 18. 2. 2019 (v nadaljevanju: plačilni nalog), izvršljiv 4. 4. 2019, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo globe za prekršek v višini 200,00 EUR, medtem ko se znesek 10,00 EUR terja za stroške samega izpodbijanega sklepa. Iz njegovega izreka še izhaja, da se delodajalcu oziroma izplačevalcu prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih prejemkov tožniku, da ta plača vse stroške davčne izvršbe in da tožnikova pritožba ali ugovor delodajalca oziroma izplačevalca ne zadržita izvršitve sklepa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da po podatkih knjigovodske evidence davčnega organa tožnik v predpisanem roku ni poravnal dolgovane obveznosti po plačilnem nalogu, zato je bilo treba začeti davčno izvršbo. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik), ki jih citira v nadaljevanju obrazložitve.

2. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-29-413/2019-2 z dne 29. 8. 2019 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo in ugotovilo še, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi drugostopenjski organ, glede na vsebino pritožbe, pojasnjuje, da v skladu s 143. členom ZDavP-2 davčni organ zoper dolžnika, ki obveznosti ne plača v predpisanem roku, začne davčno izvršbo, in sicer z izdajo sklepa o izvršbi, ter nato navede sestavine, ki jih mora po 151. členu tega zakona vsebovati sklep o davčni izvršbi. V skladu s prvim odstavkom 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, kar je po drugem odstavku istega člena tudi izvršljiv plačilni nalog. Na podlagi spisov zadeve drugostopenjski organ ugotavlja, da je FURS kot prekrškovni organ 18. 2. 2019 izdal plačilni nalog, s katerim je zaradi storjenega prekrška izrekel globo pravni osebi A. d.o.o. iz ... in tudi tožniku kot njeni odgovorni osebi, in sicer je slednjemu izrekel globo v znesku 200,00 EUR, ki mora biti plačana v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe o prekršku, torej plačilnega naloga. Ta je bil tožniku vročen 9. 3. 2019. Ker globa ni bila poravnana, je bil 15. 4. 2019 utemeljeno izdan izpodbijani sklep, ki ima vse predpisane sestavine. Kot neutemeljeno drugostopenjski organ zavrača tudi sicer povsem pavšalno in neizkazano pritožbeno navedbo, da plačilni nalog še ni pravnomočen, ker je vložena pritožba. Ugotavlja, da je po podatkih FURS plačilni nalog postal pravnomočen 19. 3. 2019. Kot je razvidno tudi iz pravnega pouka v njem, je imel tožnik možnost v roku osmih dni od vročitve plačilnega naloga vložiti zahtevo za sodno varstvo, česar pa ni storil. Ob tem drugostopenjski organ pripomni, da ima tožnik skladno z 82. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) možnost pregleda dokumentov zadeve pri prvostopenjskem organu.

3. Tožnik je pri upravnem sodišču vložil vlogo, ki jo je po pozivu opredelil kot tožbo. Iz nje izhaja, da se ne strinja z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi, ki je bil potrjen z drugostopenjsko odločbo, in da smiselno predlaga njegovo odpravo. Navaja, da je zahtevek za plačilo globe v višini 200,0o EUR neupravičen in ne bi smel biti izdan, zato izterjava nima upravičene pravne osnove. Poleg tega je celotna zadeva in izterjava po izpodbijanem sklepu zastarana.

4. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in vztraja pri razlogih, razvidnih iz izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe. Pojasnjuje, da je podlaga za izterjavo globe plačilni nalog, ki je postal izvršljiv 4. 4. 2019 in je veljaven izvršilni naslov v skladu s 5. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. FURS je pristojen za izterjavo obveznosti, kot je globa (četrti odstavek 3. člena ZDavP-2). Ta v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila plačana, nasprotnega tožnik niti ne zatrjuje. To pomeni, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa izpolnjeni pogoji za začetek postopka davčne izvršbe. Glede na navedbe, s katerimi tožnik smiselno izpodbija vsebino in postopek izdaje plačilnega naloga, toženka izpostavlja določbo sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 in pojasnjuje, da so navedbe, povezane z izvršilnim naslovom in postopkom njegove izdaje, lahko predmet presoje v postopku, v katerem je bil plačilni nalog izdan, torej v prekrškovnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe. Glede očitka o zastaranju pa pojasni, da se v skladu s prvim odstavkom 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Ker je plačilni nalog postal pravnomočen 19. 3. 2019, izpodbijani sklep pa je bil izdan 15. 4. 2019, zastaranje ni nastopilo. Odgovor toženke na tožbo je bil vročen tožniku, in sicer je bila vročitev opravljena 2. 9. 2020. 5. S sklepom III U 274/2019-9 z dne 24. 2. 2022 je sodni senat na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), sklenil, da bo v tej zadevi odločal sodnik posameznik.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep o davčni izvršbi pravilen in zakonit, kot je bilo obrazloženo že v drugostopenjski odločbi. Pravilen je bil tudi postopek upravnega odločanja v zadevi. Sodišče sledi razlogom, s katerimi sta odločitev utemeljila prvostopenjski organ in dodatno še drugostopenjski organ, ki je tudi odgovoril na pritožbene ugovore. Na te razloge se sodišče sklicuje in jih zato na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Pripominja, da je v celoti mogoče slediti tudi argumentom iz odgovora toženke na tožbo, ki jim tudi tožnik obrazloženo ne oporeka. Sodišče tako glede na vsebino tožbe zgolj še dodaja:

8. Glede na zakonsko ureditev iz ZDavP-2, ki sta jo opisala že prvo- in drugostopenjski organ, je za odločitev v obravnavanem primeru bistveno, da je bil tožniku izdan plačilni nalog, s katerim mu je bilo naloženo plačilo globe v znesku 200,00 EUR. Plačilni nalog, katerega vročitev tožniku je bila opravljena 9. 3. 2019, je postal pravnomočen 19. 3. 2019 in izvršljiv 4. 4. 2019. Globa ob izdaji izpodbijanega sklepa dne 15. 4. 2019 ni bila poravnana. To pomeni, da so bili izpolnjeni predpisani pogoji za začetek davčne izvršbe. Znesek stroškov izpodbijanega sklepa v višini 10,00 EUR ima podlago v določbah prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 in 66. člena Pravilnika.

9. Tožnik v tem upravnem sporu ne more uspeti z ugovori v smeri, da je plačilni nalog neupravičen in da ne bi smel biti izdan. Glede na sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2 namreč s pritožbo (in posledično s tožbo) zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je mogoče izpodbijati z (za posamezne vrste izvršilnih naslovov) predvidenimi, samostojnimi pravnimi sredstvi. Če je na tej podlagi izvršilni naslov naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, se to upošteva v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (155. člen ZDavP-2), na podlagi katerega se (s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe) odpravijo oziroma razveljavijo tudi izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Niso pa to okoliščine oziroma ugovori, ki bi jih bilo mogoče uspešno uveljavljati v postopku, kot je obravnavani.

10. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je predmetna terjatev oziroma izterjava v celoti zastarala. Ta ugovor je pavšalen in podan šele v upravnem sporu, ne da bi tožnik upravičil, zakaj tega ni ugovarjal že v upravnem (davčnem) postopku, čeprav je možnost za to imel v pritožbi (prim. 52. člen ZUS-1). Sicer pa glede zastaranja že toženka v odgovoru na tožbo pravilno pojasnjuje, da se v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZP-1 izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Zastaranje v obravnavanem primeru tako ni nastopilo, saj je plačilni nalog, s katerim je bila izrečena globa, postal pravnomočen 19. 3. 2019, izpodbijani sklep pa je bil izdan 15. 4. 2019. Tožnik teh navedb toženke v upravnem sporu konkretno ne prereka. Sodišče tako ob povedanem zgolj še ponovno poudarja, da se pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi presoja po stanju ob izdaji sklepa; vse okoliščine, ki nastopijo kasneje, pa so stvar nadaljnjega postopka izvršbe oziroma njene morebitne ustavitve. Za odločitev o tožbi v tem upravnem sporu tako niso relevantne.

11. Upoštevaje povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, glede na to, da tožnik dejstev, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega akta, v upravnem sporu (konkretizirano) ni prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).