Jedro

Sodišče prve stopnje zavrže tožbo, če pravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Gre za t. i. imenovano načelo de minimis. Za take posledice gre na primer takrat, ko je sporen le minimalen znesek, ki ne bi opravičeval stroškov celotnega sodnega postopka. Zato tudi zavrženje tožbe v takem primeru ne more pomeniti kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Če je torej teža posledic po izpodbijanem aktu za pritožnika majhna (zanemarljiva), je odločitev sodišča prve stopnje, da takšno tožbo zavrže in je ne presoja vsebinsko, zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 5. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 397/2016 z dne 14. 2. 2018, s katerim je bila tožeči stranki odmerjena nagrada in stroški zastopanja v višini 410,00 EUR (1. točka izreka), v presežku pa je bil predlog tožnika zavrnjen (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da ima izpodbijani upravni akt, upoštevaje višino vtoževanega zneska nepriznanih materialnih izdatkov po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki znaša 5,60 EUR oziroma 6,83 EUR skupaj z 22 % DDV, za tožnika zanemarljive posledice. Po presoji prvostopenjskega sodišča pa obenem tudi ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi kot takšno terjalo sodno intervencijo, saj je vprašanje, ki je relevantno za odločitev v tej zadevi, v upravno sodni praksi prvostopenjskega sodišča že rešeno, kar izhaja tudi iz tožnikovih navedb.

3. V pritožbi, ki jo tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da tožena stranka očitno ne upošteva stališč sodne prakse glede tega, ali se materialni stroški pri zastopanju po brezplačni pravni pomoči priznavajo v polnem znesku. Meni, da izpodbijana odločitev sodišča pomeni, da sodišča neenakopravno obravnavajo stranke, saj če sodišča o enakem vprašanju odločajo drugače ali celo vsebinsko, to ne vodi k pravni varnosti. Navaja, da je 22. 5. 2018 prejel sodbo sodišča prve stopnje I U 411/2018 z dne 15. 5. 2018, ki je bila izdana v isti sestavi senata kot izpodbijani sklep in s katero je bilo ugodeno tožnikovi tožbi in odločeno, da je tožena stranka dolžna plačati še razliko za materialne stroške. Tudi v navedeni zadevi je bilo sporno le plačilo materialnih stroškov, zato meni, da ni razloga za drugačno obravnavanje te zadeve. Podaja razlago 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) in nekaterih členov OT. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da ugodi tožbi oziroma podrejeno naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, njemu pa priznajo stroški pritožbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

K I. točki izreka

6. ZUS-1 v okviru prehodnega preizkusa tožbe v prvem odstavku 36. člena določa razloge, zaradi katerih sodišče zavrže tožbo, na te razloge pa je sodišče prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Na podlagi 5. točke prvega odstavka tega člena sodišče zavrže tožbo tudi, če pravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja.1 Gre za t. i. imenovano načelo de minimis. Za take posledice gre na primer takrat, ko je sporen le minimalen znesek (v literaturi se tako kot primer navaja znesek dveh evrov),2 ki ne bi opravičeval stroškov celotnega sodnega postopka. Zato tudi zavrženje tožbe v takem primeru ne more pomeniti kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

7. Za meritorno odločanje tudi v takih primerih, ima sodišče po določbah ZUS-1 pooblastilo, da samo oceni, ali je treba o nekem vprašanju odločiti zaradi njegovega načelnega pomena za druge vsebinsko podobne zadeve in oblikovanje nadaljnje sodne in upravne prakse, ker gre za pomembno pravno vprašanje.3 Gre torej za diskrecijsko pravico sodišča prve stopnje, da o zadevi, ki bi jo bilo treba sicer zavreči zaradi odsotnosti posledic oziroma njihovega majhnega pomena, navkljub temu meritorno odloči. 8. Če je torej teža posledic po izpodbijanem aktu za pritožnika majhna (zanemarljiva), je odločitev sodišča prve stopnje, da takšno tožbo zavrže in je ne presoja vsebinsko, zakonita. Zakon namreč določa, da za zavrženje tožbe zadošča že izostanek ali zanemarljivost posledic upravnega akta za tožnika. Zato morebitna okoliščina, da je sodišče v drugem primeru tožbo obravnavalo, samo po sebi še ne utemeljuje nezakonitosti zavrženja tožbe v obravnavanem primeru.

9. Pritožnik je tožbo vložil zato, ker mu je tožena stranka po njegovem mnenju s sklepom Bpp 397/2016 z dne 14. 2. 2018 odmerila za 5,60 EUR (oziroma 6,83 EUR skupaj z 22 % DDV) premalo odvetniških stroškov. V pritožbi pritožnik ne ugovarja oceni sodišča prve stopnje, da ima takšna odločitev tožene stranke zanj zanemarljive posledice (tj. da gre za bagatelno zadevo). Ne navaja niti, da bi izpodbijani akt zanj imel še kakšne druge posledice. Zgolj nestrinjanje z razlogi za zavrženje oziroma drugačna razlaga določba ZUS-1, pa tudi ne zadoščajo za utemeljitev (sicer zgolj posplošeno) zatrjevanih kršitev človekovih pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Za kršitev teh ustavnih določb bi namreč šlo, če bi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temeljila na stališču, ki je v nasprotju z ustavno procesnimi jamstvi, ki ju zagotavljata navedeni človekovi pravici, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

10. Po navedenem so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na presojo izpolnjevanja procesnih predpostavk za meritorno obravnavanje pritožnikove tožbe, neutemeljeni, preostale pritožbene navedbe (glede pravilne razlaga OT in ZOdv) pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

K II. točki izreka

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Neskladja takšne zakonske ureditve z Ustavo RS pa pritožnik ne zatrjuje, niti v skladnost takšne ureditve z Ustavo RS ob obravnavi te zadeve ni podvomilo Vrhovno sodišče. 2 Glej Kerševan, E., Androjna, V.: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2018, stran 567. 3 Prav tam.