Jedro

Odločba občinskega sodnika za prekrške je pravnomočni akt oblastvenega organa, ki veže vsakogar. Če je bila pravnomočna odločba izvršena, ni mogoče očitati občinskemu sodniku za prekrške nikakršne nezakonitosti, saj bi se nezakonitost lahko uveljavljala proti odločbi le s pravnimi sredstvi v skladu z določili dvanajstega in trinajstega poglavja ZP (1983) in ne s tožbo, kot je to storila tožeča stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati tolarsko protivrednost 45.138,50 DEM z obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa razveljavitev le sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija vztraja na trditvi, da je podana pasivna legitimacija tožene Republike Slovenije, ker so "obveznosti v zvezi z odškodninsko odgovornostjo sodnikov za prekrške prešle na državo". Toda tožeča stranka pri tem spregleda, da že načelno ni podan temelj za uveljavljano odškodninsko odgovornost. To je revizijsko sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po 386. členu ZPP.

Eden izmed obveznih pogojev odškodninske odgovornosti je tudi protipravnost ravnanja, iz katerega izvira uveljavljana škoda. Ta protipravnost pa v obravnavani zadevi ni podana.

Tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek na trditvi, da Občinski sodnik za prekrške v Kopru v postopku proti obdolženima S. E. in S. K., zaradi prekrška po 15. členu Zakona o izvajanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 757/1992 (Uradni list RS št. 53/93) ni upošteval, da blago, ki sta ga prevažala obdolženca, ni bilo srbskega izvora, ampak makedonskega in da bi zato morala biti oproščena.

Tožeča stranka pa pri tem spregleda, da sta bila navedena voznika tovornjaka pravnomočno obsojena zaradi navedenega prekrška z odločbo Občinskega sodnika za prekrške v Kopru, štev. P 443/93 z dne 13.4.1993, ki je obdolženca nista izpodbijala in je postala pravnomočna dne 22.4.1993. S to odločbo pa je bil izrečen tudi varstveni ukrep odvzema predmetov in sicer spornih 664 kolet panelnih radiatorjev v teži 19.500 kg in v vrednosti 45.138,50 DEM (kar tožeča sedaj zahteva s tožbo), ki jih je zatem v skladu z določilom 37. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS št. 25/83 - Uradni list RS št. 13/93) prodala komisija za licitacijo zaseženih predmetov Skupščine občine Koper.

Odločba občinskega sodnika za prekrške je pravnomočni akt oblastvenega organa, ki veže vsakogar. Če je bila pravnomočna odločba izvršena, ni mogoče očitati občinskemu sodniku za prekrške nikakršne nezakonitosti, saj bi se nezakonitost lahko uveljavljala proti odločbi le s pravnimi sredstvi v skladu z določili dvanajstega in trinajstega poglavja Zakona o prekrških, ni mogoče tega uveljavljati s tožbo, kot je to storila sedaj tožeča stranka.

Po vsem navedenem tedaj ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja občinskega sodnika za prekrške. Ker s tem ni podan eden od obveznih temeljev odškodninske odgovornosti, sta sodišči druge in prve stopnje načelno pravilno odločili, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek tožeče stranke, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov. Menili sta predvsem, da za delo bivšega občinskega sodnika za prekrške odgovarja občina, ne pa tožena Republika Slovenija.

Toda glede na to, da torej že po temelju ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, se revizijsko sodišče ni spuščalo v vprašanje odgovornosti tožene Republike Slovenije za obveznosti, ki izvirajo iz delovanja bivših občinskih sodnikov za prekrške, ustanovljenih sicer po določilih prvega odstavka 259. člena Zakona o prekrških iz 1983. leta kot organov občine kot temeljne družbenopolitične skupnosti.

Pripominja se še, da je tožeča stranka odveč označila toženo stranko dvakrat in sicer 1. kot Republiko Slovenijo, Ministrstvo za finance, Carinarnico Koper, in 2. kot Republiko Slovenijo, kajti kot tožena stranka nastopa le Republika Slovenija, saj niti Ministrstvo za finance niti Carinarnica Koper nista organa s svojstvom pravne osebnosti, ampak le upravna organa Republike Slovenije kot pravne osebe. Zato je revizijsko sodišče pravilno označilo kot toženo stranko le Republiko Slovenijo.

Glede na vse navedeno je bilo treba revizijo zavrniti, ko pri tem po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP.