Jedro

Oznaka upnika le kot „etažni lastniki“ ne zadostuje, ker ni dovolj opredeljena, saj kot stranke postopka lahko nastopajo samo konkretne fizične osebe z imeni in priimki ali konkretne pravne osebe s firmami oziroma ustreznimi oznakami. Lastniki stanovanj določene večstanovanjske stavbe (t. i. etažni lastniki stanovanjske stavbe) sami po sebi nimajo sposobnosti biti stranka v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani – Centralni oddelek za verodostojno listino je z izpodbijanim sklepom predlog za izvršbo zavrglo, z obrazložitvijo, da upnik predloga v določenem 8 dnevnem roku ni dopolnil, kot mu je bilo naloženo, saj sodišču ni sporočil popolnih imen in naslovov upnika. Ugotovilo je še, da upnik v predlogu ni bil naveden, upnik naveden v dopolnitvi predloga za izvršbo pa ni ne fizična in ne pravna oseba, zaradi česar vložen predlog ni primeren za obravnavo.

Zoper sklep se je pravočasno po svoji pooblaščenki pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je predlog dne 2. 6. 2010 pravilno dopolnil tako, da je pravilno navedel upnika, ki so etažni lastniki stanovanjske stavbe na naslovu S. trg 3, Ljubljana, ki jih zastopa zakoniti zastopnik upravnik S. d.o.o.. Sodišče očitno ni vpogledalo popravljenega predloga, saj v obrazložitvi navaja, da upnik predloga ni dopolnil, ne pa da dopolnitve niso bile pravilne in v čem niso bile pravilne. Zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tudi materialno pravo napačno uporabilo in štelo, da upnik ni stranka, kršilo pa je tudi postopkovne določbe, saj ni priznalo pravice biti stranka upniku, ki je bil pravilno označen na predlogu za izvršbo. Dolžnik dolguje sredstva v rezervni sklad. Sredstva rezervnega sklada so skupna lastnina etažnih lastnikov, zato so aktivno legitimirani za izterjavo plačil etažni lastniki, upravnik pa nastopa v njihovem imenu in za njihov račun po posebnem zakonskem pooblastilu. Upnik v predlogu oziroma dopolnitvi predloga za izvršbo je pravilno naveden, zakaj mu sodišče ne priznava aktivne legitimacije, pa ne obrazloži. Dejstvo, da upnik ni ne pravna ne fizična oseba je posplošeno. Upniki so etažni lastniki, ki se jim skladno s 76. členom ZPP lahko prizna status stranke v konkretnem primeru. Z nezakonitim postopanjem je sodišče stranki, to je etažnim lastnikom, odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in nadaljuje s predlagano izvršbo. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za izvršbo povsem pravilna in zakonita, prav tako pa so pravilni in v zadostni meri obrazloženi tudi razlogi za takšno odločitev, zato izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da upnik predloga za izvršbo v 8 dnevnem roku (katerega mu je sodišče prve stopnje določilo v pozivnem sklepu z dne 25. 5. 2010, s katerim ga je pozvalo, naj navede popolno ime in naslov upnika, z opozorilom, da bo sicer predlog za izvršbo zavrglo) ni dopolnil, kot mu je bilo naloženo. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje dopolnitve predloga za izvršbo, podane dne 2. 6. 2010, pri odločitvi ni upoštevalo (oziroma da je dopolnitev spregledalo) ter da ni pojasnilo, v čem dopolnitev ni pravilna, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa jasno navedlo, da upnik, naveden v dopolnitvi predloga za izvršbo, ni ne fizična in ne pravna oseba. Zato je pravilen tudi zaključek sodišča, da predlog za izvršbo (kljub dopolnitvi) ni primeren za obravnavo, saj ni izpolnjena ena od nujnih procesnih predpostavk za vodenje postopka, to je, da je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka, kar pa za upnika, označenega kot „etažni lastniki“ vsekakor ne velja. Oznaka upnika le kot „etažni lastniki“ namreč ne zadostuje, ker ni dovolj opredeljena v smislu prvega odstavka 76. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa, da je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Kot stranke postopka torej lahko nastopajo samo konkretne fizične osebe z imeni in priimki ali konkretne pravne osebe s firmami oziroma ustreznimi oznakami, sodišče pa mora v skladu z 80. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ves čas po uradni dolžnosti paziti med drugim tudi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko pravdna stranka.

Lastniki stanovanj določene večstanovanjske stavbe (t. i. etažni lastniki stanovanjske stavbe) sami po sebi nimajo sposobnosti biti stranka v postopku, saj statusa pravne osebe ne dobijo po samem zakonu, temveč šele z registracijo pri pristojnem sodišču. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in čemur upnik v pritožbi ne nasprotuje, upnik z imenom „Etažni lastniki, S. trg 3, Ljubljana“ ne obstaja kot pravna oseba, upnik pa v dopolnitvi predloga ni navedel niti konkretnih etažnih lastnikov (posameznih fizičnih ali pravnih oseb), ki pa (načeloma) imajo sposobnost biti stranka v smislu 76. člena ZPP. Ker upnik v pritožbi trdi, da gre v obravnavani zadevi za izterjavo sredstev rezervnega sklada, ki so skupno premoženje vseh etažnih lastnikov, kar narekuje vsem ali nekaterim etažnim lastnikom ali pa samo enemu od etažnih lastnikov, da zahtevajo vplačilo v rezervni sklad od neplačnika (drugi odstavek 119. člena SPZ), to dodatno kaže, da bi morala biti v predlogu za izvršbo podana opredelitev posameznega etažnega lastnika (fizične ali pravne osebe) z obveznimi podatki (drugi odstavek 105. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnik torej tudi po dopolnitvi ni bil opredeljen tako, da bi bil sposoben biti stranka, je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo pravilno zavrglo, s takšno odločitvijo pa, glede na zgoraj navedeno, ni zagrešilo niti absolutno bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, katero upnik v pritožbi smiselno uveljavlja, saj je, kot že rečeno, pravilna označba stranke nujna procesna predpostavka za to, da se stranki sploh dopusti nastopanje in izjavljanje pred sodiščem. Po določbi tretjega odstavka 76. člena ZPP sicer lahko sodišče, z učinkom za konkretni primer, izjemoma podeli sposobnost biti stranka nekomu, ki nima pravne sposobnosti, če izpolnjuje določene pogoje (t. i. podeljena sposobnost biti stranka), toda o tem ni dolžno odločati brez njegove zahteve, naj se mu podeli sposobnost biti stranka. Ker upnik v postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni predlagal, se prvostopenjsko sodišče s tem vprašanjem utemeljeno ni ukvarjalo. V pritožbi podanega predloga, četudi bi bil podan izrecno, pa ni, pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj predstavlja nedovoljene pritožbene novote v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po katerem sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti že prej, česar pa upnik ni niti zatrjeval niti izkazal. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).