Jedro

Ker je tožnica zatrjevala tudi, da je Skupni sporazum široko sprejet in uporabljen v praksi, ter se uporablja pri sklepanju individualnih pogodb z istovrstnimi uporabniki avtorskih del, je uporaba Skupnega sporazuma utemeljena po drugem odstavku 81. člena ZASP-1. Gre za presoja običajnega nadomestila, zato niso bistvene pritožbene navedbe o reprezentativnosti, članstvu v KUDUS, ki je sklenilo Skupni sporazum in podpisniki skupnega sporazuma. Odločilna je dejanska uporaba, kar je sodišče prve stopnje prepoznalo in je ugotavljalo, če je tarifo iz Pravilnika 1998 v praksi zamenjal Skupni sporazum. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno zaključilo, da so z večletno dejansko uporabo nadomestila po Skupnem sporazumu postala običajna plačila v smislu drugega odstavka 81. člena ZASP-1.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (I., II. in V. točka izreka) potrdi.

II.Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 16.102,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2024 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, tj. za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas od zapadlosti posameznih zneskov po zahtevku tožnice do 19. 4. 2024 (II. točka izreka), zneska 5.039,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posameznih zneskov po zahtevku tožnice dalje (III. točka izreka) in zneska 8.961,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (IV. točka izreka) pa je zavrnilo. O stroških pravdnega postopka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (V. točka izreka).

2.Zoper izpodbijano odločitev se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica se pritožuje zoper II. točko izreka (zavrnilni del glede plačila zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas od zapadlosti posameznih zneskov do vložitve tožbe), ker se ne strinja s presojo dobrovernosti toženca. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Toženec pritožbene očitke tožnice zavrača, sam pa se pritožuje zoper I. (ugodilni del sodbe glede plačila 16.102,60 EUR z zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2024 dalje) in V. točko izreka (stroški postopka). Ne strinja se z zaključkom sodišče prve stopnje, ki je višino tožbenega zahtevka oprlo na Skupni sporazum o uporabi glasbenih avtorskih del iz repertoarja združenja SAZAS v obliki javnega izvajanja glasbe v okviru deficitarne dejavnosti kulturnih domov in ustanov Slovenije (Skupni sporazum),¹ sklenjen med tožnico in združenjem kulturnih domov in kulturnih ustanov (KUDUS). Meni, da je Skupni sporazum ne zavezuje, ker ni niti član KUDUS niti podpisnik sporazuma, KUDUS pa ni reprezentativno združenje uporabnikov. Tožnica se z zaključkom sodišča prve stopnje strinja in pritožbene očitke toženca zavrača.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Tožnica je kolektivna organizacija, ki uveljavlja avtorske pravice na delih s področja glasbe, predvsem dovoljuje in nadzoruje uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja ter uporabnikom del izdaja in izterjuje račune za uporabo avtorskih del,² v tej zadevi v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del,³ ki jih toženec kot uporabnik priobčuje javnosti na prireditvah, ki jih organizira.

5.Tožnica zahteva plačilo nadomestila za uporabo avtorsko zaščitenih del s področja glasbe na prireditvah (126 dogodkov), ki jih je toženec organiziral v obdobju od aprila do decembra 2019. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec te dogodke organiziral, da je prireditve prijavil in po izvedbi celo izpolnil obrazce, v katerih je navedel podatke o izvedenih prireditvah, tožnica pa je te obrazce uporabila za izračun avtorskih nadomestil. Sporna je bila višina nadomestila zaradi nesoglasja o pravni podlagi za odmero višine nadomestila, kar je bil razlog, da nista sklenili pogodbe o uporabi avtorskih del s področja glasbe, in je zato toženec plačeval nadomestilo po višini, ki jo določa tarifa iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik 1998).⁴ Višina delnih plačil toženca ni bila sporna.

O pritožbe toženca

6.Sodišče prve stopnje je kot temelj za plačilo vtoževanega avtorskega nadomestila pravilno uporabilo določila Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni obogatitvi (191. do 198. člen), saj pravdni stranki nista sklenili pogodbe. Še v pritožbenem postopku pa ostaja sporna pravna podlaga za odmero višine nadomestila. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnici, ki nadomestilo zahteva na podlagi Skupnega sporazuma. Vendar uporabe Skupnega sporazuma ni utemeljilo na podlagi prvega odstavka 44. člena ZKUASP v zvezi s sedmim odstavkom ZKUASP, tj. da je po objavi v uradnem listu skupni sporazum zavezujoč za vse istovrstne uporabnike, ker ga je sklenilo reprezentativno združenje, temveč na podlagi drugega⁵ odstavka 81. člena ZASP,⁶ saj je ugotovilo, da je Skupni sporazum široko sprejet in uporabljen v praksi, zato je pridobil status običajnega nadomestila.

7.Toženec se s tem ne strinja. Kolikor je razbrati iz pritožbe, zato, ker je Skupni sporazum sklenjen med KUDUS in njegovimi člani, zato zanj in za druge zavode, ki niso člani KUDUS in podpisniki sporazuma ne more veljati. Prav tako pa sporazum ne predstavlja kolektivnega soglasja vseh javnih zavodov na področju kulture (v smislu reprezentativnosti uporabnikov), saj je le 23 % javnih kulturnih zavodov podpisnikov sporazuma. S takšnimi pritožbenimi stališči toženec ne more uspeti, ker se pritožbena izvajanja nanašajo na pravno podlago (prvi odstavek 44. člena ZKUASP v zvezi s sedmim odstavkom 44. člena ZKUASP), ki je sodišče prve stopnje ni uporabilo za utemeljitev uporabe Skupnega sporazuma, čeprav se je tožnica sklicevala na to podlago, saj ni utemeljila pogoja reprezentativnosti, prav tako pa ni zanikala navedb toženca, da je v KUDUS včlanjenih le približno četrtina javnih kulturnih zavodov. Ker je tožnica zatrjevala tudi, da je Skupni sporazum široko sprejet in uporabljen v praksi, ter se uporablja pri sklepanju individualnih pogodb z istovrstnimi uporabniki avtorskih del, kar je vse ostalo neprerekano in torej velja za dejanski stan, ki ga toženec s pritožbo ne izpodbija, je uporabo Skupnega sporazuma utemeljilo po drugem odstavku 81. člena ZASP-1. S pritožbenimi navedbami o reprezentativnosti, članstvu v KUDUS, ki je sklenilo Skupni sporazum in podpisniki skupnega sporazuma, zato toženec ne more izpodbiti uporabe Skupnega sporazuma, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi drugega odstavka 81. člena ZASP-1, ker za presojo običajnega nadomestila niso bistvene. Odločilna je dejanska uporaba, kar je sodišče prve stopnje prepoznalo in je ugotavljalo, če je tarifo iz Pravilnika 1998 v praksi zamenjal Skupni sporazum. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (neprerekane trditve tožnice) je pravilno zaključilo, da so z večletno dejansko uporabo nadomestila po Skupnem sporazumu postala običajna plačila v smislu drugega odstavka 81. člena ZASP-1.

8.Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tudi druge okoliščine v tej zadevi nasprotujejo uporabi (nevalorizirane) tarife iz Pravilnika 1998, med drugim tudi, ker ne odraža več ekonomske vrednosti pravic, ter se sklicuje na sodno prakso (VSL sodba V Cpg 242/2023 z dne 25. 1. 2024). Toženec zatrjuje, da je zoper citirano sodno odločbo vložil ustavno pritožbo, vendar ne navede, zakaj naj bi bila relevantna za to zadevo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo (sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-702/24-8 z dne 16. 1. 2026).

9.Sodišča prve stopnje je zavzelo tudi stališče, da se stranke lahko dogovorijo za uporabo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik 2006),⁷ čeprav mu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) odreklo pravno veljavnost, ker ni bil sprejet v skladu z zakonskimi določili. Skupni sporazum⁸ določa Pravilnik 2006 (kot prilogo 1 k Skupnemu sporazumu) za osnovo skupnega sporazuma, ki velja in se uporablja za uporabo glasbenih avtorskih del v obliki javnega izvajanja v okviru deficitarne dejavnosti kulturnih domov in ustanov Slovenije, razen kolikor sporazum ne določa drugače. Iz pritožbe je razbrati, da toženec sodišču prve stopnje smiselno očita, da je z uvodoma navedenim stališčem odstopilo od ustaljene sodne prakse. Kolikor je razbrati od sodne prakse, ki Pravilniku 2006 ne priznava pravne veljavnosti, ker ni bil sprejet po zakonsko predpisanem postopku, saj toženec v pritožbi navaja, da 11. člen Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za revalorizacijo tarifnih postavk, ker ni sestavni del veljavne tarife, to pa čeprav omenja Pravilnik 1998, ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo, saj se sklicuje na sodbo II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011, s katero je VSRS odločilo in velja za ustaljeno sodno prakso, da 11. člen Pravilnika 1998 ni postal del skupnega sporazuma, prav tako pa je odreklo veljavnost Pravilniku 2006.

10.Čeprav ustaljena sodna praksa Pravilniku 2006 odreka pravno veljavnost, ker ni bil sprejet po predpisanem postopku, to ne pomeni, da se pogodbene stranke ne morejo sporazumno dogovoriti za njegovo uporabo, zato pritožbeni očitki niso utemeljeni. V konkretnem primeru sta se ob sklenitvi skupnega sporazuma tako tudi dogovorili njegovi pogodbenici (tožnica in KUDUS). Njegova uporaba v tem primeru temelji na pogodbenem dogovoru strank, zato je zaključek sodišča prve stopnje pravilen. To ne pomeni odstopa od ustaljene sodne prakse, saj praksa temelji na veljavnosti in uporabi pravilnika kot pravno zavezujočega podzakonskega akta, in ne pogodbenega dogovora po načelu prostega urejanja pogodbenih razmerjih (3. člen OZ). Pritožbene navedbe o upoštevanju načela sorazmernosti glede obračunavanja avtorskega nadomestila so pavšalne in vsebinsko prazne, zato se do njih ni mogoče opredeliti.

O pritožbe tožnice

11.Sodišče prve stopnje je višino nadomestila odmerilo po Skupnem sporazumu, ter upoštevaje nesporna delna plačila toženca zaključilo, da toženec dolguje tožnici še 16.102,60 EUR glavnice (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek⁹ je zavrnilo. Od prisojenega zneska glavnice je priznalo zakonske zamudne obresti (I. točka izreka) za čas od vložitve tožbe dalje (prvi odstavek 378. člena in 193. člen OZ), za čas od zapadlosti posameznih zneskov po zahtevku tožnice do vložitve tožbe pa jih je zavrnilo (II. točka izreka), ker je ocenilo, da je bil toženec dobroveren.

12.Tožnica izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o dobrovernosti toženca. Zatrjuje, da je bil Skupni sporazum, katerega uporabo med pravdnima strankama je potrdilo višje sodišče v pritožbenem postopku V Cpg 242/2023, objavljen leta 2013. Skupni sporazum je bil javno dostopen, zato bi se moral toženec z višjo tarifo seznaniti že po objavi Skupnega sporazuma v uradnem listu. Nato pa še ob pozivanju toženca k pridobitvi dovoljenja za uporabo zaščitenih avtorskih del in plačilu nadomestila po Skupnem sporazumu, najkasneje pa z vročitvijo sodne odločbe V Cpg 242/2023, ki je postala pravnomočna pred vložitvijo tožbe v tej zadevi. Pojasnjuje, da dobra vera preneha, ko dolžnik izve za obveznost. Toženec se je z obveznostjo plačila višjih zneskov nadomestil po Skupnem sporazumu seznanil s pozivi tožnice in z vročitvijo sodne odločbo V Cpg 242/2023, zato je takrat vedel oziroma bi moral vedeti, da je zanj zavezujoča višja tarifa po Skupnem sporazumu. Sklicuje se še na sodno prakso, ki daje Skupnemu sporazumu prednost pred Pravilnikom 1998, zaradi ekonomske ustreznosti, kar naj bi še dodatno izkazovalo toženčevo slabo vero.

13.Pritožbene navedbe o tem, da bi se toženec moral oziroma mogel seznaniti z obveznostjo plačila višjega nadomestila po Skupnem sporazumu z njegovo objavo v uradnem listu, najkasneje z vročitvijo sodne odločbe V Cpg 242/2023, ter zaradi sodne prakse, ki daje prednost uporabi Skupnega sporazuma pred Pravilnikom 1998, s čimer utemeljuje slabo vero toženca, predstavljajo nova dejstva, ki jih tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Ker ne pojasni, zakaj jih navaja šele v pritožbi, so nedopustne in neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14.V postopku na prvi stopnji je tožnica zatrjevala, da je toženec dolgoletni uporabnik repertoarja tožnice in bi se moral in mogel zavedati svoje obveznosti plačila višjega nadomestila po Skupnem sporazumu, ker ga je tožnica o obveznostih po Skupnem sporazuma obvestila po korespondenci (s katero ga je pozvala, naj pridobi dovoljenje za uporabo avtorsko zaščitenih del in plača ustrezno nadomestilo). Prav tako pa zaradi predhodnih sodnih postopkov, v katerih je bil toženec udeležen, tudi v pritožbenem postopku V Cpg 242/2023, v katerem je višje sodišče potrdilo uporabo Skupnega sporazuma med pravdnima strankama. Toženec se zato zaradi predhodnih postopkov in pozivov tožnice ni več mogel zanašati na uporabo Pravilnika 1998. S temi trditvami je tožnica utemeljevala slabo vero toženca, ki naj bi jo upravičevala do zamudnih obresti za čas od zapadlosti posameznih zneskov po tožbenem zahtevku, tj. od vsake neupravičene uporabe avtorsko zaščitenih del, oziroma izvedbe vsake prireditve dalje.

15.Tožnica je torej v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bil toženec v slabi veri v času od vsake (neupravičene) uporabe avtorskih del dalje, tj. od izvedbe vsake prireditve, in zato zahteva plačilo zamudnih obresti od izvedbe vsake prireditve dalje (s plačilom glavnice 8.961,00 EUR, kar po pojasnilu tožnice v tožbi predstavlja kapitalizirane zakonske zamudne obresti na dan 10. 4. 2024, za čas od zapadlosti posameznih zneskov, tj. od izvedbe vsake prireditve). Da se tožbenemu zahtevku glede plačila zamudnih obresti ugodi za čas od zapadlosti posameznih zneskov po tožbenem zahtevku, torej od uporabe avtorskih del oziroma izvedbe vsake prireditve, tožnica vztraja še v pritožbenem postopku, v pritožbenem predlogu in s pritožbenimi trditvami, saj zapiše, da so s pozivi in s sodno odločbo podprte navedbe tožnice, ki zahtevajo obresti od zapadlosti posameznih zneskov. Slednje je tožnica smiselno zatrjevala že v postopku na prvi stopnji. Rezervnih argumentov za primer, da ji sodišče prve stopnje ne bi sledilo, da je bil toženec v slabi veri od izvedbe vsake prireditve, torej v smislu, da je dobrovernost toženca prenehala kdaj kasneje (kot v času od izvedbe vsake prireditve dalje) in točno kdaj (npr. s prejemom pozivov tožnice ali z vročitvijo sodne odločbe, kot tudi opredeljeno kdaj točno naj bi na podlagi teh okoliščin prenehala dobra vera toženca), pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni podala.

16.Tožnica zato s pritožbenimi novotami odpira novo polje dejanske in materialnopravne presoje, ki ga sodišče prve stopnje, glede na trditveno podlago tožnice, ki jo pa je podala, ni bilo dolžno ugotavljati. Upoštevalo je izhodišče, da se dobrovernost pridobitelja (toženca) do vložitve tožbe domneva, trditveno in dokazno breme o nasprotnem pa je bilo na tožnici. Glede na trditveno podlago tožnice je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo in presojalo dobro vero toženca v trenutku od neupravičene uporabe avtorsko zaščitenih del oziroma izvedbe prireditev dalje (relevantno obdobje se nanaša na čas od aprila do decembra 2019), saj tožnica ni navedla drugih rezervnih razlogov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tožnico obveščal o prireditvah, da ji je posredoval vse zahtevane podatke in da je tudi plačal nadomestilo v skladu s tarifo iz Pravilnika 1998. Pravdni stranki sta si večkrat dopisovali in skušali doseči dogovor, a se nista poenotili glede vprašanja, katero tarifo je treba uporabiti. Toženec, kot večletni uporabnik avtorskih del iz repertoarja tožnice, se je svojih dolžnosti očitno zavedal in zato plačeval zneske nadomestil v skladu s tarifo iz Pravilnika 1998, dogodke pa prijavil in o njih poročal. Glede predhodnih postopkov pa je ugotovilo, da je bila v preteklih sodnih postopkih uporabljena tarifa iz Pravilnika 1998, edini postopek, ki je bil za tožnico uspešen, pa se je končal s sodno odločbo v pritožbenem postopku V Cpg 242/2023 z dne 25. 1. 2024, kar pa je štiri leta po zaključku relevantnega obdobja (od aprila do decembra 2019), ki je predmet tega postopka.

17.Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da ni podlage, da se je toženec zavedal oziroma da bi se moral zavedati, da ni plačal ustreznega nadomestila (po višji tarifni postavki na podlagi Skupnega sporazuma), s čimer se pritožbeno sodišče strinja, saj čeprav se je toženec očitno zavedal svoje obveznosti plačila ustreznega nadomestila, izvajal je delna plačila, vendar po drugi tarifi (Pravilnik 1998), je bil v relevantnem obdobju (v času od aprila do decembra 2019) v opravičljivi zmoti glede višine obveznosti, ker se stranki nista mogli sporazumeti o uporabi pravne podlage za odmero višine nadomestila, saj tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena o nasprotnem.

18.Iz obrazložitve (27. točka) izpodbijane sodbe je tudi razvidno, da sodišče prve stopnje ni spregledalo sodne odločbe V Cpg 242/2023, vendar pa je ugotovilo, da je bil pritožbeni postopek, v katerem je bila izdana citirana sodna odločba, končan šele štiri leta po relevantnem obdobju (prireditve so bile izvedene v času od aprila do decembra 2019), ki je predmet tega postopka. Kar pomeni, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje trditveno podlago tožnice in relevantno obdobje (2019), pravilno ocenilo, da sodna odločba nima dokaznega pomena, ki ji ga pripisuje tožnica. Prenehanje slabe vere ne more učinkovati za nazaj, zato tožnica, tudi če bi se njene pritožbene novote glede prenehanja slabe vere zaradi vročitve sodne odločbe upoštevale in izkazale za resnične, z njimi ne more uspeti, saj še v pritožbi vztraja pri slabi veri toženca od izvedbe vsake prireditve (alternativnega rezervnega določno opredeljenega časovnega trenutka prenehanja slabe vere toženca ne ponudi). Povedano drugače, s pozivanjem toženca (pri čemer ni navedb o časovnem poteku korespondence) ali sodno odločbo ni mogoče izkazati slabe vere toženca v času od izvedbe prireditev dalje (leta 2019), ki ga je zasledovala tožnica. Kolikor so bila zato zatrjevana že v postopku na prvi stopnji dejstva o slabi veri toženca v zvezi s pozivi in sodno odločbo V Cpg 242/2023, zato ni mogoče zaključiti, da so bila le-ta spregledana ali premalo upoštevana, temveč le niso bila relevantna na način, da bi lahko utemeljevala slabo vero toženca za nazaj.

19.Tožnica tako ne more uspeti s pritožbenimi očitki glede napačne uporabe materialnega prava (določil OZ glede presoje dobrovernosti v zvezi z začetkom teka zamudnih obresti) ter napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanje (glede napačne presoje seznanjenosti toženca z veljavnostjo Skupnega sporazuma), ker so pritožbena izvajanja vsebinsko vezana na dejansko in materialno presojo, ki jo tožnica odpira šele s pritožbenimi novotami, ki niso upoštevne.

20.Zmotno je pravno stališče tožnice glede precedenčnega učinka sodne odločbe V Cpg 242/2023, izdane v postopku, ki se je vodil med istima pravdnima strankama ter s tem povezano stališče, da nezadostno upoštevanje te sodne odločbe predstavlja kršitev spoštovanja ustaljene sodne prakse. Učinek pravnomočne sodne odločbe, pa čeprav izdane v sporu med istima strankama, se ne razteza na pravno podlago za odmero višine nadomestila za uporabo avtorskih del. Čeprav je bilo s sodno odločbo odločeno, da se uporabi Skupni sporazum za odmero višine nadomestila, to ne izključuje ponovne presoje pravne podlage v tej zadevi, saj odločitev o pravni podlagi ni postala pravnomočna. Pravno nevzdržno pa je stališče, da se toženec od izdaje citirane sodne odločbe naprej (avtomatsko) ne more več sklicevati na dobro vero, ker je bilo odločeno o uporabi Skupnega sporazuma med pravdnima strankama. Dobra vera se presoja v vsakem konkretnem primeru. Citirana sodna odločba bi lahko imela vpliv na zavedanje toženca o njegovih obveznostih, vendar le v primeru, da se to v pravdnem postopku zatrjuje. Tega pa tožnica v postopku na prvi stopnji ni storila.

21.Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od zapadlosti posameznih zneskov po zahtevku tožnice do vložitve tožbe (II. točka izreka).

22.Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, zato se pritožbi pravdnih strank zavrne kot neutemeljeni, sodba sodišča prve stopnje pa se v izpodbijanih delih (I., II., V. točka izreka) potrdi (353. člen ZPP), saj je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Stroški pravdnega in pritožbenega postopka

23.Tožnica je uspela z nekaj več kot 50 % svojega tožbenega zahtevka. Glede na delni uspeh tožnice je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

24.Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli. Med njima tudi ni bilo bistvene razlike pri višini nastalih pritožbenih stroškov. Obema je nastal strošek odgovora na pritožbo, pri tem pa razlika, ki izhaja iz različne vrednosti izpodbijanega dela sklepa glede na vrednotenje po Odvetniški tarifi, ni bistvena. Glede na navedene okoliščine je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 103/13, 97/15.

2Pravna podlaga so relevantna določila Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP), zlasti 1. točka prvega odstavka 9. člena, prvi odstavek 16. člena, prvi in drugi odstavek 48. člena.

3Določilo 26. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-1).

4Ur. l. RS, št. 29/98, 25/05, 120/05 - odl. US.

5Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi očitno pomotoma citira prvi, namesto pravilno drugi odstavek 81. člena ZASP-1.

6Ta določa, da se avtorski honorar oziroma nadomestilo, kadar ni določeno, določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.

7Ur. l. RS, št. 138/06.

8V 3. členu in prvem odstavku 4. člena.

9Glede plačila 5.039,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).